Zadeva C-433/17 P: Pritožba, ki jo je Enercon GmbH vložila 17. julija 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 3. maja 2017 v zadevi T-36/16, Enercon/EUIPO
C4122017SL1310120170717SL0021131142
Pritožba, ki jo je Enercon GmbH vložila 17. julija 2017 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 3. maja 2017 v zadevi T-36/16, Enercon/EUIPO
(Zadeva C-433/17 P)2017/C 412/21Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnica: Enercon GmbH (zastopnika: R. Böhm, odvetnik, M. Silverleaf, QC)
Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino, Gamesa Eólica, SL
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-36/16 razveljavi;
—
sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-245/12 razveljavi;
—
zadevo vrne v odločanje EUIPO, ki naj sprejme pristop iz odločbe prvega odbora za pritožbe v zadevi R 260/2011-1 ter zavrne predlog družbe Gamesa za izbris sporne registracije;
—
nasprotni stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka trdi, da se z izpodbijano sodbo iz zadeve T-36/16 krši člen 7(1)(b) in/ali člen 52(1)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 ( 1 ) ter da je bil pred Splošnim sodiščem kršen postopek iz teh razlogov:
1.
Splošno sodišče je napačno presodilo, da registrirana sporna znamka nima zahtevanega lastnega razlikovalnega učinka, tako da je bila registrirana v nasprotju s členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče je s tem napačno uporabilo pravo.
2.
Prva napačna uporaba prava je bila ugotovitev, da je znamka v prijavi predstavljena kot barvna znamka, s čimer je bila določena pravna narava znamke, kar je vplivalo na presojo njenega svojstvenega razlikovalnega učinka. Splošno sodišče bi moralo razsoditi, da je bilo to, da se v prijavi znamka predstavi kot barvna znamka, storjeno v glavnem zato, da bi se ugodilo EUIPO, in ne zaradi pravne opredelitve. Zato pri določitvi narave znamke, ki se jo želi registrirati, ne bi smelo upoštevati zgolj tega, kako je bila znamka predstavljena v prijavi, temveč tudi celotno vsebino prijave, zlasti podobo znamke v prijavi. Iz podobe znamke v prijavi je razvidno, da gre za figurativno znamko s posebnimi značilnostmi, ki so vidne pri tej znamki.
3.
Splošno sodišče bi moralo upoštevati tudi obliko znamke, kot je bila registrirana, zlasti pa to, kako je bila ta oblika določena v potrdilu, ki ga je izdal EUIPO, o registraciji znamke. Potrdilo o registraciji je dokument, ki določa obliko znamke, kot je registrirana, in ki bi ga moralo Splošno sodišče obravnavati kot odločujočega pri ugotavljanju narave registrirane znamke. Iz vsebine potrdila o registraciji, če bi se to vsebino pravilno razumelo, je jasno, da je znamka registrirana kot figurativna znamka z obliko, ki je razvidna iz prikaza v prijavi. Ker tega ni storilo, je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.
4.
Druga napačna uporaba prava in kršitev postopka je bilo to, da je bila zavrnjena predložitev informacij, ki bi bile potrebne za razumevanje vsebine potrdila o registraciji sporne znamke. Gre za objavo standarda ST.60 Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, v katerem je naveden pomen kod INID, ki se splošno uporabljajo pri potrdilih za registracijo, ki jih izdajajo Uradi za intelektualno lastnino, vključno z EUIPO, da bi označili naravo in pomen vnosov na teh potrdilih. Pomen kod INID je mogoče določiti zgolj z uporabo objavljenega standarda ST.60 ali enakovrednega vira, vsebino potrdil o registraciji pa je mogoče določiti zgolj s pomeni teh kod INID iz teh potrdil. Splošno sodišče je vir takih informacij napačno štelo za dokaz ter zato ravnalo nepravilno s tem, da ni želelo prejeti navedenega dokumenta ali informacij, ki jih vsebuje, saj gre dejansko za pravno besedilo, ki je enakovredno slovarju. Če bi Splošno sodišče upoštevalo razlagalna orodja, ki so mu bila predstavljena, bi presodilo, da se potrdilo o registraciji nanaša na figurativno znamko, ki je predstavljena s prikazom iz zahteve za registracijo. Glede take znamke je prvi odbor za pritožbe pri EUIPO že štel, da ima zahtevani razlikovalni učinek za registracijo, in Splošno sodišče bi moralo v skladu s tem to ugotoviti.
( 1 ) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1).
Full & Egal Universal Law Academy