2.10.2017
SL
Uradni list Evropske unije
C 330/14
Tožba, vložena 1. avgusta 2017 – Opere Pie d’Onigo/Komisija
(Zadeva T-491/17)
(2017/C 330/19)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Tožeča stranka: Istituzione Pubblica di Assistenza e Beneficienza „Opere Pie d’Onigo“ (Pederobba, Italija) (zastopnik: G. Maso, odvetnik)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlog
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
v celoti ali v posameznih delih razglasi ničnost sklepa Komisije z dne 27. marca 2017 (SA.38825) Državna pomoč – Italija, domnevna državna pomoč zasebnim ponudnikom socialno-sanitarnih storitev.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.
1.
Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107 PDEU in na napako, ki naj bi jo storila Komisija s tem, da je menila, da sta selektivna izključitev javnih organov, ki so ponudniki socialno-sanitarnih storitev, iz zavarovanja za primer materinstva INPS (nacionalni zavod za socialno varnost) in zavrnitev povračila stroškov zaradi odsotnosti zaposlenih, ki skrbijo za družinske člane, ki so težki invalidi, utemeljeni.
2.
Drugi tožbeni razlog se nanaša na državno naravo pomoči, kajti po mnenju tožeče stranke se sredstva, namenjena kritju stroškov, ki jih imajo zasebna podjetja zaradi zavarovanja za primer materinstva in zaradi odsotnosti zaposlenih, ki skrbijo za družinske člane, ki so težki invalidi, izplačujejo iz INPS, torej z državnimi sredstvi italijanske države.
3.
Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da po mnenju tožeče stranke ti ukrepi dajejo prednost zasebnim podjetjem pred javnimi organi, ki ponujajo iste storitve in ki morajo nositi vse stroške, povezane z obdobji odsotnosti zaradi materinstva in zaradi nege družinskih članov, ki so težki invalidi, kar ima velike finančne posledice.
4.
Četrti tožbeni razlog se nanaša na to, da sporni ukrepi po mnenju tožeče stranke vplivajo na trgovino med državami članicami, ker dajejo prednost multinacionalnim skupinam in italijanskim podjetjem s tujim lastniškim deležem, ki vlagajo z namenom ustvarjanja dobička v Italiji, kaznujejo pa javne organe omejenih velikosti, ki delujejo brez dobičkonosnega namena, s čimer spreminjajo strukturo stroškov dela.