5.2.2018
SL
Uradni list Evropske unije
C 42/29
Tožba, vložena 14. novembra 2017 – Kerkosand/Komisija
(Zadeva T-745/17)
(2018/C 042/43)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Tožeča stranka: Kerkosand spol. s.r.o. (Šajdíkové Humence, Slovaška republika) (zastopnika: A. Rosenfeld in C. Holtmann, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
razglasi za ničen Sklep Evropske komisije z dne 20. julija 2017, sprejet v postopku v zvezi z državno pomočjo SA.38121 (2016/FC) – Slovaška republika „Investment aid to the Slovak glass sand producer NAJPI a.s.“;
—
podredno, razglasi za ničen dokument o priglasitvi Evropski komisiji z dne 5. septembra 2017, ki se nanaša na postopek v zvezi z državno pomočjo SA.38121 (2014/CP) „Alleged State aid to Slovak glass sand producer NAJPI a.s.“ in
—
Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka tožbo opira na dva tožbena razloga.
1.
Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka, in sicer člena 15(1), prvi stavek, v povezavi s členom 4 Uredbe (EU) 2015/1589 (1)
Tožeča stranka navaja, da tožena stranka meni, da državna pomoč izpolnjuje pogoje iz Uredbe (EU) 651/2014 (2). To naj bi toženo stranko oviralo pri izdaji sklepa v smislu člena 4(2), (3) ali 4 Uredbe (EU) 2015/1589. To naziranje naj bi bilo napačno, ker je tožena stranka pooblaščena, da za državne pomoči, ki temeljijo na Uredbi (EU) 651/2014, opravi predhodni pregled. Postopek pregleda, ki traja več kot tri leta in pol, naj bi presegel mejo prima facie preučitve, ki se opravi pred predhodnim pregledom. Tožena stranka naj bi imela zaradi tega dolžnost, da v skladu s členom 15(1), prvi stavek, Uredbe (EU) 2015/1589 izda sklep v smislu člena 4(2), (3) ali (4) Uredbe (EU) 2015/1589. Tožena stranka naj bi kršila to dolžnost, ker je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno, ne da bi ugotovila, da dejanska državna pomoč ni problematična z vidika njene združljivosti z notranjim trgom.
2.
Drugi tožbeni razlog: kršitev PDEU in pravnih pravil, ki se uporabljajo pri njenem prenosu, to je člena 107(3)(a) PDEU, člena 109 PDEU v povezavi s členom 58(1) Uredbe (EU) 651/2014 in člena 108(2) PDEU v povezavi s členom 4(4) Uredbe (EU) 2015/1589
—
Tožena stranka meni, da je njena diskrecijska pravica v zvezi z državnimi pomočmi, ki temeljijo na Uredbi (EU) 651/2014, omejena na preizkus pogojev za izvzetje iz te uredbe. To naziranje naj bi bilo pravno napačno, ker naj bi v skladu s sodno prakso sodišč Unije iz upoštevanja pogojev iz Uredbe (EU) 651/2014 izhajalo le to, da ima domneva o združljivosti prednost pred individualno preučitvijo posamičnega primera. Ta prednost naj bi odpadla v primerih, kakršen je ta, v katerem je treba državni pomoči glede na njeno učinkovanje na konkurenco na prvi pogled pripisati poseben pomen. V takih primerih naj bi bila tožena stranka pooblaščena za posamično presojo izven okvira Uredbe (EU) 651/2014, ob upoštevanju primarnega prava in splošnih načel prava Unije. Ker tožena stranka ni izvajala svoje diskrecijske pravice, naj bi kršila člen 107(3)(a) PDEU.
—
Poleg tega naj bi tožena stranka kršila člen 109 PDEU v povezavi s členom 58(1) Uredbe (EU) 651/2014, ker je to uredbo v tej zadevi uporabila za nazaj, čeprav naj pogoji za to ne bi bili izpolnjeni. Ta državna pomoč naj bi bila ad hoc državna pomoč za veliko podjetje. Za spodbujevalni učinek takih državnih pomoči naj bi v skladu s členom 6(3)(a) Uredbe (EU) 651/2014 veljale posebej stroge zahteve. Zahtevani dokaz, da so se slovaški organi pred dodelitvijo pomoči na podlagi dokumentov prejemnice pomoči prepričali o izpolnjevanju teh zahtev, naj ne bi bil predložen.
—
Tožena stranka naj bi, nazadnje, kršila člen 108(2) PDEU v povezavi s členom 4(4) Uredbe (EU) 2015/1589, ker ni sprožila formalnega postopka preiskave. Tožena stranka naj bi med več kot tri leta in pol trajajočem postopku preizkusa le nezadostno in nepopolno preverila status malega ali srednjega podjetja, ki ga je pripisala prejemnici pomoči. Poleg tega naj bi tožena stranka v nekem pogovoru izrecno omenila težave v zvezi s presojo, ali gre za državno pomoč, dodeljeno na podlagi uredb o državnih pomočeh, ali za ad hoc državno pomoč. Tožena stranka naj bi lahko to vprašanje pustila odprto le, če bi to, ali je prejemnica pomoči malo ali srednje podjetje, zadostno preizkusila in pravilno ugotovila. Poleg tega naj bi tožena stranka šele v izpodbijanem sklepu priznala, da združljivost v skladu z Uredbo (ES) 800/2008 (3) ni podana, potem ko je več let trdila nasprotno.
(1) Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9).
(2) Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (UL 2014, L 187, str. 1).
(3) Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (UL L 214, str. 3).