SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 11. decembra 2018 ( *1 )
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Evropske unije Cheapflights – Vrnitev prijave znamke preizkuševalcu, da preizkusi absolutne razloge za zavrnitev – Izpodbijanje imetnika prejšnje znamke – Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki vsebuje presojo o veljavnosti prejšnje znamke – Izpodbijanje imetnika prejšnje znamke – Delna nedopustnost – Vmesni predlogi, podani na podlagi člena 8(3) Uredbe (ES) št. 216/96 – Umik pritožbe pred odborom za pritožbe – Delna ustavitev postopka“
V zadevi T‑565/17,
CheapFlights International Ltd s sedežem v Speenogeju (Irska), ki jo zastopata A. von Mühlendahl in H. Hartwig, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa A. Folliard‑Monguiral, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je
Momondo Group Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),
zaradi tožbe zoper odločbo velikega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 1. junija 2017 (R 1893/2011‑G) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama CheapFlights International in Momondo Group,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Prek (poročevalec), predsednik, F. Schalin, sodnik, in M. J. Costeira, sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 18. avgusta 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 6. novembra 2017,
na podlagi pisnih vprašanj Splošnega sodišča strankama in njunih odgovorov na ta vprašanja, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženih 29. junija in 4. julija 2018,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1
Pravni prednik družbe Momondo Group Ltd, druge stranke v postopku pred odborom za pritožbe, je 30. oktobra 2003 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložil zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena, in ki je bila nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2
Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3
Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 9, 16, 35, 38, 39 in od 41 do 44 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter za vsakega od teh razredov ustrezajo tem opisom:
–
razred 9: „Računalniška strojna in programska oprema; programska oprema; programska oprema za iskanje v naravnem jeziku v bazah podatkov; uporabniški priročniki in navodila za uporabo v elektronski obliki“;
–
razred 16: „Plastični materiali za pakiranje (ki niso vključeni v druge razrede); katalogi, brošure in prospekti; revije (periodične) in revije; navodila za uporabo in uporabniški priročniki“;
–
razred 35: „Zbiranje, shranjevanje, analiza in ponoven priklic podatkov in informacij; vzdrževanje, indeksacija in elektronska dostava oglasnega materiala; vzpostavitev informacijskih registrov, spletnih strani in drugih virov informacij; vzpostavitev kazalnikov informacij, strani in drugih virov, ki so na voljo na svetovni informacijski mreži“;
–
razred 38: „Nudenje in/ali uporabljanje iskalnikov po internetu; storitve, ki uporabnikom svetovne informacijske mreže omogočajo iskanje informacij o velikem številu različnih tem; nudenje spletne povezave do informacij na področju razvedrila, zdravja, družine, osebnih investicijskih storitev, nakupovanja in potovanj“;
–
razred 39: „Potovalne storitve, potovalna agencija, storitve rezervacij in agencij za prodajo vstopnic; storitve izposoje avtomobilov, potovanja; rezervacija potovanj, storitve informiranja potnikov in turistov, priprava poročil o potovalnih novicah za potnike, storitve načrtovanja potovanj, nudenje baz podatkov (informacije o potovanjih) potnikom, nudenje in/ali uporabljanje sistemov za rezervacijo letov in potovanj; napotki in svetovanje za vsa navedena področja“;
–
razred 41: „Razvedrilne storitve na počitnicah; nudenje novic potnikom; organizacija tekmovanj“;
–
razred 42: „Pojasnila o standardih in metodah, ki omogočajo zagotavljanje skladnosti predstavitve zdravstvenih podatkov; oblikovanje po meri funkcije vprašanj in odgovorov na internetnih spletnih straneh, vzdrževanje, nadzor in analiza uspešnosti internetnih spletnih strani; računalniško programiranje za naprave za obdelavo podatkov; storitve raziskav in razvoja v zvezi z računalniško strojno in programsko opremo; storitve vremenskih poročil, storitve grafičnega oblikovanja, storitve oblikovanja spletnih strani, nudenje baz podatkov (vremenske informacije) za potnike“;
–
razred 43: „Hotelske in nastanitvene storitve; organizacija nastanitev za turiste, nudenje baz podatkov (informacije o nastanitvah) za potnike; nudenje in/ali uporabljanje sistemov za rezervacijo hotelov“;
–
razred 44: „Zdravstveni nasveti za potnike“.
4
Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 49/2004 z dne 6. decembra 2004.
5
Tožeča stranka, družba CheapFlights International Ltd, je 2. marca 2005 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode in storitve iz točke 3 zgoraj.
6
Ugovor je temeljil predvsem na prejšnji nacionalni figurativni znamki, registrirani pod irsko številko 227053, ki označuje storitve iz razredov 35, 36, 38, 39 in od 41 do 44, prikazane spodaj:
7
Razlog, naveden v utemeljitev ugovora, je bila verjetnost zmede glede spornih znakov.
8
Oddelek za ugovore je 22. junija 2007 zavrnil ugovor za proizvode in storitve iz razredov 9, 16 in 35 ter za nekatere storitve iz razreda 42, namreč za „[p]ojasnila o standardih in metodah, ki omogočajo zagotavljanje skladnosti predstavitve zdravstvenih podatkov; računalniško programiranje za naprave za obdelavo podatkov; storitve raziskav in razvoja v zvezi z računalniško strojno in programsko opremo; storitve grafičnega oblikovanja“.
9
Ugodil pa je ugovoru za druge storitve iz razreda 42, namreč za „oblikovanje po meri funkcije vprašanj in odgovorov na internetnih spletnih straneh, vzdrževanje, nadzor in analizo uspešnosti internetnih spletnih strani; storitve vremenskih poročil, storitve oblikovanja spletnih strani, nudenje baz podatkov (vremenske informacije) za potnike“ ter za storitve iz razredov 38, 39, 41, 43 in 44.
10
Druga stranka v postopku pred EUIPO je 21. avgusta 2007 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore v delu, v katerem je bilo z njo ugodeno ugovoru tožeče stranke.
11
Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 31. avgusta 2009 ugodil pritožbi druge stranke v postopku pred EUIPO, ker glede nasprotujočih si znamk ne obstaja verjetnost zmede.
12
Tožeča stranka je 16. novembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 31. avgusta 2009, ki je bila evidentirana pod številko T‑460/09.
13
Splošno sodišče je s sodbo z dne 5. maja 2011, CheapFlights International/UUNT – Cheapflights (Cheapflights) (T‑460/09, neobjavljena, EU:T:2011:198), ugodilo tožbenemu razlogu glede verjetnosti zmede in razveljavilo odločbo četrtega odbora za pritožbe.
14
Z odločbo predsedstva odborov za pritožbe z dne 20. septembra 2011 je bila zadeva dodeljena velikemu odboru za pritožbe pod številko R 1893/2011‑G v novo odločanje.
15
Veliki odbor za pritožbe je z vmesno odločbo z dne 4. julija 2012 (v nadaljevanju: vmesna odločba) vrnil prijavo znamke preizkuševalcu zaradi preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev.
16
Preizkuševalec je z odločbama z dne 30. novembra 2016 in 14. februarja 2017 zavrnil registracijo prijavljene znamke za storitve iz razredov 38, 39, 41, 43 in 44 ter za storitve iz razreda 42, namreč „oblikovanje po meri funkcije vprašanj in odgovorov na internetnih spletnih straneh, vzdrževanje, nadzor in analizo uspešnosti internetnih spletnih strani; storitve vremenskih poročil, storitve oblikovanja spletnih strani, nudenje baz podatkov (vremenske informacije) za potnike“, glede katerih je oddelek za ugovore ugodil ugovoru. Zavrnil je tudi registracijo prijavljene znamke za „programsko opremo; programsko opremo; programsko opremo za iskanje v naravnem jeziku v bazah podatkov“ iz razreda 9 in za „plastične materiale za pakiranje (ki niso vključeni v druge razrede); kataloge, brošure in prospekte; revije (periodične) in revije“ iz razreda 16, glede katerih je oddelek za ugovore ugovor zavrnil.
17
Veliki odbor za pritožbe je z odločbo z dne 1. junija 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) iz ponovnega preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev po eni strani sklepal, da je bila prijava znamke zavrnjena za vse storitve, glede katerih je oddelek za ugovore ugodil ugovoru, in da sta zato postopek z ugovorom in pritožbeni postopek postala brezpredmetna in ju je zato treba končati.
18
Po drugi strani je navedel, da se registracija znamke dovoli za „[r]ačunalniško strojno opremo; uporabniške priročnike in navodila za uporabo v elektronski obliki“ iz razreda 9, „navodila za uporabo in uporabniške priročnike“ iz razreda 16, „[z]biranje, shranjevanje, analizo in ponoven priklic podatkov in informacij; vzdrževanje, indeksacijo in elektronsko dostavo oglasnega materiala; vzpostavitev informacijskih registrov, spletnih strani in drugih virov informacij; vzpostavitev kazalnikov informacij, strani in drugih virov, ki so na voljo na svetovni informacijski mreži“ iz razreda 35 ter „[p]ojasnila o standardih in metodah, ki omogočajo zagotavljanje skladnosti predstavitve zdravstvenih podatkov; računalniško programiranje za naprave za obdelavo podatkov; storitve raziskav in razvoja v zvezi z računalniško strojno in programsko opremo; storitve grafičnega oblikovanja“ iz razreda 42.
Predlogi strank
19
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
–
izpodbijano odločbo razveljavi;
–
EUIPO – in imetnici prijavljene znamke, če bo intervenirala v tem postopku – naloži plačilo stroškov.
20
EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
–
tožbo zavrne;
–
tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21
EUIPO je 16. januarja 2018, že po vložitvi te tožbe, obvestil Splošno sodišče, da je druga stranka v postopku 21. decembra 2017 umaknila pritožbo pred odborom za pritožbe, vloženo 21. avgusta 2007 in omenjeno zgoraj v točki 10. EUIPO je iz tega umika sklepal, da je tretji tožbeni razlog tožeče stranke postal brezpredmeten.
22
Tožeča stranka je 13. februarja 2018 predložila stališča o dopisu EUIPO z dne 16. januarja 2018. Oporekala je temu, da naj bi njen tretji tožbeni razlog postal brezpredmeten.
Pravo
23
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge. Prvi trije razlogi se nanašajo na kršitev člena 65(6) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(6) Uredbe 2017/1001), člena 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009 (postal člen 94(1) Uredbe 2017/1001) oziroma člena 8(3) Uredbe Komisije (ES) št. 216/96 z dne 5. februarja 1996 o poslovniku odborov za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 221). S četrtim tožbenim razlogom tožeča stranka v bistvu trdi, da se z nekaterimi deli obrazložitve izpodbijane odločbe dvomi o veljavnosti ali celo zanika veljavnost prejšnje nacionalne znamke, katere imetnica je.
24
Ugotoviti je treba, da tožeča stranka s prvim in drugim tožbenim razlogom izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je veliki odbor za pritožbe v njej končal pritožbeni postopek glede storitev iz razredov 16, 38, 39 in od 41 do 43, navedenih zgoraj v točki 16, za katere je preizkuševalec zavrnil registracijo prijavljene znamke. S tretjim tožbenim razlogom izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je veliki odbor za pritožbe končal pritožbeni postopek glede proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 35 in 42, navedenih zgoraj v točki 18, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor in glede katerih trdi, da je vložila nasprotno pritožbo v okviru stališč pred odborom za pritožbe, potem ko je druga stranka v postopku vložila pritožbo. S četrtim tožbenim razlogom tožeča stranka v bistvu izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, ker naj bi bilo v njej zavzeto stališče o veljavnosti prejšnje nacionalne znamke, katere imetnica je.
25
V skladu s členom 129 Poslovnika Splošnega sodišča lahko Splošno sodišče po uradni dolžnosti po opredelitvi glavnih strank kadar koli z obrazloženim sklepom odloči, ali morda niso izpolnjene absolutne procesne predpostavke.
26
Splošno sodišče v obravnavanem primeru meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, in bo odločilo brez nadaljevanja postopka.
Tožba v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek glede storitev iz razredov 9, 16, 38, 39 in od 41 do 43, za katere je preizkuševalec zavrnil registracijo prijavljene znamke, končal
27
Iz točke 15 zgoraj je razvidno, da je veliki odbor za pritožbe z vmesno odločbo vrnil prijavo znamke preizkuševalcu zaradi preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev.
28
V točki 13 vmesne odločbe je odbor za pritožbe ugotovil, da je zavrnitev ugovora tožeče stranke za proizvode iz storitve iz razredov 9, 16, 35 in za nekatere storitve iz razreda 42, namreč „[p]ojasnila o standardih in metodah, ki omogočajo zagotavljanje skladnosti predstavitve zdravstvenih podatkov; računalniško programiranje za naprave za obdelavo podatkov; storitve iskanja in oblikovanja v zvezi z računalniško strojno in programsko opremo; storitve grafičnega oblikovanja“, postala dokončna. V isti točki je odbor za pritožbe poudaril, da prekinja postopek z ugovorom v delu, v katerem se nanaša na storitve, glede katerih se je ugodilo ugovoru tožeče stranke, in da vrača prijavo znamke preizkuševalcu v delu, v katerem se nanje nanaša.
29
Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da v nasprotju s tem, kar mu je naloženo s členom 72(6) Uredbe 2017/1001, ni sprejel ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 5. maja 2011, Cheapflights (T‑460/09, neobjavljena, EU:T:2011:198). V bistvu trdi, da je bilo s to sodbo odboru za pritožbe naloženo, naj presodi obstoj verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 glede nasprotujočih si znamk s preučitvijo ravni opisnosti izraza „cheapflights“ v zvezi z zadevnimi storitvami. Zato naj odbor za pritožbe z odločitvijo, da se prijava znamke vrne preizkuševalcu, ne bi preučil verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znamk, s čimer naj ne bi upošteval člena 72(6) Uredbe 2017/1001. Prav tako naj bi odbor za pritožbe v vmesni odločbi napačno razlagal sodbo z dne 5. maja 2011, Cheapflights (T‑460/09, neobjavljena, EU:T:2011:198), in sicer tako, kot da se z njo dvomi o možnosti registracije prijavljene znamke.
30
Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je končal postopek, ne da bi jo obvestil o svojem namenu, da bo zadevo končal brez vsebinskega odločanja o njenem ugovoru. Meni, da bi se bilo treba glede na temeljito spremembo pristopa odbora za pritožbe z njo predhodno posvetovati. Z opustitvijo takega ravnanja naj bi odbor za pritožbe kršil člen 94(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001.
31
Tožeča stranka je, ko je bila v okviru ukrepov procesnega vodstva povprašana o pravnem interesu za vložitev pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, ker je bil z njo pritožbeni postopek končan brez preučitve relativnega razloga za zavrnitev v smislu člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001, utemeljevala obstoj takega interesa s sklicevanjem na kršitve člena 72(6) Uredbe 2017/1001 in člena 94(1), drugi stavek, iste uredbe, ki naj bi jih storil veliki odbor za pritožbe.
32
Spomniti je treba, da v členu 40 Uredbe št. 207/2009 o pripombah tretjih oseb (postal člen 45 Uredbe 2017/1001) v različici, ki se je uporabljala v času, ko je bila izdana vmesna odločba, sicer ni bila izrecno določena možnost, da EUIPO kadar koli pred registracijo znamke na lastno pobudo prevzame preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev – saj je bila ta možnost v člen 40(3) Uredbe št. 207/2009 vnesena šele po tem, ko je bila spremenjena s členom 38 Uredbe (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se plačujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (UL 2015, L 341, str. 21) – vendar je bila taka možnost EUIPO na voljo tudi brez izrecne določbe o tem (glej sodbo z dne 18. oktobra 2007, Ekabe International/UUNT – Ebro Puleva (OMEGA 3), T‑28/05, EU:T:2007:312, točka 47 in navedena sodna praksa).
33
Poleg tega je iz sistematike členov 37 in od 40 do 42 Uredbe št. 207/2009 (postali členi 42 in od 45 do 47 Uredbe 2017/1001) razvidno, da se preizkus skladnosti prijave znamke z absolutnimi razlogi za zavrnitev opravi samo v okviru postopka ex parte med prijaviteljem znamke in organi EUIPO. Zgolj v okviru postopka za razveljavitev, ki se vodi zoper registrirano znamko na podlagi člena 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 63(1)(a) Uredbe 2017/1001), se v okviru postopka inter partes preverja, ali je bil pri registraciji navedene znamke kršen absolutni razlog za zavrnitev.
34
Iz tega nujno izhaja, da če EUIPO v postopku z ugovorom inter partes prevzame preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev, to sproži samostojen postopek ex parte, ki poteka vzporedno s postopkom z ugovorom.
35
Zato sta po vmesni odločbi o prijavi znamke tekla dva ločena postopka. Po eni strani postopek inter partes, ki se je nanašal na skladnost prijave s členom 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 in v katerem je postopek pred velikim odborom za pritožbe tekel na podlagi pritožbe, ki jo je vložila druga stranka v postopku zoper odločbo oddelka za ugovore, in ki je bil prekinjen po vmesni odločbi; po drugi strani pa postopek ex parte, ki se je nanašal na skladnost prijave s členom 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001 in o katerem je odločal preizkuševalec.
36
V okviru postopka ex parte je bila na podlagi dveh odločb preizkuševalca z dne 30. novembra 2016 in 14. februarja 2017 (glej točko 16 zgoraj) registracija prijave znamke zavrnjena, ker naj bi bila v nasprotju s členom 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001, za storitve, glede katerih je oddelek za ugovore ugodil ugovoru tožeče stranke, in za nekatere proizvode in storitve, za katere je oddelek za ugovore ugovor tožeče stranke zavrnil. Iz spisa pred EUIPO izhaja, da zoper ti odločbi preizkuševalca ni bila vložena pritožba pred odborom za pritožbe.
37
V okviru postopka inter partes je veliki odbor za pritožbe sprejel izpodbijano odločbo. V tej odločbi je med drugim odločil, kakšne posledice ima za postopek z ugovorom in pritožbeni postopek zavrnitev preizkuševalca, da registrira prijavo znamke za nekatere proizvode in storitve.
38
Veliki odbor za pritožbe je glede storitev, v zvezi s katerimi je oddelek za ugovore ugodil ugovoru tožeče stranke zoper prijavljeno znamko na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001, po eni strani upošteval zavrnitev preizkuševalca za registracijo prijave znamke na podlagi člena 7(1)(b) in (c) iste uredbe in menil, da sta zato postopek z ugovorom in pritožbeni postopek glede njih postala brezpredmetna.
39
Odbor za pritožbe je v zvezi s proizvodi in storitvami, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor tožeče stranke, v točki 13 vmesne odločbe po drugi stani poudaril, da je zavrnitev ugovora glede njih postala dokončna. V izpodbijani odločbi je prav tako upošteval zavrnitev preizkuševalca, da registrira prijavo znamke za nekatere proizvode in storitve iz razredov 9 in 16. Seznam proizvodov in storitev, za katere je veliki odbor za pritožbe v točki 14 izpodbijane odločbe poudaril, da se „dovoli registracija izpodbijane znamke“, je namreč sestavljen iz proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 35 in 42, glede katerih je bil ugovor tožeče stranke zavrnjen, razen za proizvode in storitve iz razredov 9 in 16, glede katerih je registracijo prijave znamke zavrnil preizkuševalec.
40
V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je treba preučiti dopustnost pritožbe v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek glede storitev iz razredov 9, 16, 38, 39 in od 41 do 43, za katere je preizkuševalec zavrnil registracijo prijavljene znamke, končal z izpodbijano odločbo.
41
Na podlagi ustaljene sodno prakse je tožba za razveljavitev dopustna, če ima fizična ali pravna oseba, ki je vložila tožbo, interes za razveljavitev izpodbijanega akta. Ta interes mora biti glede na sodno prakso obstoječ in dejanski ter se presoja na dan vložitve tožbe (glej sodbo z dne 20. oktobra 2016, Lufthansa AirPlus Servicekarten/EUIPO – Mareea Comtur , T‑14/15, neobjavljena, EU:T:2016:622, točka 22 in navedena sodna praksa).
42
Pravni interes je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Pravni interes tožeče stranke mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna (glej sodbo z dne 20. oktobra 2016, , T‑14/15, neobjavljena, EU:T:2016:622, točka 23 in navedena sodna praksa). Pravni interes mora biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (glej sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42 in navedena sodna praksa).
43
S pravnim interesom se predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točke od 42 do 44 in navedena sodna praksa).
44
Ugotoviti je treba, da razveljavitev izpodbijane odločbe, pa naj do nje pride na podlagi prvega ali drugega tožbenega razloga, tožeči stranki ne more koristiti.
45
Prvič, taka razveljavitev ne bi v ničemer vplivala na zakonitost zavrnitve – po uradni dolžnosti – registracije prijavljene znamke za nekatere proizvode in storitve, ker so v nasprotju s členom 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001.
46
Iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 33 do 37, namreč veliki odbor za pritožbe s tem, da je zadevo vrnil preizkuševalcu, ni sprožil vmesnega postopka o veljavnosti prijave znamke – katerega rezultat bi morda bilo mogoče izpodbijati ob pritožbi zoper odločbo velikega odbora za pritožbe – ampak ločen vzporedni postopek ex parte, ki se je odvijal pred preizkuševalcem. Zato bi, tudi če bi bila izpodbijana odločba razveljavljena, odločbi preizkuševalca še naprej imeli pravne učinke.
47
Drugič in vsekakor pa je treba opozoriti, da je bila edina posledica tega, da je veliki odbor za pritožbe vrnil zadevo preizkuševalcu, to, da prijava znamke ni bila zavrnjena za registracijo za te proizvode in storitve zaradi obstoja tveganja verjetnost zmede na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001, kot je zahtevala tožeča stranka v ugovoru, ampak zaradi obstoja absolutnega razloga za zavrnitev na podlagi člena 7(1)(b) in (c) iste uredbe. Ker ni nikakršne razlike med učinki zavrnitve registracije znamke glede na to, ali zavrnitev temelji na členu 7 ali členu 8 Uredbe 2017/1001, je treba iz tega skleniti, da razveljavitev izpodbijane odločbe tožeči stranki v ničemer ne bi koristila.
48
Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek glede proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 38, 39 in od 41 do 43, za katere je preizkuševalec zavrnil registracijo prijavljene znamke, končal, razglasiti za nedopustno.
Tožba v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek glede proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 35 in 42, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor, končal
49
S tretjim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev člena 8(3) Uredbe št. 216/96, pritožnica očita velikemu odboru za pritožbe, da ni preučil vmesnih predlogov iz stališč, ki jih je predstavila v prvotnem postopku pred odborom za pritožbe.
50
Trdi, da je bilo izpodbijanje odločbe oddelka za ugovore – v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen njen ugovor za proizvode in storitve iz razredov 9, 16 in 35 ter za nekatere storitve iz razreda 42, namreč „[p]ojasnila o standardih in metodah, ki omogočajo zagotavljanje skladnosti predstavitve zdravstvenih podatkov; računalniško programiranje za naprave za obdelavo podatkov; storitve raziskav in razvoja v zvezi z računalniško strojno in programsko opremo; storitve grafičnega oblikovanja“ – v skladu z zahtevami iz člena 8(3) Uredbe št. 216/96 in da so bili zato odboru za pritožbe predloženi vmesni predlogi, o katerih bi se moral izreči veliki odbor za pritožbe.
51
EUIPO trdi, da tožeča stranka ni predložila vmesnih predlogov v smislu člena 8(3) Uredbe št. 216/96. Tožbeni razlog vsekakor ne bi bil dopusten, ker je odbor za pritožbe v vmesni odločbi odločil, da je zavrnitev ugovora tožeče stranke glede teh proizvodov in storitev postala dokončna. Nazadnje, EUIPO v dopisu z dne 16. januarja 2018 (glej točko 21 zgoraj) ocenjuje, da je ta tožbeni razlog zdaj brezpredmeten, saj je druga stranka v postopku pred EUIPO umaknila pritožbo z dne 21. avgusta 2007 zoper odločbo oddelka za ugovore.
52
Tožeča stranka je na vprašanje, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, o pravnem interesu za razveljavitev izpodbijane odločbe, ker se je pritožbeni postopek s to odločbo končal brez preučitve njenih vmesnih predlogov, zatrdila, da ta interes še vedno obstaja. Trdila je, da druga stranka v postopku pred velikim odborom za pritožbe ni več mogla umakniti pritožbe z dne 21. avgusta 2007.
53
Člen 8(3) Uredbe št. 216/96 določa:
„V postopkih inter partes lahko tožena stranka v svojem odgovoru zahteva odločitev o razveljavitvi ali spremembi izpodbijane odločitve v točki, ki ni bila izpostavljena v pritožbi. Taki predlogi postanejo brezpredmetni, če [stranka, ki je vložila pritožbo pri odboru za pritožbe,] prekine postopek pri odboru za pritožbe.“
54
Prvič, na začetku je treba zavrniti trditev EUIPO, da ta vidik izpodbijanja izpodbijane odločbe ni dopusten, ker je vložen prepozno. Temelji na domnevi, da je odbor za pritožbe končal postopek, ki je tekel pred njim, glede proizvodov in storitev, za katere je oddelek za ugovore z vmesno odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke. Če bi bilo tožeči stranki omogočeno od tega datuma izpodbijati vmesno odločbo, bi odločba, ki se izpodbija z obravnavano tožbo, za te proizvode in storitve imela potrditveni značaj.
55
Samo akt, s katerim njegov avtor nedvoumno in dokončno opredeli svoje stališče v obliki, iz katere je mogoče določiti njegovo naravo, je odločba, ki je lahko predmet tožbe za razveljavitev, če ta odločba ni potrditev predhodnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 26. maja 1982, Nemčija in Bundesanstalt für Arbeit/Komisija, 44/81, EU:C:1982:197, točka 12).
56
Ugotoviti je treba, da vmesna odločba ni dokončna, kot zatrjuje EUIPO.
57
Čeprav je v točki 13 vmesne odločbe navedeno, da je zavrnitev ugovora za proizvode in storitve iz razredov 9, 16, 35 in 42, označene s prijavljeno znamko, postala dokončna, to stališče odbora za pritožbe nikakor ni ponovljeno v izreku navedene odločbe, saj se ta sklicuje izključno na vrnitev zadeve preizkuševalcu in na prekinitev postopka do izdaje končne odločbe o možnosti registracije znaka.
58
Ne glede na obrazložitev odločbe odbora za pritožbe ima le izrek te odločbe pravne učinke in posledično posega v položaj. Nasprotno pa zoper presojo iz obrazložitve odločbe odbora za pritožbe ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 72 Uredbe 2017/1001. Sodišče Unije lahko nadzira njeno zakonitost, le če presoja kot obrazložitev akta, ki posega v položaj, pomeni potrebno podporo izreku tega akta (glej po analogiji sodbo z dne 11. junija 2015, Laboratoires CTRS/Komisija, T‑452/14, neobjavljena, EU:T:2015:373, točka 51 in navedena sodna praksa).
59
Iz tega nujno izhaja, da vmesna odločba ni vplivala na konec postopka pred odborom za pritožbe glede proizvodov in storitev, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor tožeče stranke in na katere se sklicuje v točki 13 obrazložitve.
60
Drugič, preučiti je treba posledice, ki jih ima dejstvo, da je druga stranka v postopku pred EUIPO pred odborom za pritožbe umaknila pritožbo z dne 21. avgusta 2007 zoper odločbo oddelka za ugovore.
61
Splošno sodišče je že imelo priložnost poudariti, da je iz člena 8(3) Uredbe št. 216/96 jasno razvidno, da je možnost navedbe predlogov za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločitve v točki, ki ni bila izpostavljena v pritožbi, omejena na postopke inter partes. Te predloge je treba navesti v odgovorih, podanih v okviru navedenih postopkov. Ta določba je zato določala, da taki predlogi postanejo brezpredmetni, če pritožnik prekine postopek pri odboru za pritožbe. Izpodbijanje odločbe odbora za pritožbe s samostojno pritožbo, kot je določena v členu 60 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 68 Uredbe 2017/1001), je torej edino pravno sredstvo, ki zagotavlja navajanje očitkov (sodba z dne 4. februarja 2016, Meica/UUNT – Salumificio Fratelli Beretta (STICK MiniMINI Beretta), T‑247/14, EU:T:2016:64, točka 24).
62
Prvič, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke v odgovoru na vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče, je druga stranka v postopku še vedno lahko umaknila pritožbo z dne 21. avgusta 2007 pred odborom za pritožbe, čeprav je veliki odbor za pritožbe pritožbeni postopek končal z izpodbijano odločbo.
63
Na podlagi člena 71(3) Uredbe 2017/1001 namreč „[o]dločbe odbora za pritožbe začnejo učinkovati šele od dneva, ko poteče rok [za vložitev tožbe pred Splošnim sodiščem] ali – če je bila v tem roku vložena tožba pred Splošnim sodiščem – od dneva zavrnitve te tožbe ali katere koli pritožbe, vložene pri Sodišču zoper odločbo Splošnega sodišča“.
64
Zato zaradi tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila pri Splošnem sodišču, točka 1 izreka izpodbijane odločbe – s katero se končata postopek z ugovorom in pritožbeni postopek – ni začela učinkovati. Zaradi tega je druga stranka v postopku lahko umaknila pritožbo z dne 21. avgusta 2007 pred odborom za pritožbe.
65
V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da prav suspenzivnost tožbe pred Splošnim sodiščem temu omogoča, da tudi v tej fazi še upošteva umik prijave znamke ali ugovora (sklep z dne 3. julija 2003, Lichtwer Pharma/UUNT– Biofarma (Sedonium), T‑10/01, EU:T:2003:182, točke od 16 do 18) ali izbris znamke, na kateri je temeljil ugovor (sklep z dne 14. februarja 2017, Helbrecht/EUIPO – Lenci Calzature (SportEyes), T‑333/14, EU:T:2017:108, točka 26).
66
Drugič in posledično, na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točki 61, je posledica tega, da je druga stranka v postopku umaknila pritožbo z dne 21. avgusta 2007, to, da odboru za pritožbe nikakor ni treba več obravnavati vmesnih predlogov, za katere tožeča stranka ocenjuje, da jih je predstavila v svojih stališčih na navedeno pritožbo.
67
Če bi se tako ugodilo tožbi tožeče stranke in če bi bila izpodbijana odločba razveljavljena, ker bi moral veliki odbor za pritožbe preučiti vmesne predloge tožeče stranke, bi bila zadeva vrnjena velikemu odboru za pritožbe, ki bi lahko zgolj ugotovil, da je druga stranka v postopku po eni strani umaknila pritožbo in da so navedeni predlogi po drugi na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 216/96 postali brezpredmetni.
68
Zaradi tega umika ta vidik obravnavane tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila pri Splošnem sodišču, s svojim izidom ne more koristiti tej stranki, ki zaradi tega nima več pravnega interesa. Na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 42 in 43, je pravni interes bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči in mora biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi.
69
Zato ni treba več odločiti o tožbi v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek glede proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 35 in 42, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor tožeče stranke, končal.
Tožba v delu, v katerem se z njo nasprotuje nekaterim presojam v izpodbijani odločbi
70
Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom velikemu odboru za pritožbe očita, da je v točki 7 izpodbijane odločbe po eni strani povzel stališče Splošnega sodišča iz sodbe z dne 5. maja 2011, Cheapflights (T‑460/09, neobjavljena, EU:T:2011:198), kot da „potrjuje opisnost besede ‚cheapflights‘ in upodobitev letala za storitve, povezane z organizacijo potovanj“, in da je po drugi v točki 16 izpodbijane odločbe ob razdelitvi stroškov poudaril, da „delna zavrnitev prijave znamke temelji na opisnem pomenu besede ‚cheapflights‘ za zavrnjene proizvode in storitve ter zato na obrazložitvi, ki bi se enako uporabljala tudi za presojo razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki vsebuje isto besedo“. Zato, prav tako v točki 16 izpodbijane odločbe, „veliki odbor za pritožbe zaradi pravičnosti vsaki strani nalaga plačilo njenih stroškov“. Tožeča stranka opozarja, da je bila irska znamka, katere imetnica je, registrirana, ne da bi bila dolžna dokazati, da je z uporabo pridobila razlikovalni učinek.
71
EUIPO ocenjuje, da ta tožbeni razlog ni dopusten, saj naj bi bil v nasprotju s členom 177(1)(d) Poslovnika, ker ne temelji na nikakršni pravni podlagi ali natančni sodni praksi. Dalje opozarja, da so bile navedene trditve podane zgolj v zvezi z razdelitvijo stroškov, ki je tožeča stranka ni izpodbijala. Nazadnje poudarja, da se navedene trditve nanašajo zgolj na besedni element „cheapflights“, ne pa na znamke, katerih imetnica je tožeča stranka.
72
Tožeča stranka je, ko je bila v okviru ukrepov procesnega vodstva povprašana o dopustnosti tožbe v delu, v katerem je uperjena proti nekaterim presojam o opisnosti besede „cheapflights“ v izpodbijani odločbi, v bistvu ocenila, da je upravičena do izpodbijanja tega vidika izpodbijane odločbe, ker bi lahko pravilna presoja razlikovalnega učinka prejšnje znamke privedla odbor za pritožbe do sprejetja drugačne odločbe.
73
Na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, navedenega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 177(1)(d) Poslovnika mora vsaka začetna vloga med drugim vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da omogoči toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi. Enako velja za vsak predlog, ki ga morajo spremljati tožbeni razlogi in utemeljitve, ki omogočajo toženi stranki in sodišču, da presodi o njegovi utemeljenosti. Tako morajo dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, vsaj povzeto, a skladno in razumljivo, izhajati iz besedila tožbe. Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek ali trditev (glej sodbo z dne 13. marca 2013, Biodes/UUNT – Manasul Internacional (FARMASUL), T‑553/10, neobjavljena, EU:T:2013:126, točka 22 in navedena sodna praksa).
74
Tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da se je posredno izrekel o veljavnosti prejšnje znamke, katere imetnica je, čeprav za to ni pristojen. Obravnavani tožbeni razlog je zato razumljiv in ga zato ni treba že na začetku izključiti na podlagi člena 177(1)(d) Poslovnika.
75
Kljub temu pa velja, da je treba tožbo v delu, v katerem se z njo nasprotuje nekaterim presojam o opisnosti besede „cheapflights“ v izpodbijani odločbi, razglasiti za nedopustno, ker zadevni deli izpodbijane tožbe ne morejo poseči v položaj tožeče stranke.
76
Kot je že bilo poudarjeno zgoraj v točki 58, lahko ne glede na obrazložitev, na kateri temelji odločba odbora za pritožbe, le izrek te odločbe ustvarja pravne učinke in posledično posega v položaj. Zoper presojo iz obrazložitve odločbe odbora za pritožbe pa ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 72 Uredbe 2017/1001. Sodišče Evropske unije lahko nadzira njeno zakonitost, le če presoja kot obrazložitev akta pomeni potrebno podporo izreku tega akta.
77
V obravnavani zadevi je iz sistematike izpodbijane odločbe razvidno, da točka 7 izpodbijane odločbe ni bila navedena v podporo nobeni točki izreka. Pri točki 16 izpodbijane odločbe, čeprav pomeni enega od delov obrazložitve, na katere se je oprl veliki odbor za pritožbe za sklep – v točki 2 izreka – da vsaka stranka nosi svoje stroške, pa gre za vidik, ki ga tožeča stranka ne izpodbija. Iz tožbe namreč izhaja, da se izpodbija zgolj končanje postopka z ugovorom in postopka pred velikim odborom za pritožbe iz točke 1 izpodbijane odločbe, ne pa razdelitev stroškov iz odstavka 2 istega izreka.
78
Ker grajanih formulacij iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče povezati s točko izreka, ki jo izpodbija tožeča stranka, same po sebi ne morejo biti predmet tožbe pred Splošnim sodiščem.
79
Glede na zgoraj navedeno je treba skleniti, da je treba tožbo razglasiti za nedopustno v delu, v katerem se z njo po eni strani nasprotuje temu, da se je pritožbeni postopek z izpodbijano odločbo končal brez preučitve relativnega razloga za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe 2017/1001, in po drugi nekaterim presojam o opisnosti besede „cheapflights“ v izpodbijani odločbi, ter da ni več treba odločiti o tožbi v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da odbor za pritožbe ni preučil vmesnih predlogov, ki naj bi jih tožeča stranka predstavila na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 216/96.
Stroški
80
V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Na podlagi člena 137 Poslovnika Splošno sodišče v primeru ustavitve postopka o stroških odloči po svoji presoji.
81
Ker je bila obravnavana tožba delno razglašena za nedopustno, delno pa je postala brezpredmetna, se navedeni določbi v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve uporabita tako, da tožeča stranka poleg svojih stroškov plača polovico stroškov EUIPO.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
sklenilo:
1.
O tožbi ni treba več odločiti v delu, v katerem se z njo nasprotuje temu, da je bil pritožbeni postopek končan z odločbo velikega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 1. junija 2017 (zadeva R 1893/2011‑G) glede proizvodov in storitev iz razredov 9, 16, 35 in 42, za katere je oddelek za ugovore zavrnil ugovor družbe CheapFlights International Ltd.
2.
V preostalem delu se tožba zavrže kot nedopustna.
3.
Družba CheapFlights International poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov, ki so nastali EUIPO.
4.
EUIPO nosi polovico svojih stroškov.
V Luxembourgu, 11. decembra 2018.
Sodni tajnik
E. Coulon
Predsednik
M. Prek
( *1 ) Jezik postopka: angleščina.
Full & Egal Universal Law Academy