SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 11. aprila 2019 ( 1 )
Zadeva C‑19/18 P
VG, pravna naslednica MS,
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Institucionalno pravo – Odškodninska tožba proti Komisiji – Povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je domnevno utrpela pritožnica – Napake Komisije pri obravnavi pritožbe, vložene proti pritožnici – Sklep Komisije, da pritožnico izključi iz mreže govorcev Team Europe – Pisni dogovor o pristopu – Pojem ‚pogodbeno razmerje‘ – Nepogodbena odgovornost Unije – Obveznost obrazložitve“
1.
Pritožnica, oseba VG, ki je pravna naslednica osebe MS, tožeče stranke pred Splošnim sodiščem Evropske unije, Sodišču predlaga, naj razveljavi sklep Splošnega sodišča z dne 31. maja 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ( 2 ), s katerim je Splošno sodišče kot očitno nedopustno zavrglo tožbo, ki je bila pri njem vložena na podlagi člena 268 PDEU in v kateri se je predlagalo, naj se Evropski komisiji naloži plačilo odškodnine zaradi njenega sklepa z dne 10. aprila 2013, s katerim je odločila, da osebi MS odpove sodelovanje v mreži govorcev Team Europe. ( 3 )
I. Dejansko stanje
2.
Iz točke 1 in naslednjih izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila oseba VG kot govorka članica mreže Team Europe od 20. julija 2011 do 10. aprila 2013. Ta mreža je lokalna komunikacijska mreža, ki pomaga predstavništvom Komisije pri njihovi komunikaciji v zvezi z evropskimi politikami na lokalni ravni. Oseba VG je v 20. julija 2011 v Montpellieru podpisala „pisni dogovor o pristopu k Team Europe“, ki ga je pred tem 8. julija 2011 v Parizu podpisal vodja predstavništva Komisije v Franciji.
3.
Vodja predstavništva Komisije je 10. aprila 2013 osebo VG po telefonu obvestil o pritožbi zaradi njenega ravnanja, ki jo je vložila najmanj ena ženska (v nadaljevanju: pritožba gospe X), ki se je z njo udeležila ene od dejavnosti mreže Team Europe. Oseba VG je bila nato pisno obveščena, da vodja predstavništva Komisije odpoveduje njeno sodelovanje v mreži Team Europe s takojšnjim učinkom v skladu z določbami dogovora o sodelovanju.
4.
Oseba VG je 6. junija 2013 vložila pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic zoper sklep Komisije, da odpove njeno sodelovanje z mrežo Team Europe, ter predlagala odpravo navedenega sklepa, ponovno vključitev v navedeno mrežo in prejetje uradnega pisma z opravičilom. Na podlagi te pritožbe je Evropski varuh človekovih pravic 19. novembra 2015 sprejel odločbo, v kateri je ugotovil postopkovno nepravilnost, ker naj Komisija osebe VG pred sprejetjem sklepa o odpovedi njenega sodelovanja ne bi ustrezno zaslišala in zadevnega primera dovolj temeljito ocenila. Komisija ni sprejela nobenega ukrepa v zvezi z odločbo Evropskega varuha človekovih pravic.
II. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep
5.
Oseba VG je pred vložitvijo tožbe pri Splošnem sodišču, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sklepa z dne 10. aprila 2013 in povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izključitve iz mreže Team Europe, zaprosila za pravno pomoč. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 3. maja 2016 ( 4 ) ugodil njeni prošnji. Pri preverjanju, ali so pogoji za odobritev pravne pomoči v obravnavani zadevi izpolnjeni, se je oprl predvsem na ugotovitve, ki jih je Komisija Evropskemu varuhu človekovih pravic poslala v okviru obravnave pritožbe, ki jo je vložila oseba VG, in v skladu s katerimi „člani mreže Team Europe nimajo pogodbenega razmerja s Komisijo“ ( 5 ), obenem pa je ugotovil, da Komisija v tej fazi postopka ni želela zavzeti stališča do tega, kako je treba opredeliti pravna razmerja, ki obstajajo med strankama. ( 6 ) Predsednik Splošnega sodišča je ugotovil, „da v tej fazi na podlagi prve analize ni očitno, da je predmet odškodninske tožbe, ki jo tožeča stranka namerava vložiti pri sodišču Unije, odškodninski zahtevek, ki bi objektivno in splošno temeljil na pogodbenih pravicah in obveznostih, ter da jo je na tej podlagi treba razglasiti za očitno nedopustno“. ( 7 )
6.
Oseba VG je 19. julija 2016 na podlagi člena 268 PDEU vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine zaradi njenega sklepa z dne 10. aprila 2013. Splošno sodišče je 31. maja 2017 na podlagi člena 126 svojega poslovnika sprejelo izpodbijani sklep.
III. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
7.
Oseba VG je 5. januarja 2018 vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep. V predlogih Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep; zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ali – če bi Sodišče menilo, da stanje postopka dovoljuje odločitev – ugodi njenim predlogom pred Splošnim sodiščem; ugotovi nepogodbeno odgovornost Komisije; odredi predložitev dokumentov, ki jih je Komisija označila kot tajne in so nujna podpora sklepu o izključitvi; odredi povrnitev nepremoženjske škode, ki izhaja iz protipravnega ravnanja Komisije in je ocenjena ex aequo et bono na 20.000 EUR; Komisiji naloži, naj objavi pismo z opravičilom pritožnici in jo znova vključi v mrežo Team Europe ( 8 ); Komisiji naloži plačilo stroškov obeh postopkov.
8.
Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže kot nedopustno ali v vsakem primeru ugotovi njeno neutemeljenost ter naj osebi VG naloži plačilo vseh stroškov.
IV. Pravna analiza
9.
Oseba VG v podporo pritožbi na eni strani trdi, da je bilo v izpodbijanem sklepu napačno uporabljeno pravo pri pravni opredelitvi podlage za odškodninsko tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, ter da je bila kršena obveznost obrazložitve. Oseba VG na drugi strani trdi, da je bilo v izpodbijanem sklepu napačno uporabljeno pravo pri pravni opredelitvi pisnega dogovora in da je bila kršena obveznost obrazložitve, pri čemer je Splošno sodišče tudi izkrivilo spis.
10.
Pred analizo bi rad predstavil predhodno pripombo.
11.
S to pritožbo se postavlja vprašanje določitve narave odgovornosti Unije, ki jo želi uveljavljati pritožnica. Kot bomo videli, se to vprašanje postavlja v nejasnem dejanskem in pravnem okviru, ker ne obstaja izrecno pogodben dokument in ker je Komisija podala protislovne izjave o naravi pisnega dogovora. Brez poseganja v rezultat, ki ga bo imela pritožba, je že očitno, da je Splošno sodišče malo prehitevalo, ko je za rešitev pri njem vložene tožbe na podlagi člena 126 svojega poslovnika sprejelo sklep, v katerem je ugotovilo očitno nedopustnost navedene tožbe. Uporaba takega instrumenta je sicer neskladna s stališčem, ki ga je predsednik Splošnega sodišča izrazil v sklepu, s katerim je odločil o prošnji osebe VG za pravno pomoč. ( 9 )
12.
Ob upoštevanju tega se vrnimo k preučitvi prvega pritožbenega razloga.
A. Prvi pritožbeni razlog: napaka pri pravni opredelitvi odškodninske tožbe in kršitev obveznosti obrazložitve
1. Povzetek trditev strank
13.
Oseba VG s tem prvim pritožbenim razlogom v njegovem prvem delu Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah od 32 do 40 izpodbijanega sklepa napačno opredelilo podlago za tožbo, vloženo pri njem. Splošno sodišče naj ne bi pravilno uporabilo testa, ki izhaja iz sodbe Sodišča z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg, ( 10 ) ker naj bi se oprlo samo na pisni dogovor, ne da bi upoštevalo tudi pravno pravilo, katerega kršitev se zatrjuje, naravo zatrjevane škode in očitano ravnanje. V tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, naj bi bilo vseeno opredeljeno, da so predmet tožbe napake, ki jih je Komisija storila pri obravnavi pritožbe proti pritožnici, zaradi katere je nastala dejanska in gotova nepremoženjska škoda, za katero hoče oseba VG dobiti odškodnino. Pritožnica vztraja, da očitano ravnanje ni izključitev iz mreže Team Europe, temveč obravnava pritožbe gospe X, saj je izključitev samo posledica napake. Oseba VG sicer ne zanika, da je Komisija lahko odpovedala pisni dogovor. Predmet spora naj torej ne bi bila odpoved pogodbenega razmerja – če je pisni dogovor pogodba – kot naj bi dokazovala tudi narava navajanih določb (to je Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 11 ) ali Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev ( 12 )), saj se oseba VG zlasti ne sklicuje na kršitev pogojev pisnega dogovora. Prav tako naj narava zatrjevane škode ne bi bila povezana s kakršno koli kršitvijo pogodbene obveznosti, saj oseba VG trdi, da je način, kako je Komisija obravnavala pritožbo gospe X proti njej, posegel v njeno čast, dostojanstvo in ugled. Iz teh razlogov naj bi torej Splošno sodišče ravnanje, ki ga v tožbi očita oseba VG, napačno opredelilo, zlasti v točkah od 35 do 37 izpodbijanega sklepa.
14.
Kar zadeva drugi del prvega pritožbenega razloga, oseba VG trdi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve. Na eni strani naj ne bi pojasnilo, zakaj naj bi bil odškodninski zahtevek osebe VG nujno povezan z razlago pisnega dogovora, čeprav naj ravnanje, očitano v navedenem zahtevku, ne bi bila odpoved domnevne pogodbe, tako da razlaga dogovora ni bila niti potrebna niti nujna za preučitev odškodninskega zahtevka v smislu točke 80 sodbe z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg. ( 13 ) Na drugi strani naj v izpodbijanem sklepu ne bi bili navedeni razlogi, iz katerih je Splošno sodišče menilo, da je obravnava pritožbe gospe X s strani Komisije nujno povezana z razlago pisnega dogovora. Oseba VG v zvezi s tem ugotavlja, da pisni dogovor ne vsebuje niti določb o obravnavi morebitnih pritožb niti obveznosti za Komisijo, da obrazloži odpoved sodelovanja v mreži Team Europe. Pravna pravila, med drugim temeljne pravice, katerih kršitev zatrjuje oseba VG, naj bi se uporabljale neodvisno od določb pisnega dogovora.
15.
Splošno sodišče naj ne bi odgovorilo na nekatere elemente tožbe VG, saj ni objektivno in splošno glede na različne elemente iz spisa preverilo, ali obstaja resnično pogodbeno razmerje, kar se sicer zahteva v sodbi Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 14 ).
16.
Komisija je poudarila, da je analiza Splošnega sodišča skladna z zahtevami iz sodne prakse Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 15 ). Splošno sodišče naj bi brez napačne uporabe prava dokazalo obstoj pogodbenega razmerja, na katerem temelji zahtevek pritožnice. Ta naj se ne bi sklicevala na druge dokumente, razen na dopis o odpovedi dogovora, in naj bi se pritožila zaradi odpovedi pogodbe. Obstajala naj bi neposredna povezava med očitanim ravnanjem in koncem sodelovanja osebe VG v mreži Team Europe. V pisnem dogovoru naj bi bile določene obveznosti obeh strank ter pogoji za odpoved sodelovanja in te pogoje za odpoved naj bi izpodbijala oseba VG, ki naj bi glede na besedilo tožbe, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču, hotela izpodbijati „radikalno odločitev o odpovedi sodelovanja“. Tudi škoda naj bi bila povezana z odpovedjo, ker je oseba VG med drugim zahtevala ponovno vključitev v mrežo. Morebitno odgovornost Komisije naj bi bilo treba nujno preučiti v smislu sodne prakse Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 16 ), tako da bi se presodila vsebina pisnega dogovora. Zaradi sklicevanja na pravila, ki ne izhajajo iz pisnega dogovora, naj spor ne bi izgubil pogodbene narave. ( 17 ) Zatrjevana nepremoženjska škoda pa naj bi bila posledica okoliščin, v katerih je bilo pogodbeno razmerje odpovedano. Oseba VG naj bi poskušala umetno razlikovati med vzroki in okoliščinami odpovedi pisnega dogovora ter samo odpovedjo. Vprašanje, ali je razlog, ki je bil naveden za odpoved, utemeljen, naj bi bilo zelo pogodbene narave.
17.
Kar zadeva zatrjevano neobrazložitev, Komisija opozarja, da se je Splošno sodišče izreklo o ugovoru nezakonitosti, ki ga je podala, in ne o utemeljenosti. Oseba VG naj bi poleg tega navedla več trditev, ki jih je že predstavila pred Splošnim sodiščem in ki jih je to že zavrnilo, zato naj ne bi bile dopustne. ( 18 ) Vsekakor je Splošnemu sodišču za zavrženje tožbe, vložene pri njem, kot nedopustne zadostovala ugotovitev, da ta tožba spada v okvir resničnega pogodbenega razmerja, povezanega s predmetom spora, kar naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah od 34 do 38 izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem naj obrazložitev navedenega sklepa očitno ne bi bila niti nezadostna niti protislovna, Splošnemu sodišču pa naj ne bi bilo treba odgovoriti na vse trditve osebe VG.
18.
Oseba VG v repliki zanika, da je poskušala umetno osamiti vzroke in okoliščine odpovedi pisnega dogovora od samega dejanja odpovedi, in vztraja, da ni kritizirala odpovedi pogodbe niti zanikala, da lahko Komisija odpove pisni dogovor. Ker se oseba VG ne sklicuje na kršitev pisnega dogovora, naj Komisija ne bi mogla trditi, da je njegova razlaga potrebna za ugotovitev utemeljenosti zahtev pritožnice. Oseba VG opozarja, da Komisiji očita, da je kršila njeno pravico do izjave, obveznost obrazložitve, dolžnost skrbnega ravnanja in domnevo nedolžnosti. Namen tožbe, ki jo je vložila oseba VG, naj bi bil torej samo izpodbijanje upravnega delovanja Komisije. Za vsak primer oseba VG opozarja, da ni izključeno, da soobstajata pogodbena in nepogodbena odgovornost institucije do ene od njenih sopogodbenih strank. ( 19 ) Zatrjevana škoda naj nikakor ne bi bila povezana z nepravilnim izvajanjem pogodbe, ki naj bi jo pomenil pisni dogovor. Posledica protipravnega ravnanja Komisije je bila res odločitev o izključitvi iz mreže Team Europe, vendar naj bi bila zahtevana ponovna vključitev del zahtevka za povrnitev škode v naravi, s čimer bi se povrnil ugled osebe VG, ki je bil očrnjen zaradi načina, kako je Komisija obravnavala pritožbo gospe X.
19.
Komisija v dupliki trdi, da teza osebe VG vsebuje veliko protislovje. Oseba VG naj bi Komisiji očitala, da ni spoštovala njenih temeljnih pravic, hkrati pa naj bi trdila, da so bile v pisnem dogovoru določene le nezavezujoče smernice, niso pa bila urejena posebna razmerja med osebo VG in Komisijo. Če pa je pisni dogovor samo enostranski akt Komisije brez povezave z osebo VG, Komisija ne razume, kakšna bi lahko bila podlaga za njeno obveznost, da zasliši osebo VG, ali spoštuje obveznost obrazložitve. Zahteve osebe VG naj bi bile smiselne le, če je zadevni akt pogodba. Komisija poleg tega ponavlja, da zgolj sklicevanje na kršitev pravil, ki ne izhajajo iz pogodbe, ne more spremeniti pogodbene narave spora. ( 20 ) Pristop, ki ga je uporabila oseba VG, pa naj ne bi bil samo v nasprotju s sodno prakso Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 21 ), ampak naj bi omogočal tudi preoblikovanje vsakega pogodbenega spora v tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti in naj bi lahko izničil razlikovanje med tema vrstama odgovornosti. Poleg tega Komisija vztraja, da predlog za ponovno vključitev potrjuje, da je škoda, katere povrnitev se zahteva, rezultat izključitve iz mreže Team Europe, to je odpovedi pogodbe, ki jo pomeni pisni dogovor, katerega polni naslov je sicer „pisni dogovor o pristopu“. Namen ponovne vključitve naj bi bila ne le povrnitev nepremoženjske škode, temveč tudi ponovna vzpostavitev pogodbenega razmerja, kot je obstajalo pred odpovedjo pogodbe.
2. Analiza
20.
Najprej moram ugotoviti, da stranki ne izpodbijata analitičnega okvira, ki ga je uporabilo Splošno sodišče ter ki je povzet v točki 25 in naslednjih izpodbijanega sklepa. Splošno sodišče, ki se opira predvsem na sodbo Sodišča z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 22 ), je tako opozorilo, da Pogodba DEU določa razdelitev pristojnosti med sodiščema Unije in nacionalnimi sodišči v zvezi s tožbami proti Uniji, katerih namen je uveljaviti njeno odgovornost. Nepogodbena odgovornost Unije je tako v izključni pristojnosti prvonavedenih sodišč. ( 23 ) V zvezi s pogodbeno odgovornostjo Unije je pristojnost razdeljena med sodiščema Unije, ko obstaja arbitražna klavzula, in nacionalnimi sodišči v drugih primerih. ( 24 )
21.
Predmet tožbe je tisti, ki določa, ali gre pri tožbi za pogodbeno ali nepogodbeno odgovornost Unije. ( 25 ) V sodbi Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 26 ) je bila določena metodologija, ki jo je treba uporabiti pri taki presoji. Sodišče je tako presodilo, da se sodišči Unije za presojo svoje pristojnosti za odločanje o odškodninskem zahtevku ne moreta opreti samo na določbe, ki se navajajo. ( 27 ) Preveriti morata, ali je „predmet pri njiju vložene odškodninske tožbe odškodninski zahtevek, ki objektivno in splošno temelji na pravicah in obveznostih pogodbenega ali nepogodbenega prava“. ( 28 ) Analiza se mora nanašati na vse elemente spisa, to je med drugim na domnevno kršeno pravno pravilo, naravo nastale škode, očitano ravnanje in pravna razmerja med strankama. ( 29 ) Če iz te analize izhaja, da med strankama obstaja „[resnično] pogodbeno razmerje, povezano s predmetom spora, ki ga je treba podrobno preučiti za odločanje o navedeni pritožbi“, ( 30 ) če je očitno, „da je treba za odločitev o utemeljenosti trditev [strank] preučiti vsebino ene ali več pogodb, sklenjenih med zadevnimi strankami“, ( 31 ) in če seveda ne obstaja arbitražna klavzula, morata sodišči Unije prekiniti postopke odločanja v sporu in se razglasiti za nepristojni za odločanje, ker bi obravnava tožbe zahtevala presojo pogodbenih pravic in obveznosti, ki v skladu s členom 274 PDEU spada v pristojnost nacionalnih sodišč. ( 32 )
22.
Prvi pritožbeni razlog je treba zato preučiti z vidika teh načel.
23.
V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče osredotočilo na vsebino pisnega dogovora, ki po njegovi presoji določa obveznosti obeh strank, trajanje sodelovanja in pogoje za odpoved sodelovanja. ( 33 ) Ker se pritožnica ni sklicevala na druge listine, je Splošno sodišče iz tega sklepalo, da je očitano ravnanje neposredno povezano z obstoječim pogodbenim razmerjem. ( 34 ) Odškodninski zahtevek je, kot je presodilo, povezan z razlago pisnega dogovora, ki mora biti del elementov, ki jih je treba preučiti v okviru presoje odgovornosti Komisije. ( 35 ) Prav tako je ugotovilo, da pisni dogovor določa pogoje za odpoved pogodbe, kar sporu daje pogodbeno naravo. ( 36 )
24.
S tem, da je Splošno sodišče tako odločilo, je očitno, da ni pravilno uporabilo testa, ki ga je Sodišče opredelilo v sodbi Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 37 ), in da je pripisalo odločilen pomen pisnemu dogovoru, katerega pogodbeno naravo je hitro ugotovilo. V zgoraj navedeni sodni praksi pa je zahtevana analiza vseh elementov spisa, med katerimi so domnevno kršeno pravno pravilo, narava zatrjevane škode, očitano ravnanje in obstoječa pravna razmerja. Tem različnim elementom je treba pripisati enak pomen, zlasti če je pogodbena narava listine, ki naj bi zavezovala stranki, resno sporna, kot velja v obravnavani zadevi.
25.
Iz spisa je tako jasno razvidno, da so bile predmet tožbe, ki jo je pritožnica vložila pri Splošnem sodišču, „napake, ki jih je [Komisija] storila pri obravnavi pritožbe, ki jo je gospa X vložila proti tožeči stranki, kar je tej povzročilo gotovo in dejansko nepremoženjsko škodo“. ( 38 ) Tako dogodek, zaradi katerega je nastala odgovornost, ki jo je opredelila oseba VG, ni protipravna odpoved pogodbenega razmerja, ki naj bi bilo določeno s pisnim dogovorom. Ta odpoved – če obstaja – je bolj posledica škode, ki jo je povzročila Komisija. V zvezi s tem dejstvo, da je oseba VG pred Splošnim sodiščem predlagala tudi svojo ponovno vključitev v mrežo Team Europe, ne pove ničesar o naravi razmerij med osebo VG in Komisijo. Namen te ponovne vključitve, če bi bila mogoča, naj bi bila vrnitev osebe VG v njen položaj pred nastankom zatrjevane napake, ne pa nujno ponovna vzpostavitev pogodbenega razmerja. Vsekakor ni očitno, da je Splošno sodišče iz te ugotovitve izpeljalo kakršno koli posledico, ker je ponovno vključitev le omenilo v točki 33 izpodbijanega sklepa. Vendar to nima posledic, ker se je oseba VG zaradi okoliščin morala med postopkom pred Sodiščem odpovedati temu predlogu.
26.
Dalje, Splošno sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe, ki so bile navedene, čeprav same po sebi niso odločilne. Tudi v tem smislu je analiza Splošnega sodišča pomanjkljiva. ( 39 ) Oseba VG je Komisiji očitala, da je pri obravnavi pritožbe gospe X kršila člen 41 Listine, splošna načela dobrega upravljanja, spoštovanje pravice do obrambe, člen 16 Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, načeli skrbnega ravnanja in domneve nedolžnosti ter obveznost obrazložitve in načelo sorazmernosti. Ta pravila so torej jasno kazala, da oseba VG ni bila v pogodbenem razmerju, saj se je pritožnica sklicevala na določbe, ki urejajo delovanje Komisije kot uprave, in ne na določbe, ki izhajajo iz domnevne pogodbe. Natančneje, oseba VG se ni pritožila zaradi nobene kršitve določb pisnega dogovora. Pri tem sem nekoliko osupel ob trditvah Komisije, ki se pretvarja, da ni opredelila podlage za pravne obveznosti, na katere se sklicuje oseba VG, če bi bilo treba šteti, da se tožba nanaša na nepogodbeno odgovornost. Na primer, težko verjamem, da lahko Komisija prezre, da pravica do dobrega upravljanja ali spoštovanje pravice do obrambe veljata tudi, ko deluje v nepogodbenem okviru.
27.
Nazadnje, analiza Splošnega sodišča o zatrjevani škodi je predstavljena v le eni točki, ( 40 ) v kateri je znova ponovljeno, da je oseba VG hotela doseči denarno odškodnino in sprejetje odredbe proti Komisiji. Narava škode ni dalje analizirana.
28.
S tem, da je Splošno sodišče samo ločeno analiziralo pisni dogovor, čeprav njegova pogodbena narava ni bila očitna, ni opravilo preverjanja, ki se zahteva v sodni praksi, v skladu s katero morata sodišči Unije preveriti, ali je predmet pri njiju vložene tožbe odškodninski zahtevek, ki objektivno in splošno temelji na pogodbenih pravicah in obveznostih. Upoštevanje vseh elementov spisa pa je lahko, kot trdi oseba VG, vzbudilo dvom o obstoju resničnega pogodbenega razmerja, v okvir katerega je bila umeščena tožba osebe VG.
29.
Natančneje, s tem, da je Splošno sodišče pravilno in skupaj s pisnim dogovorom preučilo domnevno kršena pravna pravila, naravo zatrjevane škode in očitano ravnanje, ni moglo, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotoviti, da je „odškodninski zahtevek […] povezan z razlago pisnega dogovora“. ( 41 ) Oseba VG ne zanika, da je v pisnem dogovoru določeno, da se stranki lahko prostovoljno kadar koli pisno odpovesta sodelovanju. To potrjuje, da je Splošno sodišče sprejelo ozek pristop, ko je menilo, da je namen pri njem vložene tožbe le izpodbijanje pogojev, v katerih je Komisija odpovedala pogodbena razmerja, ki so jo povezovala z osebo VG.
30.
Ne le, da Splošno sodišče ni upoštevalo vseh potrebnih elementov za določitev podlage za tožbo, vloženo pri njem, ampak v obrazložitvi tudi ni pojasnilo razlogov, iz katerih je po njegovem mnenju pisni dogovor pogodbene narave.
31.
Točke od 35 do 37 izpodbijanega sklepa vsebujejo več nepodprtih trditev. Obrazložitev pa je bila toliko bolj nujna, ker je spis vseboval dva pomembna elementa. Oseba VG se je pred Splošnim sodiščem jasno sklicevala na izjavo, ki jo je Komisija dala v postopku pred Evropskim varuhom človekovih pravic, in sicer, da „člani mreže Team Europe niso v pogodbenem razmerju [z njo]“. To je razvidno iz točke 23 izpodbijanega sklepa.
32.
Poleg tega je oseba VG v stališču glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, Splošno sodišče opozorila tudi na sklep predsednika Splošnega sodišča, s katerim je ta odločil o prošnji za pravno pomoč. ( 42 ) V točki 15 tega sklepa je navedeno, da se je Komisija odločila, da v tej fazi ne zavzame stališča do tega, kako je treba opredeliti pravna razmerja, izhajajoča iz pisnega dogovora. Predsednik Splošnega sodišča je iz tega sklepal, da je Komisija menila, da je taka opredelitev mogoča šele po temeljiti analizi pisnega dogovora. ( 43 ) Predsednik Splošnega sodišča je iz teh elementov sklepal,„da v tej fazi na podlagi prve analize ni očitno, da je predmet odškodninske tožbe, ki jo tožeča stranka namerava vložiti pri sodišču Unije, odškodninski zahtevek, ki bi objektivno in splošno temeljil na pogodbenih pravicah in obveznostih“. ( 44 ) Zato razumem osuplost osebe VG zaradi izpodbijanega sklepa, v katerem je vseeno – naj spomnim – ugotovljena očitna nedopustnost tožbe osebe VG.
33.
Seveda, kot opozarja Komisija, Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve sodb ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katere se je oprlo Splošno sodišče, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe. ( 45 ) Seveda bi, kot trdi Komisija, zgolj ponovitev trditev, ki so bile že predstavljene pred Splošnim sodiščem, morala pripeljati do ugotovitve, da so te trditve nedopustne. Vendar ne more biti tako, če so bile trditve pred Sodiščem ponovljene, ker se Splošno sodišče o njih ni izreklo.
34.
Če pa bi bilo treba sprejeti očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, se to ne bi zgodilo zato, ker Splošno sodišče ni odgovorilo na vse trditve osebe VG, temveč ker iz besedila izpodbijanega sklepa niso dovolj razvidni razlogi, iz katerih je Splošno sodišče, da bi ugotovilo pogodbeno naravo spora le na podlagi pisnega dogovora, preseglo besedilo, ki ni očitno pogodbeno, in nasprotne ali zelo zadržane izjave Komisije. S to razlago prav tako ni mogoče podpreti razlogov, iz katerih je Splošno sodišče, čeprav je predmet spora, kot ga je opredelila oseba VG, napaka, ki jo je Komisija storila pri obravnavi pritožbe gospe X, presodilo, da obstaja „neposredna povezava“ ( 46 ) med očitanim ravnanjem in domnevnim pogodbenim razmerjem, izhajajočim iz pisnega dogovora, ter da je preučitev tega dogovora nujna za presojo odgovornosti Komisije. ( 47 )
35.
Tako je Splošno sodišče s tem, da ni preučilo vseh elementov spisa, med drugim izjav Komisije, delno uporabilo metodologijo, ki jo je Sodišče določilo v svoji sodbi, in kršilo obveznost obrazložitve. V teh okoliščinah je treba prvi pritožbeni razlog v celoti sprejeti kot utemeljen.
B. Drugi pritožbeni razlog: napaka pri pravni opredelitvi pisnega dogovora, kršitev obveznosti obrazložitve in izkrivljanje spisa
1. Povzetek trditev strank
36.
Oseba VG v bistvu trdi, da je Splošno sodišče pisni dogovor napačno opredelilo kot pogodbo, čeprav gre bolj za nezavezujoče smernice, ki jih je enostransko opredelila Komisija in ki urejajo delovanje mreže Team Europe. Komisija naj ne bi nikoli trdila, da je razmerje pogodbeno, kot naj bi dokazovali točka 21 njenega stališča pred Evropskim varuhom človekovih pravic in točka 15 sklepa Splošnega sodišča, s katerim je bilo odločeno o prošnji osebe VG za pravno pomoč; ( 48 ) v pisnem dogovoru naj bi bile le povzete pravice in dolžnosti, ki veljajo za mrežo Team Europe, in ne pravice in dolžnosti, ki urejajo posebna razmerja med Komisijo in osebo VG; v njem naj ne bi bila določena niti kazen za kršitev niti sklicevanje na pravo, ki se uporablja, ali pristojna sodišča; v pisnem dogovoru naj bi bil uporabljen izraz „dolžnosti“, in ne „obveznosti“, kar bolj kaže, da gre le za zahteve glede ravnanja, in ne za resnična pravna razmerja med osebami. Komisija naj bi prepozno spremenila svoje stališče in se sklicevala na pogodbeno naravo pisnega dogovora. Skupni namen strank naj nikoli ne bi bil, da se vzajemno zavežeta na podlagi pogodbe. Namen pa naj bi bil odločilni element pri opredelitvi listine kot pogodbene, kot naj bi dokazovala točka 102 načel evropskega pogodbenega prava. ( 49 ) Splošno sodišče naj bi pisni dogovor torej napačno opredelilo kot pogodbo, s čimer je izkrivilo navedeni dogovor in kršilo obveznost obrazložitve. V izpodbijanem sklepu naj ne bi bilo določeno pravo, ki se uporablja, da bi bil pisni dogovor opredeljen kot pogodba, kar naj bi bilo nujno v primeru – quod non – če bi bil navedeni dogovor pogodba. Komisija naj bi trdila, da se uporablja francosko pravo. Na podlagi členov 1101 ( 50 ) in 1156 ( 51 ) francoskega code civil (civilni zakonik) pa naj pisnega dogovora ne bi bilo mogoče opredeliti kot pogodbo v smislu francoskega prava zaradi neobstoja namena osebe VG, da se zaveže, in ob upoštevanju dejstva, da ji nič ni moglo dati misliti, da podpisuje pogodbo, katere vsebino je določila samo Komisija, ki naj ne bi nikoli omenila njene pogodbene narave. V smislu francoskega prava naj bi pogodba poleg tega določala obveznosti, ki bi bile lahko predmet prisilne izvršitve. ( 52 ) S pisnim dogovorom pa naj ne bi bilo mogoče prisiliti k spoštovanju pravic in dolžnosti, poleg tega naj ne bi določal niti kazni niti prisilne izvršitve, saj je vsaka stranka lahko kadar koli odstopila od njega. Pogodbena narava pisnega dogovora naj torej ne bi izhajala niti iz namena strank, niti iz njihove volje, niti iz besedila, ki ga je sestavila Komisija. Iz tega naj bi sledilo, da tudi glede na francosko pravo pisnega dogovora ne bi bilo mogoče opredeliti kot pogodbo. Splošno sodišče naj bi torej tudi izkrivilo pisni dogovor in napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 39 izpodbijanega sklepa presodilo, da je predmet tožbe odškodninski zahtevek pogodbene narave.
37.
Komisija trdi, da je Splošno sodišče edino pristojno za ugotovitev dejanskega stanja, razen v primeru izkrivljanja, ki mora biti očitno, ne da bi bilo treba uporabiti nove dokaze. V tem primeru naj ne bi bilo tako. Poleg tega naj bi pritožnica navajala iste trditve, kot jih je že predstavila in jih je Splošno sodišče že preučilo, zato naj bi bile nedopustne. Izjave Komisije pred Evropskim varuhom človekovih pravic naj pogodbi ne bi mogle odvzeti učinka in naj bi jih bilo treba razlagati kot zanikanje Komisije, da je pisni dogovor pogodba o zaposlitvi. Nasprotno pa naj Komisija ne bi izključila, da gre lahko za pogodbo o članstvu. Oseba VG naj ne bi pojasnila, zakaj bi bil lahko namen strank v nasprotju z jasnimi in nedvoumnimi določbami pisnega dogovora. Trditve o pojmu namena strank naj bi bile nove in zato nedopustne, čeprav naj bi bil namen strank, da se dogovorita o vseh pravicah in obveznostih, vsekakor jasen. Trditve o pojmu pogodbe v smislu francoskega prava naj bi bile prav tako nove. Razlaga francoskega prava naj bi bila vsekakor predmet dejanskega vprašanja, v zvezi s katerim mora imeti Splošno sodišče popoln nadzor. Trditev o prisilni izvršitvi naj bi bila prvič navedena v fazi pritožbe in torej nedopustna. Navedena izvršitev naj nikakor ne bi bila potreben pogoj za opredelitev pogodbe.
38.
Nazadnje, Komisija dodaja, da predlog za predložitev zaupnih dokumentov, ki ga je podala oseba VG, potrjuje povezavo med nastalo škodo in odpovedjo pogodbenega razmerja, in ne obravnavo pritožbe gospe X. Komisija opozarja, da je bil ta predlog predmet dveh tožb pred Splošnim sodiščem. ( 53 ) Predlog za izdajo odredbe v skladu z ustaljeno sodno prakso ne spada med pristojnosti Sodišča. ( 54 )
39.
Oseba VG v repliki opozarja, da se drugi pritožbeni razlog ne nanaša samo na izkrivljanje, ampak tudi na napako pri pravni opredelitvi pisnega dogovora in kršitev obveznosti obrazložitve. Komisija naj v pritožbi ne bi zadostno opredelila trditev, za katere trdi, da so le ponovitev tistih, ki so bile predstavljene pred Splošnim sodiščem. Kar zadeva trditev o namenu strank, oseba VG zanika, da je nova, ker je povezana z analizo pravnih razmerij med strankama v smislu sodbe z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg. ( 55 ) Navedena analiza naj bi nujno pomenila, da je namen strank upoštevan. Določbe pisnega dogovora naj ne bi bile tako jasne in nedvoumne, kot trdi Komisija, zlasti ker naj bi Komisija sama v izjavah pred Evropskim varuhom človekovih pravic zanikala njegovo pogodbeno naravo. Kar zadeva sklicevanje na francosko pravo, oseba VG priznava, da se pred Splošnim sodiščem ni sklicevala nanj, vendar trdi, da ga je omenila le za ponazoritev drugega pritožbenega razloga, da bi dokazala napako v razlogovanju v izpodbijanem sklepu, in ker je Komisija sama pred Splošnim sodiščem trdila, da je pravo, ki se uporablja, francosko pravo, z vidika katerega bi bilo treba preučiti pogodbeno naravo pisnega dogovora.
40.
Komisija v fazi duplike trdi, da je oseba VG predstavila trditve v zvezi z namenom strank zato, ker nepogodbena narava pisnega dogovora ni tako očitna. Oseba VG ni pojasnila, zakaj je oseba MS podpisala pisni dogovor, če so bile to le smernice. Trditev v zvezi z uporabo francoskega prava naj bi bila v tej fazi postopka nedopustna. Ne glede na vse naj bi bilo obstoj pogodbenega razmerja v smislu sodbe Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 56 ) mogoče ugotoviti brez uporabe francoskega prava. Oseba VG naj bi tudi zamolčala nekatere elemente, ki bi lahko razkrili pogodbeno naravo dogovora, zlati njegovo natančno poimenovanje in končno frazo dogovora, namenjeno odpovedi. Komisija opozarja, da je Splošno sodišče o samem vprašanju svoje pristojnosti odločilo, ne da bi napačno uporabilo pravo. Poleg tega Komisija trdi, da oseba VG zamenjuje pritožbeni razlog v zvezi s pravno opredelitvijo pisnega dogovora in pritožbeni razlog v zvezi z izkrivljanjem. Oseba VG naj bi se sklicevala na izkrivljanje spisa, vendar mora biti v skladu s sodno prakso Sodišča izkrivljanje dokazov očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze. Oseba VG je torej morala natančno opredeliti dejstva ali dokumente, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, namesto da je le ponovila trditve, ki jih je predstavila že pred Splošnim sodiščem, ne da bi dokazala kakršno koli vsebinsko nepravilnost Splošnega sodišča. Komisija pritožnici očita, da poskuša zaobiti nedopustnost ničnostne tožbe zoper sklep o izključitvi iz mreže Team Europe, ki je ni vložila pravočasno. Tako naj bi Sodišče moralo uporabiti enak pristop, kot ga je upoštevalo v sodbi Guigard/Komisija ( 57 ).
2. Analiza
41.
Drugi pritožbeni razlog osebe VG je mogoče razdeliti na tri dele, od katerih se prvi nanaša na napačno uporabljeno pravo pri pravni opredelitvi pisnega dogovora, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve in zadnji na izkrivljanje „spisa“.
42.
V nadaljevanju tega, kar je bilo ugotovljeno v okviru prvega pritožbenega razloga, bom analizo tega drugega pritožbenega razloga začel z drugim delom, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče s tem, da je pisni dogovor opredelilo kot pogodbo, kršilo obveznost obrazložitve. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 34 teh sklepnih predlogov, je treba ta drugi del sprejeti.
43.
Iz stališča osebe VG glede ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, je namreč razvidno, da Splošno sodišče ni preučilo trditev, s katerimi je izpodbijala pogodbeno naravo pisnega dogovora – kot sta izjava Komisije pred Evropskim varuhom človekovih pravic ali neopredelitev Komisije do narave pisnega dogovora med postopkom pred Splošnim sodiščem v zvezi s prošnjo za pravno pomoč ( 58 ) – oziroma so bile te trditve zavrnjene brez pravega pojasnila. ( 59 ) Oseba VG se je poleg tega oprla na točko 80 sodbe Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 60 ), v skladu s katero „navedba kakršnega koli pogodbenega razmerja […] ali pogodbenih obveznosti, ki ne predvidevajo spornega ravnanja, ne zadošča za tako spremembo narave spora, da bi ta dobil pogodben temelj“, iz česar je sklepala, da zgolj obstoj pogodbe ni ovira za vložitev tožbe, s katero se uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije. Zato je opredelitev pisnega dogovora kot pogodbe, ki jo je podalo Splošno sodišče, očitno nezadostno obrazložena.
44.
Glede na navedeno bom le dodatno preučil preostala dela drugega pritožbenega razloga.
45.
Kar zadeva prvi del drugega pritožbenega razloga, oseba VG trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je dogovor opredelilo kot pogodbo. Splošno sodišče naj bi moralo upoštevati namen strank, kot naj bi se zahtevalo v točki 102 načel evropskega pogodbenega prava. Oseba VG Splošnemu sodišču očita, da ni določilo prava, ki se uporablja za pogodbo, z vidika katerega je bilo treba preučiti status pogodbe. Ob predpostavki, da je to pravo francosko pravo, kot trdi Komisija, naj bi moralo biti Splošno sodišče pozorno zlasti na namen strank in to, ali je bilo mogoče doseči prisilno izvršitev domnevnih obveznosti, izhajajočih iz pisnega dogovora.
46.
Kar zadeva trditev o namenu strank, ta v izpodbijanem sklepu dejansko res ni omenjena, kot poudarja oseba VG, vendar tudi pritožnica o tem ni razpravljala v stališču glede ugovora nedopustnosti, ki ga je Komisija podala pred Splošnim sodiščem. Prav tako se ni sklicevala na načela evropskega pogodbenega prava. Isto velja za vprašanje prisilne izvršitve. Te trditve je torej treba šteti za nedopustne, ker so nove. ( 61 ) Enako se razprava pred Splošnim sodiščem, kot priznava oseba VG, ni nanašala na določitev prava, ki se uporablja za pogodbo, niti na francosko pravo. Splošno sodišče se nikakor ni postavilo na področje posebnega prava, da bi pisni dogovor opredelilo kot pogodbo. V teh okoliščinah ni mogoče ničesar očitati analizi Splošnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo nepravilno razumevanje ali nepravilna uporaba francoskega prava.
47.
Glede zadnjega dela drugega pritožbenega razloga je treba spomniti, da je v skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja. Zato je le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in presojo predloženih dokazov. Ugotovitev teh dejstev in presoja teh dokazov torej nista, razen v primeru njihovega izkrivljanja, pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča. ( 62 ) Tako izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze. ( 63 )
48.
Izkrivljanje je torej pojem, ki je tesno povezan s presojo dejanskega stanja. Oseba VG pa trdi, da je bil pisni dogovor izkrivljen, ker ga je Splošno sodišče pravno „opredelilo“ kot pogodbo. Ta očitek se torej ne nanaša na izkrivljanje dejstev v tradicionalnem smislu zgoraj navedene sodne prakse Sodišča, temveč na napako pri opredelitvi pisnega dogovora. Tako razumljen ni ločen od očitka, ki je že bil preučen v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga, in torej ne potrebuje dodatne obravnave.
C. Pristojnost sodišč Unije za odločanje o predlogu osebe VG
49.
V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, kadar razveljavi odločbo Splošnega sodišča, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Ker je treba sklep po mojem mnenju razveljaviti, bi Sodišče lahko odločilo o vprašanju pristojnosti sodišč Unije za odločanje o predlogu, ki ga je vložila oseba VG.
50.
Iz vseh upoštevnih elementov spisa je razvidno, da mora Sodišče ustrezno upoštevati, da hoče oseba VG uveljaviti odgovornost Unije zaradi ravnanja Komisije pri obravnavi pritožbe, ki jo je gospa X vložila proti njej. Sklicuje se na kršitev člena 41 Listine, splošnih načel dobrega upravljanja, spoštovanja pravice do obrambe, člena 16 Kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, načel skrbnega ravnanja in domneve nedolžnosti ter obveznosti obrazložitve in načela sorazmernosti. Zatrjevana škoda je nepremoženjska, saj je Komisija s svojim ravnanjem domnevno posegla v čast, dostojanstvo in ugled osebe VG.
51.
Iz tega skupka elementov je torej razvidno, da je odgovornost, ki se uveljavlja, prima facie nepogodbena. Ugotoviti je treba še, ali dokument, ki sta ga podpisali stranki, lahko spremeni to ugotovitev.
52.
V pisnem dogovoru o pristopu ni izrecno opredeljena njegova pogodbena narava. V njegovi preambuli je navedeno, da gre samo za povzetek pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz „pristopa“ k mreži Team Europe. Iz nobene točke dogovora ni mogoče razbrati, da ima posebno pravno veljavnost ali vsaj veljavnost, ki je podobna pogodbeni. Natančneje, v nobeni točki ni omenjena morebitna kazen za nespoštovanje pisnega dogovora. V nobeni točki dogovora niso določeni pravo, ki se uporablja, ali sodišča, pristojna za odločanje o morebitnem sporu. Točka 5, drugi odstavek, pisnega dogovora določa, da lahko stranki kadar koli pisno odstopita od pravic in dolžnosti, določenih v navedenem dogovoru. Pred vložitvijo tožbe tudi Komisija ni bila prepričana o pogodbeni naravi pisnega dogovora.
53.
Iz navedenega ni mogoče sklepati, da obstaja resnično pogodbeno razmerje, s katerim je povezan predlog osebe VG v smislu sodbe Komisija/Systran in Systran Luxembourg ( 64 ), ne da bi bilo treba podrobneje razmisliti o pojmu pogodbe v dejanskih okoliščinah te zadeve. Dodati moram, da bi sklepanje o pogodbeni naravi pisnega dogovora samo iz besedila njegove točke 5 pomenilo, da je opravljena posebna in konkretna analiza vsebine domnevne pogodbe, kar je Sodišče izključilo v točkah 76 in 77 te sodbe, ker taka analiza spada pod vsebinsko preučitev spora, in ne pod določitev same narave spora.
54.
Vsekakor je iz navedenega jasno razvidno, da iz analize spisa ne izhaja, da je razlaga pisnega dogovora kot pogodbe potrebna za ugotovitev utemeljenosti trditev osebe VG.
55.
V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, zadevno dejansko stanje ni primerljivo z dejanskim stanjem, v zvezi s katerim je bila izrečena sodba z dne 20. maja 2009, Guigard/Komisija. ( 65 ) V tej sodbi se je izpodbijalo nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s Komisijo. Pritožnik je torej hotel zaradi te zavrnitve podaljšanja njegove pogodbe o zaposlitvi uveljaviti nepogodbeno odgovornost Unije. Čeprav je Splošno sodišče odločilo, da je zaradi določb, katerih kršitev se je zatrjevala, ( 66 ) in ker bi bilo treba skleniti novo pogodbo, mogoče šteti, da tožba spada v okvir nepogodbene odgovornosti Unije in jo je zato mogoče vložiti pri sodiščih Unije, Sodišče ni sledilo temu pristopu in je odločilo, da tožbe ni mogoče ločiti od pogodbenih razmerij med strankama pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker so bili pogoji, pod katerimi je bilo pogodbo mogoče podaljšati, določeni v sami pogodbi. ( 67 ) Pogodbeno razmerje je bilo popolnoma jasno in stranki nista zanikali, da sta pogodbeno povezani. To je bistvena razlika glede na položaj v tej pritožbi, tako da iz prejšnje zadeve ni mogoče samodejno izpeljati nobenega spoznanja za rešitev spora.
56.
Iz zgornje analize je torej razvidno, da odškodninski zahtevek osebe VG ne temelji objektivno ali splošno na pogodbenih obveznostih. Predmet tožbe je torej odškodninski zahtevek nepogodbene narave. Spada v pristojnost Splošnega sodišča, kot je opredeljena v členu 268 PDEU.
57.
Čeprav je treba pritožbi ugoditi in tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, razglasiti za dopustno, stanje postopka vseeno ne dovoljuje vsebinske odločitve o sporu. V teh okoliščinah je treba v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.
V. Stroški
58.
Ker je treba na podlagi moje analize zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških pridrži.
VI. Predlog
59.
Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi:
1.
Sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 31. maja 2017, MS/Komisija (T‑17/16, neobjavljen, EU:T:2017:379), se razveljavi.
2.
Tožba, ki jo je oseba VG vložila v zadevi T‑17/16, je dopustna.
3.
V preostalem se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
4.
Odločitev o stroških se pridrži.
( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.
( 2 ) Sklep MS/Komisija (T‑17/16, neobjavljen, EU:T:2017:379).
( 3 ) Po smrti osebe MS 16. februarja 2018 je oseba VG, pravna naslednica osebe MS, predlagala nadaljevanje postopka, da bi vstopila v pravice zadnjenavedene osebe, čemur je bilo ugodeno. V nadaljevanju analize in zaradi poenostavitve bom s skupnim poimenovanjem „oseba VG“ označeval tako pritožnico kot tožečo stranko pred Splošnim sodiščem.
( 4 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446).
( 5 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446, točka 15).
( 6 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446, točka 15).
( 7 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446, točka 16).
( 8 ) Po smrti osebe MS taka ponovna vključitev ni več mogoča, zato je oseba VG ta predlog v repliki pred Sodiščem črtala (glej točko 10 navedene replike).
( 9 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446). Glej tudi točko 5, in fine, teh sklepnih predlogov.
( 10 ) C‑103/11 P, EU:C:2013:245.
( 11 ) V nadaljevanju: Listina.
( 12 ) Na voljo na .
( 13 ) C‑103/11 P, EU:C:2013:245.
( 14 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 15 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 16 ) Sodba z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 67).
( 17 ) Komisija se tu sklicuje na točko 65 sodbe z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 18 ) Komisija se tu sklicuje na sklep podpredsednika Sodišča z dne 10. januarja 2018, Komisija/RW (C‑442/17 P(R), neobjavljen, EU:C:2018:6, točka 66).
( 19 ) Oseba VG se tu sklicuje na sodbo z dne 18. novembra 2015, Synergy Hellas/Komisija (T‑106/13, EU:T:2015:860, točka 150).
( 20 ) Komisija se tu sklicuje na sodbo z dne 20. maja 2009, Guigard/Komisija (C‑214/08 P, neobjavljena, EU:C:2009:330), v zvezi s katero poudarja podobnosti s to zadevo.
( 21 ) Sodba z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 22 ) C‑103/11 P, EU:C:2013:245.
( 23 ) Glej člen 256(1), člen 268 in člen 340, drugi odstavek, PDEU.
( 24 ) Glej člena 272 in 274 PDEU.
( 25 ) Glej točko 29 izpodbijanega sklepa in navedeno sodno prakso.
( 26 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 27 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 64).
( 28 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 66). Moj poudarek.
( 29 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 66).
( 30 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 66). Moj poudarek.
( 31 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 67). Moj poudarek.
( 32 ) Glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg (C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 67).
( 33 ) Glej točko 34 izpodbijanega sklepa.
( 34 ) Glej točko 36 izpodbijanega sklepa.
( 35 ) Glej točko 37 izpodbijanega sklepa.
( 36 ) Glej točko 38 izpodbijanega sklepa.
( 37 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 38 ) Glej točko 38 tožbe pred Splošnim sodiščem.
( 39 ) V točki 32 izpodbijanega sklepa so le povzete trditve osebe VG, ki so podrobneje predstavljene v točkah od 19 do 21 navedenega sklepa.
( 40 ) Glej točko 33 izpodbijanega sklepa.
( 41 ) Točka 37 izpodbijanega sklepa.
( 42 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446).
( 43 ) Glej sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446, točka 15).
( 44 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446, točka 16).
( 45 ) V obsežni sodni praksi glej sodbo z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange (C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 80 in navedena sodna praksa).
( 46 ) Točka 36 izpodbijanega sklepa.
( 47 ) Kot izhaja iz točke 37 izpodbijanega sklepa.
( 48 ) Sklep z dne 3. maja 2016, MS/Komisija (T‑17/16 AJ, neobjavljen, EU:T:2016:446).
( 49 ) Glej Lando, O., in Beale, H. (ur.), Principles of European Contract Law, Kluwer Law International, Haag, London, Boston, 2000, str. 394.
( 50 )
( 51 ) „V pogodbah je treba ugotoviti, kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank, ne pa se ustaviti ob dobesednem pomenu izrazov“ (različica, ki je veljala, ko je Komisija sprejela sporne sklepe).
( 52 ) Kot naj bi določal člen 1184 francoskega civilnega zakonika v različici, veljavni pred 1. oktobrom 2016, v skladu s katerim se lahko „[s]tranka, do katere zaveza ni bila izpolnjena, […] odloči, da drugo stranko prisili k izpolnitvi pogodbe, kadar je to mogoče, ali da zahteva njeno razveljavitev proti plačilu odškodnine“.
( 53 ) Sodba z dne 27. novembra 2018, VG/Komisija (T‑314/16 in T‑435/16, EU:T:2018:841).
( 54 ) Komisija se tu sklicuje na sodbo z dne 22. januarja 2004, Mattila/Svet in Komisija (C‑353/01 P, EU:C:2004:42, točka 15).
( 55 ) C‑103/11 P, EU:C:2013:245.
( 56 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 57 ) Sodba z dne 20. maja 2009 (C‑214/08 P, neobjavljena, EU:C:2009:330).
( 58 ) Glej točko 27 stališča glede ugovora nedopustnosti.
( 59 ) Na primer, trditev, ki se nanaša na neobstoj izraza „obveznost“ v pisnem dogovoru, ali sklicevanje v preambuli navedenega dogovora na povzetek pravic in dolžnosti, ki ga predstavlja pisni dogovor, ki naj bi potrjeval, da so v njem določene le nezavezujoče smernice.
( 60 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245).
( 61 ) V obsežni sodni praksi glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točka 22 in navedena sodna praksa).
( 62 ) V obsežni sodni praksi glej sodbi z dne 3. decembra 2015, PP Nature-Balance Lizenz/Komisija (C‑82/15 P, neobjavljena, EU:C:2015:796, točki 26 in 27), ter z dne 15. junija 2017, Španija/Komisija (C‑279/16 P, EU:C:2017:461, točka 36).
( 63 ) V obsežni sodni praksi glej sodbo z dne 16. novembra 2017, Ludwig-Bölkow-Systemtechnik/Komisija (C‑250/16 P, EU:C:2017:871, točka 39).
( 64 ) Sodba z dne 18. aprila 2013 (C‑103/11 P, EU:C:2013:245). Spomniti moram, da je v tej sodbi sklicevanje Komisije na številne obstoječe pogodbene dokumente zadostovalo za ugotovitev obstoja „resničn[ega] pogodben[ega] razmerj[a], povezan[ega] s predmetom spora, ki ga je treba podrobno preučiti pri ugotavljanju morebitne nezakonitosti Komisiji očitanega ravnanja“ (glej sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg, C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 81).
( 65 ) C‑214/08 P, neobjavljena, EU:C:2009:330.
( 66 ) To so bili v navedeni zadevi Četrta konvencija iz Loméja ter načela dobrega upravljanja, skrbnega ravnanja in varstva zaupanja v pravo (glej sodbo z dne 20. maja 2009, Guigard/Komisija, C‑214/08 P, neobjavljena, EU:C:2009:330, točka 43).
( 67 ) Glej sodbo z dne 20. maja 2009, Guigard/Komisija (C‑214/08 P, neobjavljena, EU:C:2009:330, točka 38).