SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 7. marca 2019 ( 1 )
Zadeva C‑32/18
Tiroler Gebietskrankenkasse
proti
Michaelu Moserju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 5 – Uredba (ES) št. 987/2009 – Člen 60 – Socialna varnost delavcev migrantov – Družinski prejemek – Pravica do razlike med starševskim nadomestilom, izplačanim v primarno pristojni državi članici, in nadomestilom za varstvo otroka v sekundarno pristojni državi članici“
I. Uvod
1.
Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu nanaša na razlago člena 60(1), drugi stavek, Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. ( 2 ) Sodišče je prav tako pozvano, naj navede, kateri „dohodek“ je treba upoštevati pri izračunu zneska družinske dajatve, za katero je bila vložena prošnja.
2.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med Michaelom Moserjem in Tiroler Gebietskrankenkasse (tirolski območni zavod za zdravstveno zavarovanje, Avstrija) v zvezi z njegovo prošnjo za plačilo razlike med tem, kar je opisano kot „Elterngeld“ (nemško starševsko nadomestilo) in „Kinderbetreuungsgeld“ (avstrijsko nadomestilo za varstvo otroka). Pred obravnavo dejanskega stanja v tej zadevi pa je najprej treba navesti podrobnosti upoštevne zakonodaje.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( 3 )
3.
V uvodnih izjavah 9, 10, 11 in 12 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:
„(9)
Sodišče je že večkrat dalo mnenje glede možnosti enakega obravnavanja dajatev, dohodka in dejstev; to načelo bi bilo treba izrecno sprejeti in razviti, ob upoštevanju vsebine in duha sodnih odločitev.
(10)
Vendar pa načelo, da se nekatera dejstva ali dogodki, ki so nastopili na ozemlju druge države članice, obravnavajo kakor da so nastopili na ozemlju države članice, katere zakonodaja se uporablja, ne sme posegati v načelo seštevanja zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali stalnega prebivanja, dopolnjenih po zakonodaji druge države članice, in dob, dopolnjenih po zakonodaji pristojne države članice. Dobe, dopolnjene po zakonodaji druge države članice, je treba torej upoštevati le tako, da se uporabi načelo seštevanja dob.
(11)
Zaradi izenačevanja dejstev ali dogodkov, ki nastopijo v državi članici, druga država članica nikakor ne more postati pristojna niti se ne uporabljala njena zakonodaja.
(12)
Ob upoštevanju sorazmernosti je treba zagotoviti, da načelo izenačitve dejstev ali dogodkov ne povzroči stvarno neutemeljenih učinkov ali prekrivanja dajatev iste vrste za isto dobo.“
4.
Člen 4 Uredbe (ES) št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa: „Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“
5.
Člen 5 Uredbe (ES) št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov“, dalje določa:
„Če v tej uredbi ni določeno drugače in glede na posebne predpisane izvedbene določbe velja naslednje:
(a)
kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice, ali za dohodek, pridobljen v drugi državi članici;
(b)
kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju.“
6.
Člen 6 Uredbe (ES) št. 883/2004 jasno določa: „Razen če v tej uredbi ni določeno drugače, pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovna pridobitev pravice do dajatev, zajetje v zakonodaji ali dostop do ali izvzetje iz obveznega zavarovanja, prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja ali prostovoljnega zavarovanja, pogojeni z dopolnitvijo zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.“
7.
Poglavje 8 naslova III Uredbe (ES) št. 883/2004 se nanaša na družinske dajatve. Člen 67 (naslovljen „Družinski člani, ki stalno prebivajo v drugi državi članici“) določa:
„Oseba je upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici. Upokojenec pa je upravičen do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo države članice, ki je pristojna za njegovo pokojnino.“
8.
V istem poglavju člen 68 Uredbe (ES) št. 883/2004 določa prednostna pravila v primeru prekrivanja pravic:
„1. Kadar se v istem obdobju za iste družinske člane dajatve dodeljujejo po zakonodaji več kot ene države članice, se uporabijo naslednja prednostna pravila:
(a)
v primeru dajatev, ki jih izplačuje več kot ena država članica na različnih podlagah, je prednostni vrstni red naslednji: najprej pravice iz dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, zatem pravice iz prejemanja pokojnine in nazadnje pravice, pridobljene na podlagi stalnega prebivališča;
(b)
v primeru dajatev, ki jih izplačuje več kot ena država članica na isti podlagi, se prednostni vrstni red določi glede na naslednja merila:
(i)
v primeru pravic iz dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe: kraj stalnega prebivališča otrok, pod pogojem, da obstaja taka dejavnost, in poleg tega, kadar je to primerno, najvišji znesek dajatev, ki so predvidene v zakonodajah v koliziji. V slednjem primeru se stroški dajatev delijo v skladu z merili, določenimi v izvedbeni uredbi;
[…]
2. V primeru prekrivanja upravičenj se družinske dajatve dodelijo v skladu z zakonodajo, ki ima v skladu z odstavkom 1 prednost. Upravičenosti do družinskih dajatev na podlagi druge zakonodaje ali zakonodaj v koliziji mirujejo do zneska, določenega v prvi zakonodaji, po potrebi pa se razlika do tega zneska dodeli v obliki dodatka.
[…]“
2. Uredba (ES) št. 987/2009
9.
Člen 60(1) Uredbe (ES) št. 987/2009 določa:
„Zahtevek za dodelitev družinskih dajatev se naslovi na pristojnega nosilca. Za uporabo členov 67 in 68 osnovne uredbe [št. 883/2004] se upoštevajo okoliščine celotne družine, kot da bi vse zadevne osebe imele stalno prebivališče v zadevni državi članici in bi zanje veljala zakonodaja te države članice, zlasti kar zadeva upravičenost posameznika do zahtevka za takšne dajatve.
[…]“
B. Avstrijsko pravo
1. Zakon o nadomestilu za varstvo otroka
10.
Po navedbah predložitvenega sodišča je avstrijski Kinderbetreuungsgeldgesetz (avstrijski zakon o nadomestilu za varstvo otroka, v nadaljevanju: KBGG) ( 4 ) prvotno predvideval, da je nadomestilo za varstvo otroka (Kinderbetreuungsgeld) družinska dajatev. Vendar se od takrat nadomestilo za varstvo otroka plačuje kot pavšalno nadomestilo neodvisno od predhodne pridobitne dejavnosti. V skladu z zadevnim zakonom je bilo mogoče sprva izbirati med tremi možnostmi prejemanja treh različnih pavšalnih zneskov za obdobje do dopolnjenega 30. oziroma 36., 20. oziroma 24. in 15. oziroma 18. meseca starosti otroka, pri čemer je bila višina pavšalnega zneska odvisna od izbrane možnosti (obdobje prejemanja nadomestila). Z zakonom, objavljenim v BGBl I 2009/116, je bila poleg četrte možnosti izplačila pavšala (12 mesecev plus 2 meseca) dodana tudi pravica do nadomestila za varstvo otroka namesto dohodkov od pridobitne dejavnosti, katerega višina je odvisna od prejšnjih dohodkov iz pridobitne dejavnosti.
11.
Člen 6(3) (v različici, objavljeni v BGBl I 116/2009) določa:
„Pravica do nadomestila za varstvo otroka se, če ima zadevna oseba pravico do primerljivih tujih družinskih dajatev, ne izplača do zneska tujih dajatev. Razlika med primerljivimi tujimi družinskimi dajatvami in avstrijskim nadomestilom za varstvo otroka se vračuna v nadomestilo za varstvo otroka po izteku obdobja prejemanja tujih družinskih dajatev.“
12.
Člen 24 (v različici, objavljeni v BGBl I 117/2013) določa:
„1. Eden od staršev […] ima v skladu s tem oddelkom pravico do nadomestila za varstvo otroka […], če:
(1)
so izpolnjeni pogoji za upravičenost iz člena 2(1), točke 1, 2, 4 in 5;
(2)
je ta od staršev v zadnjih 6 mesecih neposredno pred rojstvom otroka, za katerega naj bi prejemal nadomestilo za varstvo otroka, neprekinjeno opravljal pridobitno dejavnost v smislu odstavka 2 ter v tem obdobju ni prejel dajatev iz zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer prekinitve, ki skupno ne presegajo 14 koledarskih dni, ne vplivajo na pravico.
2. Pod pridobitno dejavnostjo v smislu tega zveznega zakona je treba razumeti dejansko opravljanje pridobitne dejavnosti, za katero se v Avstriji obvezno plačujejo prispevki za socialno varnost.
[…]“
13.
Člen 24a (v različici, objavljeni v BGBl I 139/2011) določa:
„1. Nadomestilo za varstvo otroka znaša dnevno:
(1)
za prejemnico porodniškega nadomestila 80 % porodniškega nadomestila po avstrijski zakonodaji, izraženega v deležu, ki odpade na koledarski dan, in ki pripada ob rojstvu otroka, za katerega se zahteva nadomestilo za varstvo otroka,
[…]
(3)
za očeta 80 % teoretično izračunanega porodniškega nadomestila, izraženega v deležu, ki odpade na koledarski dan, in ki bi ob rojstvu otroka, za katerega se zahteva nadomestilo za varstvo otroka, pripadalo ženski na njegovem mestu.
2. Višina nadomestila za varstvo otroka v skladu z odstavkom 1 je v vsakem primeru najmanj dnevni znesek iz odstavka 1, točka 5, in največ 66 EUR na dan.“
14.
V skladu s členom 24b (v različici, objavljeni v BGBl I 116/2009), „če nadomestilo za varstvo otroka uveljavlja le eden od staršev, mu ta pripada najdlje do otrokovega dopolnjenega 12. meseca starosti. Če to dajatev uveljavlja tudi drugi od staršev, se trajanje upravičenosti podaljša za obdobje, ki ga uveljavlja drugi od staršev, vendar največ do takrat, ko otrok dopolni 14 mesecev. Za uveljavljana se štejejo izključno obdobja dejanskega prejemanja dajatve.“
2. Splošni zakon o socialni varnosti
15.
Člen 162(3) avstrijskega Allgemeines Sozialversicherungsgesetz (splošni zakon o socialni varnosti) med drugim določa:
„Porodniško nadomestilo se plača v višini povprečnega dohodka iz dela, izraženega v deležu, ki odpade na koledarski dan, in prejetega v zadnjih 13 tednih ([…] zadnjih 3 koledarskih mesecih) pred začetkom zavarovalnega primera materinstva, zmanjšanega za zakonske odbitke
[…]“
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari
16.
Zakonski par Moser s svojima hčerkama živi v Nemčiji. Ga. Moser je od 1. julija 1996 kot obmejna delavka zaposlena v Avstriji. M. Moser je od leta 1992 zaposlen v Nemčiji.
17.
Na eni strani se je ga. Moser po rojstvu druge hčerke 29. avgusta 2013 z avstrijskim delodajalcem dogovorila za starševski dopust (avstrijski Karenz) do 28. maja 2015. Toženi Tiroler Gebietskrankenkasse (tirolski območni zavod za zdravstveno zavarovanje) je ge. Moser poleg avstrijskega nadomestila za varstvo otroka, ki je odvisno od višine dohodka, za drugo hčerko plačeval določene dodatke. Ti dodatki so znašali 785,84 EUR za 188‑dnevno obdobje od 25. oktobra 2013 do 30. aprila 2014 in 129,58 EUR za 31‑dnevno obdobje od 1. maja 2014 do 31. maja 2014.
18.
Na drugi strani je bil M. Moser zaradi varstva druge hčerke od 29. junija 2014 do 28. avgusta 2014 na starševskem dopustu (nemški Elternzeit) in je v Nemčiji prejel starševsko nadomestilo (Elterngeld) v višini 3600 EUR.
19.
Ga. Moser je v prvem postopku pred Landesgericht Innsbruck (deželno sodišče v Innsbrucku, Austrija) kot delovnim in socialnim sodiščem uspešno zahtevala še en dodatek k avstrijskemu nadomestilu za varstvo otroka za obdobje od 25. oktobra 2013 do 28. junija 2014 ter za obdobje od 29. avgusta do 28. oktobra 2014. M. Moser je v drugem postopku pred istim sodiščem zahteval dodatek k avstrijskemu nadomestilu za varstvo otroka, odvisnemu od dohodka, v višini 66 EUR na dan za obdobje svojega nemškega starševskega dopusta od 29. junija do 28. avgusta 2014.
20.
Zadevi sta bili združeni v skupno obravnavanje in odločanje. Postopek, ki ga je začela ga. Moser, se je končal z odločbo z dne 20. decembra 2017. O njenem zahtevku za dodatek je bilo pravnomočno odločeno. Nasprotno pa je Landesgericht Innsbruck (deželno sodišče v Innsbrucku) kot delovno in socialno sodišče zavrnilo zahtevek M. Moserja.
21.
Na podlagi pritožbe je drugostopenjsko sodišče (Oberlandesgericht Innsbruck (višje deželno sodišče v Innsbrucku, Avstrija)) odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo. Tiroler Gebietskrankenkasse (tirolski območni zavod za zdravstveno zavarovanje, Avstrija) je naložilo, da M. Moserju za obdobje od 29. junija do 28. avgusta 2014 plača dodatek k avstrijskemu nadomestilu za varstvo otroka, odvisnemu od višine dohodka, v višini 29,86 EUR na dan oziroma skupno 1821,46 EUR. Zahtevek je v preostalem zavrnilo brez možnosti pritožbe.
22.
Zoper to odločitev je Tiroler Gebietskrankenkasse (tirolski območni zavod za zdravstveno zavarovanje) pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) vložil revizijo. Z revizijo predlaga, naj se tožba v celoti zavrne. Vprašanje je torej, ali je M. Moser upravičen do izplačila razlike med nemškim starševskim nadomestilom in avstrijskim nadomestilom za varstvo otroka, odvisnim od višine dohodka, za obdobje svojega starševskega dopusta od 29. junija do 28. avgusta 2014.
23.
Po mnenju M. Moserja sekundarna pristojnost Avstrije izhaja iz obstoječega delovnega razmerja njegove žene z avstrijskim delodajalcem. Člen 24(2) KBGG naj bi bil v nasprotju s pravom Unije, če se z njim zahteva dejansko opravljanje pridobitne dejavnosti, za katero se v Avstriji obvezno plačujejo prispevki za socialno zavarovanje.
24.
Tiroler Gebietskrankenkasse (tirolski območni zavod za zdravstveno zavarovanje) ugovarja, da ni zavezan za plačilo razlike. Trdi, da oče ne izpolnjuje nacionalnih pogojev za upravičenost, saj v obdobju 6 mesecev pred rojstvom druge hčerke ni neprekinjeno opravljal pridobitne dejavnosti, od katere se plačujejo obvezni prispevki za socialno varstvo, ali enakovredne dejavnosti. Uredba št. 883/2004 naj bi usklajevala samo položaje, kjer obstajajo pravice v več kot eni državi. Trdi, da zato manjka čezmejni element v smislu Uredbe št. 883/2004.
25.
Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) opredelilo, da je to, da člen 24(1), točka 2, v povezavi s členom 24(2) KBGG pridobitno dejavnosti omeji na dejavnost, od katere se plačujejo prispevki za socialno varnost in ki se je izvajala zgolj v Avstriji, v nasprotju s pravom Unije.
26.
Predložitveno sodišče poleg tega meni, da M. Moser izpolnjuje časovne pogoje, določene v nacionalnem pravu za upravičenost, in sicer glede dvomesečnega minimalnega obdobja prejemanja dajatve (člen 5(4) KBGG) in glede neprekinjenega opravljanja pridobitne dejavnosti 6 mesecev pred rojstvom otroka (člen 24(1), točka 1, in (2) KBGG).
27.
V teh okoliščinah Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) dvomi o razlagi upoštevnih določb Uredbe št. 883/2004 in Uredbe (št. 987/2009. V primeru družine Moser sta sporni predvsem dve vprašanji.
28.
Prvič, ali dejstvo, da je treba v skladu s členom 60(1), drugi stavek, Uredbe št. 987/2009 upoštevati okoliščine celotne družine, daje očetu pravico na podlagi prava Unije do razlike v zvezi z avstrijskim nadomestilom za varstvo otrok, odvisnim od višine dohodka, če je Avstrija kot država zaposlitve matere izključno sekundarno pristojna in če je mati že prejela dodatek k njej pripadajočemu avstrijskemu nadomestilu za varstvo otroka, odvisnemu od višine dohodka. Drugič, ali enako obravnavanje dajatev, dejstev ali dogodkov, določeno v členu 5 Uredbe št. 883/2004, pomeni, da morajo biti v Nemčiji prejeti dohodki M. Moserja podlaga za izračun nadomestila za varstvo otroka, odvisnega od višine dohodka, in zneska razlike.
IV. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
29.
V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1.
Ali je treba člen 60(1), drugi stavek, Uredbe (ES) št. 987/2009 […] razlagati tako, da mora sekundarno pristojna država članica (Avstrija) enemu od staršev, ki prebiva in je zaposlen v državi članici, ki je v skladu s členom 68(1)(b)(i) Uredbe (ES) št. 883/2004 primarno pristojna (Nemčija), kot družinsko dajatev izplačati razliko med starševskim nadomestilom primarno pristojne države članice in nadomestilom za varstvo otroka, odvisnim od višine dohodka, druge države članice, če starši s skupnima otrokoma živijo v primarno pristojni državi članici in je v sekundarno pristojni državi članici kot obmejni delavec zaposlen zgolj drugi od staršev?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
2.
Ali se nadomestilo za varstvo otroka, odvisno od višine dohodka, izračuna na podlagi dejanskega dohodka v državi zaposlitve (Nemčiji) ali na podlagi hipotetičnega dohodka, prejetega za primerljivo pridobitno dejavnost v sekundarno pristojni državi članici (Avstriji)?“
30.
V pisnem postopku so stališča predložile tožeča in tožena stranka v postopku v glavni stvari, češka in avstrijska vlada ter Evropska komisija.
31.
Tožeča stranka, avstrijska vlada in Evropska komisija so se udeležile obravnave 30. januarja 2019 in Sodišču predstavile ustne navedbe.
V. Analiza
32.
Ne da bi vplivalo na odgovor, ki bi ga Sodišče lahko dalo na prvo vprašanje, bom v teh sklepnih predlogih na zahtevo Sodišča svoje premisleke omejil na drugo vprašanje, ki ga je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče).
33.
Sodišče je podobno vprašanje preučevalo v zadevi Bergström. ( 5 ) V navedeni zadevi je Sodišče višino družinske dajatve za osebo, ki je dobo opravljanja pridobitne dejavnosti, ki je potrebna za pridobitev te pravice, v celoti dopolnila v drugi državi članici, izračunalo hipotetično na podlagi dohodkov primerljivo izkušene in kvalificirane osebe, ki na ozemlju države članice, v kateri se za to dajatev zaprosi, opravlja primerljivo dejavnost.
34.
Po mnenju predložitvenega sodišča pa enako obravnavanje dajatev, dejstev ali dogodkov, določeno v členu 5 Uredbe št. 883/2004, pomeni, da morajo biti v Nemčiji prejeti dohodki M. Moserja podlaga za izračun nadomestila za varstvo otroka, odvisnega od višine dohodka, in zneska razlike. Vendar se ne strinjam s to razlago. Menim, da je obrazložitev iz sodbe z dne 15. decembra 2011, Bergström, dejansko odločilna za to zadevo. Sklepati drugače bi pomenilo razveljaviti učinek te prejšnje sodbe brez vsakršne pravne ali dejanske podlage za to. ( 6 )
A. Sodba z dne 15. decembra 2011, Bergström (C‑257/10, EU:C:2011:839)
35.
Kot sem ravnokar navedel, Sodišče v sodbi z dne 15. decembra 2011, Bergström, ni hotelo izenačiti dohodkov, prejetih v tretji državi, z nacionalnimi dohodki, ki so v skladu z upoštevno nacionalno zakonodajo podlaga za izračun zneska družinske dajatve, za katero je bila vložena prošnja.
36.
V navedeni zadevi se je tožeča stranka, švedska državljanka, nastanila v Švici in je tam do rojstva hčere leta 2002 opravljala poklicno dejavnost. Nato se je z možem preselila na Švedsko. Njen mož je začel opravljati poklicno dejavnost, sama pa je ostala doma, da bi skrbela za hčer. E. Bergström je nato zaprosila za starševsko dajatev, izračunano na osnovi švicarskega dohodka, ki ga je prejemala, ko je bila zaposlena v Švici.
37.
Na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje je bila zadevna družinska dajatev po višini enaka dnevnim nadomestilom, ki so se določila na podlagi pravil zdravstvenega zavarovanja. Zadevna družinska dajatev je bila odvisna od letnih dohodkov, ki jih je zavarovanec socialnega zavarovanja pridobil iz naslova opravljanja poklicne dejavnosti.
38.
V takem položaju je Sodišče odločilo, da je treba torej za izračun zneska družinskih dajatev iz te posebne kategorije upoštevati upoštevne določbe takrat veljavne uredbe o delu socialne varnosti, ki se nanaša na „bolezen“, in sicer Uredbe (EGS) št. 1408/71 ( 7 ).
39.
V skladu s členom 23 Uredbe št. 1408/71 se dohodek določi bodisi na podlagi dohodkov, ugotovljenih v obdobjih, dopolnjenih po zakonodaji, ki jo uporablja pristojni nosilec, bodisi na podlagi standardnih dohodkov v obdobjih, dopolnjenih po tej zakonodaji (kar pomeni v primeru E. Bergström švedski zakonodaji).
40.
Ker E. Bergström na Švedskem ni prejemala nobenih dohodkov v referenčnem obdobju, je Sodišče odločilo, „da je treba, da bi bil […] členu 72 Uredbe št. 1408/71 […] zagotovljen polni učinek in da bi bilo zadoščeno zahtevi po enakem obravnavanju iz […] člena 3(1) te uredbe, referenčne dohodke E. Bergström izračunati na podlagi dohodkov primerljivo izkušene in poklicno kvalificirane osebe, ki na Švedskem opravlja dejavnost, ki je primerljiva z dejavnostjo, ki jo je opravljala E. Bergström“. ( 8 )
41.
Pravi pomen zadeve Bergström pa je v tem, da je Sodišče zavrnilo argument, da Uredba št. 1408/71 učinkuje tako, da se švicarski dohodek E. Bergström izenači z nacionalnim dohodkom, na podlagi katerega se na Švedskem izračuna znesek družinske dajatve, za katero je bila vložena prošnja. Ker E. Bergström ni imela nobenih švedskih dohodkov, ki bi se upoštevali v ta namen, je Sodišče odločilo, da je treba za to, da bi bile celotne določbe Uredbe št. 1408/71 učinkovite in da bi izpolnile zahtevo po enakem obravnavanju iz člena 3(1) te uredbe, referenčni dohodek izračunati glede na hipotetični dohodek hipotetičnega švedskega delavca, ki je imel enake kvalifikacije in izkušnje.
B. Uporaba v tej zadevi
42.
Pri presoji pomena odločitve v zadevi Bergström je treba spomniti, da pravila, ki jih je Sodišče uporabilo kot podlago za svojo ugotovitev, in sicer člen 3(1), člen 23 in člen 72 Uredbe št. 1408/71, še vedno veljajo, kar zadeva Uredbo št. 883/2004. ( 9 )
43.
Dejstvo, da se M. Moser ni preselil iz Nemčije v Avstrijo – drugače kot E. Bergström, ki se je iz Švice preselila na Švedsko – tega vidika ne spremeni. Odločitev v zadevi Bergström ne temelji na dejstvu, da je tožeča stranka v navedeni zadevi uresničevala svoje pravice do prostega gibanja. Za razlogovanje Sodišča je bilo bolj ključno, da dejanskih švicarskih dohodkov E. Bergström ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu družinske dajatve, ki bi se ji izplačevala na Švedskem. Pravno vprašanje je torej v obeh položajih podobno: dajatev je določena v skladu s pravili, ki urejajo dajatve za materinstvo (kot je v postopku v glavni stvari) oziroma zdravstveno zavarovanje (kot je v zadevi Bergström), ki pa so v obeh primerih povezane z dohodki, ki jih je zadevna oseba pred tem prejemala in za katere veljajo enake določbe Uredbe št. 883/2004. ( 10 )
44.
Res je, da po mnenju predložitvenega sodišča člen 5 Uredbe št. 883/2004 lahko pomeni, da morajo biti v Nemčiji prejeti dohodki M. Moserja – torej „dejanski“ dohodki, ki jih je prejel – podlaga za izračun nadomestila za varstvo otroka, odvisnega od višine dohodka, in zneska razlike.
45.
Člen 5(b) Uredbe št. 883/2004 določa, da „kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v kateri koli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju“. Ni dvoma, da tega pravila v Uredbi št. 1408/71 ni bilo. Vendar člen 5 Uredbe št. 883/2004 pomeni samo pojasnitev načela enakega obravnavanja, določenega v členu 4 navedene uredbe.
46.
S tega vidika se mi zdi, da ta določba ne more vplivati na izračun zneska družinskih dajatev, vsaj ne v tej zadevi. Tu je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 883/2004 izrecno navedeno, da „načelo, da se nekatera dejstva ali dogodki, ki so nastopili na ozemlju druge države članice, obravnavajo, kakor da so nastopili na ozemlju države članice, katere zakonodaja se uporablja, ne sme posegati v načelo seštevanja zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali stalnega prebivanja, dopolnjenih po zakonodaji druge države članice, in dob, dopolnjenih po zakonodaji pristojne države članice“. ( 11 ) Ravno to načelo, določeno v členu 72 Uredbe št. 1408/71, je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 15. decembra 2011, Bergström (C‑257/10, EU:C:2011:839, točka 52), in je zdaj v členu 6 Uredbe št. 883/2004.
47.
Člen 67 Uredbe št. 883/2204 poleg tega v zvezi z vprašanjem družinske dajatve določa, da je „(a) [o]seba […] upravičena do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo pristojne države članice, tudi za družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, kakor da bi stalno prebivali v prvi državi članici“. ( 12 )
48.
Niti ni mogoče spregledati dejstva v zadevi, kakršna je obravnavana, v kateri je treba uporabiti člen 67 Uredbe št. 883/2004, da člen 60 Uredbe št. 987/2009 določa, da „se upoštevajo okoliščine celotne družine, kot da bi vse zadevne osebe imele stalno prebivališče v zadevni državi članici in bi zanje veljala zakonodaja te države članice, zlasti kar zadeva upravičenost posameznika do zahtevka za takšne dajatve“. ( 13 )
49.
Uporaba besede „zlasti“ v tem besedilu jasno kaže na to, da ni bilo mišljeno, da gre pri okoliščinah, naštetih v tej določbi, za izčrpno naštete okoliščine.
50.
Poleg tega ta razlaga člena 5 Uredbe št. 883/2004 in člena 60 Uredbe (ES) št. 987/2004 varuje finančno ravnotežje sistema socialne varnosti vpletene države članice, saj so najvišji dohodki iz drugih držav članic nepomembni. ( 14 ) Prav tako je v skladu z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 883/2004, ki določa, da načelo izenačitve dejstev ali dogodkov ne sme povzročiti stvarno neutemeljenih učinkov.
51.
Vse to pripelje do ugotovitve, da se na podlagi neposredne analogije z obrazložitvijo v zadevi Bergström referenčni dohodek M. Moserja za izračun zneska plačila avstrijske družinske dajatve ne oceni glede na to, kaj je dejansko zaslužil v Nemčiji, temveč glede na dohodek, ki bi ga hipotetično lahko zaslužil zaposleni s podobnimi kvalifikacijami in izkušnjami v sekundarno pristojni državi članici (v tej zadevi v Avstriji).
VI. Predlog
52.
V skladu z navedenim predlagam, naj Sodišče na drugo vprašanje, ki ga je predložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:
Kinderbetreuungsgeld (avstrijsko nadomestilo za varstvo otroka), ki je odvisno od višine dohodka, je treba izračunati na podlagi hipotetičnega dohodka, ki bi se lahko prejel za primerljivo pridobitno dejavnost v sekundarno pristojni državi članici.
( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.
( 2 ) UL 2009, L 284, str. 1.
( 3 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72.
( 4 ) Bundesgesetzblatt (v nadaljevanju: BGBl) I 103/2001.
( 5 ) Sodba z dne 15. decembra 2011, Bergström (C‑257/10, EU:C:2011:839).
( 6 ) Naj prav tako pripomnim, da nobena od strank, ki so predložile stališča Sodišče, ni navedla ničesar v zvezi z morebitnimi težavami pri izračunu takih zneskov.
( 7 ) Uredba Sveta z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1386/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 129).
( 8 ) Sodba z dne 15. decembra 2011, Bergström (C‑257/10, EU:C:2011:839, točka 52).
( 9 ) Glej člen 4, člen 21 oziroma člen 6 Uredbe št. 883/2004.
( 10 ) Glej Uredbo št. 883/2004, naslov III, poglavje 1, „Dajatve za bolezen, materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo“.
( 11 ) Moj poudarek.
( 12 ) Moj poudarek.
( 13 ) Moj poudarek.
( 14 ) Prav tako je mogoče pripomniti, da ni nobene nevarnosti resnega rušenja ravnotežja avstrijskega sistema socialne varnosti, saj je znesek nadomestila za varstvo otroka predmet zakonsko določene zgornje meje.