SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MICHALA BOBKA,
predstavljeni 7. maja 2019 ( 1 )
Zadeva C‑347/18
Alessandro Salvoni
proti
Anni Marii Fiermonte
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija))
„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 53 – Potrdilo, da je odločba sodišča izvora izvršljiva – Postopek – Pristojnosti sodišča izvora – Varstvo potrošnikov – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
I. Uvod
1.
V skladu s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (revidirana), ( 2 ) je treba sodbo sodišč države članice v drugih državah članicah priznati brez posebnega postopka. Če je izvršljiva v državi članici izvora, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben postopek za razglasitev izvršljivosti.
2.
Da bi se v eni od držav članic izvršila sodna odločba, izdana v drugi državi članici, mora vlagatelj organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe in potrdilo – izdano v skladu s členom 53 Uredbe št. 1215/2012 – ki potrjuje izvršljivost obravnavane sodne odločbe ter vsebuje izvleček sodne odločbe (v nadaljevanju: potrdilo iz člena 53).
3.
Kakšna natančno je narava tega postopka in katera pooblastila ima v zvezi z njim sodišče izvora? To so v bistvu vprašanja, ki jih je postavilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija) v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. To sodišče zlasti sprašuje, ali si lahko sodišče izvora, ki mu je naložena izdaja potrdila iz člena 53, po uradni dolžnosti prizadeva ugotoviti, ali je bila sodna odločba, katere izvršitev se zahteva, izdana v nasprotju s predpisi o pristojnosti za potrošniške pogodbe, zato da lahko po potrebi potrošnika obvesti o taki kršitvi in mu omogoči, da razmisli o možnosti nasprotovanju izvršitvi sodne odločbe v zaprošeni državi članici.
II. Pravo Unije
4.
V uvodni izjavi 26 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:
„Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji upravičuje načelo, da bi bilo treba sodne odločbe, izdane v državi članici, priznati v vseh državah članicah, ne da bi bil zato potreben kakšen poseben postopek. Poleg tega namen skrajšanja trajanja čezmejnih pravd ter zmanjšanja njihovih stroškov upravičuje odpravo razglasitve izvršljivosti pred izvršitvijo sodne odločbe v zaprošeni državi članici. Posledično bi bilo treba sodbo sodišča posamezne države članice obravnavati, kot da je bila dana v zaprošeni državi članici.“
5.
Člen 17(1) Uredbe (ES) št. 1215/2012 določa:
„V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:
[…]
(c)
v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.“
6.
V skladu s členom 18(2) Uredbe št. 1215/2012 lahko „[d]ruga pogodbena stranka […] sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“.
7.
Člen 42(1) Uredbe (ES) št. 1215/2012 določa:
„Za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:
(a)
izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in
(b)
potrdilo, izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti.“
8.
Člen 45(1) Uredbe (ES) št. 1215/2012 določa:
„Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:
[…]
(e)
če je sodna določba v nasprotju z:
(i)
oddelki 3, 4 ali 5 poglavja II, ker je bil toženec zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec […]“.
9.
V skladu s členom 46 Uredbe št. 1215/2012 se „[n]a zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, […] izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45“.
10.
V skladu s členom 53 Uredbe št. 1215/2012 „[s]odišče izvora na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda potrdilo na obrazcu iz Priloge I“.
III. Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
11.
A. Salvoni, odvetnik s sedežem v Milanu, je s tožbo, vloženo 3. novembra 2015, Tribunale di Milano (sodišče v Milanu), predlagal, naj izda plačilni nalog A. M. Fiermonte (stanujoči v Hamburgu) za znesek, ki mu ga dolguje za plačilo za delo, ki ga je opravil v zvezi s pravnim postopkom, povezanim z oporoko.
12.
Tribunale di Milano (sodišče v Milanu) je 26. oktobra 2015 izdalo plačilni nalog za znesek v višini 53.297,68 EUR, povečan za obresti in stroške (v nadaljevanju: zadevni plačilni nalog).
13.
A. M. Fiermonte se ni pritožila na plačilni nalog, ki je postal pravnomočen. A. Salvoni je nato Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija) zaprosil za izdajo potrdila iz člena 53 za ta nalog.
14.
Vendar pa je predložitveno sodišče po spletnem iskanju, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti, in po pregledu trditev A. Salvonija presodilo, da: (i) je razmerje med A. M. Fiermonte in A. Salvonijem potrošniško razmerje ter da (ii) A. Salvoni opravlja dejavnost, usmerjeno v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 17(1)(c) Uredbe št. 1215/2012. V teh okoliščinah je sodišče menilo, da bi v skladu s členom 18(2) Uredbe št. 1215/2012 A. Salvoni moral začeti postopek proti svoji stranki pred sodišči države članice, v kateri ima navedena stranka stalno prebivališče (Nemčija).
15.
Tribunale di Milano (sodišče v Milanu), ki je zdaj delovalo v okviru postopka iz člena 53, je tako sklenilo, da pred tem pri izdaji zadevnega plačilnega naloga ni preverilo svoje pristojnosti na podlagi Uredbe št. 1215/2012, kot zahteva člen 28(1).
16.
V teh okoliščinah predložitveno sodišče meni, da bi bila samodejna izdaja potrdila iz člena 53 lahko v nasprotju s pravom Unije, saj bi osebo, zoper katero se lahko izvrši zadevni plačilni nalog, lahko prikrajšala za učinkovito pravno sredstvo. Predložitveno sodišče se zaveda, da v skladu s členoma 42 in 53 Uredbe št. 1215/2012 ne more zavrniti izdaje potrdila, ker je zadevni plačilni nalog postal pravnomočen. Kljub temu pa se sprašuje, ali ga člen 53 Uredbe št. 1215/2012, če se razlaga ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), morda vseeno ne pooblašča za drugačno ukrepanje za zaščito potrošnika.
17.
V zvezi s tem predložitveno sodišče napotuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je potrošnik v razmerju do prodajalcev ali ponudnikov v podrejenem položaju, zaradi česar je morda potrebno posredovanje nacionalnega sodišča, ki po potrebi deluje po uradni dolžnosti, da se v nekaterih okoliščinah odpravi navedena neenakost. ( 3 ) Zato je treba v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, vzpostaviti ravnotežje – po mnenju predložitvenega sodišča – med potrebo po zagotavljanju hitrega in učinkovitega izvrševanja sodnih odločb znotraj Evropske unije in potrebo po učinkovitem varstvu potrošnikov.
18.
Po mnenju predložitvenega sodišča bi se ustrezno ravnotežje vzpostavilo z razlago člena 53 Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katero bi sodišče izvora imelo možnost izvajati pristojnosti po uradni dolžnosti, da bi preverilo, ali so bila kršena pravila o pristojnosti, ki so določena v poglavju II, oddelek 4, navedene uredbe (v členih od 17 do 19), in po potrebi obvestiti potrošnika o možni kršitvi. Na ta način bi bila potrošnica seznanjena s tem, da bi lahko uporabila pravno sredstvo, ki ga določata člen 45(1)(e) in člen 46 Uredbe št. 1215/2012, da bi nasprotovala priznanju in izvršitvi odločbe pred sodiščem države članice, v kateri ima stalno prebivališče.
19.
Glede na te preudarke je Tribunale di Milano (sodišče v Milanu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 53 Uredbe št. 1215/2012 in člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta možnosti, da sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja [potrdila iz člena 53] o pravnomočni odločbi, izvaja pristojnosti po uradni dolžnosti za preverjanje kršitve predpisov iz poglavja II, oddelek 4, [Uredbe št. 1215/2012], da obvesti potrošnika o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogoči, da ob poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 te uredbe?“
20.
V tem postopku so pisna stališča predložile češka vlada, Irska in italijanska vlada ter Evropska komisija.
IV. Analiza
A. Uvodna pojasnila
21.
Najprej bom pojasnil svoje razumevanje obravnavane zadeve, da bi lahko usmeril analizo pravnih vprašanj, ki se v njej pojavljajo.
22.
Prvič, obravnavani plačilni nalog je izdalo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu), ki je tudi nacionalno sodišče, ki se je odločilo vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, potem ko je kot sodišče izvora prejelo vlogo za izdajo potrdila iz člena 53 v zvezi z istim nalogom. Domnevam, da je izvorni plačilni nalog sicer izdalo poimensko isto sodišče, vendar drug senat (oziroma drug sodnik) tega sodišča.
23.
Drugič, zadevni plačilni nalog ni evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. ( 4 ) Zdi se, da gre za sodno odločbo, ki v celoti temelji na nacionalnem pravu in ki mora biti, da bi bila čezmejno priznana in izvršena, izdana v skladu z mehanizmi, ki jih določa Uredba št. 1215/2012.
24.
Tretjič, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predložitvenega sodišča ni nobene navedbe o vročitvi kakršnih koli pisanj A. M. Fiermonte, toženi stranki s stalnim prebivališčem v Nemčiji. V skladu s tem ni jasno, ali je imela A. M. Fiermonte dejansko možnost nasprotovati izdaji plačilnega naloga, ki ga je zahteval A. Salvoni, in ali so ji bila ustrezno vročena zadevna pisanja. Čeprav gotovo ni predmet obravnavane zadeve, je morda vseeno smiselno, da spomnim, da na splošno neobstoj ustrezne vročitve pisanj v drugi državi članici zelo verjetno vpliva na dokončnost sprejete odločbe, naj bo to v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom (odvisno od podrobnosti zadeve).
25.
Četrtič in nazadnje, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe tudi ni navedena nobena pravna podlaga v nacionalnem pravu za ravnanje, ki ga predlaga predložitveno sodišče. Ob upoštevanju navedenega sta možna dva poteka dogodkov.
26.
Na eni strani, v nacionalnem pravu morda obstajajo določbe, ki sodišču izvora dovoljujejo ali ga celo obvezujejo, da opravi neko obliko pregleda odločbe, katere izvršitev se zahteva, kadar prejme vlogo za izdajo potrdila iz člena 53. Če bi bilo tako, bi se lahko domnevalo, da je v nacionalnem pravu določena neka oblika nadzora te odločbe, če se ugotovijo kakršne koli težave z izvorno odločbo. Ali bi bil kakršen koli tak postopek dejansko združljiv s členom 53 Uredbe št. 1215/2012, je seveda drugo vprašanje. Toda zdi se, da se lahko mirno predpostavi, da bi bil kakršen koli morebitni pravni ali sodni odziv na tej podlagi uperjen v prvotno odločbo.
27.
Na drugi strani – zdi se, da je tako v obravnavani zadevi – je možno, da v nacionalnih predpisih ni določen noben tak mehanizem pregleda in da ima predlagano ravnanje predložitvenega sodišča morebitno podlago samo v pravu Unije.
28.
Še enkrat, če se za trenutek odmisli vprašanje, ali bi bil takšen nadzor možen na podlagi prava Unije, moram priznati, da me nekoliko bega tudi način, na katerega želi postopati predložitveno sodišče, zlasti glede tega, kaj točno bi bil rezultat tega nadzora, če bi bil možen. Če prav razumem, kar predlaga nacionalno sodišče, potem bi to sodišče sicer izdalo potrdilo iz člena 53, toda hkrati opozorilo eno od strank izvornega postopka in jo podučilo, da lahko nasprotuje izvršitvi odločbe, ki jo je pravkar potrdilo.
29.
Ne glede na to, kako dobronamerno in domiselno je predlagano ravnanje ter ne glede na to, ali je v skladu z nacionalno zakonodajo dovoljena kakršna koli taka komunikacija med sodiščem in toženo stranko, menim, da takšno ukrepanje ne bi bilo ravno v skladu z nekaj pravnimi načeli.
30.
Prvič, če bi sodišče izvora istočasno izdalo potrdilo, s katerim kategorično izjavlja, da je sodna odločba izvršljiva, in sporočilo toženi stranki, s katerim bi jo obvestilo o domnevni nepravilnosti te odločbe, bi se s tem spodkopalo načelo vzajemnega zaupanja, ki je temelj sistema vzajemnega priznavanja sodb. ( 5 ) Organi, pristojni za izvršitev v zaprošeni državi članici, verjetno ne bodo edini, ki se bodo spraševali, ali je odločbam takega sodišča mogoče zaupati.
31.
Drugič, ravnanje, ki ga predlaga predložitveno sodišče, bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker bi v bistvu zbujalo dvom, če ne neposredno v pravno veljavnost, pa gotovo v de facto delovanje potrdila iz člena 53 ter prvotne pravnomočne sodbe.
32.
Tretjič in morda najpomembneje, resno dvomim, da je ravnanje, ki ga predlaga predložitveno sodišče, v skladu z načeloma poštenega sojenja in enakosti orožij, kakor sta podrobneje razdelani v „teoriji navideznosti“, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice razvilo iz splošno sprejetega vodila, da „ni dovolj, da je pravici zadoščeno, zadoščeno ji mora biti vsem na očeh“. Zaradi skladnosti s členom 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah mora biti sodni postopek pošten tako vsebinsko kot na videz. Poleg tega, da so nepristranski in neodvisni, morajo člani sodišča skozi celoten postopek zlasti ravnati na način, ki ne zbuja nobenih sumov o možni pristranskosti. ( 6 ) Domnevam, so enaka pravna načela vključena tudi v pravni red Unije. ( 7 )
33.
V primerjavi z navedenimi standardi bi ravnanje, ki ga predlaga predložitveno sodišče, v praksi pomenilo, da sodišče ne bi bilo več nepristranski razsodnik, temveč bi po svoji volji – in očitno zunaj kakršnega koli postopkovnega okvira – dejansko stopilo v čevlje pravnega zastopnika tožene stranke in eni stranki dalo pravni nasvet za nasprotovanje odločbi, ki jo je pravkar potrdilo in katere izvršitev zahteva druga stranka.
34.
V teh sklepnih predlogih bom zato vprašanje za predhodno odločanje nacionalnega sodišča obravnaval kot splošnejše vprašanje, ki je dejansko ločeno od specifičnega ravnanja, o katerem očitno razmišlja nacionalno sodišče: ali lahko (ali celo mora) nacionalno sodišče, ko izdaja potrdilo iz člena 53, v skladu s pravom Unije preučiti, ali je bila sodna odločba, ki se potrjuje, izdana v nasprotju s pravili o pristojnosti za potrošniške pogodbe?
35.
Ker je vprašanje oblikovano tako, bosta v odgovoru seveda zajeta odgovora na obe zgoraj opisani možnosti, in sicer, ali bi bilo kakršno koli takšno ukrepanje dovoljeno (ali predpisano) neposredno v skladu s pravom Unije in ali bi bili nacionalni predpisi, ki bi določali takšno presojo, združljivi z istimi določbami prava Unije. V obeh opisanih primerih pa bi morala biti edina predstavljiva postopkovna posledica takšne presoje usmerjena v prvotno nacionalno odločbo ali morebiti v prekinitev postopka izdaje potrdila (z neizdajo potrdila iz člena 53); drugače povedano, posledice, ki so združljive s sodno funkcijo neodvisnega razsodnika.
36.
Preden pa se posvetim vsebini obravnavane zadeve, je primerno podati nekaj pripomb glede pristojnosti Sodišča v obravnavanem postopku. Čeprav nobena od strank, ki so predložile stališča, ni postavila tega vprašanja, mora Sodišče po uradni dolžnosti preučiti, ali je pristojno za razsojanje v postopku, v katerem morda niso izpolnjeni pogoji, ki so za pristojnost Sodišča določeni v členu 267 PDEU.
B. Pristojnost Sodišča (prvi akt)
37.
Ali sodišče izvora, v okviru postopka, ki je določen v členu 53 Uredbe št. 1215/2012, opravlja sodne funkcije? Ali pa je akt „prepisa“ pravnomočne nacionalne odločbe v obrazec iz Priloge I zgolj upravne narave, torej ne ustreza opredelitvi „sodišča“ za namene člena 267 PDEU?
38.
Sodišče je to vprašanje v določeni meri obravnavalo v svoji nedavni sodbi Gradbeništvo Korana, v kateri je presodilo, da je v okoliščinah, kakršne so bile v navedenem postopku, postopek za izdajo potrdila iz člena 53 sodnega značaja, tako da je predložitveno sodišče lahko vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. ( 8 )
39.
Navedene ugotovitve, omejene na okoliščine, kakršne so bile v navedenem postopku v glavni stvari, odpirajo vprašanje, ali je postopek za izdajo potrdila iz člena 53 vedno sodne narave oziroma ali je ta postopek sodne narave vsaj v položaju, kakršen je v tem postopku v glavni stvari.
40.
Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, kar je vprašanje, ki se nanaša izključno na pravo Unije, upošteva vrsto elementov, znanih kot „merila iz sodbe Dorsch“. ( 9 ) Da bi bil organ lahko opredeljen kot „sodišče“, ki pri Sodišču lahko vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, je treba preveriti, ali je organ ustanovljen na podlagi zakona, ali je stalen, ali je njegova pristojnost obvezna, ali je njegov postopek kontradiktoren, ali uporablja pravna pravila in ali je neodvisen.
41.
Poleg tega je treba za ugotovitev, ali je treba nacionalni organ, ki v skladu z zakonom opravlja različne funkcije, opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, preučiti konkretno naravo različnih sodnih ali upravnih funkcij, ki jih opravlja v posebnem normativnem okviru, v katerem Sodišču predloži vprašanje, da se preveri, ali pred takim organom poteka spor in ali odloča o postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe. ( 10 ) Zlasti nacionalnega organa – tudi če je sodni organ v skladu z zadevnimi nacionalnimi pravili – ( 11 ) ni mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU v okoliščinah, v katerih odloča v okviru izvajanja nesodnih funkcij, kot so upravne funkcije. ( 12 )
42.
Na tej stopnji bi Sodišče lahko začelo podrobno razpravo o tem, ali so izpolnjena prav vsa merila iz sodbe Dorsch, da bi ugotovilo, ali dejansko lahko odgovori na postavljeno vprašanje predložitvenega sodišča. Toda sprašujem se, kako uporaben bi bil takšen pristop, enostavno zato, ker je v obravnavani zadevi vsebina tista, ki določa dopustnost, in obratno. Brez vsebinskega odgovora na postavljeno vprašanje nacionalnega sodišča (glede področja uporabe in narave postopka za potrdilo iz člena 53) ni mogoče ugotoviti, kakšno nalogo (sodno ali le upravno) v navedenem postopku opravlja nacionalno sodišče na podlagi prava Unije, in na podlagi tega odgovoriti na vprašanje dopustnosti. V razpravi o dopustnosti bi bilo treba prej ali slej načeti vprašanje vsebine, najkasneje takrat, ko bi se razpravljalo o naravi postopka (sodna, kontradiktorna) na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012. Rezultat te razprave bi bilo nato uporabiti v zvezi z vprašanjem dopustnosti in se ob tem pretvarjati, da ves čas ni šlo za nič drugega kot presojo dopustnosti.
43.
Tak pristop po mojem mnenju ni praktičen. Razpravljati bi bilo treba tudi o več drugih merilih iz sodbe Dorsch, ki so omejeno oziroma sploh niso upoštevna za jedro dejanskega problema, ki ga je prepoznalo nacionalno sodišče, poleg tega pa bi bilo treba obravnavati več posebnosti nacionalne zakonodaje, ki preprosto niso na razpolago.
44.
Namesto da bi se spuščal v nedvomno razgreto razpravo o tem, ali je bilo jajce pred kokošjo in v kolikšni meri kokoš opredeljuje jajce, bom zato nadaljeval neposredno z analizo notranjosti jajca. Zato bom najprej obravnaval vsebino zadeve in se nato na koncu teh sklepnih predlogov zavoljo celovitosti na kratko vrnil k vprašanju pristojnosti. ( 13 )
C. Presoja vprašanja za predhodno odločanje
45.
Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 53 Uredbe št. 1215/2012, ki se razlaga ob upoštevanju člena 47 Listine, nasprotuje temu, da bi sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti lahko preverilo, ali je bila ta odločba izdana v nasprotju s pravili o pristojnosti za potrošniške pogodbe.
46.
Češka vlada, Irska in italijanska vlada menijo, da je sklepanje predložitvenega sodišča v nasprotju s cilji Uredbe št. 1215/2012. Komisija pa nasprotno trdi, da člen 53 Uredbe št. 1215/2012 ne nasprotuje temu, da bi sodišče izvora preverilo, ali so bili kršeni predpisi o pristojnosti, ki so določeni v isti uredbi, in po potrebi obvestilo potrošnika. Komisija še dodaja, da ta določba od sodišča izvora ne zahteva, da to stori.
47.
V veliki meri se strinjam s stališči češke vlade, Irske in italijanske vlade.
1. Namen in funkcija potrdila iz člena 53
48.
Pomembno je, da se že na začetku poudarita namen in funkcija potrdila iz člena 53.
49.
V skladu s členom 42(1) Uredbe št. 1215/2012 mora vlagatelj, ki zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, organu zaprošene države članice, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod zadevne sodne odločbe in potrdilo iz člena 53. To potrdilo mora biti v skladu s členom 43(1) Uredbe št. 1215/2012 vročeno tudi osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, pred prvim izvršilnim ukrepom. ( 14 )
50.
Namen potrdila iz člena 53 je kategorično izjaviti, da je sodna odločba izvršljiva. Vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Zato je to listina z velikim informativnim pomenom. Potrdilo iz člena 53 vsebuje izvleček ključnih informacij iz sodne odločbe, katere izvršitev se zahteva, in omogoča, da so te informacije lahko razumljive organom in vsem zainteresiranim strankam – po zaslugi standardnega obrazca, ki se mora uporabiti in je določen v Prilogi I k Uredbi št. 1215/2012 – s čimer prispeva k hitri in učinkoviti izvršitvi sodnih odločb, izdanih v tujini. ( 15 )
51.
Medtem ko predložitev zadevnega potrdila v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ( 16 ) ni bila potrebna, ( 17 ) je z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1215/2012 postala obvezna. Razlog je ta, da je nova uredba odpravila potrebo po postopku eksekvature in določila poenostavljen postopek, ki temelji na načelu, da se mora odločba, ki jo je izdala država članica, obravnavati enako, kot če bi bila izdana v zaprošeni državi članici. ( 18 ) Cilj te novosti je skrajšanje trajanja in znižanje stroškov čezmejnih sporov. ( 19 )
52.
Organi v zaprošeni državi članici morajo po novem sistemu izvršiti sodno odločbo zgolj na podlagi informacij, ki jih vsebujeta sodna odločba in potrdilo iz člena 53. Zato je to potrdilo – kot je navedlo Sodišče – podlaga, na kateri temelji uresničevanje načela neposredne izvršitve sodnih odločb, izdanih v tujini. ( 20 ) Enostavno povedano, brez tega potrdila sodna odločba ni primerna za prosto uporabo na evropskem pravosodnem območju. ( 21 )
53.
Pomembno je, da je na podlagi Uredbe št. 1215/2012 sodišče izvora postalo edini organ za izdajo potrdila iz člena 53, drugače kakor v prejšnjem sistemu, v katerem pristojni organ ni bil nujno sodišče, ki je izdalo zadevno sodno odločbo. ( 22 ) Ker je tako, je razumljivo, da se je zakonodajalec Unije odločil, da običajno sodišču, od katerega se zahteva izdaja potrdila iz člena 53, ni treba ugotavljati, ali je pristojno za vsebino zadeve. Pristojnost naj bi bila že dokazana, posredno ali izrecno, z izdajo odločbe, katere izvršitev se zahteva. V obrazcu iz Priloge I k Uredbi št. 1215/2012 se dejansko zahteva, da sodišče izvora zavzame stališče o pristojnosti glede vsebine le takrat, ko je to sodišče izdalo „začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja“. ( 23 )
54.
Razlage člena 53 Uredbe št. 1215/2012, ki jo je predlagalo predložitveno sodišče, ni mogoče zlahka uskladiti z zgornjimi ugotovitvami. Ta razlaga bi dejansko pomenila korak nazaj zlasti v zvezi z eno od glavnih lastnosti novega sistema, ki je bil uveden z Uredbo št. 1215/2012. Preverjanja, ki so se prej opravila v zaprošeni državi članici ob izdaji eksekvature, namreč ne bi bila odpravljena, temveč zgolj prenesena v fazo izdaje potrdila, ki jo opravi država članica izvora. Takšna razlaga določbe bi bila zato v nasprotju s cilji Uredbe št. 1215/2012.
55.
Takšno stališče potrjuje še več drugih prvin.
2. Pristojnosti sodišča izvora
56.
V sodbi Trade Agency je Sodišče ugotovilo, da je v skladu z ureditvijo, ki je bila vzpostavljena z Uredbo št. 44/2001, izdaja zadevnega potrdila (določena v členu 54 te uredbe) „skoraj samodejna“. ( 24 ) Zakonodajalec Unije je s členom 53 Uredbe št. 1215/2012 vsekakor potrdil ta pristop. Zavezujoča ubeseditev te določbe to potrjuje: „Sodišče izvora na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda potrdilo“. ( 25 )
57.
Toda kaj skoraj samodejno pomeni v praksi? Po mojem mnenju pomeni, da mora sodišče izvora, ko začne postopek na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012, preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe. Navedeno sodišče bi moralo zlasti preveriti, ali se Uredba št. 1215/2012 uporablja ratione temporis in ratione materiae za obravnavano zadevo. To sodišče bi se moralo tudi prepričati, da je izdalo odločbo, katere izvršitev se zahteva, in da je vlagatelj „zainteresirana stranka“ v smislu člena 53.
58.
Nasprotno se sodišče izvora pri preučitvi zadeve ne more dodatno poglobiti, tako da bi razširilo svojo presojo na vidike spora, ki ne spadajo v okvir člena 53 Uredbe št. 1215/2012. Natančneje, sodišče izvora ne more ponovno preučiti stvarnih vprašanj in vprašanj glede pristojnosti, o katerih je bilo odločeno v sodni odločbi, katere izvršitev se zahteva.
59.
Drugačna razlaga določbe bi povzročila „kratek stik“ v sistemu, ki je bil uveden z Uredbo št. 1215/2012, s tem, da bi uvedla dodatno raven sodnega nadzora tudi tam, kjer nacionalno pravo ne določa (oziroma ne določa več) postopka pritožbe zoper zadevno sodno odločbo. Nevarnost takega pristopa je, da bi se lahko poseglo v načelo pravnomočnosti.
60.
Sodišče je že poudarilo pomen načela pravnomočnosti v pravnem redu Unije in v nacionalnih pravnih redih. Sodišče je ugotovilo, da je s stališča zagotavljanja stabilnosti prava in pravnih razmerij kot tudi dobrega upravljanja sodstva potrebno, da sodnih odločb, potem ko postanejo pravnomočne po izčrpanju razpoložljivih pravnih sredstev ali po poteku rokov, ki so določeni za navedena pravna sredstva, več ni mogoče spreminjati. ( 26 )
61.
V skladu s tem, čeprav je bil plačilni nalog, kakor je prepričano predložitveno sodišče, izdan v nasprotju s pravili o pristojnosti, ki so določena v poglavju II, oddelek 4, Uredbe št. 1215/2012, to dejstvo plačilnemu nalogu ne more odvzeti njegove pravnomočne narave in posledično čezmejne izvršljivosti.
62.
V tem okviru se zdi vprašljivo še dejstvo, da so bile poizvedbe predložitvenega sodišča opravljene po uradni dolžnosti.
63.
Člen 46 Uredbe št. 1215/2012 izrecno določa, da se lahko izvršitev zavrne iz razlogov iz člena 45 te uredbe le na „zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev“. Poleg tega je v členu 45(2) te uredbe dodano, da je pri preverjanju, ali so razlogi iz člena 45(1)(e) izpolnjeni, „sodišče, ki mu je predložena zahteva, vezano na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče izvora utemeljilo svojo pristojnost“.
64.
Ta pristop je mogoče primerjati z drugimi primeri iz Uredbe št. 1215/2012, v katerih je zakonodajalec Unije izrecno določil obveznost sodišča, da ukrepa po uradni dolžnosti. Tako je zlasti v členih 27 in 28 ter členu 29(1) te uredbe.
65.
Navedene določbe, če se razlagajo skupaj, kažejo, da se je zakonodajalec Unije odločil ukrepanje za nasprotovanje izvršitvi prepustiti pobudi stranke, zoper katero se zahteva izvršitev. Ta odločitev je najbrž v skladu s ciljem spodbujanja prostega pretoka sodnih odločb znotraj Evropske unije, kolikor je to mogoče. Za uresničitev tega cilja je treba jasno omejiti čas in način ugovarjanja zoper izvršitev sodne odločbe, ki je bila izdana v tujini, in podlago za to.
66.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega menim, da predložitveno sodišče ni pristojno za ugotavljanje, ali je bil plačilni nalog iz obravnavane zadeve zakonito izdan in zlasti ali je bil v skladu s predpisi o pristojnosti, določenimi v Uredbi št. 1215/2012. Še toliko bolj drži, da predložitveno sodišče tega ni dolžno storiti po uradni dolžnosti.
3. Postopek iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012
67.
Tak sklep izhaja tudi iz preudarkov, povezanih z naravo postopka, ki ga določa člen 53 Uredbe št. 1215/2012. Uredba št. 1215/2012 ne vsebuje nobene določbe glede postopka, ki ga je treba upoštevati za izdajo potrdila iz člena 53.
68.
Upravni in praktični elementi navedenega postopka (kot na primer notranja pristojnost sodišča izvora, pisanje, ki ga je treba predložiti, obstoj in znesek dajatev itd.) so zato urejeni z zakonodajo držav članic. Toda to velja, le če je zagotovljena združljivost z določbami Uredbe št. 1215/2012, če delovanju z njo vzpostavljenega sistema ni odvzet polni učinek in če doseganje cilja, ki se želi doseči z navedeno uredbo, ni ovirano.
69.
Kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točkah od 56 do 61, tako iz logike novega sistema priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah kot iz besedila člena 53 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da je izdaja potrdila iz člena 53 za sodišče izvora samodejna. Ko se potrdi, da so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 53, sodišče izvora ne more zavrniti izdaje potrdila.
70.
Ker je tako, se za postopek, ki se ga mora držati sodišče izvora, zahteva – po mojem mnenju neizogibna – hitra obravnava zahtevka vlagatelja. Kakršno koli dodatno obdobje, ki bi ga sodišče izvora potrebovalo za preiskavo zadeve, ki bi presegala zgolj izpolnjevanje pogojev, določenih v členu 53 Uredbe št. 1215/2012, bi gotovo povzročilo nepotrebno zamudo v postopku. To pa bi ogrozilo učinkovitost sistema, ki je bil vzpostavljen z Uredbo št. 1215/2012, in s tem cilj, da se čezmejni spori skrajšajo in pocenijo.
71.
Tako bi bilo še zlasti, če bi se sodišče izvora odločilo po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe, da bi ponovno presodilo o vprašanjih, ki so bila (ali bi morala biti) obravnavana v sodni odločbi, katere izvršitev se zahteva. Sem bi na primer lahko spadalo vprašanje, ali je sodno odločbo izdalo nacionalno sodišče, ki je pristojno v skladu s predpisi iz poglavja II Uredbe št. 1215/2012.
72.
Mojega sklepa o tej točki ne omaja sodna praksa, v kateri je Sodišče preučilo naravo postopka, s katerim se sodna odločba potrdi kot evropski nalog za izvršbo za namene Uredbe št. 805/2004. ( 27 ) Dolžnost sodišča izvora, da preveri, da so izpolnjeni vsi pogoji za potrditev za evropski nalog za izvršbo, izrecno izhaja iz člena 6 Uredbe št. 805/2004, določbe, ki nima ustreznice v Uredbi št. 1215/2012.
4. Varstvo potrošnikov v okviru Uredbe št. 1215/2012
73.
Na tej točki je treba preučiti, ali bi lahko dejstvo, da so se predpisi o pristojnosti, ki jih je domnevno kršilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu) pri izdaji zadevnega plačilnega naloga, nanašali na pristojnost v tožbah, vloženih zoper potrošnike, vseeno privedlo do drugačnega sklepa.
74.
Kot je bilo navedeno v točki 17, se je predložitveno sodišče opiralo na sodno prakso Sodišča – ki se je oblikovala zlasti v okviru Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah – ( 28 ) v skladu s katero je potrošnik v razmerju do prodajalcev ali ponudnikov v podrejenem položaju, zaradi česar je morda potrebno posredovanje nacionalnega sodišča, ki po potrebi deluje po uradni dolžnosti, da se v nekaterih okoliščinah odpravi navedena neenakost. ( 29 )
75.
Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali ta sodna praksa v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, sodišču izvora dopušča, da potrošnika po uradni dolžnosti obvesti o domnevni kršitvi, obenem pa ne nasprotuje izdaji potrdila iz člena 53 oziroma je ne zavrne. Na podlagi te informacije bi potrošnica lahko ob celovitem poznavanju dejstev razmislila, ali želi nasprotovati priznanju in izvršitvi plačilnega naloga pred sodiščem države članice, v kateri ima stalno prebivališče, z uporabo pravnega sredstva, ki ga določa člen 45(1)(e) Uredbe št. 1215/2012.
76.
O tem vprašanju menim, tako kot češka vlada, Irska in italijanska vlada ter Komisija, da sodne prakse Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13 ni mogoče enostavno prenesti v okvir Uredbe št. 1215/2012.
77.
Namen Direktive 93/13 je bil predvsem približati materialno pravo držav članic glede nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah, določitev potrebnih postopkovnih pravil pa je bila v rokah držav članic ( 30 ) v skladu z znanim načelom procesne avtonomije. ( 31 ) Sodna praksa, na katero napotuje predložitveno sodišče, je bila zato rezultat položajev, v katerih je Sodišče menilo, da so nacionalna postopkovna pravila potrošnikom onemogočila ali pretirano otežila izvajanje pravic, ki jih imajo na podlagi Direktive 93/13.
78.
V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. To je, kot je ugotovilo Sodišče, zavezujoča določba, ki naj bi formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestila z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost. ( 32 ) Nasprotno pa Uredba št. 1215/2012 določa skupna pravila postopkovne narave. Ne vsebuje nobene ciljno naravnane in daljnosežne vsebinske določbe, podobne členu 6(1) Direktive 93/13.
79.
To res ni presenetljivo. Uredba št. 1215/2012 vključuje različne določbe, ki se nanašajo posebej na potrošnike in jim dajejo posebne pravice v postopku. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 18, „bi morala biti [šibkejša stranka] v zvezi z zavarovalnimi ter potrošniškimi pogodbami in pogodbami o zaposlitvi zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil“. ( 33 )
80.
Tako je treba na podlagi člena 17(1)(c) te uredbe pristojnost določiti v skladu s pravili, določenimi v poglavju II, oddelek 4, „v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, […] če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti“. Na drugi strani lahko v skladu s členom 18(2) Uredbe št. 1215/2012 „[d]ruga pogodbena stranka […] začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“.
81.
Dalje, člen 45(1)(e)(i) in člen 46 Uredbe št. 1215/2012 potrošnikom dajeta posebno podlago za zavrnitev priznanja in izvršitve v zadevah, v katerih je zadevna sodna odločba v nasprotju s posebnimi pravili o pristojnosti, ki so bila navedena zgoraj.
82.
Ob upoštevanju navedenega menim, da je zakonodajalec Unije v zadevah, ki jih ureja Uredba št. 1215/2012, upošteval poseben položaj potrošnikov in oblikoval ad hoc pravila za ta namen. Uredba št. 1215/2012 tako že vsebuje nekaj dodatnih postopkovnih jamstev, ki so ocenjena kot nujna za potrošnike. V takšnem okviru, ki potrošnike že zelo ščiti, ni potrebe po „napihovanju“ člena 53 navedene uredbe, da bi se – z razlago – uvedla dodatna jamstva, kot so tista, ki jih predlaga predložitveno sodišče.
83.
Povedano s sistemskega vidika, če bi bilo treba določbe Uredbe št. 1215/2012 razumeti, kot da obstaja dodatna raven varstva potrošnikov, ali bi se morala podobna obravnava razširiti tudi na druge skupine oseb, za katere je zakonodajalec Unije menil, da so upravičene do posebne zaščite, kadar se znajdejo na mestu tožene stranke? ( 34 )
84.
V tem okviru je prav tako vredno poudariti, da je Sodišče prav v sodni praksi, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, priznalo, da varstvo potrošnikov ni absolutno. Natančneje, menilo je, da pravo Unije nacionalnega sodišča načeloma ne zavezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev določbe iz Direktive 93/13, ne glede na njeno naravo. ( 35 ) Kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 59 do 61, bi bil rezultat predlaganega ravnanja predložitvenega sodišča ta, da bi se izpodbijal pravnomočni značaj odločbe, za katero je bilo zahtevano potrdilo iz člena 53.
5. Člen 47 Listine
85.
Nazadnje moram navesti, da tudi če se v enačbo doda člen 47 Listine, moj sklep glede pravilne razlage člena 53 Uredbe št. 1215/2012 ostaja nespremenjen.
86.
Zakonodajalec Unije je upošteval, da je treba zagotoviti, da imajo zainteresirane stranke na voljo ustrezna pravna sredstva za nasprotovanje izvršitvi sodnih odločb, ki so bile izdane v tujini. Zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 29 Uredbe št. 1215/2012 poudarja, da „[n]eposredno izvrševanje sodne odločbe iz države članice v zaprošeni državi članici brez razglasitve izvršljivosti ne bi smelo ogroziti spoštovanja pravic obrambe“, v uvodni izjavi 38 pa dodaja, da ta uredba spoštuje temeljne pravice, „zlasti pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, zajamčene v členu 47 Listine“.
87.
Obstaja že nekaj varoval, ki v celoti zagotavljajo ta cilj.
88.
Prvič, če drži, da je bil zadevni plačilni nalog izdan v nasprotju s predpisi o pristojnosti, ki so določeni v poglavju II, oddelek 4, Uredbe št. 1215/2012, A. M. Fiermonte lahko nasprotuje priznanju in izvršitvi v Nemčiji, tako da se sklicuje na povezane določbe iz člena 45(1)(e)(i) in člena 46 iste uredbe.
89.
Drugič, A. M. Fiermonte bi lahko navedla tudi razlog za zavrnitev iz člena 45(1)(b) Uredbe št. 1215/2012 glede sodnih odločb, izdanih v odsotnosti toženca, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. V skladu s to določbo se sodba, izdana v odsotnosti toženca, ne prizna, „če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost“.
90.
Tretjič, sistem varstva, ki je vključen v določbah Uredbe št. 1215/2012, dopolnjuje še načelo odgovornosti države. Če bi A. M. Fiermonte menila, da je utrpela škodo zaradi kršitve predpisov, določenih v Uredbi št. 1215/2012, ki jo je zakrivilo sodišče izvora, in z vidika možnih stroškov, ki so že nastali zaradi nezakonite sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče izvora, torej ne glede na nadaljnja dejanja pristojnega sodišča zaprošene države članice, bi imela možnost terjati odškodnino od ene oziroma več upoštevnih držav članic.
91.
V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč načelo odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, za katero odgovarja država, velja za vse primere, v katerih država članica krši pravo Unije, in to ne glede na to, kateri državni organ je povzročil kršitev, tudi kadar zadevna kršitev izhaja iz odločbe sodišča. ( 36 )
92.
Glede na zgoraj navedeno menim, da člen 53 Uredbe št. 1215/2012 nasprotuje temu, da sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti preveri, ali je bila ta odločba izdana v nasprotju s pravili o pristojnosti za potrošniške pogodbe.
D. Pristojnost Sodišča
93.
Potem ko sem obravnaval vsebino zadeve, se nazadnje – zgolj zaradi celovitosti – vračam k vprašanju pristojnosti.
94.
Zaradi različnih preudarkov sem mnenja, da so funkcije, ki jih opravlja sodišče izvora, kadar se od njega zahteva izdaja potrdila iz člena 53, sodne narave. Tako sodišče torej lahko vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267 PDEU.
95.
Prvič, v točki 52 sem poudaril pomen potrdila iz člena 53 v okviru Uredbe št. 1215/2012. To potrdilo je podlaga za uresničevanje načela neposrednega izvrševanja sodnih odločb, izdanih v tujini. Takoj ko je potrdilo iz člena 53 predloženo organu, pristojnemu za izvršitev, v praksi zaživi svoje življenje. Načeloma bi moralo biti mogoče vse potrebne informacije za izvršitev povezane sodne odločbe na „uporabniku prijazen“ način najti na potrdilu. Zato se lahko upravičeno domneva, da je malo verjetno, da bi organi, pristojni za izvršitev, brez izrecne prošnje ponovno preverili natančnost navedenih informacij v zadevni sodni odločbi, ki je pogosto sestavljena v jeziku, ki ga ne razumejo. Zato je potrdilo iz člena 53 v praksi zelo verjetno podlaga za izvršitev sodne odločbe.
96.
Drugič, naloga organa, pristojnega za pridobitev informacij iz sodne odločbe, katere izvršitev se zahteva, in vnos teh informacij v poseben obrazec, je najbrž pogosto precej mehanska. Vendar ni vedno tako. Za izpolnitev obrazca iz Priloge I k Uredbi št. 1215/2012 so potrebne dokaj podrobne informacije. Zelo verjetno je, da nekaterih od teh informacij ni mogoče najti v sodni odločbi, katere izvršitev se zahteva. Nekatera od teh vprašanj so očitno lahko sporna. Druga morda zahtevajo nekaj razlage izrečene pravnomočne sodbe.
97.
Poleg tega bi bilo lahko vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 53 Uredbe št. 1215/2012, o katerih je potekala razprava v točki 57, predmet spora med strankama. Zadeva Gradbeništvo Korana ( 37 ) to dobro ponazarja.
98.
Vsi ti elementi in možnosti so me privedli do precej jasnega sklepa: izpolnjevanje potrdila iz člena 53 ne spada ravno med „upravne“ postopke, enake položaju, v katerem je nekomu naloženo, da brez veliko razmišljanja ali brez vsebinskega vložka zgolj odtisne žig na dokument.
99.
Tretjič, glede na takšno razumevanje razlaga člena 53 Uredbe št. 1215/2012, po kateri je (sodna ali upravna) narava funkcij, ki jih opravlja organ, ki je izdal potrdilo, vsakič odvisna od vrste vprašanj, ki jih mora obravnavati med navedenim posameznim postopkom, po mojem mnenju ni zadovoljiva. Narava teh funkcij, ki so določene v določbah Uredbe št. 1215/2012, mora biti enaka od začetka do konca postopka, ne glede na to, ali se vprašanja, ki jih mora obravnavati sodišče izvora, izkažejo za bolj ali manj zapletena, ali če postopek vključuje presoje, ki do neke stopnje lahko presegajo tisto, kar je izrecno vsebovano v sodni odločbi, katere izvršitev se zahteva. Enostavno povedano, težko se strinjam s pristopom, po katerem bi zaradi posebnosti in (ne)sreče posamezne zadeve člen 53 Uredbe št. 1215/2012 postal postopek s spremenljivo geometrijo, ki bo včasih sodna in včasih ne.
100.
Četrtič in nazadnje, na splošnejši ravni bi bilo morda uporabno spomniti, da postopek izdaje potrdila iz člena 53 na nacionalni ravni v praksi poteka v različnih oblikah „notranje delegacije“. ( 38 ) Potrdilo iz člena 53 lahko izda sodnik posameznik, morda pa se celo dodeli strokovnemu sodelavcu ali drugemu uradniku sodišča, toda vseeno se izda znotraj nacionalnega sodišča.
101.
Kadar je navedeni organ v skladu s splošno in institucionalno opredelitvijo „sodišče“ na podlagi nacionalnega prava, menim, da je treba predstaviti trdne argumente, da se dokaže, da je ta organ kljub svoji splošni sodni naravi v posamezni zadevi iz postopka v glavni stvari jasno opravljal le upravne funkcije. ( 39 ) Zdi se mi, da je Sodišče sklenilo tako samo takrat, ko ni bilo sporno, da zadevna dejavnost, čeprav jo je opravil sodni organ, ni privedla do odločbe sodnega značaja. ( 40 ) Nasprotno je Sodišče v zadevah, v katerih je bil položaj manj preprost, glede na obstoj dvoma odločilo v korist nacionalnega sodišča. ( 41 )
102.
Po mojem mnenju je navedeni pristop razumen in po možnosti še toliko bolj upravičen v okviru sistema pravosodnega sodelovanja, ki je bil vzpostavljen z Uredbo št. 1215/2012. Delovanje celotnega sistema, katerega pomembna sestavina je člen 53 navedene uredbe, temelji na osrednji vlogi, ki jo imajo sodni organi. Kadar torej sodišče dvomi o določbah Uredbe št. 1215/2012, je v interesu zagotavljanja enotnosti in jasnosti zakonodaje, da se dostop do Sodišča na podlagi člena 267 PDEU ne razlaga neupravičeno ozko.
103.
V obravnavani zadevi ni dvoma, da sta Tribunale di Milano (sodišče v Milanu) in sodnik posameznik, ki je očitno pristojen za izdajo potrdila iz člena 53, del italijanskih rednih sodišč. Poleg tega postopek, ki je določen v členu 53 Uredbe št. 1215/2012, iz zgoraj predstavljenih razlogov jasno ni le upravne narave.
104.
Ob upoštevanju navedenega menim, da je Sodišče pristojno, da odgovori na vprašanje, postavljeno v tem postopku.
V. Predlog
105.
Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija), odgovori tako:
–
Člen 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) nasprotuje temu, da sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila o pravnomočni sodni odločbi, izvaja pristojnosti po uradni dolžnosti, da bi preverilo, ali je bila ta odločba izdana v nasprotju s pravili o pristojnosti za potrošniške pogodbe.
( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.
( 2 ) UL 2012, L 351, str. 1 (imenovana tudi „Uredba Bruselj Ia“).
( 3 ) To sodišče se med drugim sklicuje na sodbe z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones (C‑40/08, EU:C:2009:615); z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349); z dne 4. junija 2015, Faber (C‑497/13, EU:C:2015:357); z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC (C‑49/14, EU:C:2016:98), in dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60).
( 4 ) UL 2004, L 143, str. 15.
( 5 ) Glej uvodno izjavo 26 Uredbe št. 1215/2012.
( 6 ) Glej zlasti sodbi ESČP z dne 17. januarja 1970, Delcourt proti Belgiji (CE:ECHR:1970:0117JUD000268965, točka 31), in z dne 7. junija 2001, Kress proti Franciji (CE:ECHR:2001:0607JUD003959498, točka 41).
( 7 ) Glej nedavno zlasti sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portuguese (C‑64/16, EU:C:2018:117, točke od 41 do 44 in navedena sodna praksa).
( 8 ) Sodba z dne 28. februarja 2019 (C‑579/17, EU:C:2019:162, točka 41).
( 9 ) Glej sodbi z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 23), in z dne 17. julija 2014, Torresi (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:2088, točka 17 in navedena sodna praksa).
( 10 ) Glej med drugim sodbo z dne 17. julija 2014, Torresi (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:2088, točka 19 in navedena sodna praksa).
( 11 ) Glej na primer sodbo z dne 19. oktobra 1995, Job Centre (C‑111/94, EU:C:1995:340, točki 11 in 12).
( 12 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2013, Belov (C‑394/11, EU:C:2013:48, točka 40 in navedena sodna praksa).
( 13 ) Glej točke od 93 do 104 teh sklepnih predlogov.
( 14 ) Glej tudi uvodno izjavo 32 Uredbe št. 1215/2012.
( 15 ) Glej sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency (C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 41), ter sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v tej zadevi (EU:C:2012:247, točka 38).
( 16 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42.
( 17 ) Glej člene od 53 do 55 Uredbe št. 44/2001. Glej tudi sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency (C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 36).
( 18 ) Glej člen 39 Uredbe št. 1215/2012.
( 19 ) Glej v tem smislu uvodno izjavo 26 Uredbe št. 1215/2012.
( 20 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2019, Gradbeništvo Korana (C‑579/17, EU:C:2019:162, točka 37).
( 21 ) Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Gradbeništvo Korana (C‑579/17, EU:C:2018:863, točka 44 in navedena sodna praksa).
( 22 ) V skladu s členom 54 Uredbe št. 44/2001 je moralo potrdilo izdati „[s]odišče ali pristojni organ države članice, v kateri je bila izdana sodna odločba“ (moj poudarek).
( 23 ) Glej točko 4.6.2.2. standardnega obrazca iz Priloge I k Uredbi št. 1215/2012. Glej tudi člen 42(2) te uredbe.
( 24 ) Sodba z dne 6. septembra 2012 (C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 41).
( 25 ) Moj poudarek.
( 26 ) Glej zlasti sodbo z dne 16. marca 2006, Kapferer (C‑234/04, EU:C:2006:178, točka 20).
( 27 ) Glej zlasti sodbi z dne 17. decembra 2015, Imtech Marine Belgium (C‑300/14, EU:C:2015:825, točki 46 in 47), in z dne 16. junija 2016, Pebros Servizi (C‑511/14, EU:C:2016:448, točka 25).
( 28 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288.
( 29 ) Glej sodno prakso, navedeno zgoraj v opombi 3.
( 30 ) Glej zlasti deseto in štiriindvajseto uvodno izjavo Direktive 93/13.
( 31 ) Glej med drugim sodbo z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro (C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 24).
( 32 ) Glej med drugim sodbo z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 40 in navedena sodna praksa).
( 33 ) Moj poudarek. Glej tudi uvodno izjavo 14 Uredbe št. 1215/2012.
( 34 ) Na primer zavarovalci, zavarovanci, upravičenci iz zavarovanja, oškodovanci, delavci (če omenim zgolj tiste, ki so navedeni v členu 45(1)(e)(i) Uredbe št. 1215/2012).
( 35 ) Glej na primer sodbo Banco Primus z dne 26. januarja 2017 (C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 47 in navedena sodna praksa).
( 36 ) Glej zlasti sodbo z dne 30. septembra 2003, Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513, točke od 30 do 59).
( 37 ) Sodba z dne 28. februarja 2019, Gradbeništvo Korana (C‑579/17, EU:C:2019:162).
( 38 ) Glede razlikovanja med takšno notranjo delegacijo in delegacijo navzven glej moje sklepne predloge v zadevi Pula Parking (C‑551/15, EU:C:2016:825, točke od 96 do 97).
( 39 ) Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v združenih zadevah Torresi (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:265, točke od 72 do 73).
( 40 ) Glej na primer sodbo z dne 19. oktobra 1995, Job Centre (C‑111/94, EU:C:1995:340).
( 41 ) Glej na primer sodbo z dne 16. decembra 2008, Cartesio (C‑210/06, EU:C:2008:723, točke od 54 do 63).
Full & Egal Universal Law Academy