SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ‑BORDONE,
predstavljeni 13. junija 2019 ( 1 )
Združeni zadevi C‑364/18 in C‑365/18
Eni SpA
proti
Ministero dello Sviluppo Economico,
Ministero dell’Economia e delle Finanze,
ob udeležbi
Autorità di Regolazione per l’Energia, Reti e Ambiente,
Regione Basilicata,
Comune di Viggiano,
Regione Calabria,
Comune di Ravenna
in drugih,
Assomineraria
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo, Italija))
ter
Shell Italia E & P SpA
proti
Ministero dello Sviluppo Economico,
Ministero dell’Economia e delle Finanze,
Autorità di Regolazione per l’Energia, Reti e Ambiente,
ob udeležbi
Regione Basilicata,
Comune di Viggiano,
Comune di Montemurro,
Comune di Grumento Nova,
Comune di Marisco Nuovo,
Comune di Marsicovetere,
Comune di Calvello,
Assomineraria
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo, Italija))
„Vprašanje za predhodno odločanje – Direktiva 94/22/ES – Energija – Pogoji za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov – Dajatve za koncesije za pridobivanje zemeljskega plina – Izračun dajatev – Indeksa QE in Pfor – Diskriminatornost“
1.
S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču ponuja priložnost, da se opredeli glede uporabe Direktive 94/22/ES ( 2 ) za dajatve (royalties), ki jih države članice lahko zahtevajo od podjetij, ki so imetniki dovoljenj ( 3 ) za iskanje, raziskovanje in pridobivanje zemeljskega plina. Te dajatve so pravzaprav nadomestilo, ki ga podjetja plačajo državi za dostop do državnih virov in njihovo izkoriščanje, kot so na splošno ogljikovodiki oziroma – v obravnavanem primeru – zemeljski plin.
2.
V tej zadevi je treba ugotoviti, ali lahko države članice v skladu z Direktivo 94/22 za izračun zneska dajatve namesto indeksa, ki je usklajen s tržno ceno zemeljskega plina, uporabijo določen referenčni indeks (tako imenovani indeks QE).
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 94/22
3.
V četrti, šesti, sedmi in osmi uvodni izjavi je navedeno:
„ker so države članice suverene in imajo suverene pravice do ogljikovodikovih virov na svojem ozemlju;
[…]
ker se morajo sprejeti ukrepi, da bi zagotovili nediskriminacijski dostop do in izvajanje dejavnosti, povezanih z iskanjem, raziskovanjem in izkoriščanjem ogljikovodikov, pod pogoji, ki spodbujajo večjo konkurenčnost na tem področju in tako dajejo prednost najboljšim metodam iskanja, raziskovanja in izkoriščanja virov v državah članicah ter krepijo povezovanje notranjega energetskega trga;
ker je v ta namen treba oblikovati skupna pravila, ki bodo zagotovila, da so postopki za izdajo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov dostopni vsem subjektom z zahtevanimi sposobnostmi; ker se morajo dovoljenja izdajati na podlagi objektivnih in javno objavljenih meril; ker morajo vsi subjekti, ki sodelujejo v postopku, vnaprej poznati tudi pogoje za izdajo dovoljenj;
ker morajo države članice obdržati možnosti, da omejijo dostop do in izvajanje teh dejavnosti zaradi razlogov, ki so upravičeni z vidika javnega interesa, ter to pogojujejo s plačilom finančnega prispevka ali prispevka v ogljikovodikih, pri čemer morajo biti podrobnosti dogovora glede navedenega prispevka dogovorjene na način, ki ne posega v upravljanje subjektov; ker je treba te možnosti uporabljati nediskriminacijsko; ker je z izjemo obveznosti, povezanih z uporabo te možnosti, treba sprejeti ukrepe, s katerimi se prepreči, da se subjektom naložijo pogoji in obveznosti, ki jih ne utemeljuje potreba po pravilnem opravljanju dejavnosti; ker je treba dejavnosti subjektov spremljati le, kolikor je potrebno za zagotavljanje ravnanja v skladu s temi obveznostmi in pogoji“.
4.
Člen 2(1) in (2) določa:
„1. Države članice ohranijo pravico določiti območja znotraj svojega ozemlja, ki jih dajo na razpolago za opravljanje dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov.
2. Ko se območje da na razpolago za izvajanje dejavnosti iz odstavka 1, države članice zagotovijo, da med subjekti ni diskriminacije glede dostopa do opravljanja dejavnosti in opravljanja dejavnosti.“
5.
Člen 6(1), (2) in (3), prvi pododstavek, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da pogoje in zahteve iz člena 5(2) ter podroben opis obveznosti za uporabo posebnih dovoljenj utemeljujejo edino potreba po zagotavljanju pravilne izvedbe dejavnosti na območju, za katero dovoljenje velja, določbe odstavka 2 ali plačilo finančnega prispevka ali prispevka v ogljikovodikih.
2. Države članice lahko določijo pogoje in zahteve za izvajanje dejavnosti iz člena 2(1) v obsegu, ki je upravičen zaradi državne varnosti, javnega zdravja, varnosti transporta, varstva okolja, varstva bioloških virov in narodnega bogastva umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti, varnosti objektov in delavcev, načrtnega upravljanja virov ogljikovodikov (na primer stopnja izkoriščenosti zalog ogljikovodikov ali optimizacija izrabe ogljikovodikov) ali zaradi zagotavljanja davčnih prihodkov.
3. Predpisi za plačilo prispevkov iz odstavka 1, vključno s kakršno koli zahtevo po udeležbi države, določijo države članice na način, ki zagotavlja ohranjanje neodvisnosti upravljanja subjektov“.
B. Italijansko pravo
1. Zakonska uredba št. 625/96
6.
Člen 19(1), (5) in (5a) zakonske uredbe št. 625/96 določa: ( 4 )
„1. Imetnik vsake koncesije za izkoriščanje mora za proizvodnjo, doseženo od 1. januarja 1997, letno plačati državi vrednost deleža proizvoda izkoriščanja v višini 7 % količine tekočih in plinastih ogljikovodikov, izčrpanih na kopnem, ter 7 % ( 5 ) količine plinastih ogljikovodikov in 4 % količine tekočih ogljikovodikov, izčrpanih v morju.
[…]
5. Enotne vrednosti deleža za vsako koncesijo za izkoriščanje se za vsakega imetnika koncesije določijo kot tehtano povprečje prodajnih cen, zaračunanih v referenčnem letu.
5a Za proizvodnjo, doseženo od 1. januarja 2002, se enotne vrednosti deleža za izkoriščanje določijo:
[…]
(b)
za plin, za vse koncesije in vse imetnike, na podlagi aritmetičnega povprečja indeksa QE za referenčno leto, energetski delež cene surovine plina, izražene v EUR na MJ (megajoule), ki jo določi organ za [nadzor nad] električno energijo in plin[om] v skladu s svojo odločbo št. 52/99 z dne 22. aprila 1999, objavljeno v Gazzetta Ufficiale (uradni list) št. 100 z dne 30. aprila 1999, s poznejšimi spremembami, pri čemer se šteje, da je 1 Sm3 (standardni kubični meter) = 38,52 MJ. Organ za [nadzor nad] električno energijo in plin[om] navedeni indeks za namene tega člena od 1. januarja 2003 posodablja na podlagi parametrov iz navedene odločbe“.
2. Uredba‑zakon št. 7 z dne 31. januarja 2007, preoblikovana v zakon št. 40 z dne 2. aprila 2007
7.
V skladu s členom 11(1) te uredbe‑zakona ( 6 ) morajo imetniki koncesij za izkoriščanje državi po posvetovanju z Autorità di Regolazione per l’Energia, Reti e Ambiente (organ za nadzor energije, omrežij in okolja; v nadaljevanju: organ za nadzor) dolgovani delež proizvodnje na reguliranem trgu zmogljivosti odstopiti tako, kot je določeno v uredbi ministra za gospodarski razvoj.
8.
Zaradi izvajanja tega predpisa je bila sprejeta ministrska uredba z dne 6. avgusta 2010, ( 7 ) ki je – kolikor je pomembno za obravnavano zadevo – določala: „postopki za pogodbeno določitev deležev potekajo v okviru trgovalnega sistema za avtomatsko povezovanje naročil“ (člen 4(1)); „nakupne ponudbe, ki so nižje od indeksa QE, se ne sprejemajo“ (člen 4(3)); in „če prodaja ni izvedena, ponujeni delež plina ostane na voljo imetniku, ki mora državi plačati protivrednost, določeno v višini indeksa QE iz odstavka 3“ (člen 4(4)).
3. Uredba‑zakon št. 1/2012 z dne 24. januarja 2012, po spremembah preoblikovana v zakon št. 27 z dne 26. aprila 2012
9.
Člen 13 uredbe‑zakona 1/2012 ( 8 ) („ukrepi za zmanjševanje cene zemeljskega plina za ranljive odjemalce“) določa:
„Od prvega trimesečja po začetku veljavnosti te uredbe, organ za [nadzor] električne energije in plina zaradi prilagoditve referenčnih cen zemeljskega plina za ranljive odjemalce iz člena 22 zakonske uredbe št. 164 z dne 23. maja 2000, s poznejšimi spremembami, evropskim vrednostim pri določanju spremenljivih nadomestil za pokrivanje stroškov oskrbe z zemeljskim plinom med osnovne parametre, na podlagi katerih se nadomestilo posodablja, postopoma uvaja tudi postopno naraščajoči delež tržne cene plina. V pričakovanju začetka delovanja trga zemeljskega plina iz člena 30(1) zakona št. 99 z dne 23. julija 2009, so referenčni trgi, ki se upoštevajo, evropski trgi, določeni v skladu s členom 9(6) zakonske uredbe št. 130 z dne 13. avgusta 2010“.
4. Poznejše določbe
10.
Z odločbo 196/2013/R/gas ( 9 ) je organ za nadzor z učinkom od 1. oktobra 2013 dokončno opustil uporabo indeksa QE kot parametra za določanje cene plina v zvezi s pogoji dobave ranljivim odjemalcem na zaščitenem trgu.
11.
Indikator kritja stroškov oskrbe z zemeljskim plinom na veleprodajnih trgih je zdaj indeks Cmem, ki je opredeljen samo glede na kratkoročni trg zemeljskega plina, kot izhaja iz točke 1(c) izreka omenjene odločbe.
12.
Indeks Cmem je vsota različnih elementov, med katerimi je tudi indeks Pfor.
13.
V skladu s členom 6(2)(d) „Enotnega besedila o prodaji zemeljskega plina in drugih plinov, ki niso zemeljski plin, na drobno prek mestnih omrežij“ (TIVG), kakor je bilo spremenjeno z odločbo 196/2013/R/gas, je indeks Pfor, „izražen v EUR/GJ (gigajoule), za pokrivanje stroškov oskrbe z zemeljskim plinom enak aritmetičnemu povprečju trimesečnih terminskih cen plina na prostem trgu (over the counter) za t. trimesečje na vozlišču TTF, ( 10 ) ki jih zabeleži Platts ( 11 ) za drugi koledarski mesec pred t. trimesečjem“.
II. Spor v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14.
Družbi Eni SpA (v nadaljevanju: Eni) ter Shell Italia E & P Spa (v nadaljevanju: Shell) sta imetnici koncesije za pridobivanje zemeljskega plina v Italiji, ( 12 ) ki delujeta tudi na veleprodajnih in maloprodajnih trgih distribucije in prodaje plina v tej državi članici.
15.
Obe družbi sta v sporu z italijanskimi organi ( 13 ) glede višine dajatev, ki jih morata za svoje koncesije za leto 2015 plačati državi. Natančneje, predlagata, naj se za nične razglasijo odločba Direzione generale per la sicurezza dell’approvvigionamento e le infrastrutture energetiche (generalni direktorat za varnost preskrbe in energetsko infrastrukturo) z dne 24. marca 2016, katere predmet je bila „zakonska uredba št. 625/1996 – člen 19(5a), Indeks QE [energetski delež] 2015 – energetski delež cene surovine zemeljskega plina za leto 2015“ ( 14 ) in predpisi ter odločbe, na podlagi katerih je bila sprejeta.
16.
Tožeči stranki menita, da je to, da se je leta 2015 indeks QE uporabljal kot parameter za izračun dajatev, v nasprotju s pravom. Menita, da bi se moral ta izračun opraviti na podlagi indeksa Pfor (ki je vezan na ceno plina na kratkoročnem trgu) in ne indeksa QE (ki temelji na dolgoročnejših kotacijah nafte in drugih goriv).
17.
Trdita, da je bila v tarifni ureditvi zaščitenega trga uporaba indeksa QE dejansko dokončno opuščena, zaradi česar se prav tako ne bi smel uporabiti za izračun dajatev. Zavzemata se torej za uporabo novega indeksa Pfor, ki ga je organ za nadzor uvedel prav zato, da bi odražal tržno ceno plina.
18.
Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se na podlagi sedanje formule za izračun deleži proizvodnje, ki pripadajo državi, najprej ponudijo na reguliranem trgu zmogljivosti in plina, in sicer po ceni, ki izhaja iz uporabe indeksa QE. Če se – kot se zgodi v večini primerov – ti deleži ne prodajo, imetnici koncesije ta količina zemeljskega plina ostane, vendar državi plača znesek, ki ustreza njegovi ceni, izračunani ob uporabi indeksa QE, ki je višja od tržne cene. Na podlagi tega predložitveno sodišče sklepa, da sta imetnici koncesije prisiljeni kupiti deleže zemeljskega plina po ceni, ki je občutno višja od tržne, zaradi česar sta v primerjavi z drugimi subjekti iz sektorja, s katerimi konkurirata in za katere ta obveznost ne velja, oškodovani.
19.
Consiglio di Stato (državni svet) je v sodbi št. 290/2018 z dne 18. januarja 2018 obravnaval več odločb predložitvenega sodišča, sprejetih junija 2016, ter potrdil zakonitost odločb italijanskih organov, ki so uporabili indeks QE.
20.
Vendar predložitveno sodišče dalje meni, da bi bila lahko podana diskriminacija imetnic koncesij za proizvodnjo zemeljskega plina, in se sprašuje, ali bi bila razlaga nacionalne ureditve, ki izhaja iz sodbe Consiglio di Stato (državni svet) z dne 18. januarja 2019, lahko v nasprotju z načeli Direktive 94/22.
21.
V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo, Italija) Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali določbe člena 6(1) in šeste uvodne izjave Direktive [94/22] nasprotujejo nacionalni zakonodaji, zlasti členu 19(5a) zakonske uredbe št. 625 iz leta 1996, ki na podlagi razlage, ki jo je podal Consiglio di Stato (državni svet) v sodbi št. 290/2018, omogoča, da se pri plačilu dajatev uporabi parameter QE, ki temelji na cenah nafte in drugih goriv, namesto indeksa Pfor, ki je vezan na ceno plina na kratkoročnem trgu?“
22.
Pisna stališča so predložile družbi Eni in Shell, Assomineraria, Comune di Viggiano (občina Viggiano, Italija), italijanska vlada in Komisija. Obravnave, opravljene 4. aprila 2019, so se udeležile vse navedene udeleženke razen občine Viggiano.
III. Odgovor na vprašanje za predhodno odločanje
23.
Udeleženke postopka predhodnega odločanja imajo glede tega, kako je treba odgovoriti na vprašanje predložitvenega sodišča, različna stališča.
–
Družbi Eni in Shell ter združenje Assomineraria menijo, da pride zaradi uporabe metode izračuna dajatev na podlagi indeksa QE do diskriminacije in oškodovanja imetnikov koncesij za pridobivanje zemeljskega plina v primerjavi s subjekti, ki izvajajo zgolj dejavnosti distribucije in prodaje tega proizvoda. Pri indeksu QE se upošteva cena nafte in drugih ogljikovodikov, ki je višja od cene zemeljskega plina, tako da je vrednost dajatev za plinske koncesije večja od prodajne tržne cene količin plina, za prodajo katerih je treba plačati omenjene dajatve.
–
Italijanska vlada, občina Viggiano in Komisija menijo, da lahko v skladu z Direktivo 94/22 države članice višino dajatev določijo na podlagi uporabe indeksov, kakršen je indeks QE. Po njihovem mnenju države članice na podlagi Direktive 94/22 nimajo obveznosti, da te dajatve izračunajo glede na tržno ceno zemeljskega plina.
24.
Zdi se mi, da je treba za rešitev tega spora naprej preučiti metodo izračuna dajatev za pridobivanje plina, ki se uporablja v Italiji.
A. Izračun dajatev za pridobivanje plina v Italiji
25.
Italija je na podlagi zakona št. 6/1957 ( 15 ) podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem plina, zavezala k plačevanju dajatev za izkoriščanje plina na njenem ozemlju. Sprva je bilo te dajatve mogoče plačati v naturalijah (delež pridobljenega plina) ali v denarju. Končna vrednost dajatev je bila v obeh primerih enaka, saj se je plačilo v denarju določilo ob upoštevanju povprečne prodajne cene plina, ki jo je imetnik koncesije dosegal v določenem letu.
26.
Potem ko je bila z zakonsko uredbo št. 625/96 Direktiva 94/22 prenesena v italijansko pravo, je položaj ostal nespremenjen. Imeniki koncesij so dajatev še naprej plačevali v naturalijah (dajatev je ustrezala določenemu deležu pridobljenega plina) ali v denarju (znesek dajatve je bil enak tržni vrednosti te količine plina).
27.
Ureditev dajatev je bila spremenjena s spremembo člena 19 zakonske uredbe št. 625/96, ki je bila opravljena z zakonom št. 239 z dne 23. aprila 2004.
28.
V skladu z novim besedilom člena 19 zakonske uredbe 625/96 je bilo od 1. januarja 2002 dajatev namreč mogoče poravnati le v denarju. Dajatev se je od 1. januarja 2003 izračunavala tako, da se je za določeni delež pridobljenega proizvoda ( 16 ) uporabila cena plina, določena v skladu z indeksom QE. Ta indeks je bil opredeljen kot energetski delež cene surovine plina, izražene v EUR na MJ (megajoule), določati pa ga je moral organ za nadzor v skladu s parametri iz svoje odločbe št. 52/99.
29.
V skladu s podatki, ki so jih v postopku predložile stranke, je organ za nadzor indeks QE vsaka dva meseca izračunal ob upoštevanju košarice energentov, ( 17 ) natančneje glede na povprečne kotacije nafte in drugih goriv, ki izhajajo iz večletnih veleprodajnih pogodb. Navedene stranke priznavajo, da je indeks QE ob teh določitvah izražal realno tržno vrednost zemeljskega plina. ( 18 )
30.
Pozneje je bilo v okviru reforme iz leta 2007, udejanjene z uredbo ministra za gospodarski razvoj z dne 6. avgusta 2010, imetnikom koncesij dopuščeno, da prek dražb na „reguliranem trgu zmogljivosti in plina“ (PSV) ( 19 ) prodajo deleže plina, dolgovane državi, in tej iz naslova dajatve plačajo tako dosežene zneske. To virtualno vozlišče (hub) PSV je veleprodajni trg, na katerem se izvajajo vse transakcije z zemeljskim plinom v Italiji.
31.
Vendar je ureditev določala, da se ponudbe po cenah, ki so nižje od indeksa QE, zavrnejo. V tem primeru ponujeni deleži plina ostanejo na voljo imetniku koncesije, ki mora državi plačati dajatev, ki ustreza vrednosti teh deležev v skladu z indeksom QE.
32.
Zdi se, da se indeks QE v nekem trenutku ni več ujemal s ceno zemeljskega plina na trgih, tako da imetniki koncesij za pridobivanje plina deležev plina na reguliranem trgu niso mogli prodati.
33.
Razhajanje med indeksom QE in tržno ceno zemeljskega plina je bilo potrjeno, ko je organ za nadzor sprejel odločbo 196/2013/R/gas, s katero je bila od 1. oktobra 2013 dokončno opuščena uporaba indeksa QE kot parametra za določanje cene plina v zvezi s pogoji dobave za stranke na zaščitenem trgu. ( 20 )
34.
V odločbi 196/2013/R/gas je bil za določanje cene plina privzet indeks Pfor, ki odraža trimesečne kotacije zemeljskega plina na nizozemski borzi plina (hub TTF), ki jih zabeleži družba Platts.
35.
Vendar so italijanski organi pri določanju cene zemeljskega plina za izračunavanje dajatev še naprej uporabljali indeks QE. Ker imetnice koncesij leta 2015 prek dražb na trgu PSV niso mogle prodati deležev plina, ki ustrezajo tem dajatvam, so morale po njihovih navedbah državi iz naslova teh dajatev plačati zneske, ki presegajo te, ki bi bili dolgovani, če bi se uporabila cena plina na kratkoročnem trgu (torej cena, ki izhaja iz indeksa Pfor).
36.
Iz dokumentov v spisu je razvidno:
–
Vrednosti indeksa QE, izražene v EUR/GJ ( 21 ) so za štiri trimesečja leta 2015 znašale: 7,976985; 6,940217; 6,194914; in 5,573671. Povprečna vrednost indeksa QE za izračun dajatev v letu 2015 je torej znašala 6,671447. ( 22 )
–
Vrednosti indeksa Pfor, izražene v EUR/GJ, so za štiri trimesečja leta 2015 znašale: 6,553299; 5,984375; 5,665388; in 5,564236. Povprečna vrednost indeksa Pfor je bila 5,9418245. ( 23 )
37.
Iz teh podatkov je razvidno, da so bile vrednosti indeksa QE leta 2015 višje od vrednosti indeksa Pfor. Imetnice koncesij za pridobivanje plina so zato plačale dajatve, katerih znesek je presegal ( 24 ) znesek, ki bi bil dolgovan, če bi se uporabila tržna vrednost ustreznih deležev zemeljskega plina.
B. Razlaga Direktive 94/22
38.
Z Direktivo 94/22 je bila izvedena delna harmonizacija dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov v Uniji. ( 25 )
39.
V okviru te minimalne harmonizacije se izhaja iz suverenosti, ki jo imajo države članice v zvezi z ogljikovodiki na svojih ozemljih, ( 26 ) ki so naravni viri, s katerimi razpolagajo. Zakonodajalec se je v Direktivi 94/22 omejil na določitev postopka za dostop do in izvajanje teh dejavnosti zaradi spodbujanja večje konkurenčnosti na tem področju, dajanja prednosti najboljšim metodam iskanja, raziskovanja in izkoriščanja teh virov ter krepitve povezovanja notranjega energetskega trga. ( 27 )
40.
Konkretno je v Direktivi določeno, da morajo biti postopki za izdajo ustreznih dovoljenj dostopni vsem subjektom Unije z zahtevanimi sposobnostmi, in sicer na podlagi objektivnih meril in v skladu s pogoji, ki jih morajo vsi subjekti, ki v teh postopkih sodelujejo, poznati vnaprej. ( 28 )
41.
V skladu z Direktivo 94/22 lahko države članice dostop do teh dejavnosti in njihovo izvajanje „omejijo zaradi razlogov, ki so upravičeni z vidika javnega interesa“, in to pogojujejo s plačilom finančnega prispevka (dajatve). ( 29 )
42.
V skladu z osmo uvodno izjavo in členom 6(1) Direktive 94/22 lahko države članice izbirajo med dajatvijo v obliki finančnega prispevka (plačilo v denarju) ali prispevka v ogljikovodikih (plačilo v naturalijah). Zato je nacionalna zakonodaja, kakršna je ta, sporna v obravnavani zadevi, v kateri je bila določena dajatev v obliki finančnega prispevka, v skladu z Direktivo 94/22.
43.
Vprašanje, ki je bistveno za ta spor, je, ali so v Direktivi 94/22 določeni pogoji v zvezi z vrednostjo dajatev in postopkom za njihov izračun. Naj že na tem mestu navedem, da imajo po mojem mnenju države članice v skladu s to direktivo pri določanju metode izračunavanja dajatev zelo široko polje proste presoje.
44.
Države članice morajo pristojnost za določanje dajatev sicer izvajati nediskriminacijsko (osma uvodna izjava Direktive 94/22), tako da so podjetja glede dostopa do in opravljanja dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov v enakopravnem položaju (člen2(2)). ( 30 )
45.
Vendar države članice v skladu z Direktivo niso omejene glede metode določanja dajatev ali njihove višine. Imetnice koncesij za pridobivanje plina, ki so predložile stališča (družbi Eni in Shell ter združenje Assomineraria), priznavajo, da bi država – kot je leta 1999 storila Italija – dajatev lahko povečala s 7 % na 10 % izčrpanih količin plina.
46.
Vendar ti družbi trdita, da se mora izračun dajatev opraviti ob uporabi formule, ki izraža prodajno ceno plina na trgu, kar pa v primeru indeksa QE trenutno ni podano. Dodajata, da jima zaradi uporabe tega indeksa nastane škoda (da sta diskriminirani), ker morata delež zemeljskega plina, ki ustreza dajatvi, kupiti po ceni, ki presega tržno ceno (ki je trenutno vezana na indeks Pfor).
47.
S tem stališčem se ne strinjam; nasprotno, menim, da se z uporabo indeksa QE imetnic koncesij za pridobivanje plina ne diskriminira na način, ki je v nasprotju z Direktivo 94/22. Diskriminacija, ki je prepovedana s to določbo, je diskriminacija med imetniki dovoljenj, ki bi jo država članica lahko vzpostavila z določitvijo dajatev (na primer in med drugim na podlagi nacionalnosti, države sedeža ( 31 ) ali izvora osnovnega kapitala). Ta diskriminacija bi bila podana, če bi morala podjetja v lasti subjektov iz drugih držav članic plačati večjo dajatev kot podjetja v lasti italijanskih subjektov.
48.
Družbi Eni in Shell v svojem pristopu poudarjata diskriminacijo, ki je po njunem mnenju podana med družbami, ki so imetnice koncesij, in družbami, ki so dejavne le na trgu distribucije in prodaje zemeljskega plina, ne izkoriščajo pa nobenih nahajališč. V okviru tega pristopa trdita:
–
Koncesionarji so delež pridobljenega zemeljskega plina, ki ga morajo plačati kot dajatev, zaradi uporabe indeksa QE kot referenčne vrednosti za prodajo teh količin plina prek dražb na trgu PSV prisiljeni kupiti po ceni, ki je višja od tržne. ( 32 )
–
Podjetja, ki nimajo koncesije za pridobivanje in delujejo na trgu zemeljskega plina v Italiji, nimajo obveznosti izvajanja teh nakupov in plačevanja dajatev italijanski državi.
49.
Vendar je z Direktivo 94/22 prepovedana le diskriminacija med podjetji, ki so koncesionarji (oziroma natančneje, imetniki dovoljenj) za pridobivanje plina, ne pa tudi različno obravnavanje teh podjetij in podjetij, ki delujejo zgolj kot posredniki in prodajalci zemeljskega plina na reguliranem veleprodajnem trgu PSV ali na maloprodajnem trgu za zaščitene odjemalce.
50.
Z vidika plačevanja dajatev imetniki koncesij ter distributerji in prodajalci zemeljskega plina na italijanskih trgih niso v primerljivih okoliščinah, ( 33 ) saj slednjim – ponavljam – italijanski državi ni treba plačevati nikakršnih dajatev za pridobivanje. Zato menim, da zatrjevana diskriminacija ni podana.
51.
Do te diskriminacije, ki naj bi bila po mnenju imetnic koncesije v njunem primeru podana v razmerju do podjetij, ki v Italiji zemeljski plin le prodajajo, lahko pride, le če je tržna cena zemeljskega plina nizka. Če se ta cena v primerjavi z nafto in drugimi ogljikovodiki, upoštevanimi v indeksu QE, poveča, se položaj obrne: dražbe niso brez udeležencev in imetniki koncesij zemeljski plin prodajajo po ceni, ki presega to, ki izhaja iz uporabe indeksa QE. V skladu s podatki, ki jih je predložila italijanska vlada in ki jih koncesionarja nista prerekala, je do takega položaja prišlo v letih 2016 in 2017, v katerih sta koncesionarja zemeljski plin na dražbah prodajala po ceni, ki je presegala to, ki je izhajala iz uporabe indeksa QE (32 % v letu 2016 in 36,7 % v letu 2017) in indeksa Pfor (46,3 % v letu 2016 in 52,1 % v letu 2017). V teh primerih koncesionarjema izčrpanega zemeljskega plina ni bilo treba ponovno kupiti po ceni, ki je presegala to, dobljeno z uporabo indeksa QE.
52.
V Direktivi 94/22 so določene druge – ne pretirano natančne – omejitve širokega polja proste presoje, ki je državam članicam priznano v zvezi z določanjem višine in metodo izračuna tovrstnih dajatev. In sicer:
–
Člen 6(1) določa, da lahko dajatve „utemeljuj[e] edino potreba po zagotavljanju pravilne izvedbe dejavnosti na območju, za katero dovoljenje velja“.
–
V skladu s členom 6(3) „[p]redpis[e] za plačilo prispevkov […] določijo države članice na način, ki zagotavlja ohranjanje neodvisnosti upravljanja subjektov“.
53.
To, da v italijanski zakonodaji te omejitve niso spoštovane, niso trdili ne predložitveno sodišče ne družbi, ki morata plačati dajatve.
54.
Ti družbi pa navajata, da ni dosledno, če se za izračun dajatev uporabi indeks QE, saj se pri tem ne upošteva tržna cena zemeljskega plina, temveč cena iz dolgoročnih pogodb v zvezi z nafto in drugimi ogljikovodiki. Trdita, da Direktiva 94/22 tej možnosti nasprotuje in da se z njo zahteva uporaba indeksa, ki je vezan na tržno ceno zemeljskega plina (kakršen je indeks Pfor, ki se na italijanskem trgu za ranljive odjemalce uporablja od leta 2013).
55.
Družba Eni v tem smislu navaja, da bi zaradi uporabe indeksa QE lahko prišlo do absurdnega položaja, v katerem bi bila vrednost dajatve, če bi tržna cena nafte in drugih ogljikovodikov v primerjavi s tržno ceno plina občutno narasla, večja od cene zemeljskega plina, ki ga izčrpa imetnik koncesije.
56.
Ta argument, ki je, kot se zdi, prepričal predložitveno sodišče, se opira na hipotezi (diferenčno povečanje enega indeksa v primerjavi z drugim), ki se ne ujema z dejanskim položajem v letu 2015, ki je upoštevan v odločbi organa za nadzor, ki je predmet spora. Kot sem že navedel, razlika med indeksom QE in indeksom Pfor v navedenem letu ni bila velika, ( 34 ) zaradi česar se vrednost dajatev ni povečala do te mere, da bi bila ogrožena donosnost dejavnosti pridobivanja plina, ki jo izvajata koncesionarja. Poleg tega – kot je bilo že omenjeno – je bil položaj v letih 2016 in 2017 obrnjen, saj je bila tržna cena zemeljskega plina večja od te, ki je izhajala iz uporabe indeksov QE in Pfor.
57.
Vsekakor lahko na izbiro enega ali drugega indeksa vplivajo dejavniki, povezani s smotrnostnimi in političnimi preudarki, glede na to, ali želi država dajatve določiti tako, da so bolj ali manj obremenjujoče za imetnice koncesij (oziroma, simetrično, bolj ali manj ugodne za javne finance).
58.
Lahko bi se sicer zdelo smiselno, da se uporabi indeks, ki odraža ceno plina na kratkoročnem trgu (indeks Pfor). Vendar uporaba drugega indeksa, ki je odvisen od srednje‑ ali dolgoročne cene nafte in drugih ogljikovodikov, kakršen je indeks QE, ni nerazumna. Izbira manj spremenljivega indeksa je dejansko lahko dejavnik, ki ga zakonodajalec upravičeno upošteva, da bi zagotovil večjo stabilnost in predvidljivost javnih prejemkov iz pridobivanja ogljikovodikov.
59.
Nazadnje ni sporno, da lahko – prav tako upravičeno – italijanska država vrednost dajatev poveča s povišanjem deleža zemeljskega plina, ki se mora zanje nameniti (na primer z določitvijo, da dajatev namesto 10 % znaša 15 % izčrpanega plina), s čimer se v končni fazi pride do podobnega rezultata.
60.
Za zadevno vprašanje za predhodno odločanje je pomembno to, da se z uporabo indeksa, kakršen je indeks QE, ne krši nobena od omejitev iz člena 6 Direktive 94/22, ki sem jih omenil zgoraj. V obravnavani zadevi je po mojem mnenju tako iz teh razlogov:
–
na eni strani, uporaba indeksa QE je upravičena „zaradi zagotavljanja davčnih prihodkov“ (člen 6(2)), saj lahko italijanska država s tem, da ga uporabi v zvezi z deleži plina, ki jih morajo imetnice koncesij nameniti za poravnavo dajatev (trenutno 10 %), doseže večje prejemke.
–
Na drugi strani z uporabo indeksa QE nista – vsaj v primeru deležev, uporabljenih v letu 2015 – ogrožena potreba po zagotavljanju pravilne izvedbe dejavnosti na območju, za katero dovoljenje velja, (člen 6(1)) ali ohranjanje neodvisnosti upravljanja subjektov (člen 6(3)).
61.
Vsekakor je naloga nacionalnih sodnikov, ki poznajo vse elemente dejanskega stanja, da presodijo, ali so zaradi uporabe indeksa, kakršen je indeks QE, ki ni vezan na tržno ceno plina, za izračun dajatev, ki jih je treba plačati za koncesije za pridobivanje plina, v nekem konkretnem letu nastale posledice, ki niso v skladu z omejitvami, ki so v členu 6 Direktive 94/22 določene za izračun teh dajatev.
62.
Čeprav predložitveno sodišče v svojem sklepu tega vprašanja ni postavilo, naj dodam, da morajo nacionalna sodišča na podlagi splošne presoje vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin preveriti tudi, ali nacionalna zakonodaja, ki je sporna v postopku v glavni stvari, izpolnjuje zahteve načela sorazmernosti, ( 35 ) pri čemer je naloga Sodišča, da mu zagotovi elemente razlage prava Unije, ki jih potrebuje za sprejetje odločitve. ( 36 )
63.
To presojo posamičnega primera je Consiglio di Stato (državni svet) že opravil v sodbi št. 290/2018, na katero se sklicuje predložitveno sodišče. To bi moralo imeti za odstop od merila, ki ga je izoblikovalo najvišje upravno sodišče v Italiji, ki na zadnji stopnji odloča o uporabi nacionalne zakonodaje, po mojem mnenju zelo močne razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče to presojo nedvoumno ovreči.
64.
Upoštevajoč te pridržke menim, da vsaj še dva dodatna dejavnika govorita v prid temu, da je metoda določanja dajatev, ki so jo privzeli italijanski organi, v skladu s pravom Unije.
65.
Prvi je ta, da tako člen 6(1) Direktive 94/22 kot njena osma uvodna izjava državam članicam dopuščata, da se odločijo za prispevek v naturalijah ali v denarju. S tem se državam članicam omogoči izbira med dvema možnostma, ne da bi bila med njima določena kakršna koli povezava. Iz Direktive torej ne izhaja, da mora biti dajatev, ki je lahko bodisi denarna bodisi v obliki finančnega prispevka, usklajena s tržno vrednostjo deleža izčrpanega plina ali nanjo vezana.
66.
Drugi razlog pa je ta, da država članica ne krši nujno načela sorazmernosti, če vrednost dajatve v denarju določi z uporabo indeksa, kakršen je indeks QE, ki ne zagotavlja ujemanja med tržno vrednostjo deleža plina, ki ga je treba nameniti za dajatev, in finančnim zneskom te dajatve. To ujemanje ni – ponavljam – cilj Direktive 94/22. Iz načela sorazmernosti torej ne izhaja zahteva, da morajo države članice uporabiti referenčne indekse, kakršen je indeks Pfor.
67.
Vprašanje o neskladnosti nacionalnih določb za prenos Direktive 94/22 z načelom sorazmernosti bi se lahko postavilo, če bi bile zaradi postopka za določitev dajatev te tako visoke, da izvajanje dejavnosti iskanja, raziskovanja in pridobivanja zemeljskega plina v praksi ne bi bilo več mogoče. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da na podlagi italijanske zakonodaje, ki določa uporabo indeksa QE, nastane tak položaj.
68.
Drugo vprašanje pa je, ali se lahko zaradi uporabe indeksa QE finančno ravnovesje v primerjavi s tem, ki je bilo prvotno določeno z ustreznimi koncesijami, bolj ali manj spremeni. Če bi ta problem nastal (kar bi bila lahko posledica spremembe indeksov ali povečanja deleža, ki se nameni za dajatve), bi ga bilo treba rešiti ob upoštevanju nacionalnih predpisov, s katerimi je urejeno ravnotežje v sistemu koncesij, in ne na podlagi Direktive 94/22. ( 37 )
69.
Nazadnje je mogoče brez obširnejših utemeljevanj zavrniti očitek, da bi uporaba indeksa QE pomenila neupravičeno omejitev lastninske pravice, ki je varovana s členom 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Izvirna lastnica ogljikovodikov je italijanska država in če ta odloči, da bo nekemu podjetju izdala koncesijo za njihovo pridobivanje, lahko to dodelitev javnih virov pogoji s plačilom prispevka državi, ki ga mora poravnati subjekt, ki te vire izkorišča.
IV. Predlog
70.
Glede na navedeno predlagam, naj se na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (deželno upravno sodišče za Lombardijo, Italija)), odgovori tako:
Člen 6(1), (2) in (3) ter osma uvodna izjava Direktive 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero se višina dajatev, ki jih morajo plačati imetniki dovoljenj za pridobivanje plina, določa glede na indeks (kakršen je indeks QE), ki temelji na srednje‑ in dolgoročnih kotacijah nafte in drugih goriv, in ne glede na drug indeks (kakršen je indeks Pfor), ki je vezan na ceno plina na kratkoročnem trgu.
( 1 ) Jezik izvirnika: španščina.
( 2 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 262).
( 3 ) V členu 1, točka 3, Direktive 94/22 je uporabljen pojem „dovoljenje“ v vseobsegajočem smislu („katerikoli zakon, predpis ali pogodbena določba ali v skladu s temi izdan podzakonski predpis, s katerim pristojni organi države članice pooblastijo subjekt, da v svojem imenu in na svojo odgovornost izvaja izključno pravico do iskanja, raziskovanja ali izkoriščanja ogljikovodikov na določenem geografskem območju“). V skladu s podatki iz spisa je v Italiji pravna oblika teh dovoljenj „koncesija“ (natančneje, koncesija v zvezi z javnim dobrim), njihovi imetniki pa se imenujejo „koncesionarji“. V teh sklepnih predlogih bom uporabljal oba pojma.
( 4 ) Decreto Legislativo 25 novembre 1996, n. 625 – Attuazione della direttiva 94/22/CEE relativa alle condizioni di rilascio e di esercizio delle autorizzazioni alla prospezione, ricerca e coltivazione di idrocarburi (zakonska uredba št. 625 z dne 25. novembra 1996 – Izvajanje Direktive 94/22; GURI št. 293 z dne 14. decembra 1996; v nadaljevanju: zakonska uredba št. 625/96).
( 5 ) Ta delež je bil pozneje s členom 45(1) zakona št. 99 z dne 23. julija 2009 povečan na 10 %.
( 6 ) Legge 2 aprile 2007, n. 40, Conversione in legge, con modificazioni, del decreto-legge 31 gennaio 2007, n. 7, recante misure urgenti per la tutela dei consumatori, la promozione della concorrenza, lo sviluppo di attività economiche e la nascita di nuove imprese (zakon št. 40 z dne 2. aprila 2007 (preoblikovanje v zakon in sprememba uredbe‑zakona št. 7 z dne 31. januarja 2007) o nujnih ukrepih za varstvo potrošnikov, spodbujanje konkurence, razvoja gospodarskih dejavnosti in ustvarjanja novih podjetij (GURI št. 77 z dne 2. aprila 2007)).
( 7 ) Decreto ministeriale 6 agosto 2010 – Decreto per la vendita delle aliquote di prodotto della produzione di gas nel territorio nazionale, royalties, destinate allo stato (ministrska uredba z dne 6. avgusta 2010 – uredba o prodaji deležev proizvoda iz proizvodnje plina na nacionalnem ozemlju in dajatvah državi (GURI št. 200 z dne 27. avgusta 2010)).
( 8 ) Legge 24 marzo 2012, n. 27 – Disposizioni urgenti per la concorrenza, lo sviluppo delle infrastrutture e la competitività (zakon št. 27 z dne 24. marca 2012 – Nujne določbe za konkurenco, razvoj infrastrukture in konkurenčnost (GURI št. 71 z dne 24. marca 2012)).
( 9 ) Deliberazione 9 maggio 2013196/2013/R/gas, seconda fase della riforma delle condizioni economiche applicate ai clienti finali del servizio di tutela nel mercato del gas naturale a partire dall’ 1 ottobre 2013. Modifiche al TIVG. Dostopna na ‑13.pdf.
( 10 ) Vozlišče (hub) TTF (Title Transfer Facility) je nizozemska borza plina. Glej ‑and‑services/ttf.
( 11 ) Družba Platts je bila enota večnacionalne družbe McGraw‑Hill, ki je delovala kot družba za upravljanje finančnega trga terminskih pogodb in opcij izvedenih instrumentov, s katerimi se trguje na svetovnih trgih izvora energentov. Družba McGraw Hill Financial se je leta 2016 preoblikovala v družbo S&P Global, družba Platts pa je postala družba S&P Global Platts in še vedno posluje kot neodvisna družba za zagotavljanje podatkov, referenčnih cen in analiz o trgih surovin in energentov. Glej .
( 12 ) Družba Eni pridobiva plin tako na kopnem kot na morskem dnu. Družba Shell ga pridobiva le na kopnem, in sicer v regiji Basilicata.
( 13 ) Konkretno, Ministero dello Sviluppo Economico (ministrstvo za gospodarski razvoj, Italija), Ministero dell’Economia e delle Finanze (ministrstvo za gospodarstvo in finance, Italija) ter organ za nadzor.
( 14 ) Comunicato (uradno obvestilo) z dne 24. marca 2016 – indeks QE 2015. Quota energetica costo materia prima del gas naturale per l’anno 2015, dostopna na .
( 15 ) Legge 11 gennaio 1957, n. 6, Ricerca e coltivazione degli idrocarburi liquidi e gassosi (GURI št. 25 z dne 29. januarja 1957).
( 16 ) Delež je znašal 7 % količine tekočih in plinastih ogljikovodikov, pridobljenih na kopnem, 7 % količine plinastih ogljikovodikov, izčrpanih v morju (čeprav je bila ta vrednost na podlagi člena 45(1) zakona št. 99 z dne 23. julija 2009 povečana na 10 %), in 4 % količine tekočih ogljikovodikov, izčrpanih v morju.
( 17 ) Deliberazione 28 maggio 2009 – ARG/gas 64/09 Approvazione del Testo integrato delle attività di vendita al dettaglio di gas naturale e gas diversi da gas naturale distribuiti a mezzo di reti urbane (TIVG), na ‑09arg.htm. V skladu s členom 6(2) te odločbe organa za nadzor se indeks QE določi ob upoštevanju kotacij nafte Brent, plinskega olja in kurilnega olja z nizko vsebnostjo žvepla.
( 18 ) Upoštevati je treba, da se dejavnosti iskanja, raziskovanja in pridobivanja nafte in zemeljskega plina izvajajo pod podobnimi pogoji in da jih je treba obravnavati v enotnem okviru, ki se razlikuje od okvirja poznejših dejavnosti. Tako je pojasnjeno v obrazložitvenem memorandumu k predlogu Direktive Sveta o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in pridobivanje ogljikovodikov (COM (92) 110 final z dne 11. maja 1992 (UL 1992, C 139, str. 12)).
( 19 ) Družba Snam Rete Gas upravlja virtualno vozlišče (hub) PSV („Punto di Scambio Virtuale“), na katerem se dnevno izvajajo prenosi in dvostranske izmenjave plina, vnesenega v italijansko nacionalno omrežje plinovodov. Organ za nadzor je PSV priznal status „reguliranega trga zmogljivosti in plina“. Glej .
( 20 ) O tem trgu se je Sodišče opredelilo v sodbi z dne 20. aprila 2010, Federutility in drugi (C‑265/08, EU:C:2010:205). „Zaščiteni odjemalec“ je gospodinjski odjemalec, ki je priključen na distribucijsko omrežje za plin in ki mu mora biti zagotovljena oskrba s plinom, kot je določeno v členu 2(5) Uredbe (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2017 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010 (UL 2017, L 280, str. 1).
( 21 ) Gigajoule (GJ) je 109 joulov, joule pa je enota iz Mednarodnega sistema enot, ki se uporablja za merjenje energije, dela in toplote. Joule je kot enota za energijo in delo opredeljen kot količina dela, ki ga opravi sila enega newtona, ko premakne prijemališče sile za razdaljo enega metra v smeri sile.
( 22 ) Comunicato (uradno obvestilo) z dne 24. marca 2016 – Indice QE 2015. Quota energetica costo materia prima del gas naturale per l’anno 2015, dostopno na .
( 23 ) Podatki so dostopni na spletišču organa za nadzor: .
( 24 ) Na obravnavi sta družbi navedli, da sta v letu 2015 utrpeli škodo, in sicer družba Shell v višini 1.237.538 EUR, družba Eni pa v višini 8.114.895 EUR.
( 25 ) Spori v zvezi z Direktivo 94/22 so zelo redki: doslej je bila obravnavana le ena tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je bila proti Poljski vložena zaradi nepravilnega prenosa te direktive in o kateri je Sodišče odločilo s sodbo z dne 27. junija 2013, Komisija/Poljska, C‑569/10, EU:C:2013:425.
( 26 ) Četrta uvodna izjava: „države članice [so] suverene in imajo suverene pravice do ogljikovodikovih virov na svojem ozemlju“.
( 27 ) Glej zlasti šesto uvodno izjavo in člen 3 Direktive 94/22.
( 28 ) Glej zlasti sedmo uvodno izjavo in člen 5 Direktive 94/22.
( 29 ) Glej zlasti osmo uvodno izjavo in člen 6 Direktive 94/22.
( 30 ) „[V] skladu s členom 2(2) Direktive 94/22 države članice zagotovijo, da med subjekti ni diskriminacije glede dostopa do opravljanja dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ogljikovodikov in opravljanja teh dejavnosti na območjih, na katerih jih je mogoče opravljati“ (sodba z dne 27. junija 2013, Komisija/Poljska, C‑569/10, EU:C:2013:425, točka 50).
( 31 ) Sodišče je ugotovilo, da člen 18(1)(2b) poljskega zakona o geoloških raziskavah in rudarstvu zahteva, da ima gospodarski subjekt s sedežem v drugi državi članici, ki želi pridobiti koncesijo za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov na Poljskem, sedež ali poslovno enoto na poljskem ozemlju, celo preden se mu podeli koncesija. Sodišče je to določbo razglasilo za nezdružljivo s členom 2(2) Direktive 94/22 (sodba z dne 27. junija 2013, Komisija/Poljska, C‑569/10, EU:C:2013:425, točki 51 in 52), ker je bil na njeni podlagi tujim subjektom v primerjavi s subjekti z glavnim sedežem na Poljskem dostop do dejavnosti izkoriščanja ogljikovodikov otežen.
( 32 ) Imetniki koncesije morajo svoje količine plina kupiti na dražbah na veleprodajnem trgu PSV po ceni, ki izhaja iz indeksa QE in ki jo morajo državi plačati kot dajatev. Nato morajo ta plin prodati po nižji ceni, ki velja na veleprodajnem trgu PSV in maloprodajnem zaščitenem trgu za ranljive odjemalce, na katerem se za določitev prodajne cene zemeljskega plina uporabi indeks Pfor, ki je nižji od indeksa QE.
( 33 ) V skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo enakega obravnavanja kot splošno načelo prava Unije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodbi z dne 28. novembra 2018, Solvay Chimica Italia in drugi, C‑262/17, C‑263/17 in C‑273/18, EU:C:2018:961, točka 66, in z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 23).
( 34 ) Glej točko 36 teh sklepnih predlogov.
( 35 ) „[P]redložitveno sodišče [mora] ob upoštevanju navedb Sodišča pri celoviti presoji okoliščin podelitve novih koncesij preveriti, ali omejitev iz postopka v glavni stvari izpolnjuje pogoje sorazmernosti, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča“ (sodbi z dne 12. junija 2013, Digibet in Albers, C‑156/13, EU:C:2014:1756, točka 40, in z dne 28. januarja 2016, LaezzaC‑375/14, EU:C:2016:60, točka 37).
( 36 ) Države članice morajo pri prenosu in uporabi prava Unije spoštovati načelo sorazmernosti, v skladu s katerim mora biti njihovo delovanje primerno za doseganje zastavljenih ciljev in ne sme presegati tega, kar je nujno za njihovo uresničitev. Glej med drugim sodbe z dne 12. julija 2018, Spika in drugi (C‑540/16, EU:C:2018:565, točki 45 in 46), z dne 20. decembra 2017, Global Starnet (C‑322/16, EU:C:2017:985, točka 52), in z dne 26. marca 2015, Macikowski (C‑499/13, EU:C:2015:201, točki 47 in 48).
( 37 ) Tudi to vprašanje je obravnavano v sodbi Consiglio di Stato (državni svet) št. 290/2018, in sicer v točki 66, in fine. Za presojo, ali je nastalo „neravnovesje v pogojih, ki so sestavni deli samih koncesij [za pridobivanje zemeljskega plina]“, bi bilo treba „preučiti vse klavzule [teh koncesij] ter […] posledična bremena in koristi“, kar je presegalo okvir spora, ki je bil navedenemu sodišču predložen v odločanje.