11.3.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 93/70
Tožba, vložena 11. januarja 2019 – Giulia Moi/Parlament
(Zadeva T-17/19)
(2019/C 93/91)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Tožeča stranka: Giulia Moi (Siddi, Italia) (zastopnik: M. Contini, odvetnik)
Tožena stranka: Evropski parlament
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
primarno, razglasi ničnost sklepa predsedstva Evropskega parlamenta z dne 12. novembra 2018, s katerim je bil potrjen sklep predsednika Evropskega parlamenta z dne 2. oktobra 2018 o naložitvi sankcije Giulii Moi v obliki izgube pravice do izplačila dnevnic za obdobje 12 dni zaradi psihičnega nasilja, ki ga je ta oseba izvajala nad svojima akreditiranima parlamentarnima pomočnikoma;
—
podredno, v nepričakovanem primeru, da se predlogom, navedenim primarno, ne bi ugodilo, in brez poseganja v morebitno pritožbo, ugotovi, da je naložena disciplinska sankcija pretirana in/ali nesorazmerna ter jo posledično prekvalificira v sankcijo iz člena 166(a) pravilnika Evropskega parlamenta;
—
toženi instituciji vsekakor naloži, naj tožeči stranki plača odškodnino, za katero bo Splošno sodišče presodilo, da je pravična, in sicer v višini 50 000 EUR – oziroma več ali manj – in odredi, da mora predsednik na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta to novico javno objaviti;
—
toženi stranki naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka se v utemeljitev tožbe sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti, ustreznega pravnega postopanja in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
1.
Tožeča stranka opozarja na neobstoj predpostavk za naložitev zadevne disciplinske sankcije, ki očitno temelji zgolj na sklicevanju na poročilo svetovalnega organa, ki pa ni obrazloženo in ki ravnanje tožeče stranke opredeljuje kot „psihično nasilje“ brez vsakršnega dokaza.
2.
Poleg tega naj bi bilo razvidno, da je predsedstvo očitno napačno uporabilo in zlorabilo svoja pooblastila, ker dejanj, na katera se sklicujeta pomočnika, ki naj bi bila žrtvi nasilja, ni mogoče opredeliti kot psihično nasilje v smislu člena 12 Kadrovskih predpisov.
3.
Predsedstvo naj bi storilo napako in izkrivljalo dejstva, ki so predmet sklepa, ob upoštevanju opredelitve psihičnega nasilja, kot je določeno v členu 12 Kadrovskih predpisov. Pri takem nasilju mora iti za „neprimerno ravnanje“, ki vključuje vedenje, govorjen ali pisan jezik in geste, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[e]“ in so posledica namernih in ponavljajočih se ravnanj, ki lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.
4.
Ob upoštevanju zgoraj navedenega pojasnila v zvezi s pojmom nasilja naj bi bilo iz spisa razvidno, da ravnanje tožeče stranke nikakor ni „nasilje“ in da se maloštevilni očitki, ki so poleg tega omejeni na zelo kratko časovno obdobje, nanašajo na naloge, ki sta jih opravljala pomočnika, ter na njihovo prisotnost v pisarni in so posledica njihovega maščevanja tožeči stranki, ki je zahtevala odpoved njune pogodbe o zaposlitvi.
5.
Poleg tega naj ne bi noben zunanji opazovalec s povprečno občutljivostjo, ki pozna delovno okolje, v katerem delujejo poslanci Parlamenta in njihovi neposredni sodelavci, mogel sklepati, da je ravnanje, ki se očita tožeči stranki, tako čezmerno in graje vredno, da bi lahko razvrednotilo osebnost, dostojanstvo in fizično ali psihično integriteto zadevnih pomočnikov, tudi ob upoštevanju obsežnega nadomestila, ki jima ga je namenil Parlament.
Full & Egal Universal Law Academy