4.3.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 82/65
Tožba, vložena 11. januarja 2019 – Noguer Enríquez in drugi/Komisija
(Zadeva T-22/19)
(2019/C 82/77)
Jezik postopka: španščina
Stranke
Tožeče stranke: Roser Noguer Enríquez (Andorra la Vella, Andora), Ramón Cierco Noguer (Andorra la Vella), Successors D’Higini Cierco García, SA (Andorra la Vella), Cierco Martínez 2 2003, SL (Andorra la Vella) (zastopnika: J. Álvarez González in S. San Felipe Menéndez, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj v skladu s členoma 268 in 340(2) PDEU zahtevek za nepogodbeno odgovornost Evropske unije za škodo, ki jo je Evropska komisija povzročila pri izvrševanju svojih funkcij, šteje za podan in po ustrezni pravni obravnavi in izvedbi postopka, ki je v ta namen določen, izreče sodbo v kateri ugotovi nepogodbeno odgovornost Evropske unije, ker je Evropska komisija ravnala malomarno in permisivno, in tožečim strankam prisodi odškodnino v znesku 50 220 800 € v skladu z izračuni in zneskom iz izvedenskega mnenja, ki je priloženo tožbi ali, podredno, v znesku, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga izda strokovnjak, ki ga imenuje Splošno sodišče, skupaj z ustreznimi zakonskimi obrestmi in s tem, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
V utemeljitev svoje tožbe tožeče stranke navajajo te razloge.
1.
Nespoštovanje monetarnega sporazuma, sklenjenega med Evropsko unijo in Kneževino Andora, in to, da je Kneževina Andora nepravilno prenesla Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) kar je Komisija odobrila. Konkretno Komisija:
—
ni izpolnila svoje obveznosti, da preizkusi „delen“, prezgoden, namenski in pomanjkljiv prenos Direktive 2014/59/EU, ki ga je izvedla Kneževina Andora, ki namenoma ni vključila pravic in jamstev delničarjev in vlagateljev, ki jih ureditev Skupnosti nalaga kot protiutež, ki je potrebna v tovrstnih postopkih intervencije in je celo vključila dodatne ukrepe, ki so diskriminatorni glede drugih delničarjev; in
—
ni izpolnila obveznosti, da mešanemu odboru ali po potrebi Sodišču Evropske unije prijavi nespoštovanje sporazuma s strani Kneževine Andora z omenjenim nezakonitim prenosom Direktive 2014/59/EU, ki tožeče stranke ščiti pred odvzemom imetništva delnic, in to brez najmanjše utemeljitve javnega interesa brez spoštovanja temeljnih načel kot je načelo sorazmernosti in ne da bi se določila kakršna koli odškodnina ali kompenzacija v skladu s pravno določenimi pogoji. Vse to pomeni grobo kršitev višjih načel sistema in/ali pravne države in temeljnih pravic. Komisija očitno ni (niti do danes) priglasila neizpolnitve Kneževine Andora za namene razdrtja sporazuma.
2.
Kršitev temeljnih pravic in jamstev tožečih strank, ki so določena tako v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah kot Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med drugim: lastninske pravice, pravice do dobrega upravljanja, pravice do učinkovitega sodnega varstva, načela varstva legitimnih pričakovanj in načela pravne varnosti.
—
V zvezi s tem tožeče stranke trdijo, da je bila posledica tega, da Evropska komisija ni izpolnila svojih obveznosti ta, da so ob reševanju institucije Banca Privada de Andorra, vsi delničarji, med njimi tudi tožeče stranka, ki so imetnik 75,52 % delnic družbe, izgubili ves svoj kapital, ne da bi za to prejeli kakršno koli kompenzacijo niti, da bi temu lahko nasprotovali.
—
Trdijo tudi, da je nedejavnost glavnega garanta po sporazumu povzročila, da tožečim strankam v andorski zakonodaji ni priznana njihova pravica, da ob reševanju BPA (Banca privada de Andorra) dobijo enak znesek kot bi ga dobile v rednem insolvenčnem ali stečajnem postopku, kar je pravica ki jo izrecno in imperativno določa ureditev Evropske unije za prestrukturiranje in reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, ki bi jo Kneževina Andora na podlagi sporazuma morala prenesti.
—
Nazadnje, v pravni red Andore tudi ni bila vključena pravica delničarjev, da se oceni položaj, v katerem so se znašli zaradi reševanja finančne institucije, in do kompenzacije, ki bi jim bila glede na okoliščine primera priznana, niti da nasprotujejo ali se branijo pred tem rezultatom reševanja institucije.
3.
Evropska komisija ni izpolnila svoje najbolj temeljne naloge, da skrbi za spoštovanje in uporabo prava Skupnosti in pogodb Evropske unije iz člena 17 Pogodbe o Evropski uniji, s čemer je tretjim državam omogočila, da grobo kršijo njihove določbe z očitnim kršenjem pravne varnosti, kredibilnosti institucij Skupnosti in varstva legitimnih pričakovanj, ki jih imajo državljani v zvezi z njimi.
4.
Trdijo, da obstaja ravnanje Evropske unije, ki pomeni dovolj resno kršitev pravnih pravil, ki posameznikom dajejo pravice in/ali jih varujejo, ki ne more biti utemeljena s stopnjo diskrecije, ki jo ta pravila dajejo, niti z njihovo zapletenostjo ali nenatančnostjo. Ta malomarnost Komisije je tožečim strankam povzročila konkretno, dejansko in gotovo ter premoženjsko škodo, pri čemer je podana jasna vzročna zveza med to škodo in ravnanjem Komisije.
5.
Podredno tožeče stranke zatrjujejo odgovornost Evropske komisije za njeno malomarnost pri pogajanjih in podpisu monetarnega sporazuma s Kneževino Andora, ki za prizadete posameznike ne določa mehanizmov varstva in/ali prijave.
(1) UL 2014 L 173, str. 190.
Full & Egal Universal Law Academy