22.7.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 246/45
Tožba, vložena 3. junija 2019 – Cantieri del Mediterraneo/Komisija
(Zadeva T-335/19)
(2019/C 246/47)
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Tožeča stranka: Cantieri del Mediterraneo SpA (Neapelj, Italija) (zastopnika: F. Munari in L. Calzolari, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
—
Tožeča stranka na podlagi člena 263 in naslednjih PDEU predlaga razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijanega sklepa.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Ta tožba je vložena zoper Sklep Komisije C(2018) 6037final z dne 20. septembra 2018 o državni pomoči SA.36112 (2016/C) (ex 2015/NN), ki jo je Italija izvedla za pristaniški organ v Neaplju in družbo Cantieri del Mediterraneo S.p.A. (v nadaljevanju: Sklep).
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja devet tožbenih razlogov.
1.
Kršitev členov 41, 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načel dobrega upravljanja, enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in načela kontradiktornosti, neobstoj obrazložitve in kršitev člena 296 PDEU.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je bil Sklep sprejet v postopku, v katerem ni bila zagotovljena pravica družbe CAMED do obrambe, ker ta družba v nasprotju s prijaviteljem ni bila zaslišana na obravnavi; in da
—
je bil Sklep sprejet na podlagi postopka, v katerem ni bilo zagotovljeno enako obravnavanje prijavitelja in prejemnika domnevne pomoči („enakost orožij“).
2.
Kršitev načel dobrega upravljanja, pravne varnosti in sodnega varstva zaradi nezakonitega preklica sklepa iz leta 2006 o ustavitvi postopka, ki se je nanašal na isti ukrep, ki je bil sedaj s Sklepom po več kot 10 letih opredeljen kot pomoč.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da naj bi bilo treba s Sklepom ugotoviti nezakonitost preklica sklepa iz leta 2006 o ustavitvi postopka, ki se je nanašal na isti ukrep, in šteti, da ta ustavitev postopka preprečuje ugotovitev, da je ta ukrep pomoč in nezdružljiv; in da
—
bi bilo treba v Sklepu ugotoviti, da sklep o ustavitvi postopka predpostavlja, da je Komisija ugotovila zakonitost preučenega ukrepa, in zato Komisiji preprečuje, da sprejme drugi sklep, v kateri bi bila ista zadeva po več kot 10 letih opredeljena drugače.
3.
Kršitev člena 107 PDEU zaradi napačne razlage pojma državna pomoč, ker je bil Autorità Portuale di Napoli (pristaniški organ v Neaplju, v nadaljevanju: APN) v Sklepu opredeljen kot podjetje.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi se v Sklepu zaradi vloge, ki je z zakonom št. 84/1994 pridržana vsem pristaniškim organom kot javnim subjektom, ki v italijanskih pristaniščih predstavljajo državo in jim je podeljena naloga, da izključno v javnem interesu urejajo in upravljajo z vsem premoženjem, ki je v izključni lasti države, moralo izključiti, da je APN „podjetje“; da
—
bi se moralo v Sklepu izključiti, da APN opravlja „gospodarsko dejavnost“, ker mu je z zakonom št. 84/1994, prepovedano, da ponuja blago ali storitev na trgu, ki dejansko niti ne obstaja; in da
—
bi se moralo v Sklepu priznati, da je pristojbina za uporabo zemljišča v italijanski ureditvi davek, ki je vnaprej določen ex lege.
4.
Kršitev člena 345 PDEU, členov 3, 7 in 121 PDEU, številnih načel prava Unije (enakost obravnavanja) ter zloraba pooblastil.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi se moralo v Sklepu ugotoviti, da je možnost opravljanja vzdrževanja upravičenje, ki izhaja iz lastninske pravice, in da je s Pogodbo varovana pravica držav članic, da ohranjajo javno lastništvo (tudi) pristaniškega premoženja in infrastrukture ter da njeno uporabo zagotavljajo vsem upravičencem; da
—
se v Sklepu ista ureditev vzdrževanja pristaniške infrastrukture ali pristojbin za uporabo pristaniških območij ne more „horizontalno“ in nerazumno uporabiti za medsebojno neprimerljive položaje: znatne razlike med modeli upravljanja pristanišč v Uniji preprečujejo, da bi se enako obravnavala gradnja nove infrastrukture v izključni zasebni lasti in vzdrževanje premoženja v neodtujljivi lasti države članice, ki to premoženje upravlja prek javne uprave. Tak pristop je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja; in da
—
se v Sklepu harmonizaciji različnih organizacijskih modelov pristanišč v Uniji ne more slediti z neselektivno in nerazumno uporabo člena 107 PDEU.
5.
Kršitev člena 107 PDEU zaradi napačne razlage pojma prednosti.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi se moralo v Sklepu ugotoviti, da se z ukrepom ne zmanjšujejo bremena ne APN ne družbe CAMED, ker navadno nobena družba ne nosi (še manj pa v celoti) stroška obnove nepremičnin, ki niso v njeni lasti (in ne morejo preiti v njeno last), saj je v Italiji državno premoženje (v vseh italijanskih pristaniščih) v izključni lasti države; in da
—
bi se moralo v Sklepu ugotoviti, da je bila državna infrastruktura družbi CAMED dodeljena na podlagi javnega, preglednega in konkurenčnega postopka, ki je bil izveden po zavezi APN, da obnovi zadevno državno premoženje. V postopku za dodelitev tega premoženja družbi CAMED je bila možnost pridobitve tega premoženja ponujena vsem potencialno zainteresiranim subjektom; izvedba javnega postopka zagotavlja spoštovanje merila udeleženca na trgu in izključitev kakršne koli prednosti podjetja, ki mu je bilo naročilo oddano.
6.
Kršitev člena 107 PDEU, načela dobrega upravljanja in pravice družbe CAMED do obrambe ter napaka v obrazložitvi zaradi napačne razlage selektivnosti.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se v Sklepu ukrep ne more opredeliti kot „ad hoc“ pomoč in da se glede splošnih ukrepov ne more opustiti oprava t.i. „testa selektivnosti“; da
—
bi se morala v Sklepu izključiti selektivnost ukrepa glede APN, ker so bili vsi drugi pristaniški organi upravičeni do enakega javnega financiranja, da bi ohranili vso državno infrastrukturo, ki spada v njihovo krajevno pristojnost; in da
—
bi se morala v Sklepu izključiti selektivnost ukrepa glede družbe CAMED, ker za vsa podjetja, ki delujejo v italijanskih pristaniščih (ne le v Neaplju in ne le v sektorju ladjedelništva), velja ista ureditev in torej za uporabo infrastrukture, ki je bila zgrajena ali obnovljena iz javnih sredstev, plačujejo enako pristojbino kot družba CAMED.
7.
Kršitev člena 3 PEU in člena 7 PDEU. Kršitev členov 116 in 117 PDEU. Zloraba pooblastil. Nepristojnost Komisije za trditev, da izpodbija davčno naravo in znesek pristojbine za uporabo zemljišča.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se na podlagi člena 107 PDEU v Sklepu ne more izpodbijati zneska pristojbine za uporabo zemljišča, ki ga italijanska država zaračuna podjetjem koncesionarjem, in njegovega domnevnega neujemanja s tržnimi vrednostmi, ker je v italijanski ureditvi pristojbina za uporabo zemljišča davek, katerega znesek je določen z zakonom, o njem ni pogajanja s posameznimi državnimi koncesionarji, davčna ureditev pa spada v izključno pristojnost držav članic.
8.
Kršitev člena 107 PDEU zaradi neizkrivljanja konkurence in neprizadetosti trgovine. Neobstoj obrazložitve.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se v Sklepu ne more predpostavljati obstoja dveh različnih in kumulativnih pogojev; in da
—
bi se moral v Sklepu izključiti obstoj pogojev, ker APN ne deluje na nobenem trgu in nima konkurentov in ker družba CAMED ni imela prednosti od ukrepa, ki je le eden od neštetih ukrepov za izvedbo splošnega načrta, ki se je nanašal na vsa podjetja, ki delujejo v vseh italijanskih pristaniščih (vključno z Neapljem) in to ne le v ladjedelniškem sektorju.
9.
Kršitev člena 107(2) in (3) PDEU.
—
Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi se moral s Sklepom uporabiti člen 107(2), ker je bila z vzdrževanjem odpravljena škoda, povzročena z bombardiranji med drugo svetovno vojno in potresom leta 1980; in da
—
bi se moral s Sklepom uporabiti člen 107(3)(a)(c) PDEU, ker (i) se pristanišče v Neaplju nahaja v prikrajšani regiji in ker (ii) javno financiranje pristaniške infrastrukture sledi cilju v splošnem interesu, posebej ob upoštevanju, da je znesek financiranja nižji od pragov za priglasitev iz Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.
Full & Egal Universal Law Academy