5.8.2019
SL
Uradni list Evropske unije
C 263/62
Tožba, vložena 12. junija 2019 – Združeno kraljestvo/Komisija
(Zadeva T-363/19)
(2019/C 263/68)
Jezik postopka: angleščina
Stranki
Tožeča stranka: Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska(zastopniki: S. Brandon, agent, P. Baker QC in T. Johnston, Barrister)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predlogi
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;
—
Komisiji naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.
1.
Prvi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji: opredelitev napačnega referenčnega sistema.
—
Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, ko je presodila, da pravila o nadzorovanih tujih družbah (CFC) zagotavljajo ustrezen okvir za preizkus primerljivosti (uvodna izjava 107 izpodbijanega sklepa).
—
Združeno kraljestvo uporablja sistem davka od dohodkov pravnih oseb (CT), ki je v veliki meri teritorialen: na splošno so obdavčeni samo dobički, pridobljeni v Združenem kraljestvu. Upoštevno izhodišče je torej, da ni treba plačati nobenega davka od dohodkov čezmorskih odvisnih družb. Zakonodaja CFC odstopa od tega stališča in določa številne izjemne okoliščine, v katerih se lahko zaračuna CFC. Ustrezen referenčni system je torej okvir CT kot celota. Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, ko je izbrala umetno ozek referenčni okvir.
2.
Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da izjeme iz poglavja 9 (mednarodne in druge določbe) Taxation Act 2010 niso izjeme.
—
Cilj pravil CFC je navedenim družbam naložiti davek le v zvezi s tistimi sporazumi, ki predstavljajo visoko tveganje zlorabe/umetno preusmeritev. Združeno kraljestvo je izbralo zakonodajno tehniko, s katero je, prvič, začelo s široko in vključujočo opredelitvijo CFC in, drugič, izključilo veliko večino dohodka, ki izhaja iz CFC, da bi opredelilo le ozko kategorijo dohodka, ki predstavlja tveganje zlorabe/umetno preusmeritev. Poglavji 5 in 9 Taxation Act 2010 (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 opredeljujeta tiste sporazume, ki predstavljajo visoko tveganje zlorabe/umetno preusmeritev.
—
Nadalje se navaja, da je Komisija storila očitno napako, ko je trdila, da navedene izjeme poglavja 9 pomenijo odstopanje, ker se je osredotočila na uporabljeno zakonodajno tehniko in ne na temeljne cilje ukrepa.
—
Po mnenju tožeče stranke je Komisija prav tako - napačno - trdila, da ni upoštevnega razlikovanja med Qualifying Loan Relationships (QLR) in tistimi, ki niso QLR. Vlada Združenega kraljestva ima edinstveno možnost, da določi, katere vrste sporazumov predstavljajo visoko tveganje zlorabe/umetne preusmeritve. Trdi, da je Komisija:
a.
napačno uporabila pravo, ko vladi Združenega kraljestva ni zagotovila ustrezne diskrecijske pravice pri oceni tega vprašanja; in
b.
očitno napačno presodila zadevne sporazume.
3.
Tretji tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji selektivnosti.
—
Komisija je napačno ugotovila, da bi se moralo Združeno kraljestvo zanašati le na test „funkcije vodstvenega osebja“ (SPF), v nasprotju z navedenima poglavjema 5 in 9, ki se uporabljata skupaj. Prav tako je napačno zavrnila oceno, da je bil pristop, ki temelji le na SPF, enako kompleksen za upravljanje kot pristop, ki temelji na kapitalskih naložbah iz Združenega kraljestva.
—
Tožeča stranka nadalje trdi, da je Komisija prav tako napačno zavrnila stališče Združenega kraljestva, da so navedene izjeme iz poglavja 9 ustrezen, sorazmeren in upravno izvedljiv odgovor na sodbo velikega senata v zadevi Cadbury Schweppes plc in Cadbury Schweppes Overseas Ltd. proti Commissioners of Inland Revenue, (Zadeva C-196/04, EU:C:2006:544).
4.
Četrti tožbeni razlog se nanaša na trditev, da ni vpliva na trgovino znotraj EU.
—
Tožeča stranka nazadnje trdi, da je Komisija storila napako, ko je trdila, da navedene izjeme poglavja 9 zagotavljajo „prednost“ vsaki družbi tako, da vpliva na trgovino znotraj EU. Nasprotno, po mnenju tožeče stranke zagotavljajo mehanizem, s katerim se davek CFC v manjšem številu primerov naloži družbam s sedežem v Združenem kraljestvu. V zadevnem obdobju (2013) na ravni Unije ni obstajala obveznost obdavčenja dohodka CFC in Komisija ni dokazala, da so navedene izjeme iz poglavja 9 v primerjavi z obveznostmi, naloženimi v drugih državah članicah, zagotovile kakršno koli prednost tako, da bi vplivala na trgovino znotraj EU.
Full & Egal Universal Law Academy