F.J.M. - United Kingdom - 76202/16
Spoštovanje doma
Nemožnost uspešnega uveljavljanja ugovora nesorazmernosti v postopku izselitvenega naloga na zahtevo zasebnega najemodajalca - pritožba ni dopustna
Dejstva:
Pritožničini starši so kupili hišo, pri čemer so kupnino zagotovili s kreditom, ki je bil zavarovan s hipoteko. Pritožnica, ki pa je ranljiva odrasla oseba s psihičnimi in vedenjskimi problemi, je tam živela, staršem pa je plačevala najemnino. Starši kreditnih obrokov niso zmogli odplačevati, zato je kreditodajalec pri domačih sodiščih izposloval izselitveni nalog tudi zoper pritožnico, saj je po domačem pravu z vrnitvijo v posest kreditodajalcu najemno razmerje na nepremičnini končano.
Pravo:
V zadevi Vrzić proti Hrvaška (43777/13) je sodišče prvič priznalo vsakomur, ki je v nevarnosti, da izgubi svoj dom, da je upravičen do presoje sorazmernosti pravice do spoštovanja doma in izrečenim ukrepom, kar mora pretehtati neodvisen organ v zadevah, v kateri je lastninska pravica varovana s strani zasebne fizične ali pravne osebe. Ravnovesje med interesom zasebnika, ki varuje svojo lastninsko pravico, in osebo, ki zaseda določeno nepremičnino, je sicer lahko vzpostavljeno že na zakonodajni ravni, ki ima za cilj tudi zaščito konvencijskih pravic posameznikov. Posebnost spornega razmerja pa je v tem, da sta pogodbeni stranki zasebnega sektorja prostovoljno vstopili v pogodbeno razmerje, za katerega zakonodaja predvideva, kako bodo njune medsebojne tudi konvencijske pravice varovane. Če bi domača sodišča prezrla sorazmerje, ki je vzpostavljeno že z zakonodajo, bi Konvencija neposredno delovala tudi med zasebnimi subjekti tako, da bi spremenila pogodbena razmerja, v katera so prostovoljno vstopili. Relevantna domača zakonodaja izkazuje vrednotenje družbe glede vprašanja, na kakšen način naj bodo spoštovane na eni strani pravice po 8. členu Konvencije tistih, ki zasedajo določene prostore, in pravico do zaščite zasebne lastnine po 1. členu Prvega protokola. Iz sodbe domačega vrhovnega sodišča izhaja, da je oblast pri oblikovanju zakonodaje med drugim upoštevala tudi splošni javni interes pri oživitvi trga najemnih stanovanj, to pa je nekaj, za kar so sodišča ugotovila in sprejela, da se najbolje doseže s pogodbeno jasnostjo in zanesljivostjo pri uporabi pravnih pravil. Najemnik, ki vstopa v tako najemno razmerje, kot je pritožničino, se je strinjal s pogoji pogodbe, ki so bili jasno definirani že v relevantni zakonodaji in pod katerimi se najemno razmerje prekine. Zato bi bilo iskanje sorazmerja pred izdajo izselitvenega naloga popolnoma nepredvidljivo in potencialno zelo škodljivo za trg najemnih stanovanj. Nadalje je domača zakonodaja zagotovila nekatera varovala za primere, v katerih bi se z izselitvenim nalogom povzročile izjemno hude posledice, in sicer z daljšim rokom za izselitev in izročitev prostorov.
Kljub razumevanju za pritožničine osebne okoliščine, ki so nedvomno težke, slednje niso mogle upravičiti zaključka, da bi v primerih, ko lastnik nepremičnine zahteva izročitev posesti, posestnik lahko zahteval od sodišča test sorazmernosti izselitvenega naloga, katerega izdaja je predvidena v zakonu in v sklenjeni pogodbi. Oblasti tožene države so bile upravičene, da uredijo najemna razmerja, tudi taka, kot je pritožničino, preko zakonodaje, ki je imela v mislih tudi iskanje sorazmerja med pravicami posameznikov, ki jih imajo po Konvenciji.
Sklep: Pritožba ni dopustna, ker je očitno neutemeljena.
Full & Egal Universal Law Academy