PREDOJEVIC, PROKOPOVIC, PRIJOVIC AND MARTINOVIC v. SLOVENIA - [Slovenian Translation] by the Republic of Slovenia (State Attorney's office)

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) je 9. decembra 2004 na seji senata v sestavi

gospodov J. HEDIGAN, predsednika:M. ZUPANČIČ, L. CAFLJSCH,BIRSAN,

gospa A. GYULUMAN, R. JAEGER,
gospoda E. MYER, sodnikov,
in gospoda VILLIGER, namestnika sadnega pisarja sekcije,

je

glede na pritožbo št. 43445/98, vloženo pri Evropski komisiji za človekove pravice 28. julija 1998 in registrirano 11. septembra 1998,

v skladu z drugim odstavkom 5. člena protokola št 11 Konvencije, ki je prenesel na Sodišče pristojnost za preučitev te pritožbe,

glede na pritožbo 49740/99, vloženo 25. maja 1999 in registrirano 20 julija 1999, glede na pritožbo 49747/99, vloženo 17. maja 1999 in registrirano 20. julija 1999, glede na pritožbo 54217/00, vloženo 8. decembra 2000 in registrirano 21. januarja

2000,

glede na delno odločbo Sodišča (prva sekcija) z dne 7. junija 2001,

glede na pripombe, ki jih je dala tožena vlada, in pripombe, ki so jih dali v svojem odgovoru pritožniki,

potem, ko jih je obravnavalo, sprejelo naslednjo odločbo:

DEJANSKI STAN

Pritožniki so bivši oficirji JLA.

Prvi pritožnik, g. Predojevič, slovenski državljan od leta 1992, je rojen leta 1937. Drugi pritožnik, g. Prokopovič, zdaj slovenski državljan, je rojen 1. 1937. Tretji pritožnik, g. Prijovič, je rojen 1. 1938 in je zdaj slovenski državljan. Stalno prebivališče imajo v Ljubljani in pred sodiščem jih zastopa odvetniška pisarna Čeferin, član odvetniške zbornice Slovenije.
Četrti pritožnik, g. Martinovič, zdaj slovenski državljan, rojen leta 1946, ima stalno prebivališče v Brežicah. Pred sodiščem ga zastopa g. M. Krivic, nekdanji sodnik Ustavnega sodišča RS. Pritožniki Predojevič, Prokopovič in Prijovič so tudi pooblastili g. Krivica, da jih zastopa na poznejši fazi postopka.

Toženo vlado zastopa g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.

Dejanski stan zadeve, kot so ga predstavile stranke v postopku, je mogoče povzeti kot sledi v nadaljevanju.

I, OKOLIŠČINE ZADEVE

A. Splone okoliščine

Pred razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije ("SFRJ") so bili pritožniki oficirji Jugoslovanske ljudske armade ("JLA"), službovali so bodisi v Sloveniji bodisi na Hrvaškem.
Za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so pritožniki do 31. decembra 1972 plačevali prispevke v zavarovalne zavode različnih republik SFRJ. Ampak od 1. januarja 1973 do razpada SFRJ so bile pokojnine urejene na zvezni ravni in pritožniki so od tega datuma dalje plačevali prispevke v zvezni zavod vojaškega socialnega zavarovanja v Beogradu (danes Srbija - Crna gora). Znano dejstvo je, da je bil položaj vojaških pokojnin v primerjavi z drugimi pokojninami v SFRJ privilegiran (glej Jankovi o proti Hrvaški (dec.), ri 43440/98/98, ESČP 2000-X).
25. junija 1991 je Slovenija proglasila svojo neodvisnost. Z istim datumom 1. člen ustavnega zakona Temeljne ustavne listine, ki razglaša samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije ("ustavni zakon"), nalaga slovenskim organom oblasti odgovornost za vse pravice in obveznosti, ki so bile prej prenešene na zvezne organe SFRJ.
Z 18. členom ustavnega zakona se je Slovenija med drugim obvezala, da bo med drugim zagotovila vojaškim upokojencem, nastanjenim v Sloveniji, pravice, pridobljene po jugoslovanski zakonodaji. Poleg tega se je Slovenija na podlagi njegovega 14. člena zavezala, da bo aktivnim vojaškim osebam JLA zagotovila med drugim statusne, socialne in druge pravice, pridobljene pred začetkom njegove veljavnosti, v skladu z jugoslovanskimi določbami, pod pogojem, da bodo svojo dejavnost nadaljevali v vrstah Slovenske teritorialne obrambe.
Proglasitvi neodvisnosti je naslednji dan sledil spopad med JLA in silami Slovenske teritorialne obrambe. 27. junija 1991 je Slovenija na slovenske pripadnike JLA naslovila zahtevo, naj vrste JLA zapustijo. Pozneje, po končani agresiji JLA na Slovenijo, je slovenski parlament od JLA zahteval, naj zapusti ozemlje Slovenije.
18. julija 1991 je predsedstvo SFRJ odločilo, da se bo JLA umaknila v treh mesecih, torej do 18. oktobra 1991.
Na podlagi te odločitve so se lahko slovenski državljani s statusom stalnega osebja JLA v istem časovnem roku odločili, da še naprej ostanejo v JLA ali da iz nje izstopijo. Ravno tako je lahko ostalo osebje JLA s prebivališčem. v Sloveniji, ki je imelo drugačno državljanstvo kot slovensko, zahtevalo izstop iz JLA.
Razen tega je bilo med slovensko in jugoslovansko delegacijo dosežen dogovor, da bo zvezni zavod vojaškega socialnega zavarovanja v Beogradu upokojenim vojaškim osebam s prebivališčem v Sloveniji nakazoval pokojnine do 31. oktobra 1991.
18. oktobra 1991 sta delegaciji Slovenije in Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo podpisali sporazum o končanem umiku JLA s slovenskega ozemlja. V skladu s tern sporazumom bi moral preostanek JLA zapustiti slovensko ozemlje najkasneje do 25. oktobra 1991.
12. člen tega sporazuma je določal, da bo Slovenija v prehodnem obdobju zagotavila nakazovanje pokojnin vojaškim upokojencema
Zaradi teh dogodkov se je zavezo za nakazovanje pokojnin upravičencem, nastanjenim v Sloveniji, sprejeto z ustavnim zakonom, začelo izvajati z vladnim odlokom z dne 31.
oktobra 1991, ki ga je nadomestil odlok z dne 25. januarja 1992 (odlok) o nakazovanju akontacij vojaških pokojnin, dokler vprašanje pokojnin ne bo urejeno v okviru sukcesije med državami, nastalimi iz razpadle SFRJ.
1. člen odloka določa, da je Slovenija s 1. novembrom 1991 prevzela nakazovanje pokojnin upokojencem, upravičencem slovenskim državljanom s prebivališčem v Sloveniji, in drugim upravičencem, ki so imeli prebivališče v Sloveniji najkasneje od 26. junija 1991.
Na podlagi 2. člena so bili do akontacije upravičeni tudi vojaški zavarovanci, ki so odločbo o pokojnini prejeli pred 18. junijem 1991, ali ki so na JLA vložili prošnjo za upokojitev pred 18. oktobrom 1991, če so pri tem hkrati izpolnjevali pogoje, določene z jugoslovanskim zakonom in slovenskim odlokom. V skladu s slednjim je vojaški zavarovanec, ki je vložil prošnjo za pokojnino po 18. juliju 1991, moral spadati v eno od naslednjih kategorij: da je bil razrešen, je bil zanj uporabljen. ukrep za odpust, je bil na dopustu ali na bolniškem dopustu. Vendar pa je odlok določal, da osebe, ki so sodelovale v agresiji JLA na Slovenijo, niso upravičene do akontacije.
Poleg tega je 18. julija 1998 začel veljati zakon o pravicah do pokojninskega in invalidskega zavarovanja nekdanjih jugoslovanskih vojaških zavarovancev (Uradni list, št. 49/98 z dne 3. julija 1998; "novi zakon").
In nazadnje je 2. junija 2004 med državami, nastalimi po razpadu SFRJ, začel veljati Sporazum o vprašanjih nasledstva.

B. Okoliščine vsake posamezne zadeve

1. Pritožba št. 43445/98, g. Predojevič

Pritožnik, ki je srbskega porekla, pravi, da v Sloveniji živi že od leta 1964.

L. 1991 je bil pritožnik v okviru JLA razporejen v službo v Zagrebu (Hrvaška) kot pomočnik poveljnika 5. armijskega območja JLA.. 29. junija 1991 so ga vojaške oblasti. JLA razrešile.
26. julija 1991 je pritožnik na predsedstvo SFRJ vložil prošnjo, da bi končal svojo aktivno službo v vojski, zato da bi se lahko upokojil z 31. oktobrom 1991.
31. julija 1991 je pritožnik zapustil 5. armijsko območje JLA. Naslednjega dne se je pridružil svoji družini, ki je ostala v Sloveniji.
Z odločbo z dne 2. avgusta 1991 je bila pritožniku odobrena upokojitev s 1. novembrom 1991.
24. decembra 1991 je zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu (SFRJ) pritožniku izdal odločbo o višini pokojnine. Vendar pa je z 31. decembrom 1991 nakazovanje pokojnine ustavil z utemeljitvijo, da ima prebivališče v Sloveniji.
13. januarja 1992 je potem pritožnik vložil prošnjo na slovenskem zavodu za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bi mu dodelili akontacijo njegove vojaške pokojnine.
Razen tega je 5. marca 1992 na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve pritožnik dobil slovensko državljanstvo.
20. januarja 1993 je zavarovalnica pritožnikovo prošnjo za akontacijo zavrnila na podlagi mnenja Ministrstva za obrambo z dne 13. januarja 1993, ki je trdilo, da je pritožnik sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo. Pritožnik se je obrnil na glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kije njegovo prošnjo zavrnil 19. februarja 1993.
2. marca 1993 je pritožnik začel sodni postopek pred Sodiščem združenega dela, pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani (kot se je to takrat imenovalo). Obravnava je bila 20. aprila 1993.
Po nadaljnji obravnavi je sodišče s sodbo z dne 18. maja 1993 njegovi zahtevi ugodilo. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tožilec sta se pritožila.
21. julija 1994 je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani sodbo razveljavilo z utemeljitvijo, da dejstva dejanskega stana niso bila pravilno ugotovljena, in zadevo je spet vrnilo na prvo sodišče.
Zaradi vrnjene zadeve so obravnave potekale po pospešenem postopku 27. septembra, 28. oktobra in 2. decembra 1994.
V svoji sodbi z dne 2. decembra 1994 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (kot se je po novem imenovalo) menilo, da pritožnik ne izpolnjuje enega od postavljenih pogojev, manjkala sta mu namreč dva dneva do dopolnjenih 40 let delovne dobe, kot je predpisoval jugoslovanski zakon.
Pritožnik je vložil priziv; ki pa ga je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo 1. februarja 1996. Nakar je vložil ugovor, ki gaje vrhovno sodišče zavrnilo 10. decembra 1996.
Nazadnje je 28. decembra 1994 vložil pritožbo na Ustavno sodišče, ki jo je sproti dopolnjeval. Ustavna pritožba je bila zadnjič dopolnjena 12. februarja 1997, ko so bile možnosti za pritožbo izčrpane. Navajal je, da so odločbe sodišč kršile njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pravičnega postopka v razumnem roku, lastnine, socialnega in zdravstvenega zavarovanja. 23. decembra 1997 je Ustavno sodišče odločilo, da je njegova pritožba dopustna.
Z odločbo z dne 14. maja 1998 je Ustavno sodišče sprva zavrnilo tisti del pritožbe, ki se je nanašal na pretirano dolgotrajen postopek, saj pritožnik ni izčrpal vseh pritožbenih možnosti pred domačimi sodišči, in sicer možnosti upravnega spora. Glede ostalega je Ustavno sodišče menilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih z jugoslovanskim zakonom in slovenskim odlokom, da bi mu lahko nakazovali akontacijo njegove vojaške pokojnine (glej spodaj "Zadevno pravo in notranja praksa"). Poleg tega je ocenilo, da pravice pritožnika v postopku pred sodišči niso bile kršene. V trenutku, ko je Ustavno sodišče sprejemalo svojo odločitev, je bil v postopku sprejemanja zakon, ki naj bi dal trajno rešitev za vojaške zavarovance. Do sprejetja zakona je pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v okviru socialne varnosti. Ta odločba mu je bila vročena 3. junija 1998.
Potem je 9. julija 1998 Ministrstvo za notranje zadeve pritožniku izdalo potrdilo 0 stalnem prebivanju v Sloveniji.
Ker je začel veljati nov zakon, je pritožnik pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 20. julija 1998 najprej vložil prošnjo za vojaško pokojnino in 28. decembra 1998 prošnjo za starostno pokojnino.
Z odločbo z dne 25. januarja 1999 je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugodil pritožnikovi prošnji za starostno pokojnino in odločil, da se mu odobri akontacijo pokojnine.
21. septembra 1999 je zavarovalnica končno določila višino njegove pokojnine na 147.263,05 SIT na mesec (kar trenutno znaša približno 614 EUR), ki naj bi jo prejemal od 18. julija 1998.
Razen tega je 31. decembra 2001 pritožnik po svojem zastopniku podal ustavno pobudo za spodbijanje ustavnosti zakona iz I. 1998 o upravičenosti do pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nekdanje jugoslovanske vojaške zavarovance. Zahteval je tudi prednostno obravnavanje.
14. aprila 2002 je na zahtevo Ustavnega sodišča vlada podala svoje mnenje, na katero je pritožnikov zastopnik odgovoril 26. junija 2002.
21. januarja 2003 je pritožnik znova vložil zahtevo za prednostno preučitev ustavne pobude.
S priloženo odločbo je 22. aprila 2004 Ustavno sodišče odločilo, da ena od določb novega zakona ni v skladu z ustavo in da so subjekti, ki so pridobili slovensko državljanstvo, upravičeni do starostne pokojnine od takrat dalje, ko so izpolnili pogoje po 18. oktobru 1991.

2. Pritožba št. 49740/99, g, Prokopovič

Pritožnik, zdaj slovenski državljan, živi v Sloveniji od leta 1960. 25. junija 1991 je služboval v okviru JLA v Ljubljani.
Po njegovih navedbah, naj bi 20. julija 1991 zvezne vojaške organe zaprosil za predčasno upokojitev, vendar njegovi nadrejeni njegove prošnje niso hoteli odobriti.
10, oktobra 1991 je ponovno zaprosil, da bi njegova aktivna vojaška služba prenehala z 31. marcem 1992, in bi mu bila odobrena predčasna upokojitev. 17. oktobra 1991 pa je zaprosil, da bi njegova vojaška služba prenehala pred 31. marcem 1992.
Medtem je 4. oktobra 1991 zaprosil za slovensko državljanstvo. 17. oktobra 1991 je svojo prošnjo ponovil.
20. oktobra 1991 je izstopil iz vojske, saj je vedel, da bo Zvezni sekretar za ljudsko obrambo podpisal ustrezno odločbo o prenehanju njegove aktivne vojaške službe. Naslednji dan je bila odločba tudi dejansko podpisana. Naknadno, 17. decembra 1991, je zvezni sekretariat izdal še drugo odločbo, po kateri naj bi se pritožniku aktivna vojaška služba končala 31. decembra 1991.
16. januarja 1992 je pritožnik zaprosil za predčasno upokojitev. Zvezna zavoda je 27. januarja 1992 izdala odločbo in z njo določila znesek njegove predčasne pokojnine. Zvezni jugoslovanski organi so pritožniku nakazali pokojnino le za mesec januar 1992.
6. februarja 1992 je pritožnik vložil prošnjo na slovenski zavod za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za dodelitev akontacije njegove vojaške pokojnine.
23. januarja 1993 je zavod njegovo prošnjo zavrnil na podlagi mnenja Ministrstva za obrambo z dne 13. januarja 1993. Ker je pritožnik tej odločbi oporekal, je 7. aprila 1993 glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje njegovo prošnjo zavrnil, med drugim z utemeljitvijo, daje sodeloval v vojaški agresiji na Slovenijo.
Medtem je 11. marca 1993 Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo pritožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo. Pritožnik je začel upravni spor.
16. aprila 1993 je začel tudi sodni postopek za spodbijanje odločbe zavoda za pokojninsko in nvalidsko zavarovanje z dne 7. aprila 1993.
S sodbo z dne 15. februarja 1994 je po obravnavi Sodišče združenega dela v Ljubljani ocenilo, da pritožnik ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, in zlasti, da je opravljal aktivno službo vse do 31. marca 1992, ter da 18. julija 1991 ni bil razrešen, odpuščen, na dopustu ali na bolniškem dopustu, Na podlagi izjav, ki so jih dale priče, pa sodišče ni sodilo, da je pritožnik sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo. 9. maja 1994 je pritožnik vložil priziv.
Poleg tega je bil pritožnik 11. maja 1993 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, ne da bi ga o tem pristojni upravni organi obvestili.
1. junija 1994 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo. Vložil je ustavno pritožbo.
18. maja 1995 je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikov priziv za dodelitev akontacije. Kljub vsemu pa je preciziralo, da se je aktivna vojaška služba pritožnika končala z 31. decembrom 1991. 14. junija 1995 je pritožnik vložil ugovor.
Poleg tega je 1. 1995, točen datum ni znan, pritožnik pristojne organe oblasti zaprosil za dovoljenje za stalno bivanje.
V postopku za pridobitev slovenskega državljanstva je H . julija 1996 Ustavno sodišče razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča in zadevo znova vrnilo na Ministrstvo za notranje zadeve.
10. septembra je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo v zvezi z dodelitvijo akontacije njegove pokojnine,
13. novembra 1996 je pritožnik vložil pritožbo na Ustavno sodišče. Navajal je, da odločbe sodišč kršijo njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja ter nehumanega in poniževalnega obravnavanja, pravičnega sojenja, lastnine, socialnega in zdravstvenega zavarovanja. 3. decembra 1996 je Ustavno sodišče od pritožnika zahtevalo, naj svojo pritožbo dopolni, kar je slednji 4. decembra 1996 tudi storil.
1. februarja 1997 je Ministrstvo za notranje zadeve znova zavrnilo pritožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo. Iz dokumentacije v zadevi je razvidno, da je pritožnik začel upravni spor. Vrhovno sodišče je njegovo prošnjo za državljanstvo zavrnilo, datum zavrnitve ni znan. Pritožnik naj bi vložil ustavno pritožbo.
2. avgusta 1998 je Ministrstvo za notranje zadeve pritožniku odobrilo stalno bivanje v Sloveniji.
8. januarja 1999 je Ustavno sodišče podalo izjavo o dopustnosti ustavne pritožbe za dodelitev akontacije.
Naknadno je v svoji odločbi z dne 18. marca 1999 zavrnilo pritožnikovo pritožbo, ker je ocenilo, da ni izpolnjeval vseh pogojev, ki jih določata jugoslovanski zakon in slovenski odlok, in da njegove pravice v postopkih pred slovenskimi pravosodnimi organi niso bile kršene. Ta odločba mu je bila vročena 31. marca 1999.
Ko je 24. avgusta 1998 začel veljati novi zakon, je pritožnik na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vložil prošnjo za dodelitev vojaške pokojnine.
1. septembra 1998 je pritožnik svojo zahtevo ponovil. 12. aprila 1999 je zavod pritožnika obvestil, da je prejel odločbo Ustavnega sodišča z dne 18. marca 1999, da pa še vedno čaka na odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s pritožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo. Ko se je nanjo pritožnik obrnil z vprašanjem a stanju zadeve, je od nje dobil enak odgovor tudi 9. januarja 2001.
Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 18. junija 2001 je pritožnik dobil slovensko državljanstvo.
13. avgusta 2002 je pritožnik zavodo zaprosil za dodelitev pokojnine. 6. novembra 2002 je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje njegovo prošnjo odobril in mu dodelil starostno pokojnino v višini 190.568,62 SIT (zdaj približna protivrednost 794 EUR) od 18. junija 2002 dalje.
Pa drugi strani je 4. novembra 2002 glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dokončno zavrnil prošnjo, ki jo je pritožnik vložil avgusta 1998. 4. decembra 2002 je pritožnik začel postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.
Ko je potem končno 24. avgusta 2004 med državami, nastalimi po razpadu SFRJ, začel veljati Sporazum o vprašanjih nasledstva, je pritožnik pri zavodu zaprosil, da mu dodeli starostno vojaško pokojnino od 1. marca 1992 dalje. 27. avgusta 2004 je zavoda njegovo prošnjo posredovala Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Postopek je še v teku.

3.Pritožba št. 49747/99, g. Prijovič

Pritožnik, v tistem obdobju jugoslovanski državljan, živi v Sloveniji že od leta 1965. Leta 1991 je opravljal svojo funkcijo v okviru JLA v Ljubljani.

21. junija 1991 je pritožnik zvezne vojaške oblasti zaprosil za predčasno upokojitev in 2_ avgusta 1991 je dobil odločbo, v kateri je bilo določeno, da se njegova aktivna vojaška služba konča s 30. septembrom 1991.
Vendar pa je pritožnik 27. avgusta 1991 začel tudi postopek za pridobitev invalidske pokojnine, septembra 1991 pa se ni upokojil.
31. oktobra 1991 je višja vojaška zdravniška komisija ugotovila, da je pritožnik popolnoma nezmožen za delo. Na ugovor vojaških organov je 17. decembra 1991 glavna vojaška zdravniška komisija v Beogradu to ugotovitev potrdila.
Aktivna vojaška služba pritožnika se je končala 31. marca 1992 in pravica do vojaške invalidnostne pokojnine mu je bila priznana z odločbo z dne 26. maja 1992 in sicer za obdobje od 1. aprila 1992 dalje.
Ker so takrat zvezni organi upravičencem že prenehali nakazovati starostne vojaške pokojnine, pritožnik iz Beograda ni nikoli prejel svoje pokojnine.
18. maja 1992 je pritožnik na pristojni slovenski zavod za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vložil prošnjo za dodelitev akontacije njegove vojaške invalidske pokojnine. 28. decembra 1992 je zavod zavrnil njegovo prošnjo na podlagi mnenja Ministrstva za obrambo z dne 4. decembra 1992, po katerem je pritožnik sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo.
Pritožnik je to odločbo spodbijal. 17. marca 1993 je glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje njegovo prošnjo zavrnil, med drugim z utemeljitvijo, da ie sodeloval v agresiji na Slovenijo.
Zato je potem pritožnik začel sodni postopek. V sodbi z dne 27. oktobra 1995 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ocenilo, da ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, zlasti zato, ker je ostal v službi do 31. marca 1992 in z 18. julijem 1991 ni bil razrešen, odpuščen, na dopustu ali na bolniškem dopustu. Na podlagi izjav, ki so jih dale priče, sodišče ni presodilo, daje sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo.
Pritožnik je vložil priziv, katerega je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo 4. julija 1996. Nato je pritožnik vložil ugovor, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo 25. marca 1997. Ta odločba mu je bila vročena 18. aprila 1997.
Nato je pritožnik vložil pritožbo pred Ustavnim sodiščem, da bi spodbijal odločbo Vrhovnega sodišča. Trdil je, da odločbe sodišč kršijo ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pravičnega sojenja, lastnine, socialnega in zdravstvenega zavarovanja.
25. februarja 1999 je Ustavno sodišče zavrnilo pritožnikovo ustavno pritožbo. Ta odločba mu je bila vročena 18. marca 1999.
Sicer je na zahtevo pritožnika 9. julija 1998 Upravna enota Ljubljana izdala potrdilo o njegovem stalnem prebivanju v Sloveniji in 20. julija 1998 je potrdila, da je slovenski državljan.
Ker je 28. julija 1998 začel veljati nov zakon, je pritožnik pri zavodi vložil prošnjo za vojaško pokojnino. 12, februarja 1999 je vložil novo prošnjo, tokrat za pokojnino po splošnih predpisih.
Z odločbo z dne 17. marca 1999 je zavod ugodil njegovi zadnji prošnji in odločil, da mu odobri pokojnino od 1. septembra 1999 dalje. 6. aprila 1999 je spodbijal to odločbo z utemeljitvijo, da bi bil znesek njegove vojaške pokojnine višji od njegove starostne pokojnine. 31. decembra 1999 je glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje njegove ugovore zavrnilo.

4.Pritožba št. 54217/00, g. Martinovič
Pritožnik je po poreklu Hrvat in je zdaj slovenski državljan, v Sloveniji živi od leta 1966.

25. junija 1991 je pritožnik opravljal svoje delo v okviru JLA v Zagrebu.

29. julija 1991 je pritožnik zaprosil za prenehanje svoje aktivne vojaške službe in za predčasno upokojitev, Zvezni sekretar za ljudsko obrambo je 16. avgusta 1991 sklenil, da se pritožnikova aktivna vojaška služba konča 30. septembra 1991.

17. oktobra 1991 je pritožnik ponovno vložil prošnjo za pokojnino, ki mu je bila odobrena 23. oktobra 1991 in sicer z veljavnostjo za nazaj, od I. oktobra 1991. 25. oktobra 1991 je pritožnik zaprosil za slovensko državljanstvo.

28. novembra 1991 je pritožnik pri slovenskem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vložil prošnjo za dodelitev akontacije njegove vojaške pokojnine. 7. januarja 1992 je zavod njegovo prošnjo zavrnil,
Glede na to, da je bil januarja 1992 sprejet odlok, je ponovno vložil prošnjo, ta pa je bila 31. marca 1992 zavrnjena na podlagi mnenja Ministrstva za obrambo z dne 20. marca 1992, da je pritožnik sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo. Pritožnik je to odločbo spodbijal. 21. maja 1992 je glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje njegovo prošnjo zavrnil. Zato je pritožnik začel sodni postopek.
Medtem je 20. marca 1992 Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo pritožnikovo prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Slednji je začel upravni spor. Kasneje, točen datum ni znan, je Vrhovno sodišče potrdilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Nato je pritožnik zahteval, da se ponovno začne postopek za sprejem v državljanstvo. 16. aprila 1993 je ministrstvo njegovo prošnjo zavrnilo. Pritožnik je začel upravni. spor.

glavnem postopku je v sodbi z dne 9. maja 1994 sodišče združenega dela Pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani ocenilo, da pritožnik ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, zlasti ne pogoja, da ne bi bil aktiven v vojski po 18. juliju 1991, saj je opravljal svoje funkcije do 27. julija 1991. Poleg tega ni imel niti slovenskega državljanstva ne pravice do stalnega bivanja. Na podlagi izjav, ki so jih dale priče, sodišče ni presodilo, da je sodeloval v agresiji JLA na Slovenijo. Pritožnik je vložil priziv.

postopku za pridobitev slovenskega državljanstva je 12. oktobra 1994 Vrhovno sodišče potrdilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. aprila 1993 . Pritožnik je vložil ustavno pritožbo.

glavnem postopku je 29. junija 1995 Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo pritožnikov priziv v zvezi z akontacijo, ker je ocenilo, da pritožnik ne .izpolnjuje vseh pogojev, zlasti da nima slovenskega državljanstva in da njegov status med 19. in 28. julijem. 1991 ni ustrezal enemu od štirih, določenih z odlokom.

Nato je pritožnik vložil ugovor.

Kar zadeva pritožnikovo prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo z dne 4. julija 1996, je Ustavno sodišče razveljavilo vse prejšnje odločbe in zadevo vrnilo na Ministrstvo za notranje zadeve. 10. oktobra 1996 je ministrstvo pritožnikovo zahtevo /prošnjo zavrnilo in imenovani je začel upravni spor.

glavnem postopku je 19. novembra 1996 Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo v zvezi z akontacijo, pri čemer seje v glavnem naslonilo na dejstvo, da pritožnik nima ne slovenskega državljanstva ne dovoljenja za stalno bivanje v Sloveniji. Glede na to dejstvo, ki so ga ugotovila že sodišča na nižji ravni, je Vrhovno sodišče menilo, da je nepotrebno preučevati, ali pritožnik izpolnjuje ostale pogoje, določene z odlokom.
Pozneje je pritožnik vložil pritožbo na Ustavno sodišče in spodbijal odločbo Vrhovnega sodišča z navedbo, da so kršene njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pravičnega postopka in socialnega zavarovanja.
Sicer je oktobra 1997 pritožnik dobil dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji in slovenski potni list za tujce.
3. februarja 1999 je Upravno sodišče (sodišče, ustanovljeno po upravni reformi 1. 1997) razveljavilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. oktobra 1996. 7. decembra 1999 je ministrstvo odobrilo prošnjo pritožnika, da se ponovno začne postopek za sprejem v državljanstvo.
V okviru postopka v zvezi z akontacijo je 12. maja 1999 Ustavno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je ocenilo, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev, ki bi ga uvrščali v enega od štirih statusov, določenih s same odločbo, četudi je domnevalo, da sta bili vprašanji slovenskega državljanstva in dovoljenja stalnega bivanja v Sloveniji za pritožnika ugodno rešeni. Ta odločba mu je bila vročena 9. junija 1999.
Ker je začel veljati nov zakon, je 4. septembra 1998 pritožnik pri pokojninski zavodi 4. septembra 1998 vložil prošnjo za vojaško pokojnino. 24. septembra 1998 je bila njegova prošnja zavrnjena, med drugim z utemeljitvijo, da nima slovenskega državljanstva.
Pritožnik je to odločbo izpodbijal. 21. februarja 2000 je glavni sedež zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odločbo potrdil. 2. aprila 2000 je pritožnik začel postopek. pred Višjim sodiščem za delo in socialne zadeve, ki je še vedno v teku.
V zvezi s pritožnikovo prošnjo, da se mu prizna slovensko državljanstvo, je Ministrstvo za notranje zadeve 19. maja 2000 razveljavilo svojo odločbo z dne 20. marca 1992. Istočasno je sklenilo, da se pritožniku podeli slovensko državljanstvo. Ta odločba je bila slednjemu vročena 26. maja 2000.junija 2000 je ministrstvo popravilo svojo odločbo z dne 19. maja 2000. Naknadno je pritožnik začel upravni spor, z namenom da se mu prizna slovensko državljanstvo ex tune, in sicer od 20. marca 1992 dalje.

Ker je dobil slovensko državljanstvo, je pritožnik 21. novembra 2002 pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ponovno vložil prošnjo za pokojnino po splošnih predpisih.
25. januarja 2001 mu je bila odobrena pokojnina od 1. junija 2000 dalje. To odločbo je spodbijal pred glavnim sedežem zavoda, ker je menil, da je imel pravico do pokojnine vse odkar je začel veljati novi zakon, glede na to, da bi mu moralo biti dodeljeno slovensko državljanstvo ex tune.
1. julija 2002 je osrednji organ pokojninske zavode popravil odločbo z dne 25. januarja 2001 in mu odobril pokojnino od 26. maja 2000, torej od datuma, 1w mu je bila vročena odločba, da je sprejet v slovensko državljanstvo. Pritožnik je začel postopek upravnega spora.

Ta postopek je v teku.

Poleg tega je pritožnik 31. decembra 2001 po svojem zastopniku M. Krivicu vložil ustavno pobudo za spodbijanje ustavnosti zakona iz leta 1998 o pravici do pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nekdanje zavarovance jugoslovanske vojske. Zahteval je tudi prednostno obravnavanje.
14. aprila 2002 je na zahtevo Ustavnega sodišča vlada dala svoje mnenje, na katero je zastopnik pritožnika odgovoril 26. junija 2001.
21. januarja 2003 je pritožnik ponovno vložil prošnjo za prednostno obravnavo ustavne pobude. S priloženo odločbo je 22. aprila 2004 Ustavno sodišče odločilo, da ena določba novega zakona ni v skladu z ustavo in da so subjekti, ki so dobili slovensko državljanstvo, upravičeni do starostne pokojnine od trenutka, ko so po 18. oktobru 1991 izpolnile pogoje.

II. ZADEVNO NOTRANJE PRAVO IN PRAKSA

1. Ustava (Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I)

2. člen » Slovenija je pravna in socialna država.«

14. člen

»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.«

22, člen

»Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«

23. člen

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.«

26. člen

»Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, Id tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.«

33. člen »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«

50. člen

»Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.

Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.

Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.«

51. člen

»Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.

Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.«

87. člen

»Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom. «

125. člen

»Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon. «

155. člen

»Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.«

157. člen

...

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.«

160. člen »Ustavno sodišče odloča:
(

- o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;

Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. 0 tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.«
1. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine a samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1791)

1. člen

»Organi Republike Slovenije prevzamejo v skladu s tem zakonom izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.«

9. člen

»Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju. Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade.«

»Republiški upravni organ, pristojen za obrambo v skladu z zakonom oziroma dogovorom zagotovi, da v skladu z odločitvami Predsedstva Republike Slovenije premoženje iz prejšnjega odstavka, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade, prevzamejo v upravljanje poveljstva, enote in zavodi. Teritorialne obrambe Republike Slovenije.«

14. člen

Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorov iz devetega člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v Jugoslovanski ljudski armadi statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih Jugoslovanske ljudske armade, ki se (...) preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju, nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. (...)«

18. člen

»Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (...) v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. «

21. člen

»Izvršni svet skrbi za izvrševanje tega zakona in v okviru svojih pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje, ter o tem poroča Skupščini Republike Slovenije najmanj vsake tri mesece.«

1. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4192), ki nadomešča Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91)

1. člen

»Republ.ika Slovenija v skladu z določbami o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev s L novembrom 1991 prevzame nakazovanje pokojnin in drugih pridobljenih prejemkov upravičencem — slovenskim državljanom s prebivališčem v Sloveniji, ter drugim upravičencem, ki so imeli prebivališče v Sloveniji vsaj od 26. junija 1991.«člen Kot upravičenci se štejejo:

osebe, ki so pred 18, julijem 1991 uveljavljale svoje pravice do pokojnine ali kakih drugih prejemkov, ki izhajajo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev;

osebe, ki so bile od 18. julija 1991 razrešene, odpuščene, na dopustu ali na bolniškem dopustu in so svojo prošnjo za upokojitev vložile pred 18. oktobrom 1991, ob tern pa izpolnjujejo pogoje, določene za pokojnino ali druge prejemke, v skladu z določbami o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb;

Ne glede na določbe iz prejšnjega odstavka pa se osebe, ki so kot osebje JLA sodelovale v agresiji na Slovenijo, ne štejejo kot upravičenci.«člen

»Upravičencem po prvi alinei in upravičencem po drugi alinei prejšnjega člena, ki jim je bila v zvezi z določitvijo pravic izdana odločba o starostnem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, se od 1. novembra 1991 dalje izplačuje akontacija na pokojnino in druge prejemke (...).«

6. člen, peta in šesta alinea

»Upravičenci iz druge in tretje alinee 2. člena morajo predložiti dokazila, s katerimi se potrjuje, da so svojo prošnjo za pokojnino vložili pred 18, oktobrom 1991 in da izpolnjujejo pogoje, določene v 1. in 2. členu tega odloka.

Ugotovitve Ministrstva za obrambo o dejstvih, o katerih govori prejšnja alinea, veljajo v postopku določanja akontacije kot dokazi.«Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije (Uradni list SFRJ, št. 9174) in njena zakonodaja

V skladu s tretjim odstavkom 281. člena ustave, je delavcem zagotavljala temeljne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja država SFRJ. Na podlagi šestega odstavka 281. člena so bili zvezni organi SFRJ vojaškemu osebju in njihovim družinam dolžni urediti in zagotoviti pokojninske pravice.
Poleg tega je bilo predpoisovanje sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki naj bi presegalo načela, formulirana v zveznih določbah, v pristojnosti posameznih
republik, ki so sestavljale SFRJ. Vsaka republika je tako na tern področju izdajala zakone in ustanovila svoj zavod za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

S. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 7/85)    člen

»Po tern zakonu se šteje kot vojaški zavarovanec

vsaka aktivna vojaška oseba, v skladu z zakonom, ki ureja vojaško službo;

vsaka oseba, ki ima po zakonu, ki ureja vojaško službo, zaradi prenehanja aktivnega služenja vojske, pravico do denarnega nadomestila;

vsak pogodbeni vojak, v skladu z zakonom, ki ureja vojaško službo.«    člen

»Vsaka oseba, ki je prenehala biti vojaški zavarovanec, in ki je ob prenehanju v skladu s tern zakonom izpolnjevala pogoje za dodelitev pravic, kot vojaški zavarovanec pridobi pravice, ki izhajajo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen če ta zakon določa drugače.«Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Uradni list št. 49/98)

1, člen

»Ta zakon ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so jih slovenski državljani in drugi upravičenci po tern zakonu pridobili, ali so izpolnili pogoje za njihovo dodelitev, v skladu z zavarovanjem po določbah nekdanje SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (...) .»Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list št. 15/94) 1. člen

»Ustavno sodišče je najvišja sodna oblast na področju varstva ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče je v odnosu do drugih državnih organov samostojen in neodvisen organ. Odločbe Ustavnega sodišča so pravno zavezujoče.«

21. člen

» 1. Ustavno sodišče odločao skladnosti zakonov z ustavo,
- o skladnosti zakonov in drugih. predpisov z ratificiranimi mednarodnomi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava,

o skladnosti predpisov z ustavo in z zakoni (...)o skladnosti splošnih aktov, sprejetih za izvajanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in predpisi,o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin z odločbami sodišč in posamičnimi upravnimi akti,

3. Ko presoja o vprašanjih, ki spadajo pod (...) prvi odstavek tega člena, Ustavno sodišče odloča tudi o ustavnosti in zakonitosti postopkov, s katerimi so ti akti bili sprejeti.«

Preučevanje ustavnih pritožb zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred Ustavnim sodiščem je predpisano v 50. do 60. členu.

51. člen

I. Ustavno pritožbo se lahko sproži le takrat, ko so bile izčrpane že vse druge možnosti pritožbe.

2. Izjemoma Ustavno sodišče lahko odloča o ustavni pritožbi preden so bile izčrpane vse izredne možnosti pritožbe, če je navajana kršitev očitna .i.n če bi izvajanje posameznega akta pritožniku povzročilo nepopravljivo škodo.~

60. člen

» 1. Če Ustavno sodišče razveljavi posamezni akt, se lahko izreče o obsegu pravice ali svoboščine, ki je predmet zadeve, če je tak postopek potreben za odpravo posledic, ki so nastopile zaradi. razveljavljenega posamičnega akta, ali če je narava te pravice ali te ustavne svoboščine taka, in če podatki v zadevi omogočajo sprejetje odločitve.Zakon o sodiščih (Uradni list št. 19/94)

»Sodnika pri opravljanju sodniške funkcije zavezujeta ustava in zakon. V skladu z ustavo ga zavezujejo tudi splošna načela mednarodnega prava ter ratificirani in objavljeni mednarodni sporazumi.Odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije

V primeru g. Predojeviča (pritožba št. 43445/98) je Ustavno sodišče izdalo odločbo 14. maja 1998 in ugotovilo, da je že večkrat preučilo in potrdilo ustavnost odloka, ki se nanaša na nakazovanje akontacij vojaške pokojnine.
Pojasnilo je, da je 18. člen ustavnega zakona v trenutku proglasitve neodvisnosti Slovenije dne 25. junija 1991 zagotavljal pravice upravičencem do vojaških pokojnin, ne pa vsem vojaškim zavarovancem.. Že 14. člen ustavnega zakona, potem pa še vladni odloki iz 1. 1991 in 1992, so razširili krog upravičencev do akontacije vojaške pokojnine, zlasti na
nekatere kategorije vojaških zavarovancev, ki so zadovoljevali merila, striktno določena z zadevno zakonodajo. Na podlagi 1. člena odloka iz 1. 1991 in 2. člena odloka iz 1. 1992, je bil rok. za zahtevo akontacije, namreč 25. junij 1991, določen z ustavnim zakonom, za nekatere vojaške upokojence podaljšan do 18. julija 1991, za druge pa do 18. oktobra 1991.
Ustavno sodišče je že upoštevao, da taka ureditev ni v nasprotju z ustavo in da niti 18. člen ustavnega zakona niti odlok iz 1. 1992, ki je takrat veljal, nista splošno urejala pravic vojaških zavarovancev ali vprašanja njihove pokojnine.
Spodbijani odlok se ni nanašal na pravico pritožnika do njegove vojaške pokojnine. Dejansko je šlo za to, da se razčisti, ali je pritožnik imel pravico do akontacije svoje pokojnine. Kar zadeva njegovo pravico do pokojnine je bil pritožnik zavarovan pri zveznem zavodu vojaškega socialnega zavarovanja, ki bi mu moral pokojnino nakazovati po temeljnih pravilih pokojninskega zavarovanja.
Pravica do akontacije pa ni bila pravica, ki bi bila običajna v sistemu starostnega in invalidskega zavarovanja, temveč posebna socialna pravica začasne narave dokler se med državami, nastalimi iz SFRJ, ne uredi vprašanje nasledstva. Ko je Slovenija postala samostojna, so bili upravičenci vojaški upokojenci in nekatere druge kategorije bivših vojaških zavarovancev, ki so bili s slovensko zakonodajo striktno določeni. Ta režim je predstavljal enostransko zavezo Republike Slovenije, denar je namreč nakazovala vlada in ne slovenski zavod za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in to od 1. novembra 1991.
Poleg tega je pravice do pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev lahko določal le zakon, takrat je to bil jugoslovanski zakon. Nadalje, pravice nekdanjih vojaških zavarovancev do starostne in invalidske pokojnine bi bile urejene z novim slovenskim zakonom, ki je bil v postopku sprejemanja. Do tega trenutka je pritožnik kot slovenski državljan lahko uveljavljal svoje pravice v skladu s 50. členom ustave v okviru socialne varnosti.
Ustavno sodišče je torej zavrnilo pritožnikovo pritožbo, ker je ocenilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev starostne vojaške pokojnine, predvidenih z jugoslovanskim zakonom, kar navsezadnje izhaja tudi iz odločbe jugoslovanskih organov z dne 24. decembra 1991 in iz 2. člena slovenskega odloka. Ustavno sodišče pa ugotavlja, da pravice pritožnika v postopku pred slovenskimi sodišči niso bile kršene, saj je njegova pravna in dejanska situacija drugačna od situacije drugih vojaških zavarovancev, ki so te pogoje izpolnjevali.
Pojasnjuje tudi, da je odlok rezultat dejanske situacije tistega časa, namreč izvajanje aktov o neodvisnosti Slovenije in sporazuma o dokončnem umiku sil JLA s slovenskega ozemlja.
Ustavno sodišče je ravno tako zavrnilo pritožbe ostalih treh pritožnikov (vloženih 18. marca, 25. februarja in 12. maja 1999), kar je utemeljevalo z enakimi razlogi, kot so navedeni zgoraj.

8. Poročilo slovenskega varuha človekovih pravic za leto 1995

Prvo poročilo slovenskega varuha človekovih pravic, pripravljeno leta 1995 za parlament, je deloma posvečeno problemom v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije, ki po petih letih samostojnosti niso bili vsi rešeni. V večini primerov je šlo za pridobitev slovenskega državljanstva za državljane drugih republik SFRJ, ki so živeli v Sloveniji, za nakazovanje vojaških pokojnin, predpise o uporabi in nakupu vojaških stanovanj kakor tudi za status tujcev. Po mnenju varuha človekovih pravic, bi morala Slovenija za te probleme najti rešitve čim prej.

PRITOŽBE

Ob sklicevanju na prvi odstavek 6. člena se prvi in drugi pritožnik, g. Predojevič in g. Prokopovič, pritožujeta zaradi nepravičnosti in dolgotrajnosti postopkov. Zlasti menita, da zakonska ureditev o dodelitvi akontacij vojaških. pokojnin na podlagi odloka namesto na podlagi zakona, ter dejstvo, da so se domača sodišča odločala na podlagi mnenja Ministrstva za obrambo, kršita njune pravice do pravičnega postopka. Nadalje menita, da so pogoji, razpisani s slovenskim odlokom, omejujoči in samovoljni. Tako menita, da sodišča niso bila nepristranska, in daje bilo preučevanje njunih zahtev vodeno neprofesionalno.
Razen tega pravita, da sta po 14. členu vezanem za prvi odstavek 6. člena, žrtvi diskriminacije, zaradi tega ker sta pripadala skupini bivših jugoslovanskih oficirjev, ki so večinoma bili neslovenskega porekla. Trdita, da je večina njunih kolegov, bivših jugoslovanskih oficirjev, ki so bili v podobnih okoliščinah, dobila pravico do akontacije. Ta pravica je bila zavrnjena 80 bivšim oficirjem, od skupno 5000 vojaških upokojencev, od katerih jih je 500 pokojnino začelo prejemati po samostojnosti Slovenije.
Tretji pritožnik, g. Prijovič, se pritožuje, ker ga »v političnem procesu« zahtevka za dodelitev akontacije njegove vojaške pokojnine organi slovenskih oblasti v zvezi s 14. členom diskriminirajo.
Četrti pritožnik, g. Martinović, meni, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena posamično in v kombinaciji s 14. členom, ker glede bivših jugoslovanskih oficirjev niso bile spoštovane zahteve po pravičnem postopku, ki so bili »sojeni« zaradi njihovih političnih stališč v zvezi s slovensko samostojnostjo. Pritožuje se, da pravno proučevanje ni bilo nevtralno in profesionalno.
In na koncu se prvi in zadnji pritožnik pritožujeta zaradi neustreznih utemeljitev, s katerimi so slovenska sodišča utemeljila svoje odločbe.

PO PRAVU

A. Pritožba pritožnikov zaradi aaepravičrrih postopkov

Ob sklicevanju na prvi odstavek 6. člena Konvencije, izrecno ali v povzetku, se pritožniki pritožujejo, da civilni postopki za dodelitev akontacij njihovih vojaških pokojnin niso bili pravični z več vidikov.

Prvi odstavek 6. člena v svojem ustreznem delu določa:
»Vsakdo ima pravico, da njegovo pravdo sodišče (...) obravnava pravično (...) in v razumnem roku, in da v zvezi z ugovarjanjem odloči (...) odloči o njegovih civilnih (...) pravicah in dolžnostih.«

Sodišče opozarja, da mora biti prvi odstavek 6. člena priznan v notranjem pravu, da so podani pogoji za njegovo uporabo pod oznako »civilni«, ter da mora biti »ugovor« o neki »pravici«, ki jo lahko zahtevamo, podan vsaj na branljiv način. Ugovor mora biti stvaren in resen; lahko zadeva tako obstoj pravice kot njen obseg ali način njenega izvajanja. Poleg tega mora biti izid postopka za zadevno pravo neposredno odločujoč (glej, na primer, sodbo Rolf Gustafson proti Švedski z dne 1. julija 1997, Zbirka sodb in odločb 1997-IV, str. 1160, ASA).
V tem primeru sodišče poudarja, da je bil predmet postopkov pred slovenskimi sodišči ugotoviti, ali pritožniki izpolnjujejo pogoje za dodelitev akontacij njihovih vojaških pokojnin, torej nakazilo neke določene vsote denarja. Odločbe sodišč so bile torej odločilne za
Lastninske pravice pritožnikov, česar vlada ne zanika (glej Tričkovič proti Sloveniji, ri 39914/98, 41. , , 12. junij 2001).
Na podlagi slednjega sodišče ocenjuje, da se postopki nanašajo na »ugovor« »do civilnih pravic

1. Argumenti strank

a) V7arla

Slovenija je v skladu z 2. členom ustave pravna in socialna država. 50. člen. slednje državljanom zagotavlja pravico do socialnega varstva pod pogoji, določenimi z zakoni. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pred osamosvojitvijo Slovenije 25. junija 1991 in do 1. aprila 1992, je bil sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja urejen s slovenskimi zakoni, ki so se po eni strani nanašali na pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in, po drugi strani na temeljne pravice pokojninskega zavarovanja.
Od 1, aprila 1992 to področje ureja nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; uživanje zagotovljenih pravic je omejeno le na zavarovance. Kot zavarovanec se šteje vsaka oseba, ki je ali je bil na slovenskem ozemlju zavezanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar je bilo v veljavi že v skladu s prejšnjo zakonodajo.
Sicer je bilo v obdobju SFRJ pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaškega osebja urejeno na zvezni ravni. Od 1. januarja 1973 dalje so vplačevali svoj prispevek skupnosti s sedežem v Beogradu (danes Srbija —Črna gora), ki je pozneje postala »zvezni zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev. In ta zavod je bil tisti, ki je vojaškim zavarovancem zagotavljal pravice pokojninskega ali invalidskega zavarovanja.
Ko je bila proglašena neodvisnost Slovenije, so slovenski organi na podlagi 18. člena ustavnega zakona prevzeli breme varstva pravic upravičencev do vojaških pokojnin nastanjenih v Sloveniji. Za spoštovanje te obveznosti je zadolžena vlada (»izvršni svetu), ki jo 21. člen pooblašča, da v ta namen lahko sprejme vse akte in ukrepe, potrebne v ta namen. Ta zakon je torej pravna podlaga za nakazovanje vojaških pokojnin.
Stvarno podlago za sprejetje odlokov je predstavljalo dejstvo, da se je JLA umaknila s slovenskega ozemlja, in da je zvezni zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje osebam, nastanjenim v Sloveniji, prenehal nakazovati pokojnine. 0 prenosu nakazovanja pokojnin sta se dogovorili slovenska in jugoslovanska delegacija.
Sprejetje odlokov je bilo torej nujno, ker je bilo treba nujno formalno začasno urediti nakazovanje pokojnin in drugih prejemkov za vojaške osebe, ker vprašanje nasledstva držav, nastalih iz SFRJ, takrat ni bilo urejeno.
Glede na dejstvo, da 18. člen ustavnega zakona zagotavlja pravice le upravičencem do pokojnine, ne pa osebam, ki so bile 25. junija 1991 še vedno vojaški zavarovanci, kot so to bili pritožniki, Slovenija meni, da je v veliki meri izpolnila svoje obveznosti in sicer z nadaljnjimi predpisi, namreč z odlokom z dne 31. oktobra 1991, ki je bil nadomeščen z odlokom z dne 25. januarja 1992.
2. člen zadnjega odloka je namreč z enotnim kriterijem jasno določal, kdo lahko zahteva dodelitev akontacije vojaške pokojnine. To so osebe, ki formalno še niso bile upokojene, vendar pa zanje ni obstajal nikakršen dvom, da bi lahko bile, glede na to, da so prosile za upokojitev in prejele o tem obvestilo pred 18. julijem 1991, ali pa da so izpolnile pogoje do 18. oktobra 1991 in so od 18. julija 1991 dalje imele enega od predpisanih statusov.
Kar zadeva sodelovanje članov JLA v agresiji na Slovenijo, ki je ravno tako predmet 2. člena odloka, slednje ni izhajalo iz domnev, temveč je temeljilo na dokazih: mnenju
ministrstva za obrambo in drugih zbranih podatkih in informacijah pri vsakem posameznem primeru. Omenjeno mnenje je bilo dopustno spodbijati, kar so vsi pritožniki tudi storili.
Poleg tega imajo visoke pogodbenice precej širok manevrski prostor za presojo, ko gre za zakonsko urejanje njihove socialne politike. Kar še toliko bolj velja v specifičnem kontekstu razpada SFRJ in za osebe, ki jim je SFRJ priznavala posebne privilegije, zlasti za oficirje JLA.
To zakonsko ureditev je ustavno sodišče potem preučilo in ugotovilo, da njena zakonitost in ustavnost nista vprašljivi. V vsakem primeru sta tolmačenje in uporaba notranjega prava v

pristojnosti domačih sodišč (Garcia Ruiz proti Španiji [GCd, Ni 30544/96, § 28, ESČP 1999-

1).
Še posebej zagotavlja nepristranskost sodišč 23. člen Ustave. 125. člen Ustave pravi, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. 3. člen Zakona o sodiščih določa, da sodnike zavezujejo Ustava, zakoni, splošna načela mednarodnega prava ter ratificirani in objavljeni mednarodni sporazumi. Poleg tega varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja Ustavno sodišče (160. člen Ustave). V skladu s tolmačenjem zakona o sodiščih, nepristranskost sodišč vključuje dva vidika, in sicer subjektivno in objektivno nepristranskost sodnikov. Kar zadeva subjektivni preizkus, pritožniki niso dali nobenega konkretnega dokaza, ki bi potrdil pristranskost sodnikov, pristojnih v zadevi. Kar pa zadeva objektivni vidik, pritožniki trdijo zelo na splošno, da so sodišča v njihovi zadevi odločala pristransko, ter da so vsi organi pri svojem odločanju sledili političnim smernicam.
In končno, kar zadeva navedbe a tako imenovani nekoherentnosti (nepovezanosti) utemeljitev, je treba povedati, da so vsa sodišča, ne glede na njihovo stopnjo, svoje odločbe utemeljila premišljeno, Pomen prvega odstavka 6. člena ne bi mogli raztegniti do te mere, da bi zahtevali, da sodišča podrobno odgovorijo na vse argumente ali okoliščine, ki jih navaja ena ali druga stranka. V vsakem primeru so pritožniki uveljavili možnost spodbijanja izdanih odločb vse do ustavnega sodišča. Kar zadeva trditve g. Martinoviča je treba še posebej povedati, da so morali nekdanji pripadniki JLA dodatno izpolniti pogoje, da bi lahko dobili akontacijo starostne ali invalidske pokojnine.

b) Pritožniki

V svojih pripombah vlada –ne da bi slutila – potrjuje trditev pritožnikov, po kateri je glavna točka njihovih pritožb v zadevnem slovenskem pravu in zlasti v 50. členu Ustave. Vendar pa v svojih poskusih, da bi upravičila neuporabo te določbe v teh sporih, vlada zmotno meni, da je bil pravna podlaga za plačevanje vojaških pokojnin v obdobju med leti 1991 in 1998 18. člen Ustavnega zakona ter da je bil spodbijani odlok sprejet v skladu z 21. Členom tega zakona.
Ker 18. člen zagotavlja varstvo pravic le tistim osebam, ki so že dobivale vojaško pokojnino, je spodbijani odlok edini akt, ki nekaterim vojaškim zavarovancem priznava pravico do akontacije vojaške pokojnine. Ravno tako 21, člen odloka ne bi mogel pooblaščati vlade, da sprejema »nadaljnje zakonske ureditve
Kar zadeva manevrski prostor za presojo pri zakonskemu urejanju socialne politike, na katero se vlada sklicuje, pritožniki priznavajo, da imajo države velik manevrski prostor za presojo, da pa ta manevrski prostor državam ne dovoljuje niti da kršijo lastno ustavo, staro, ki je veljala v trenutku sprejetja odloka, nova, kot jo je naredila Slovenija, niti da kršijo Konvencijo.
Ker je spodbijanj odlok po mnenju vlade uvedel »enoten kriterij« za dodelitev akontacije in ga je moe uporabljati samo za skupino bivših oficirjev JLA, se pa močno razlikuje od kriterijev, ki se Lahko uporabljajo za vse druge, uvedene z zakonom, sam po sebi predstavlja očitno diskriminacijo.
Kar zadeva 2. člen odloka bi pritožniki lahko pristali na to, da kriterij datuma umika JLA s slovenskega ozemlja ne bi bil samovoljen ali diskriminatoren, če bi upoštevali dejanski datum umika, in sicer 25. oktober 1991 namesto 18. oktober 1991, kar je datum, ko sta slovenska in jugoslovanska delegacija sporazum podpisali.
Drugi kriteriji, določeni z 2. členom, ter sklepanje Ustavnega sodišča v njegovi načelni odločbi iz leta 1994, pa kateri so nekateri bivši oficirji »pokazali izredno dobronamernost glede procesa osamosvajanja Slovenije, ko so se po 18. juliju 1991 ponudili, da so na razpolago, ali so bili odpuščeni, na dopustu ali na bolniškem dopustu« so nesmiselne. V pravičnem postopku mnenje ministrstva za obrambo glede sodelovanja pritožnikov v agresiji JLA na Slovenijo, o čemer je govora v zadnji alinej 2. člena, navreč ne more veljati kot dokaz.
Razen tega je Ustavno sodišče svoje tolmačenje odloka v teku let spremenilo. Leta 1994 je izjavilo, da odlok ne predpisuje ne pravic vojaških zavarovancev ne pogojev, pa katerih se priznava te pravice, ter da vsebuje le določbe, ki zadevajo tiste vojaške zavarovance, ki lahko zahtevajo ugodnost vojaške pokojnine. Kasneje je Ustavno sodišče začelo jasno govoriti a »pravici do akontacije pokojnine« in da je treba »ugodnosti iz odloka razlagati ekstenzivno (...}, še toliko bolj ker gre za temeljno ustavno pravico, in sicer pravico do socialnega zavarovanja, o čemer govori tudi 50. člen Ustave«.
Vprašanje nepristranskosti slovenskih sodišč je zelo kompleksno in kasnejše od diskriminacije, ki jo uvaja sam odlok. Nastaja z dejstvom, da so sodišča enostavno »zatisnila oči« pred tako očitno neustavnostjo. Vendar pa se sodišča v prvih letih neodvisnosti Slovenije niso vedla enako; izdanih je bilo več odločb, ki so bile v prid bivšim oficirjem JLA, med drugim tudi v primeru g. Predojeviča. Prizivno sodišče je spodbijalo tudi ustavnost odločbe pred Ustavnim sodiščem.
Z načelno odločbo z dne 20. januarja 1994 je slednje naložilo delovnim sodiščem, naj se ravnajo pa neustavni odločbi. Pritožniki obžalujejo, da nobeno sodišče ni uporabilo exceptio illegalis, pa katerem sodišča, ki jih ne zavezuje nič drugega kot Ustava in zakoni, niso dolžna uporabljati zakonskih besedil, podrejenih zakonom, kot so spodbijane odločbe.
Poleg tega g. Predojevič navaja primer sodnika Potkonjaka, ki je sodnik v njegovem postopku in potrjuje navedbe pritožnikov glede splošnega vzdušja sovražnosti ali nenaklonjenosti proti bivšim oficirjem JLA.
In na koncu se gospoda Predojevič in Martinovič pritožujeta tudi zaradi nepravilnosti, ki so jih sodišča zagrešila v utemeljevanju odločb. Še zlasti v primeru g. Martinoviča je Vrhovno sodišče preučilo le utemeljenost enega od dveh razlogov, ki ga je forsiralo sodišče prve stopnje, in ne tistega, ki ga je vzelo za podlago sodišče višje stopnje. G. Martinovič spodbija tudi utemeljitev Ustavnega sodišča.

2. Mnenje sodišča

Sodišče najprej opominja na to, da Konvencija ureja za vsako od pogodbenic le dejstva in procedure, do katerih je prišlo šele po začetku njene veljavnosti za zadevno pogodbenico. Za Slovenijo je Konvencija začela veljati 28. junija 1994. Navedbe pritožnikov, ki se nanašajo na dejstva in na procedure pred tem datumom, so torej ratione temporis nezdružljive z določbami Konvencije. V tem primeru pa je bilo vseeno več odločb izdanih po tem datumu, med drugim odločbe Ustavnega sodišča v štirih zadevah (glej Predojevič,
Prokopovič, Prijovič in Martinovič proti Sloveniji (odločne) ris 43445/98, 49740/99, 49747/99 in 54217/00, 7. junij 2001). Zato je sodišče pristojno za obravnavanje teh zadev. Kot drugo, sodišče ponavlja temeljna načela, ki. se razvijajo iz njegove sodne prakse glede tolmačenja in uporabe notranjega prava. Če ima v skladu z 19. členom Konvencije nalogo zagotavljati spoštovanje zavez, ki iz Konvencije izhajajo za države pogodbenice, mu ni treba poznati dejanskih ali pravnih pomot, ki. jih je domnevno zagrešilo sodišče neke države, razen če in kolikor bi lahko škodile pravicam in svoboščinam, ki jih Konvencija varuje. Poleg tega so dolžni tolmačiti in uporabljati notranje pravo v prvi vrsti organi oblasti v državi in posebno sodišča (glej Princ Hans-Adam Il. Lihtenštcjnski proti Nemčiji [GC], št. 42527/98, 49. in 50. člen, ESČP 2001-VIII).

Sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnikov, ko spodbijajo slovensko zakonodajo o dodelitvi akontacije vojaških pokojnin, večinoma podobne tistim iz 1. člena protokola št. 1. S tern v zvezi se sklicuje na svojo že citirano delno odločbo z dne 7. junija 2001, kjer je ugotovilo, da se je zaradi razpada SFRJ in prenehanja nakazovanja vojaških pokojnin, upravičencem živečim v Sloveniji, vlada v oktobru 1991 in januarju 1992 odločila nekaterim kategorijam jugoslovanskih vojaških zavarovancev nakazovati akontacije pokojnin, pri čemer so bili izvzeti vojaški upokojenci, ki bi sicer do ureditve nasledstva med državami, nastalimi iz nekdanje SFRJ’, zaradi tega ostali brez prihodkov. Nakazovanje akontacij je torej predstavljalo enostransko obvezo Slovenije.

Koristniki tega začasnega socialnega režima (dokler leta 1998 ni bil sprejet zakon o pravicah do starostnega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev) so bili vojaški upokojenci in nekatere druge kategorije bivših jugoslovanskih vojaških zavarovancev, ki jih slovensko pravo natančno opredeljuje (glej že citirano odločbo Predojevie:, Prokopovič, Prijovič in Martinovič proti Sloveniji).

Sicer je v neki drugi zadevi v zvezi z zahtevo po dodelitvi akontacije Evropska komisija za človekove pravice menila, da glede na okoliščine, ki so spremljale umik JLA s slovenskega ozemlja, določitev kroga vojaških zavarovancev, ki so zahtevali vojaško pokojnino in zanjo tudi izpolnjevali pogoje – ker je bil kot zadnji rok, do katerega seje še lahko vložilo zahtevo za akontacijo določen 18. oktober 1991 – ni bilo mogoče šteti za neobjektivno in nerazumno in torej diskriminatorno v smislu 14. člena Konvencije v povezavi s 1. členom Protokola ri I (tožba št. 39914/98, odločba Tričkovič proti Sloveniji z dne 27. maja 1998).

Kar zadeva tožbo pod 1. členom Protokola št. 1 je sodišče sk.l.enilo v svoji delni odločbi v tej zadevi, da že tudi ob sami domnevi, da obstaja pravica do akontacije, vsi tožniki niso izpolnjevali vseh pogojev, določenih s spodbijanim odlokom.

Glede očitkov a pomanjkanju pravičnosti v postopkih, ki jih navajajo pritožniki, sodišče ugotavlja, da so jih na vseh stopnjah različnih postopkov zastopali odvetniki, da je pred sodišči prve stopnje potekalo več javnih razprav, da so lahko predstavili argumente pisno in ustno in da. so lahko predstavili svoje dokaze ter spodbijali dokaze nasprotne strani.

Sodišče ravno tako ugotavlja, da je Ustavno sodišče velikokrat preučilo ustavnost spodbijane odločbe, in ugotovilo, da so bili upoštevani ustava in zakoni, ki. so takrat veljali.

Razen tega je v vsakem od teh primerov Ustavno sodišče ocenilo, da sodišča na nižjih
stopnjah dane zakonodaje niso uporabljala samovoljno, in da je z ozirom na ustavno pravo ni

moč spodbijati.

Še zlasti kar zadeva navedbe, po katerih je zavrnitev njihovih zahtev temeljila na mnenju ministrstva za obrarnbo, in že ob sami domnevi, da so jih v svojih ustavnih pritožbah navajali vsi pritožniki, sodišče ugotavlja, da so ta mnenja veljala kot dokaz.

Tudi če je zavod za osnovno pokojninsko in invalidsko zavarovanje njihove zahteve zavrnil z utemeljitvijo, da so pritožniki sodelovali v agresiji JLA na Slovenijo, sodišče poudarja, da so vsi pritožniki pred sodišči, ki so se ukvarjala z zadevo, predstavili več dejstev, s katerimi so
ta mnenja spodbijali. Te podatke so sodišča proučila in brez izjeme zaključila, da sodelovanje pritožnikov v agresiji JLA na Slovenijo ni bilo potrjeno. Pritožniki so torej imeli dostop do nekega organa s popolno sodno pristojnostjo, in slednji je odgovoril na celo vrsto zahtev, kot je na primer neodvisnost od izvršne oblasti kar zadeva presojo zadevnih mnenj (glej nasprotno Beaumartin proti Franciji, odločba z dne 24. novembra 1994, serija ri 296-B, § 38, in Chevrol proti Franciji, ri 49636199, 82. in 83. §, ESČP 2003111).

Tretjič, kar zadeva navedbo pritožnikov, da ni bil upoštevan pogoj "nepristranskosti" sodišča, sodišče pripominja, da je treba to navedbo presojati v skladu z dvema pristopoma. V prvi vrsti gre za subjektivni pristop, v katerem se poskuša ugotoviti osebno prepričanost in ravnanje sodnika v taki ob taki priložnosti. Se posebej sodišče ne sme subjektivno pokazati, ne osebne naklonjenosti ne osebnih predsodkov; za sodnika se šteje, da je osebno nepristranski, razen če je dokazano nasprotno. Potem je treba ravnati objektivno, pri čemer je treba zagotoviti, da je sodišče dalo zadostna jamstva, da se v tem pogledu izključi vse upravičene dvome (glej, med številnimi drugimi, sklepe Pullar proti Združenemu kraljestvu in. Thomann proti Švici z dne 10. junija 1996, Zbirka 1996-111, str. 792 in 815, §§ 30, ter Academy Trading in drugi proti Grčiji, ri 30342/96, § 43, z dne 4. aprila 2000, in Daktaras proti Litvi, št. 42095/98, § 30, z dne 11. januarja 2000, ter Laventes proti Latviji, ri 58442/00, § 117, z dne 28. novembra 2002).
Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so navedbe pritožnikov splošne in da bi nepristranskost sodišč izhajala v prvi vrsti iz izvajanja zakonodaje, kije predmet pravde.
Glede na to, da pritožniki sodnikov, ki jih to zadeva, niso obtožili osebnih predsodkov ali naklonjenosti, in da se osebna nepristranskost sodnika domneva, dokler ni dokazano nasprotno, kar pa v tem primeru, je treba ugotoviti, da sodnikom, pristojnim v njihovi zadevi, ni moč očitati osebne pristranskosti.. Kar pa zadeva objektivno nepristranskost, sodišče ravno tako meni, da iz nobenega argumenta, ki so ga navajali pritožniki, ne izhaja noben objektivni dvom o nepristranskosti sodišč.

Četrtič, ko gre za navedbe pritožnikov Predojeviča in Martinoviča, da je bila tudi pravičnost notranjih postopkov pomanjkljiva, zaradi tega, ker se med postopki sodišča niso opirala na iste razloge, sodišče opominja, da morajo v skladu z njihovo stalno sodno prakso, ki odraža načelo dobrega sojenja, biti v sodnih odločbah v zadostni meri navedeni razlogi, na katerih slednje temeljijo. Obseg te dolžnosti se lahko razlikuje glede na naravo odločbe in jo je treba analizirati v luči vsakokratnih okoliščin (Ruiz Torija in Biro Balani proti Španiji, sodbi z dne 9. decembra 1994, serija A št. 303-A in 303-B, str. 12, § 29 in str. 29 in 30, § 27, ter Higgings in ostali proti Franciji, sodba z dne 19. februarja 1998, zbirka sodb in odločb 1998-I, str. 60, § 42).
Četudi prvi odstavek 6. člena obvezuje sodišča, da svoje odločbe utemeljijo, se ta obveznost ne razume kot da se na vsak argument pritožnika zahteva podroben. odgovor (Van de Hurk proti Nizozernski, sodba z dne 19. aprila 1994, serija A, ri 288, str. 20, § 61).

Sodišče poudarja, da pojem pravičnega procesa zahteva, da sodišča v državi resnično preučijo bistvena vprašanja, ki so jim bila postavljena.
Potem ko je sodišče natančno preučilo dokaze, priložene v spisu, meni, da so sodišča, ki so odločala v teh pravdnih zadevah, v glavnem dovolj jasno navedla bistvene razloge, s katerimi so svoje odločitve utemeljevala. Še zlasti v primeru g. Martinoviča so sodišča, ki so zadevo obravnavala, v svojih odločbah uveljavila več razlogov za zavrnitev zahteve pritožnika. V tem pogledu sodišče v odločbah sodišč ne vidi nobene samovoljnosti in meni, da so slednja svoje odločbe utemeljila logično in. dosledno.
V vsakem primeru je bila vsem pritožnikom z uveljavitvijo novega zakona iz leta 1998 dodelj ena pokoj nina.
Naj zaključimo z ugotovitvijo, da v tem primeru nič ne kaže na to, da proceduralna jamstva po prvem odstavku 6, člena ne bi bila upoštevana ali da so bile izdane odločbe samovoljne. lz tega izhaja, da so pritožbe v smislu tretjega odstavka 35. člena dokazano neupravičene in da jih je treba v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Konvencije zavrniti.

B. Pritožba, ki sta jo prvi in drugi pritožnik zaradi dolgotrajnosti postopka

1. Izraba notranjih možnosti pritožbe

Vlada postavi izjemo nedopustnosti, ker niso bile izčrpane vse notranje možnosti za pritožbo.
Prvič, pritožniki niso začeli upravnega spora, v katerem bi se na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave pritožili zaradi trajanja postopka. Zakon o upravnih sporih (Uradni list ri 50197) določa, da prizadeti lahko v primeru pretirano dolgega postopka, s katerim se krši njegova pravica do postopka v razumnem roku, Upravno sodišče zaprosi za pospešitev postopka ali pa za preprečitev čezmernega trajanja. In v okviru tega postopka lahko postavi tudi zahtevo za odškodnino.
Drugič, ko so bile izčrpane vse druge možnosti za pritožbo, lahko prizadeti vloži ustavno pritožbo in to utemeljuje s 160. členom Ustave ter 51. členom Zakona o ustavnem sodišču, razen če je postopek v teku pri Vrhovnem sodišču. V tem zadnjem primeru lahko subjekt vloži pritožbo neposredno na Ustavno sodišče, ki lahko odloča o navajani kršitvi pravice do postopka v razumnem roku in o pravici, ki jo hoče uveljavljati (60. člen Zakona o Ustavnem sodišču).
Tretjič, na podlagi 26. člena Ustave oškodovana stranka lahko v okviru pravdnega postopka zahteva povračilo za škodo, ki jo je morebiti utrpela zaradi kršitve pravice do postopka v razumnem roku. Ko so bile možnosti pritožbe izčrpane, lahko oškodovana stranka vloži tudi ustavno pritožbo.
Te tri pritožbe, se pravi upravni spor ali tožba za povračilo škode in, na koncu, ustavna pritožba, dajejo posamezniku ustrezna in učinkovita sredstva, da lahko v smislu prvega odstavka 35. člena Konvencije uveljavlja svoje pravice.
V tem primeru se g. Predojevič ni obrnil ne na upravno sodišče ne na sodišče za civilne zadeve. Svojo pritožbo je vložil na Ustavno sodišče, ki jo je zavrnilo 14. aprila 1998, ker niso bile izrabljene vse možnosti. Kar pa zadeva g. Prokopoviča, slednji ni izkoristil vseh notranjih možnosti za pritožbo, ki jih je imel na voljo, da se pritoži nad dolgotrajnostjo postopka.
Pritožniki navajajo, da so možnosti pritožbe, ki obstajajo v Sloveniji, neprimerne in neučinkovite.
Sodišče opominja, da možnosti, ki obstajajo za pritožbo, da se postopek v teku vleče predolgo, namreč upravni spor in kot zadnja možnost ustavna pritožba, niso dosegle zadostne pravne zanesljivosti, da bi jih lahko uporabili za namene prvega odstavka 35. člena Konvencije, zlasti kar zadeva njihovo stvarnost (Belinger proti Sloveniji (dec), ri 42320/98, z dne 2. oktobra 2001).

Po drugi strani pa se sodišče še ni izreklo o vprašanju, ali morajo za vložitev pritožbe zaradi dolgotrajnosti končanega postopka biti možnosti slovenskih pritožb že izrabljene pred vložitvijo pritožbe na Evropsko sodišče. Gre namreč za civilno tožbo, katere cilj je zahtevati povračilo škode na podlagi 26. člena Konvencije, in v končni fazi, ustavno pritožbo.
Glede na to, da sta se oba postopka, o katerih je govor, končala preden sta gospoda Predojevič in Prokopovič vložila pritožbo, bi bilo primerno preučiti, kolikšna je uspešnost pritožb v drugem primeru.
V zvezi s tem sodišče opominja, da prvi odstavek 35. člena Konvencije odreja le izrabo možnosti pritožbe, ki se hkrati nanašajo na očitane kršitve, proste in enake. Ne le teoretično, temveč tudi v praksi morajo imeti zadostno pravno zanesljivost, sicer jim manjkata željena učinkovitost in dostopnost (glej, med drugim, Dalia proti Franciji, sodba z dne 19. februarja 1998, Zbirka sodb in odločb 1998-1, § 38, in že omenjena .Belinger prati Sloveniji).
V tem primeru vlada ni predložila sodišču nobene sodne prakse, ki bi podprla njegovo tezo o ustreznosti in učinkovitosti možnosti pritožbe v zvezi s pretiranim trajanjem zaključenih postopkov. Zato sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnih primerov civilna tožba in ustavna pritožba, kateri. bi pritožniki lahko vložili, v aktualnih razmerah ne zadovoljujeta pogojev Učinkovitosti.
Torej je treba izjemo odpraviti.

2. Upravičenost pritožbe

Glede na kompleksnost zadev vlada meni, da so sodišča zadeve preučila hitro. Kot primer naj bo navedeno, da je pri slovenskem zavodu pokojninskega in invalidskega zavarovanja število zahtev za dodelitev akontacije pokojnin iz leta 1991, ko jih je bilo 4457, v letu 1992 naraslo na 4962. Povrh tega so morali pristojni organi razčistiti dvome o tolmačenju pravice do akontacije, še zlasti potem, ko se je januarja 1992 krog upravičencev razširil. Ustavno sodišče je tudi sicer preučevalo ustavnost odredbe in izdalo načelno odločbo 20. januarja 1994. Poleg tega je leta 1994 Višje delovno in socialno sodišče vlado zaprosilo za izvirno razlago nekaterih določb odločbe.
Še posebej trajanje postopka, katerega je začel g. Predojevič 13. januarja 1992 na slovenskem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se je končal 14. maja 1998 z odločbo Ustavnega sodišča, torej postopek, ki je potekal na osmih stopnjah slovenskih sodišč, ustreza kriteriju postopka v razumljivem roku. Razen tega je pritožnik, ki je v začetku začel ustavno pritožbo 29. decembra 1994, izrabil vse notranje možnosti pritožb šele z odločbo Vrhovnega sodišča z dne 10. decembra 1996.
Enako vlada meni, da postopek, ki gaje začel g. Prokopovič 6. februarja 1992 na slovenski zavodi pokojninskega zavarovanja, in ki se je končal 18. marca 1999. z odločbo Ustavnega sodišča, se pravi postopek, ki je potekal pred šestimi stopnjami sodišč, ustreza temu kriteriju.
Pritožniki navajajo, da je bilo z dolgotrajnostjo postopkov ignorirano načelo »razumnega trajanja«, kot ga določa prvi odstavek 6. člena Konvencije. Razumnost trajanja nekega postopka se presoja na podlagi okoliščin pravde in glede na kriterije, ki jih potrdi pravoznanstvo, predvsem gre tu za kompleksnost zadeve, vedenje tožnika in pristojnih organov ter pomembnosti spora za vpletene stranke (glej, med mnogimi drugimi, Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, § 43, ESOP 2000-VII).
Sodišče ugotavlja, da se je v primeru g. Predojeviča sporni postopek začel 13. januarja 1992, še preden je Konvencija začela veljati za Slovenijo, ter končal 3. junija 1998, z vročitvijo odločbe Ustavnega sodišča. V primeru g. Prokopoviča se je postopek začel 16.aprila 1993 in končal 31. marca 1999.
Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se začne šele z začetkom veljavnosti Konvencije in odkar je 28. junija 1994 Slovenija posameznikom priznala pravico do individualne pritožbe. Vendar pa, če hočemo oceniti razumen rok od tega datuma dalje, je treba upoštevati faze, v
kateri je bil postopek takrat (glej, mutatis mutandis Podbielski proti Poljski, sodba z dne 30. oktobra 1998, zbirka 198-VII, str. 3395, § 31, in že citiran primer Janković proti Hrvaški). Poleg tega, kar zadeva izhodišče, ko sta pritožnika pozvala pristojne organe, naj hitro rešijo »spor« v smislu prvega odstavka 6. člena Konvencije, sodišče ugotavlja, da sta v trenutku, ko je Slovenija Konvencijo ratificirala, zahtevi že bili povod za spor (glej Morseher proti Avstriji, št. 54039/00, § 38, z dne 5. februarja 2004). 0 tej točki torej ni potrebno odločati.
28, junija 1994 je bil postopek, ki ga je začel g. Predojevič v teku pred Višjim delovnim i.n socialnim sodiščem. 3 leta, 11 mesecev in 5 dni je preteklo od tega datuma do vročitve dokončne odločbe, in sicer odločbe Ustavnega sodišča 3. junija 1998. Med tern. časom je zadevo preučevalo pet različnih sodišč. Najbolj dolgotrajen je bil postopek pred enim od sodišč, in sicer pred Ustavnim sodiščem, od 12. februarja 1997, datuma ko je pritožnik začel ustavno pritožbo, potem ko je izčrpal vse druge možnosti pritožbe, v celoti je trajal 1 leto, 3 mesece in 19 dni.

Zadeva je bila zagotovo zelo kompleksna, tako glede pravnih kot vsebinskih vprašanj. Poleg tega zaradi pritožnika v postopku ni nastala nobena zamuda. Kar pa zadeva ravnanje sodišč, so ta pravilno vodila postopke in sprejemala ukrepe za sprejemanje odločitev v čimkrajšem roku.
Glede na povedano sodišče kljub upoštevanju pomena, ki ga je spor imel za pritožnika, in posledic za njegove materialne razmere meni, da potek postopka, gledano v celoti, ni presegel razumnega roka po prvem odstavku 6. člena Konvencije.
Kar zadeva postopek, ki ga je začel g. Prokopovič, je ta bil 28. junija 1994 v teku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Glede na to, da je bil postopek končan 31. marca 1999, gre za postopek, ki je potekal pred 4 sodišči in se je vlekel 4 leta, 9 mesecev in 3 dni po začetku veljavnosti Konvencije za Slovenijo. Najdaljše trajanje postopka pred enim sodiščem, in sicer pred Ustavnim sodiščem, se je vleklo 2 leti, 4 mesece in 18 dni; postopek je potekal v dveh fazah.
Pritožnik ni v ničemer ovirat poteka postopka. Kar zadeva sodišča, je treba povedati, da so nižja sodišča zadevo obravnavala z vso potrebno naglico. Kljub roku, ki ga je Ustavno sodišče rabilo, da je preučilo zahtevo pritožnika, in glede na sklepe v zvezi z g. Predojevičem, sodišče ocenjuje, da tudi celotno trajanje postopka v primeru g. Prokopoviča še tudi lahko štejemo za razumen rok (glej Tričkovič proti Sloveniji, ri 39914/98, § 70, z dne 12, junija 2000).
Iz tega izhaja, da je pritožba, ki sta jo vložila pritožnika gospoda Predojevič in Prokopovič, v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije očitno neupravičena in jo je treba z uporabo četrtega odstavka 35. člena Konvencije zavrniti,

C. Pritožba, Id so jo pritožniki vložili v skladu s14a členom Konvencije, vezanim za prvi odstavek 6. člena

Vsi pritožniki navajajo tudi, da so bili žrtev politične diskriminacije v smislu 14. člena Konvencije, v povezavi s prvim odstavkom 6. člena.
14. člen se glasi:
Uživanje pravic in svoboščin, priznanih v »(...)o Konvencije, mora biti zagotovljeno brez kakršnega koli razlikovanja zaradi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega prepričanja ali drugega mnenja, nacionalnega porekla, pripadnosti neki narodni manjšini, bogastva, rojstva ali karšne koli druge situacije.«
1. Argumenti strankVlada

Navedbe pritožnikov, po katerih naj bi bili med postopkom žrtev diskriminacije zaradi svoje narodnosti in pripadnosti JLA, so zelo splošne. Njihova narodnost za določanje pravice do akontacije sploh ni bila pomembna. Kar pa zadeva sodelovanje pripadnikov JLA v agresiji na Slovenijo, so slednjega slovenska sodišča preučevala kontradiktorno (glej zgoraj).
Pritožniki so sami poudarili, da je bila večini bivših pripadnikov JLA (okoli 5000), ki so bili v podobni situaciji kot oni, priznana pravica do akontacije. Med osebami te skupine, ki povečini niso bile slovenski državljani, je bila pravica do akontacije zavrnjena le maloštevilnim, približno 80, osebam, ki niso izpolnjevale predvidenih pogojev, Nekatere izmed teh 80 oseb so bili slovenski državljani.
Kot bivši pripadniki JLA so bili pritožniki tudi v drugačnem položaju od položaja, v katerem so bili slovenski državljani, ki so svoje prispevke plačevali v slovenskemu zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta razlika je izhajala iz zakonodaje SFRJ. In ravno odredba iz leta 1992 in obširna razlaga slednje, ki jo je dalo Ustavno sodišče, sta omogočili, da se je posledice te razlike v položaju socialne varnosti pripadnikov JLA omejilo na strikten minimum.Pritožniki

Kar zadeva kriterij dvojne pripadnosti, torej neki določeni narodnosti in JLA hkrati, so med 80 bivšimi vojaškimi zavarovanci, ki jim ni bila priznana pravica do akontacije, 2 Slovenca, 2 Hrvata in 76 Srbov. Med 4 pritožniki je g. Martinovič po poreklu Hrvat ostali 3 pritožniki pa so Srbi.
Nedvomno je, da je šlo povrhu tega za diskriminacijo bivših oficirjev JLA, ožigosanih kot "agresorjev", in šele v drugi vrsti za diskriminacijo zaradi etnične pripadnosti. V situaciji oboroženega konflikta je bilo sovraštvo do "napadalca" popolnoma normalno in razumljivo. Vendar so boji trajali le 10 dni in po zaslugi diplomatskega posredovanja, ki je vsililo konec spopadov, je JLA ostala na slovenskem ozemlju še tri mesece in pol, namreč od 7. julija do 25. oktobra 1991, obdobje, ki je bilo namenjeno pripravi njenega dokončnega odhoda.
V nadaljevanju je bilo nekaj oficirjev obravnavanih v kazenskih postopkih, ki pa so se nazadnje vsi brez izjeme končali z oprostilno sodbo, Ampak občutek maščevanja, prisoten na družbenem področju, se je s tem, da jim je bila dodelitev pokojnin zavrnjena, še povečal. Poleg tega je ministrstvo za notranje zadeve sestavilo tajni seznam nezaželenih oseb. Kasneje se je tak pristop do "bivših Jugoslovanov" nadaljeval pri sprejemanju v slovensko državljanstvo, brisanju iz registra oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji, pri vojaških stanovanjih, itd. Pritožniki so občutili posledice tega.
V zvezi s tem navajajo besede g. Bizjaka, ki je v letih 1994 - 2000 opravljal funkcijo varuha človekovih pravic: "Država, ki po eni strani ljudem ne omogoči, da bi dostojno uredili svoj status, kar zadeva stalno bivališče, in svoje bivanje, kljub temu, da ve in tolerira, da tu živijo, se dela da ignorira stvarnost. Tu se ne postavljale vprašanje kršenja človekovih pravic, ampak predvsem vprašanje pravne države."
2. Mnenje Sodišča

Glede na tolmačenje prvega odstavka 6. člena Konvencije na terenu, Sodišče ocenjuje, da se v zvezi s 14. členom Konvencije ne postavlja nobeno ločeno vprašanje.
Zato je ta pritožba v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije neutemeljena in se jo z uporabo četrtega odstavka 35. člena Konvencije zavrne.

Iz teh razlogov Sodišče soglasno proglaša vse ostale zahteve kot nedopustne.

Mark VILLIGER namestnik sodnega pisarja

John HEDIGAN
Predsednik

 

Full & Egal Universal Law Academy