Sklep Sodišča (četrti senat) z dne 17. novembra 2011 – Le Poumon vert de la Hulpe in drugi proti Région wallonne
(Združene zadeve od C-177/09 do C-179/09)
„Presoja vplivov projektov na okolje – Direktiva 85/337/EGS – Področje uporabe – Pojem ‚posebni nacionalni zakonodajni akti‘ – Aarhuška konvencija – Dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah – Razširitev pravice do tožbe zoper zakonodajni akt“
1. Okolje – Presoja vplivov nekaterih projektov na okolje – Direktiva 85/337 – Področje uporabe – Projekt, sprejet z nacionalnim zakonodajnim aktom – Izključitev – Pogoji – Presoja nacionalnega sodišča (Direktiva Sveta 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, člen 1(5)) (Glej točko 37 in točko 1 izreka.)
2. Okolje – Presoja vplivov nekaterih projektov na okolje – Direktiva 85/337 – Projekt, sprejet z nacionalnim zakonodajnim aktom, ki spada na področje uporabe te direktive – Pravica do tožbe zoper ta akt – Obseg (Direktiva Sveta 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, člen 10a; Sklep Sveta 2005/370) (Glej točko 46 in točko 2 izreka.)
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Conseil d'État – Razlaga členov 1, 5, 6, 7, 8 in 10a Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, str. 40), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3. marca 1997 (UL L 73, str. 5) in Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv 85/337/EGS in 96/61/ES (UL L 156, str. 17) – Razlaga členov 6 in 9 Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila sklenjena 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL L 124, str. 1) – Priznanje nekaterih dovoljenj, ki so bila „potrjena“ z dekretom in za katera obstajajo nujni razlogi v splošnem interesu, kot posebnih nacionalnih zakonodajnih aktov – Neobstoj pravice do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo o odobritvi projektov, ki bi lahko imeli pomemben vpliv na okolje – Poljubnost ali obveznost obstoja take pravice – Gradbena dovoljenja in dovoljenje za obratovanje.
Izrek
1.
Člen 1(5) Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003, je treba razlagati tako, da so s področja uporabe te direktive izključeni zgolj projekti, katerih podrobnosti so bile sprejete s posebnim zakonskim aktom, tako da so bili cilji te direktive doseženi z zakonodajnim postopkom. Nacionalno sodišče preveri, ali sta bila ta pogoja izpolnjena, ob upoštevanju tako vsebine sprejetega zakonskega akta kot celotnega zakonodajnega postopka, po katerem je bil sprejet, ter zlasti pripravljalnih aktov in parlamentarnih razprav. V zvezi s tem se zakonodajni ukrep, s katerim je tako že obstoječ upravni akt zgolj „potrjen“, tako da so samo ugotovljeni nujni razlogi v splošnem interesu, ne da bi se prej začel materialni zakonodajni postopek, ki bi omogočal izpolnjevanje navedenih pogojev, ne more šteti za poseben zakonski akt v smislu te določbe in torej ne zadostuje za izključitev projekta iz področja uporabe Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35.
2.
Člen 9(2) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila sklenjena 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005, in člen 10a Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, je treba razlagati tako, da:
– če je projekt, ki spada na področje uporabe teh določb, sprejet z zakonskim aktom, mora biti mogoče vprašanje, ali ta zakonski akt izpolnjuje pogoja, določena s členom 1(5) navedene direktive, v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili predložiti sodišču ali neodvisnemu in nepristranskemu organu, določenemu z zakonom;
– če zoper tak akt ni mogoče nobeno pravno sredstvo take vrste in obsega, kot sta navedena zgoraj, je katero koli nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, pristojno za opravljanje preizkusa, opisanega v prejšnji alinei, in za to, da po potrebi iz tega izpelje posledice tako, da tega zakonskega akta ne uporabi.
Top