Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi T-206/02,
Nacionalni Kongres Kurdistana (KNK) , s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga je zastopal J. Boisseau, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije , ki sta ga zastopala M. Vitsentzatos in S. Marquardt, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Komisije Evropskih skupnosti , ki sta jo sprva zastopala G. zur Hausen in G. Boudot, nato pa J. Enegren in G. Boudot, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
in
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska , ki ga je sprva zastopal J. Collins, nato pa R. Caudwell, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenienta,
zaradi razglasitve ničnosti Sklepa Sveta 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL L 116, str. 33),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi J. Pirrung, predsednik, N. J. Forwood in S. Papasavvas, sodniki,
sodni tajnik: H. Jung,
izreka naslednji
Sklep
Razlogi za odločitevDejansko stanje
1. Iz spisa izhaja, da je Delavska stranka Kurdistana (PKK) nastala v letu 1978 in začela oboroženi boj proti turški vladi, da bi se priznale pravice Kurdov iz samoodločbe. Julija 1999 naj bi PKK razglasila enostransko prekinitev ognja, s pridržkom pravice do samoodločbe. Aprila 2002 naj bi kongres PKK razglasil njeno razpustitev.
2. Nacionalni Kongres Kurdistana (KNK), ustanovljen leta 1999, je struktura, ki združuje okrog trideset organizacij. Cilj KNK je „krepiti enotnost in sodelovanje Kurdov v vseh delih Kurdistana in podpirati njihov boj na podlagi višjih interesov kurdskega naroda“ (člen 7(A) Ustanovne listine KNK). PKK je bila članica KNK ob njegovi ustanovitvi.
3. Ker je bilo zaradi izvajanja Resolucije Varnostnega Sveta Združenih narodov 1373 (2001) nujno delovanje Skupnosti, je Svet 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/930/SZVP o boju proti terorizmu (UL L 344, str. 90) in Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93).
4. V skladu s členom 2 Skupnega stališča 2001/931:
„Evropska skupnost glede na omejitev pooblastil, ki se na njo prenesejo s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, odredi zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi.“
5. Svet je 27. decembra 2001 sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL L 344, str. 70).
6. V skladu s členom 2 Uredbe št. 2580/2001:
„1. Razen izjem, dopustnih v skladu s členoma 5 in 6:
(a) se zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga;
(b) se nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3.
2. Razen izjem, dopustnih v skladu s členoma 5 in 6, je fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3 prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njeno korist.
3. Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931/SZOP. Ta seznam vsebuje:
(i) fizične osebe, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;
(ii) pravne osebe, skupine ali organizacije, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;
(iii) pravne osebe, skupine ali organizacije, ki so bodisi v lasti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii), bodisi jih te nadzorujejo; ali
(iv) fizične ali pravne osebe, skupine ali organizacije, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii).
7. Svet je 2. maja 2002 sprejel Sklep 2002/334/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in o razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL L 116, str. 33; v nadaljevanju: sporni sklep). S tem sklepom je bila PKK dodana na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (v nadaljevanju: sporni seznam).
8. 17. junija 2002 je Svet sprejel Sklep 2002/460/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in o razveljavitvi Sklepa 2002/334 (UL L 160, str. 26). Na spornem seznamu se je ohranilo ime PKK. Ta seznam je bil nato redno ažuriran s sklepi Sveta.
Postopek in predlogi strank
9. S predlogom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 2. julija 2002, je KNK, ki ga zastopa njegov predsednik g. Serif Vanly, sprožil ničnostno tožbo.
10. S sklepom z dne 24. februarja sta Komisija in Združeno kraljestvo sprejela intervencijo na strani Sveta.
11. Z ločenim aktom je Svet vložil ugovor nedopustnosti v tej zadevi na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeča stranka in Komisija sta v predpisanih rokih vložili svoja stališča v zvezi s tem ugovorom. Združeno kraljestvo se je vložitvi takih stališč odpovedalo.
12. Svet, ob intervenciji Komisije, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi tožbo za nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
13. Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– določi generalnega pravobranilca;
– pozove Evropski parlament, naj posreduje zvočni zapis (posnetek) mešanega parlamentarnega sestanka EU-Turčija z dne 17. in 18. junija 2002;
– razglasi tožbo za dopustno;
– Svetu naloži plačilo stroškov tega postopka.
Dopustnost
Trditve strank
14. Svet, ob intervenciji Komisije, trdi, da sporni sklep KNK ne zadeva neposredno in posamično.
15. Najprej navajata, da KNK ni naslovnik tega sklepa, v katerem ni niti izrecno niti implicitno omenjen. Navajata, da edini interes, ki ga uveljavlja KNK – in sicer škodovanje njegovemu diplomatskemu delovanju, njegovemu ugledu in njegovi verodostojnosti – ne zadošča za njegovo individualizacijo.
16. Drugič, Svet in Komisija trdita, da KNK ni več procesno upravičen v imenu enega svojih članov. Na eni strani PKK ni več članica KNK. Na drugi strani in podredno Svet trdi, da KNK ni združenje, ki bi bilo ustanovljeno za zagotovitev obrambe skupnih interesov svojih članov v smislu sodne prakse, glede na raznolikost njegovih članov.
17. Tretjič, trditev tožeče stranke – v skladu s katero naj bi odsotnost učinkovitega pravnega sredstva povzročila dopustnost tožbe – bi se glede na sodbo Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (C-50/00P, Recueil str. I‑6677, točka 43) moralo zavreči.
18. Četrtič, Svet in Komisija menita, da KNK nima pravnega interesa, kolikor ne trdi, da naj bi bilo njegovo finančno premoženje prizadeto z zamrznitvijo sredstev, uresničeno s spornim sklepom.
19. KNK najprej trdi, da ne poskuša toliko varovati lastnih interesov kolikor vzpostaviti zgodovinsko resnico, in sicer samorazpustitev PKK, kot tudi prenehanje vsakršnega nasilnega ravnanja. Torej KNK s svojo tožbo ne poskuša spodbijati učinkov Uredbe št. 2580/2001 niti ne bodočih finančnih sankcij, ki jih ne bo nikdar trpel.
20. Nasprotno poskuša KNK s tožbo doseči ničnost spornega sklepa, ker prizadeva hudo škodo njegovemu zakonitemu političnemu delovanju. Zlorabna uvrstitev PKK na sporni seznam naj bi občutno zmanjšala verodostojnost boja KNK. V tem oziru KNK opozarja, da je v skladu s členom 7(A) njegove listine od svojih članov prejel poslanstvo, da „podpira njihov boj na podlagi višjih interesov kurdskega naroda“.
21. KNK opozarja, da se je PKK razpustilo aprila 2002, s tem pa ji je za vedno onemogočeno spodbijanje nanjo naslovljenega sklepa. Ta razpustitev naj bi zavezovala KNK, da vloži ničnostno tožbo. V tem oziru KNK opozarja, da je Svet priznal, da bi sporni sklep posamično zadeval KNK, če bi PKK ostala njegova članica.
22. Le nekaj dni po sprejetju spornega sklepa naj bi se v Svetu Evrope zgodilo več dogodkov. Zlasti naj bi bila dvema njegovima izrednima članoma odvzet njun privilegij, da 17. in 18. junija 2002 prisostvujeta mešanemu parlamentarnemu sestanku EU-Turčija, ker naj bi bila terorista.
23. Drugače naj nobeno drugo pravno sredstvo ne bi omogočalo spodbijati zakonitosti spornega sklepa. Torej bi morala biti tožba razglašena za dopustno, s pridržkom kršitve splošnih načel, ki izhajajo iz členov od 6 do 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tem oziru naj sodba v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu iz zgornje točke 17 ne bi bila ovira, saj naj v tem primeru ne bi bilo treba preiskati nacionalnega procesnega prava, ker že samo sprejetje spornega sklepa prizadeva KNK.
Presoja Sodišča prve stopnje
24. Na podlagi člena 114(1) Poslovnika, če stranka to predlaga, lahko Sodišče prve stopnje odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu z odstavkom 3 istega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Sodišče prve stopnje ne odloči drugače.
25. Sodišče prve stopnje meni, da so listine iz spisa v tem primeru zadostno razjasnile zadevo in da ni treba odpreti ustnega postopka. Zlasti glede na jasno sodno prakso ni treba določiti generalnega pravobranilca. Zahtevo predložitve dokumenta Evropskega parlamenta je treba zavrniti, če se domneva, da tak dokument dokazuje izjave tožeče stranke, vendar dopustnost tožbe zaradi tega ne bi bila spremenjena.
26. Ugotovljeno je, da se tožeče stranke ne šteje za naslovnika spornega sklepa, ker na spornem seznamu ni njenega imena.
27. Na podlagi ustaljene sodne prakse se ne šteje, da akt, da akt, ki zadeva splošne interese združenja, ustanovljenega za spodbujanje skupnih interesov določene skupine ljudi, to združenje posamično zadeva v smislu člena 230(4) ES, in posledično ni dopustno, da bi slednje vložilo ničnostno tožbo, kadar tega ne morejo storiti njegovi člani posamično (sodba Sodišča z dne 14. decembra 1962 v zadevi Fédération nationale de la boucherie en gros et du commerce en gros des viandes in drugi proti Svetu, od 19/62 do 22/62, Recueil, str. 943, 960, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2001 v zadevi Hamburger Hafen- und Lagerhaus in drugi proti Komisiji, T-69/96, Recueil, str. II-1037, točka 49).
28. V tem primeru je treba ugotoviti, da je poslanstvo tožeče stranke glede na člen 7(A) njene Ustanovne listine krepiti enotnost in sodelovanje Kurdov v vseh delih Kurdistana in podpirati njihov boj na podlagi višjih interesov kurdskega naroda. Torej jo je treba šteti za združenje, ustanovljeno za spodbujanje skupnih interesov določene skupine ljudi.
29. Ta sklep dokazuje ravno tako prvi dokaz tožeče stranke, v skladu s katerim vpis PKK prizadene hudo škodo zakonitosti in izvajanju njenega političnega delovanja. Tožeča stranka ob tem navaja obrambo skupnih interesov svojih članov. Glede na sodno prakso, na katero je bilo že zgoraj opozorjeno, tožeča stranka zaradi tega ni posamično prizadeta.
30. Nato je treba preveriti, ali lahko tožeča stranka uveljavlja dejstvo, da naj bi bilo enemu ali več njenim članom dopustno, da vložijo ničnostno tožbo zoper sporni sklep.
31. Tožeča stranka navaja dejstvo, da je bil PKK eden od njenih članov in da naj bi bilo le-temu dopustno vložiti tožbo zoper sporni sklep.
32. S to trditvijo tožeča stranka priznava, ne da bi bilo treba raziskati to trditev, da PKK ni več njena članica. V tem oziru ni mogoče sprejeti, da bi nekdanja pripadnost osebe združenju le-temu omogočila, da bi se skliceval na morebitno tožbo te osebe. Dopustiti tako sklepanje bi dejansko peljalo k temu, da bi bilo združenju na voljo neke vrste stalno aktivno upravičenje in sicer kljub dejstvu, da to združenje ne more več zastopati interesov svojega bivšega člana.
33. Okoliščina, da je po mnenju tožeče stranke prišlo do samorazpustitve PKK in da je zdaj edino ona aktivno upravičena, naj ne bi spremenila tega sklepa. Dejansko bi ta potrditev, če si natančno predstavljamo, lahko vodila zgolj k ugotovitvi, da PKK ne more več vložiti tožbe. Torej se tožeča stranka ne bi mogla sklicevati na možnost enega njenih članov, da posamično vloži tožbo, da bi lahko ona sama vložila tožbo.
34. Tožeča stranka navaja tudi dejst vo, da naj bi bili nekateri izmed njenih članov malo po sprejetju spornega sklepa tako v Evropskem parlamentu kot Svetu Evrope odslovljeni.
35. Če štejemo ta dejstva kot dokazana, tožeča stranka ne navaja, da naj bi bilo tem članom samim dopustno, da vložijo ničnostno tožbo zoper sporni sklep. V vsakem primeru naj ne bi veljalo, da ti dogodki izhajajo iz pravnih učinkov spornega sklepa.
36. Nazadnje tožeča stranka navaja, da naj ne bi nobeno drugo pravno sredstvo, razen tega, omogočalo spodbijati zakonitosti spornega sklepa, kolikor se nanaša na PKK.
37. Nujna je ugotovitev, da je ta trditev napačna. Dejstvo, da naj sami tožeči stranki ne bi bilo dopustno vložiti ničnostne tožbe zoper sporni sklep, nikakor ne pomeni, da nobena druga oseba, ki je naslovnik tega sklepa ali ki jo le-ta neposredno in posamično zadeva, ne bi mogla vložiti take tožbe.
38. V tem oziru je splošno znano, da je Svet s svojim Sklepom 2004/306/ES z dne 2. aprila 2004 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 in o razveljavitvi Sklepa 2002/902/ES (UL L 99, str. 28) vpisal KADEK in Kongra-Gel kot PKK na sporni seznam. Kongra-Gel je s tožbo, vloženo dne 25. junija 2004, registrirano pod številko T-253/04 (UL C 262, str. 28), predlagal razglasitev ničnosti tega sklepa.
39. Ker se tožeča stranka ne more sklicevati na dejstvo, da je enemu izmed njenih članov dopustno vložiti ničnostno tožbo zoper sporni sklep, je treba zaključiti, da je navedeni sklep ne zadeva posamično.
40. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo zavreči kot nedopustno.
Stroški
41. Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili le-ti priglašeni. Ker tožeči stranki ni uspelo, se ji v skladu s predlogom Sveta naloži plačilo stroškov.
42. Na podlagi člena 87(4) istega Poslovnika države članice in institucije, ki so posredovale v postopku, nosijo lastne stroške. Združeno Kraljestvo in Komisija nosita torej lastne stroške.
IzrekIz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrže.
2) Tožeča stranka nosi lastne stroške in stroške Sveta.
3) Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija nosita lastne stroške.
V Luxembourgu, 15. februarja 2005.
Top