SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 6. maja 2004
Zadeva T-34/03
André Hecq
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Akt, ki posega v položaj – Procesno upravičenje – Uradnik, ki nastopa v lastnem imenu in ne v imenu sindikalne organizacije – Nedopustnost“
Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000
Predmet: Tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe Komisije z dne 4. oktobra 2002 o zavrnitvi ugovora A. Hecqa, ki ga je ta vložil v svojem imenu in kot predsednik Sindikata mednarodnih in evropskih uradnikov, zoper več odločb o zastopanju osebja in o sredstvih, ki jih daje na voljo Komisija, in zaradi povrnitve škode, domnevno utrpele zaradi dejanj Komisije.
Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Opredelitev zadeve in vzroka – Tožbeni razlogi in trditve, ki jih pritožba ne zajema, vendar so z njo tesno povezani – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Tožba – Procesno upravičenje – Tožba uradnika, ki nastopa v lastnem imenu, proti odločbi o odpovedi sporazuma, sklenjenega med institucijo in strokovno organizacijo, katerega cilj je urejanje le kolektivnih delovnih razmerij – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Tožba – Tožba, ki ob odsotnosti akta, ki posega v položaj, izpodbija splošen in abstrakten akt – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
4. Uradniki – Tožba – Odškodninski zahtevek, povezan s predlogom za razglasitev ničnosti – Nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti s posledico nedopustnosti odškodninskega zahtevka
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
1. Cilj predhodnega postopka je omogočiti sporazumno rešitev sporov, ki so se pojavili med uradniki ali uslužbenci in upravo. Da bi ta postopek lahko dosegel cilj, mora organ, pristojen za imenovanja, dovolj natančno poznati ugovore, ki so jih udeleženci navedli zoper izpodbijano odločbo. Poleg tega morajo imeti v tožbi uradnikov zaključni predlogi, ki so predloženi sodniku Skupnosti, enak predmet kot tisti, priglašeni v pritožbi, in vsebujejo le predmet izpodbijanja, ki temelji na istem vzroku kot predmet izpodbijanja v pritožbi. Predmet izpodbijanja se lahko pred tem sodnikom razvije s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki se ne pojavijo nujno v pritožbi, ampak so z njo tesno povezani. Na koncu, ker je predhodni postopek neformalen in ker udeleženci na tej stopnji načeloma nastopajo brez odvetnika, uprava pritožb ne sme razlagati strogo, ampak nasprotno, razlagati jih mora v odprtem duhu.
(Glej točko 21.)
Napotitev na: Sodišče, 14. marec 1989, Del Amo Martinez proti Parlamentu, 133/88, Recueil, str. 689, točke od 9 do 11; Sodišče prve stopnje, 11. september 2002, Nevin proti Komisiji, T-127/00, RecFP, str. I-A-149 in II-781, točka 28.
2. Okvirni sporazum med institucijo in sindikalnimi ter strokovnimi organizacijami, katerega cilj je opredeliti njihova razmerja, je splošen akt in je namenjen le urejanju kolektivnih delovnih razmerij med zadevno institucijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami. Za posameznega uradnika ne ustvarja nikakršne obveznosti niti pravice in ne spada na področje individualnih delovnih razmerij med delodajalcem in uradnikom, ampak v širši okvir razmerij med institucijo ter sindikalnimi in strokovnimi organizacijami. Odpoved takega sporazuma ni ukrep, ki bi imel zavezujoče pravne učinke, ki bi neposredno in posamično vplivali na interese uradnika, ki je član sindikata, tako da bi značilno spreminjali njegov pravni položaj uradnika, in proti kateremu bi bilo iz tega naslova mogoče vložiti tožbo.
(Glej točke od 33 do 35.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 15. julij 1994, Browet in drugi proti Komisiji, od T-576/93 do T‑582/93, Recueil, str. II-677, točka 44.
3. V sistemu pravnih sredstev, ki so uvedena s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, lahko uradnik izpodbija le akt, ki posamično posega v njegov položaj, in samo v tem okviru se lahko ugovor nezakonitosti sklicuje na neuporabnost splošnega akta.
(Glej točki 39 in 57.)
Napotitev na: Sodišče, 16. julij 1981, Bowden in drugi proti Komisiji, 153/79, Recueil, str. 2111, točka 13; Sodišče prve stopnje, 22. junij 1994, Rijnoudt in Hocken proti Komisiji, T-97/92 in T-111/92, RecFP, str. I-A-159 in II-511, točka 41.
4. Če tožeča stranka vloži tožbo, da bi sočasno dosegla razglasitev ničnosti akta institucije in pridobitev odškodnine za škodo, ki jo je povzročil ta akt, sta zahtevka tako povezana drug z drugim, da je posledica nedopustnosti predloga za razglasitev ničnosti nedopustnost odškodninskega zahtevka.
(Glej točko 64.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 24. junij 1992, H. S. proti Svetu, T-11/90, Recueil, str. II-1869, točka 25; Sodišče prve stopnje, 14. december 2000, Verheyden proti Komisiji, T-213/99, RecFP, str. I‑A-297 in II-1355, točka 35.
Top