Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi T‑108/03,
Elisabeth von Pezold , stanujoča v Pölsu (Avstrija), ki jo zastopa R. von Pezold, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti , ki jo zastopa G. Braun, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije z dne 14. julija 2000 o odobritvi dokumenta o programu za razvoj podeželja v Republiki Avstriji za obdobje 2000–2006,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, V. Tiili in O. Czúcz, sodniki,
sodni tajnik: H. Jung,
sprejema naslednji
Sklep
Razlogi za odločitevPravni okvir
1. Svet je 17. maja 1999 sprejel Uredbo (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb (UL L 160, str. 80).
2. Poglavje VIII, Naslov II, te uredbe v gozdarskem sektorju določa različne ukrepe za podporo in tudi pogoje za njihovo dodelitev.
3. Člen 29(1) Uredbe št. 1257/1999 določa:
„Podpora za gozdarstvo prispeva k ohranjanju in razvoju gospodarskih, ekoloških in družbenih funkcij gozdov na podeželskih območjih.“
4. Člen 30(1), druga alinea, iste uredbe med drugim določa, da „podpora za gozdarstvo zadeva […] naložbe v gozdove za bistveno izboljšanje njihove gospodarske, ekološke in socialne vrednosti“.
5. Člen 37(1) navedene uredbe določa:
„Podpora za razvoj podeželja se odobri le za ukrepe, ki so skladni s pravom Skupnosti.“
6. Člen 37(4) Uredbe št. 1257/1999 določa:
„Države članice lahko predpišejo nadaljnje ali bolj restriktivne pogoje za dodelitev podpore Skupnosti za razvoj podeželja, če so taki pogoji skladni s cilji in zahtevami, določenimi v tej uredbi.“
7. V člen 39(2) te uredbe je navedeno:
„Načrti za razvoj podeželja, ki jih predložijo države članice, vsebujejo oceno združljivosti in skladnosti predvidenih ukrepov za podporo ter navedbo ukrepov, ki so sprejeti za zagotavljanje združljivosti in skladnosti.“
8. Poleg tega člen 41(1) Uredbe 1257/1999 določa:
„Načrti za razvoj podeželja se izdelajo na geografski ravni, za katero velja, da je najprimernejša. Pripravijo jih pristojni organi, ki jih imenuje država članica, in ta jih po posvetovanju s pristojnimi organi in organizacijami na ustrezni teritorialni ravni predloži Komisiji.“
9. Nazadnje člen 44(2) določa:
„Komisija oceni predlagane načrte, da ugotovi, ali so skladni s to uredbo. Na podlagi teh načrtov potrdi programske dokumente za razvoj podeželja po postopku iz člena 50(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 [z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o strukturnih skladih (UL L 161, str. 1)] v šestih mesecih po predložitvi načrtov.“
Dejansko stanje
10. V skladu z določbami Uredbe št. 1257/1999 so avstrijski pristojni organi Komisiji 1. septembra 1999 predložili Österreichische Programm für die Entwicklung des ländlichen Raumes (avstrijski program za razvoj podeželja, v nadaljevanju: načrt za razvoj podeželja), ki vsebuje predvsem opis predvidenih ukrepov za izvršitev načrta in načrt celotnega financiranja, v katerem so navedene nacionalne podpore ter podpore Skupnosti, določene za vsako postavko načrta in vsak ukrep znotraj predvidenih postavk. Po končanih pogovorih s Komisijo je ta načrt postal del dokončne različice, ki je bila 23. junija 2000 predložena Komisiji.
11. V točki 9.10.2.1.3., četrti pododstavek, je načrt med drugim predvideval finančno pomoč za „celostne ukrepe nasaditve, ohranitve in vzdrževanja kultur“, ki je v skladu s točko 9.10.2.1.5 dodeljena na površino največ 20 hektarjev na leto in po ukrepu.
12. Komisija je 14. julija 2000 na podlagi načrta za razvoj podeželja sprejela neobjavljeno odločbo C(2000)1973 konč. o odobritvi programskega dokumenta za razvoj podeželja Republike Avstrije za obdobje 2000–2006 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki ji ga je v skladu s členom 44(2) Uredbe št. 1257/1999 predložila Avstrija.
13. Na podlagi načrta za razvoj podeželja so avstrijski organi sprejeli več posebnih direktiv, med njimi tudi Sonderrichtlinie für die Umsetzung der „Sonstigen Maßnahmen“ des Österreichischen Programms für die Entwicklung des ländlichen Raums (posebna direktiva za izvršitev „drugih ukrepov“ avstrijskega programa za razvoj podeželja, v nadaljevanju: posebna direktiva), ki je začela veljati 27. julija 2000. V točki 6.2.1.4.1 te posebne direktive je bilo po zgledu točke 9.10.2.1.5 načrta o razvoju podeželja navedeno, da se lahko finančna pomoč za „celostne ukrepe nasaditve, ohranitve in vzdrževanja kultur“ odobri le za površino 20 hektarjev na leto in po ukrepu (v nadaljevanju: sporna določba).
14. 27. aprila in 31. avgusta 2000 je tožeča stranka, lastnica gozdnega podjetja z gozdnato površino približno 3500 hektarjev, na podlagi posebne direktive kmetijski zbornici dežele Štajerske predložila prošnji za pridobitev pomoči, namenjene za financiranje čiščenja površine 20 hektarjev v in površine 5 hektarjev.
15. V dveh dopisih tožeči stranki z dne 18. oktobra 2000 je družba Agrarmarkt Austria Marketing GmbH (v nadaljevanju: družba Agrarmarkt), ki deluje v imenu zveznega ministrstva za kmetijstvo in upravljanje gozdov ter zanj, navedla, da je direkcija za gozdove kmetijske zbornice dežele Štajerske po pregledu pogojev za dodelitev sredstev odobrila obe prošnji za omenjeno finančno pomoč v višini 79.999,91 avstrijskega šilinga oziroma 5813,82 eura in 19.999,91 avstrijskega šilinga oziroma 1453,40 eura.
16. V dopisu tožeči stranki z dne 18. januarja 2001 je družba Agrarmarkt navedla, da je direkcija za gozdove Kmetijske zbornice dežele Štajerske od nje zahtevala vračilo zneska 1453,45 eura, ki ustreza drugi finančni pomoči, z obrazložitvijo, da ta pomoč tožeči stranki naj ne bi bila dodeljena upravičeno, ker je bila z njo prekoračena omejitev, določena v sporni določbi. Družba Agrarmarkt je med drugim povedala, da so znesek 425,12 eura že odbili od zneska, nakazanega tožeči stranki 20. decembra 2000 za izvedbo projekta gozdne poti, in da so tožečo stranko pozvali, naj vrne preostali znesek 1028,33 eura.
17. Tožeča stranka je 19. novembra 2001 pred Bezirksgericht Wien Innere Stadt (okrožno sodišče na Dunaju) vložila tožbo zoper odločbo avstrijskih organov o zahtevi za povračilo druge finančne pomoči. V podporo tej tožbi je tožeča stranka predvsem trdila, da je bila sporna določba v nasprotju z Uredbo št. 1257/1999 in s konkurenčnim pravom Skupnosti. Med postopkom so avstrijski organi trdili, da je bila sporna določba sestavni del načrta za razvoj podeželja, da so se o njej pogovarjali in jo natančno pregledali ter bi jo zato morali obravnavati, kot da je bila odobrena z izpodbijano odločbo.
18. V teh okoliščinah je tožeča stranka 24. marca 2003 v sodnem tajništvu sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
Predlogi strank
19. Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi, ker odobrava sporno določbo;
– podredno, razsodi, da navedena odločba ne more biti obravnavana, kot da je odobrila sporno določbo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
20. Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrže kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
21. V skladu s členom 113 Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje pod pogoji iz člena 114(3) in (4) istega poslovnika vedno po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda.
22. V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje meni, da je bilo o primeru dovolj dobro poučeno na podlagi vsebine dokumentov in bo zato odločilo brez ustne obravnave.
Trditve strank
23. Komisija, ne da bi uradno podala ugovor nedopustnosti, v odgovoru na tožbo in dupliki izpodbija dopustnost predloga za razglasitev ničnosti, ker izpodbijana odločba tožeče stranke v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES neposredno in posamično ne zadeva.
24. Prvič, glede prvega od teh pogojev Komisija opozarja, da za odločbo, naslovljeno na državo članico, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je za neposredno zadevnost potrebno, da ima sporni ukrep Skupnosti neposreden učinek na pravni položaj posameznika in naslovnikom tega akta, ki so ga dolžni izvajati, ne dopušča nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ker gre za samodejni ukrep, ki izhaja iz ureditve Skupnosti brez uporabe drugih izvedbenih predpisov. Dodaja, da enako velja tudi, kadar za naslovnike obstaja le teoretična možnost, da ne bi izvršili akta Skupnosti, pri čemer ni dvoma o njihovi volji, da bi se uskladili s tem aktom (sodba Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točki 43 in 44, in sodba Glencore Grain proti Komisiji, C‑404/96 P, Recueil, str. I‑2435, točki 43 in 44).
25. Iz izpodbijane odločbe naj bi izhajalo, da je bila naslovljena na Republiko Avstrijo in da naj zato tožeče stranke ne bi mogli obravnavati kot naslovnico. Pri tem Komisija meni, da zgoraj omenjeni pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Poudarja, da izpodbijana odločba le ugotavlja zakonitost vsebine programa, ki ji je bil predložen, glede na Uredbo št. 1257/1999. Ta ugotovitev naj ne bi imela nobenih neposrednih učinkov na poznejše prosilce pomoči, če se upošteva diskrecijsko pravico, s katero država članica razpolaga pri izvajanju programa, in dejstvo, da Komisija ne vzdržuje nikakršnega pravnega razmerja z navedenim prosilcem. Seveda Komisija sicer priznava, da je bila sporna določba v točki 9.10.2.1.5 v načrtu za razvoj podeželja, ki je bil odobren s strani Komisije, vendar poudarja, da sta, preden je zadevna odobritev učinkovala na tožečo stranko, vmes posegla nacionalna ukrepa, in sicer posebna direktiva in odločba o dodelitvi pomoči, ki jo je sprejela družba Agrarmarkt.
26. Poudarja tudi, da je Sodišče zavzelo stališče, da odobritev nacionalnega programa pomoči s strani Komisije nikakor ne pomeni, da je ta postal akt zakonodaje Skupnosti. V navedenih okoliščinah je pri neusklajenosti pogodbe o pomoči in programa, odobrenega s strani Komisije, dolžnost nacionalnih sodišč, da iz tega izpeljejo posledice glede nacionalne zakonodaje in da pri njenem izvajanju upoštevajo ustrezno zakonodajo Skupnosti (sodba Sodišča z dne 19. septembra 2002 v zadevi Huber, C‑336/00, Recueil, str. I‑7699, točka 40). Ta obrazložitev bi bila prav tako uporabna, če se pogodba o pomoči, kot v obravnavanem primeru, ujema z odobrenim programom. V navedenem primeru bi torej tožeča stranka morala predložiti zadevo pristojnemu nacionalnemu sodišču in pred njim izpodbijati veljavnost sporne določbe z vidika nacionalne zakonodaje in zakonodaje Skupnosti.
27. Drugič, Komisija glede pogojev posamične zadevnosti tožeče stranke opozarja, da naj bi po sodni praksi odločba, naslovljena na drugo osebo, posamično zadevala tretjo osebo le, če ta odločba nanjo vpliva zaradi določenih, zanjo tipičnih značilnosti ali zaradi dejstva, ki jo posamično opredeljuje glede na vse druge osebe in jo zato posamično opredeli na enak način, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 21. februarja 1995 v zadevi Associazione agricoltori della provincia di Rovigo in drugi proti Komisiji, T‑117/94, Recueil, str. II‑455, točka 21). Vendar naj bi bil predmet izpodbijane odločbe odobritev splošnih ukrepov, med njimi tudi sporne določbe, ki se uporabljajo za objektivno določena dejanska stanja in povzročajo pravne učinke na kategorijo oseb, ki je določena splošno in abstraktno.
28. Predvsem glede sporne določbe Komisija poudarja, da ta zadeva vse avstrijske lastnike gozdov, ne da bi bila katera od njihovih skupin kakor koli diskriminirana. Tako bi tožečo stranko izpodbijana odločba zadevala le z vidika položaja, skupnega vsem navedenim lastnikom gozdov. Le okoliščina, da tožeča stranka gospodari z velikim gozdnim posestvom ter da je zato razlika med površino posestva in največjo površino, za katero se lahko dobi pomoč, večja kot pri manjših gospodarstvih, naj ne bi zadostovala, da bi se tožeča stranka jasno razlikovala od vseh drugih lastnikov gozdov.
29. Tožeča stranka ocenjuje, da je ta tožba dopustna. Prvič, predvsem glede roka za vložitev tožbe tožeča stranka izkazuje, da je bila z izpodbijano odločbo seznanjena šele 15. januarja 2003, ko so avstrijski organi predstavili svoje navedbe v okviru postopka pred Bezirksgericht Wien Innere Stadt. Tožba, vložena v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 24. marca 2003, je bila torej vložena v roku.
30. Drugič, tožeča stranka meni, da jo v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES izpodbijana odločba neposredno zadeva, če upoštevamo, da je ta odločba po mnenju avstrijskih organov sporno določbo razglasila za skladno z zakonodajo Skupnosti, zaradi česar je ta določba začela veljati z neposrednim učinkom na tožečo stranko.
31. Dejstvo, da se je Republika Avstrija teoretično lahko odpovedala uveljavitvi sporne določbe po odobritvi Komisije, naj v tem primeru ne bi bilo pomembno. Po mnenju tožeče stranke naj neposredna narava učinka odločbe o odobritvi nacionalnega predpisa ne bi bila odvisna od samovoljnega ravnanja nacionalnih organov po omenjeni odločbi glede na to, da so ti organi sestavili sporni predpis in dosegli njegovo potrditev s strani Komisije. Po mnenju tožeče stranke torej ni nobenega dvoma, da Republika Avstrija nameravala izvršiti odobreni predpis, zaradi česar je imela le teoretično možnost, da bi se odpovedala uporabi sporne določbe, v smislu sodne prakse, ki jo navaja Komisija (zgoraj v točki 24 navedeni sodbi Dreyfus proti Komisiji, točka 44, in Glencore Grain proti Komisiji, točka 44).
32. Tožeča stranka med drugim poudarja, da izpodbijana odločba avstrijskim organom ni dopuščala nikakršne diskrecijske pravice glede uporabe posebne direktive, ki ne potrebuje nobenih drugih ukrepov prenosa. Takih ukrepov naj si sicer ne bi bilo mogoče zamisliti, ker se po avstrijski zakonodaji pomoči, predvidene s posebno direktivo, odobravajo v okviru upravljanja zasebnega prava.
33. Posledično naj odločbe o dodelitvi pomoči, ki so sprejete na tem področju, ne bi bile pod nadzorom Verfassungsgerichtshof (avstrijsko ustavno sodišče) in Verwaltungsgerichtshof (avstrijsko upravno sodišče). Nedopustnost te tožbe naj bi torej tožeči stranki odvzela temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot jo priznava Sodišče. V zvezi s tem tožeča stranka nazadnje jasno razloži, da je v vlogi z dne 19. novembra 2001, s katero je začela postopek pred Bezirksgericht Wien Innere Stadt, zahtevala, naj se Sodišču v predhodno odločanje predloži vprašanje o skladnosti nacionalne določbe, ki omejuje upravičenost do pomoči na določeno površino na leto z zakonodajo Skupnosti. Vendar naj bi Bezirksgericht Wien Innere Stadt sporočilo svojo namero, da ne bo vložilo zahtevanega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Tožeča stranka naj bi bila tako prisiljena vložiti to tožbo, da bi se izognila prekluziji svojih korakov zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s tem naj trditev Komisije, da so nacionalna sodišča pooblaščena za nadzor skladnosti nacionalnih predpisov z zakonodajo Skupnosti, ne bi bila bistvena, saj ta sodišča niso pristojna, da izrazijo svoje stališče glede kršitve zakonodaje Skupnosti s strani Komisije.
34. Tretjič in zadnjič, tožeča stranka meni, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva. Trdi, da gozdno podjetje, katerega lastnica je, obsega 1250 hektarjev mladih dreves, ki potrebujejo nego (kar je več kot tretjina celotne gozdnate površine tega podjetja) po nedavnem pogozdovanju površine 500 hektarjev, s financiranjem iz lastnih sredstev v višini okoli štiri milijone eurov. To pogozdovanje naj bi bilo med drugim nujno zaradi intenzivnega izkoriščanja gozdov in propadanja, ki ga povzroča onesnaženje iz lokalne termoelektrične centrale na lignit in tovarne celuloze, ki sta obe podržavljeni, ter zaradi obrambe proti plazovom in zaradi izboljšanja vodnega režima. Vendar naj tožeča stranka ne bi bila zmožna zagotoviti nege za več kot 120 hektarjev na leto. Iz tega neobičajnega razmerja naj bi izhajalo, da izpodbijana odločba na tožečo stranko vpliva posamično.
35. Tožeča stranka priznava, da izpodbijana odločba ni bila posebej namenjena njej. Kljub vsemu zatrjuje, da bi Komisija morala upoštevati dejstvo, znano avstrijskim organom, da je sporna določba zadevala nekaj natančno določenih gozdnih gospodarstev, ki so v javnem interesu prevzela nase velike stroške zaradi vzdrževanja velikih kultur na višjeležečih območjih, ki jih je onesnaževanje močno prizadelo. Na leto naj bi namreč le približno 5 % avstrijskih gozdnatih površin potrebovalo pomoč, tako da naj bi sporna določba zadevala le manjšo skupino gospodarstev, večjih od 400 hektarjev.
Presoja Sodišča prve stopnje
Prvi predlog tožeče stranke, s katerim predlaga, naj se izpodbijana odločba razglasi za nično.
36. Uvodoma Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je uradno cilj zadevne tožbe razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ker naj bi odobrila točko 6.2.1.4.1 posebne direktive. Kljub vsemu je treba ugotoviti, da v skladu s členom 44(2) Uredbe št. 1257/1999 izpodbijana odločba na podlagi načrta za razvoj podeželja odobrava programski dokument, ki je bil predložen Komisiji, in zato ne moremo smatrati, da je odobrila točko 6.2.1.4.1 posebne direktive, s katero je na nacionalni ravni začel veljati omenjeni načrt. Ker stranke ne ugovarjajo, da ima omenjena določba enako vsebino kot točka 9.10.2.1.5. načrta za razvoj podeželja, je treba zadevno tožbo v resnici razumeti kot prizadevanje za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ker naj bi potrjevala točko 9.10.2.1.5 načrta za razvoj podeželja.
37. V zvezi s tem je treba med drugim poudariti, da člen 44(2) Uredbe št. 1257/1999 določa:
„Komisija oceni predlagane načrte, da ugotovi, ali so skladni s to uredbo. Na podlagi teh načrtov potrdi programske dokumente za razvoj podeželja […] v šestih mesecih po predložitvi načrtov.“
38. Iz člena 1 izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija odobrila programski dokument, ki ga je predložila Republika Avstrija na podlagi načrta za razvoj in ga Komisiji v končni obliki predložila 23. junija 2000.
39. Iz tega izhaja, da mora biti za odločitev o odobritvi predmet pregleda programskih dokumentov s strani Komisije vsebina načrta za razvoj podeželja, na podlagi katere so ti dokumenti sestavljeni (v tem smislu glej zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Huber, točka 39).
40. Med drugim je treba ugotoviti, da Komisija, ki ji tožeča stranka v zvezi s tem ne ugovarja, priznava, da je načrt za razvoj podeželja v točki 9.10.2.1.5 vseboval določbo, ki je uvedla omejitev pomoči za gozdarstvo na površino 20 hektarjev na leto in po ukrepu za „celostne ukrepe nasaditve, ohranitve in vzdrževanja kultur“. Treba je torej upoštevati, da izpodbijana odločba posledično vsebuje potrditev omenjene določbe s strani Komisije.
41. Glede dopustnosti te ničnostne tožbe, celo ob predpostavki, da je bila tožba vložena pravočasno in da je tožeča stranka nameravala ukrepati zoper izpodbijano odločbo, Sodišče prve stopnje opozarja, da v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES fizične ali pravne osebe lahko sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe, naslovljene na drugo osebo.
42. V tem primeru ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izključno naslovljena na Republiko Avstrijo. V teh okoliščinah je treba opozoriti, da naj bi odločba, naslovljena na drugo osebo, po ustaljeni sodni praksi tretje osebe posamično zadevala le, če ta odločba nanje vpliva zaradi določenih, zanje tipičnih značilnosti ali zaradi dejstva, ki jih posamično opredeljuje glede na vse druge osebe in jih zato posamično opredeljuje na enak način, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe (zgoraj v točki 27 navedena sodba Plaumann proti Komisiji, str. 223, in sklep Sodišča z dne 12. decembra 2003 v zadevi Bactria proti Komisiji, C‑258/02 P, Recueil, str. I-15105, točka 34).
43. Vendar v tem primeru Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je predmet izpodbijane odločbe dodeliti in določiti pogoje za finančno podporo EKUJS načrtu za razvoj podeželja Republike Avstrije za obdobje 2000–2006, načrtu, ki je vseboval zgoraj omenjeno določbo. To določbo, potrjeno z izpodbijano odločbo, tako analiziramo kot splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določen položaj in ima pravne učinke na kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno.
44. Posledično izpodbijana odločba tožečo stranko zadeva le zaradi njene objektivne značilnosti gojitelja gozdov, ki deluje v Avstriji, enako kot vse gospodarske subjekte, ki so v enakem položaju (po analogiji glej zgoraj v točki 27 navedeni sklep Associazione agricoltori della provincia di Rovigo in drugi proti Komisiji, točki 24 in 25).
45. Glede trditve tožeče stranke, da naj bi jo sporni ukrep postavljal v slabši položaj, če se upošteva, da gospodari z velikim gozdnim posestvom, je treba ob predpostavki, da se ta okoliščina izkaže za resnično, opozoriti, da ni dovolj, da so zaradi akta določeni subjekti gospodarsko bolj prizadeti kot njihovi konkurenti, da bi jih zaradi tega obravnavali, kot da jih ta akt zadeva posamično (sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1999 v zadevi Van Parys in drugi proti Komisiji, T-11/99, Recueil, str. II-2653, točki 50 in 51). Namreč, tudi če bi morali priznati, da je posledica izpodbijane omejitve ta, da tožeča stranka dobi proporcionalno manj pomoči od pomoči, ki jo prejmejo gospodarji gozdnih posesti manjšega obsega, bi iz tega vendarle izhajala podobna posledica za druge gospodarje gozdnih posesti, katerih velikost je primerljiva z velikostjo posesti tožeče stranke (po analogiji glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 2. aprila 2004 v zadevi Gonnelli in AIFO proti Komisiji, T-231/02, Recueil, str. II-1051, točka 45).
46. Tudi če bi sicer morali priznati, kot trdi tožeča stranka, da bi le majhna skupina gozdnih gospodarstev s površino, večjo od 400 hektarjev, morala izvesti določena vzdrževanja zlasti zaradi propadanja, ki ga povzročajo onesnažujoče emisije, je treba opozoriti, da možnost, da se bolj ali manj natančno določi število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se uporablja ukrep, nikakor ne pomeni, da je treba te subjekte obravnavati, kot da jih ta ukrep zadeva posamično, če ni sporno, da se, kot v obravnavanem primeru, ukrep uporablja na podlagi objektivnega pravnega ali dejanskega položaja, ki ga določa zadevni akt (sodba Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Antillean Rice Mills proti Svetu, C‑451/98, Recueil, str. I-8949, točka 52).
47. Nazadnje, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da naj bi jo izpodbijana odločba zadevala posamično, ker naj bi Komisija morala upoštevati, da sporna določba vpliva prav na nekaj gozdnih gospodarstev, ki v javnem interesu prevzemajo visoke stroške zaradi vzdrževanja velikih kultur na višjeležečih območjih, ki so močno prizadeta zaradi onesnažujočih emisij.
48. Sodišče prve stopnje namreč opozarja, da čeprav mora po ustaljeni sodni praksi Komisija na podlagi posebnih določb upoštevati posledice akta, ki ga namerava sprejeti, za položaj nekaterih posameznikov, kar lahko te osebe individualizira (v zvezi s tem glej sodbo Sodišča z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji, C-152/88, Recueil, str. I-2477, točka 11), pa je treba poudariti, da v tem primeru predpisi Skupnosti, predvsem Uredba št. 1257/1999, ne vsebujejo nobene določbe, ki bi Komisijo zavezovala, da mora ob sprejemanju odločbe o odobritvi upoštevati njene posledice za položaj posameznikov, kot je tožeča stranka (po analogiji glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v zadevi Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T-481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 62).
49. Iz prej navedenega izhaja, da tožeča stranka ni v stanju, ki bi jo razlikovalo od vseh drugih gospodarskih subjektov, zato je izpodbijana odločba ne zadeva posamično.
50. Nazadnje tožeča stranka trdi, da naj bi nedopustnost te tožbe pomenila kršitev njene temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva.
51. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje navaja, tako kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 40), da je bil s Pogodbo ES s členoma 230 in 241 na eni strani ter s členom 234 na drugi strani uveden celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, ki naj bi zagotovil nadzor nad zakonitostjo aktov institucij, ki je bil zaupan sodišču Skupnosti (glej tudi sodbo Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339, točka 23). V tem sistemu imajo fizične in pravne osebe, ki ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Skupnosti, možnost da, odvisno od primera, uveljavljajo neveljavnost takih aktov posredno v skladu s členom 241 ES pred sodiščem Skupnosti ali pred nacionalnimi sodišči in da ta sodišča, ki niso pristojna, da bi sama ugotovila neveljavnost omenjenih aktov (sodba Sodišča z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto-Frost, 314/85, Recueil, str. 4199, točka 20), pripravijo, da v zvezi s tem Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje.
52. Čeprav je naloga držav članic, da predvidijo popoln sistem pravnih sredstev in postopkov, ki omogoča spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, je Sodišče tudi presodilo, da razlaga člena 230 ES, po kateri bi morala biti ničnostna tožba razglašena za dopustno, kadar se po konkretni presoji nacionalnih procesnih pravil s strani sodišča Skupnosti izkaže, da ta posameznika ne pooblaščajo za vložitev tožbe za izpodbijanje veljavnosti spornega akta Skupnosti, ni sprejemljiva. Neposredna ničnostna tožba pred sodiščem Skupnosti ni mogoča, tudi če bi se po preizkusu dokazalo, da nacionalna postopkovna pravila posamezniku ne dovoljujejo, da toži za izpodbijanje veljavnosti zadevnega akta Skupnosti (zgoraj v točki 42 navedeni sklep Bactria proti Komisiji, točka 58). Taka ureditev bi namreč zahtevala, naj sodišče Skupnosti v vsakem konkretnem primeru presoja in razlaga nacionalno procesno pravo, s čimer bi preseglo svoje pristojnosti v okviru nadzora nad zakonitostjo aktov Skupnosti (zgoraj v točki 51 navedena sodba Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točka 43).
53. Nazadnje je Sodišče vsekakor jasno ugotovilo (zgoraj v točki 51 navedena sodba Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točka 44) – glede pogoja posamičnega interesa iz člena 230, četrti odstavek, ES –, da čeprav je treba ta pogoj razlagati ob upoštevanju načela učinkovitega pravnega varstva in ob upoštevanju različnih okoliščin, ki individualizirajo tožečo stranko, taka razlaga ne more voditi v zanemarjanje zadevnega pogoja, ki ga izrecno določa Pogodba, brez preseganja pristojnosti, ki jih ta daje sodišču Skupnosti.
54. Sodišče prve stopnje tako ne more sprejeti trditve tožeče stranke, po kateri naj bi bila, če bi morala biti ta ničnostna tožba razglašena za nedopustno, prikrajšana za vsakršno sredstvo v obrambo svojih pravic pred sodiščem, poleg tega pa te navedbe ni dokazala.
55. Iz tega izhaja, da zahteva po učinkovitem sodnem varstvu ne izpodbija ugotovitve, po kateri izpodbijana odločba tožeče stranke ne zadeva posamično. Zato je treba to ničnostno tožbo zavreči, ne da bi bilo treba ugotavljati, ali izpodbijana odločba neposredno vpliva na tožečo stranko in ali je navedeno tožbo vložila v zahtevanem roku.
Drugi predlog tožeče stranke, s katerim ta predlaga, da se izpodbijane odločbe ne sme razumeti, kot da je odobrila sporno določbo
56. Z drugim predlogom tožeča stranka od Sodišča prve stopnje podredno zahteva, naj razsodi, da izpodbijane odločbe ne moremo obravnavati, kot da je odobrila sporno določbo.
57. Vendar je treba opozoriti, da sistem pravnih sredstev Skupnosti ne pozna drugih pravnih sredstev, razen tistih, ki so določena v členu 234 ES, kar sodišču omogoča, da odloča o razlagi akta, ki ga je izdala institucija Skupnosti.
58. Ta predlog je torej treba zavrniti, ker Sodišče prve stopnje očitno ni pristojno za njegovo obravnavo.
Stroški
59. V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s predlogi ni uspela, zato se ji v sladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
IzrekIz teh razlogov je
Sodišče prve stopnje (tretji senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
V Luxembourgu, 28. februarja 2005.
Top