SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 9. novembra 2016 ( 1 )
„Ničnostna tožba — Fitofarmacevtska sredstva — Izvedbena uredba (EU) 2015/2069 — Odobritev osnovne snovi natrijev hidrogenkarbonat — Neobstoj neposrednega nanašanja — Nedopustnost“
V zadevi T‑746/15,
Biofa AG s sedežem v Münsingnu (Nemčija), ki sta jo sprva zastopala C. Stallberg in S. Knoblich, nato C. Stallberg, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo P. Ondrůšek, G. von Rintelen in F. Moro, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2069 z dne 17. novembra 2015 o odobritvi osnovne snovi natrijev hidrogenkarbonat v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011 (UL 2015, L 301, str. 42),
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
ob posvetovanju v sestavi S. Gervasoni, v funkciji predsednika, L. Madise in Z. Csehi (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1
Tožeča stranka, Biofa AG, je družba, ki proizvaja in trži fitofarmacevtska sredstva ter ima dovoljenje za promet za fungicid iz kalijevega hidrogenkarbonata, imenovan VitiSan.
2
Kalijev hidrogenkarbonat je „aktivna snov“, navedena v Prilogi k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 z dne 25. maja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede seznama registriranih aktivnih snovi (UL 2011, L 153, str. 1).
3
Na predlog danske agencije za varstvo okolja je Komisija 17. novembra 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/2069 o odobritvi osnovne snovi natrijev hidrogenkarbonat v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011 (UL 2015, L 301, str. 42, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
4
Potem ko je Komisija prejela tehnično poročilo Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) o zadevni snovi, je z izpodbijano uredbo natrijev hidrogenkarbonat odobrila kot „osnovno snov“ v smislu Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL 2009, L 309, str. 1).
5
Natrijev hidrogenkarbonat je na trgu prisoten kot aditiv za živila v smislu Uredbe Komisije (EU) št. 1130/2011 z dne 11. novembra 2011 o spremembah Priloge III k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o aditivih za živila z vzpostavitvijo seznama Unije aditivov za živila, odobrenih za uporabo v aditivih za živila, encimih za živila, aromah za živila in hranilih (UL 2011, L 295, str. 178). Odobritev te snovi kot „osnovne snovi“ tako omogoča, da se ta proizvod, ki se običajno uporablja za zelo različne namene, uporablja tudi za namene varstva rastlin.
Postopek in predlogi strank
6
Tožeča stranka je 22. decembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
7
Tožeča stranka je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča isti dan vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 18. januarja 2016, odločitev o stroških pa je bila pridržana.
8
Komisija je 5. februarja 2016 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je stališče glede tega ugovora vložila 31. marca 2016.
9
Kraljevina Danska je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. aprila 2016 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije.
10
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
izpodbijano uredbo razglasi za nično;
—
Komisiji naloži plačilo stroškov.
11
Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
tožbo razglasi za nedopustno;
—
tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
12
Tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
—
tožbo razglasi za dopustno;
—
podredno, odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo.
Pravo
Dopustnost tožbe
13
Če tožena stranka to predlaga, lahko Splošno sodišče na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek in ne da bi bilo treba odločanje o ugovoru nedopustnosti pridržati za končno odločbo.
14
Komisija uveljavlja dva ugovora nedopustnosti, od katerih se prvi nanaša na neobstoj neposrednega nanašanja na tožečo stranko in drugi na neobstoj pravnega interesa tožeče stranke.
15
Najprej je treba preučiti prvi ugovor nedopustnosti, ki ga navaja Komisija.
16
Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka navedenega člena vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
17
V tej zadevi ni sporno, da izpodbijana uredba ni bila naslovljena na tožečo stranko, ki torej ni naslovnik tega akta. Zato lahko tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper navedeno uredbo, le če se ta, prvič, nanjo nanaša neposredno, in drugič, če se ta nanjo nanaša posamično v smislu drugega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ali če je izpodbijani akt predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov v smislu tretjega primera iz te določbe.
18
Tožeča stranka trditev, da se izpodbijana uredba nanjo neposredno nanaša, utemeljuje z argumentoma, od katerih se prvi nanaša na člen 59(1) Uredbe št. 1107/2009 in drugi na gospodarske posledice, ki jih ima izpodbijana uredba za njen položaj na trgu.
19
Tožeča stranka s prvim argumentom trdi, da je EFSA v tehničnem poročilu, ki ga je Komisiji predložila v okviru odobritve natrijevega hidrogenkarbonata kot osnovne snovi, brez njenega soglasja uporabila rezultate študij, ki jih je predložila za odobritev kalijevega hidrogenkarbonata kot aktivne snovi. Natančneje, EFSA naj bi v zadevnem tehničnem poročilu izključila, da ima lahko natrijev hidrogenkarbonat negativne učinke na medonosne čebele, ker so bili ti učinki izključeni v primeru kalijevega hidrogenkarbonata v okviru odobritve sredstva VitiSan in še enega sredstva.
20
V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da člen 59(1) Uredbe št. 1107/2009 med drugim določa, da za poročila o preskusih in študijah, ki se nanašajo na aktivno snov, registrirano v skladu z navedeno uredbo, velja varstvo podatkov v skladu z nekaterimi pogoji, ki so v tej zadevi izpolnjeni. Natančneje, opozarja, da ta določba določa, da če je poročilo zaščiteno, ga država članica, ki ga je prejela, ne sme uporabljati v korist drugih vlagateljev za registracijo fitofarmacevtskih sredstev, razen v nekaterih primerih, ki so določeni v zadevni uredbi in v tej zadevni niso upoštevni.
21
Prvič, tožeča stranka meni, da ji ta določba daje subjektivno pravico, ki jo je Komisija kršila, ker je v okviru odobritve natrijevega hidrogenkarbonata kot osnovne snovi uporabila podatke tožeče stranke v zvezi z odobritvijo kalijevega hidrogenkarbonata kot aktivne snovi brez njenega soglasja in pred iztekom desetletnega obdobja varstva, ki velja za te podatke.
22
Drugič, po mnenju tožeče stranke dejstvo, da besedilo člena 59(1) Uredbe št. 1107/2009 ne določa varstva podatkov v okviru poenostavljenega postopka za odobritev osnovne snovi, ne nasprotuje tem ugotovitvam, ker tako kot sklep o registraciji aktivne snovi sklep o odobritvi snovi kot osnovne snovi omogoča tretji osebi, da trži fitofarmacevtsko sredstvo, ki je konkurenčno sredstvu tožeče stranke. To naj bi bilo toliko očitneje, ker naj bi imela odobritev osnovne snovi večje posledice za konkurenco, saj bi neomejenemu številu oseb omogočala, da to osnovno snov na ozemlju Evropske unije tržijo kot fitofarmacevtsko sredstvo brez časovne omejitve.
23
Tretjič, ugotovitev tožeče stranke naj bi potrjevalo dejstvo, da v členu 23(1) Uredbe št. 1107/2009, ki določa odstopanja od nekaterih členov navedene uredbe, ni omenjen člen 59(1) te uredbe.
24
Četrtič, tožeča stranka se sklicuje na kršitev načela subsidiarnosti. V skladu s členom 23 Uredbe št. 1107/2009 se posebna ureditev, ki velja za osnovne snovi, lahko uporablja, le če potreba po uporabi zadevnih snovi ni pokrita z že obstoječimi fitofarmacevtskimi sredstvi, da si drugi udeleženci na trgu ne bi prisvojili konkurenčne prednosti pred imetniki registracij s tem, da bi na trg dajali fitofarmacevtska sredstva, ki jih ni treba registrirati.
25
V zvezi s tem naj bi Komisija natrijev hidrogenkarbonat obravnavala kot aktivno snov fitofarmacevtskih sredstev in naj ne bi obstajal poslovni interes za pridobitev registracije za to aktivno snov, ker je že dovoljeno, da se v nekaterih državah članicah uporablja za namene varstva rastlin na podlagi nacionalnih določb.
26
Poleg tega naj odobritev natrijevega hidrogenkarbonata kot osnovne snovi ne bi bila koristna za namene varstva rastlin, ker obstaja kemijsko primerljiva oziroma enaka aktivna snov, zlasti kar zadeva pravila o razvrstitvi in označevanju, proizvodne postopke, uporabo in način fungicidnega delovanja, kot naj bi bilo potrjeno v tehničnem poročilu EFSA ter mednarodnih dokumentih in publikacijah.
27
Petič, tožeča stranka meni, da v skladu z „načelom prednosti“ odobritev aktivne snovi onemogoči vsakršno še nerešeno vlogo za odobritev iste snovi kot osnovne snovi. Posledično, ker naj bi zahtevala odobritev natrijevega hidrogenkarbonata kot aktivne snovi, bi bilo treba njegovo odobritev kot osnovne snovi preklicati.
28
Tožeča stranka z drugim argumentom trdi, da ima sprejetje izpodbijane uredbe neposredne gospodarske posledice za njen položaj na trgu, saj je natrijev hidrogenkarbonat, ki ga je Komisija odobrila kot osnovno snov, nadomestek za fitofarmacevtska sredstva iz kalijevega hidrogenkarbonata in zato konkurira njenemu sredstvu VitiSan.
29
Uvodoma je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso neposredno nanašanje na posameznika temelji na dveh kumulativnih pogojih. Zahteva se, prvič, da ima izpodbijani akt Unije neposredne učinke na pravni položaj posameznika, in drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih izvedbenih pravil (sklep z dne 6. septembra 2011, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, T‑18/10, EU:T:2011:419, točka 71, in sodba z dne 25. oktobra 2011, Microban International in Microban (Europe)/Komisija, T‑262/10, EU:T:2011:623, točka 27).
30
V tej zadevi je treba ugotoviti, da s prvim argumentom, ki ga je navedla tožeča stranka in se nanaša na člen 59(1) Uredbe št. 1107/2009, ni mogoče dokazati, da se izpodbijana uredba nanaša neposredno na tožečo stranko.
31
EFSA je namreč v tehničnem poročilu, ki ga je Komisiji predložila v okviru odobritve natrijevega hidrogenkarbonata kot osnovne snovi, zelo na splošno omenila rezultate študij, ki jih je tožeča stranka predložila za odobritev kalijevega hidrogenkarbonata kot aktivne snovi. EFSA je v navedenem tehničnem poročilu izključila, da ima lahko natrijev hidrogenkarbonat negativne učinke na medonosne čebele, ker so bili ti učinki izključeni v primeru kalijevega hidrogenkarbonata v okviru odobritve sredstva VitiSan in še enega sredstva.
32
Člen 59(1) Uredbe št. 1107/2009 pa določa, da varstvo podatkov, ki velja za vlagatelja za registracijo dajanja v promet ali uporabe fitofarmacevtskega sredstva, ki vsebuje aktivno snov, ki je poslal poročilo o preskusih ali študijah v zvezi s to snovjo, državi članici, ki je to poročilo prejela, prepoveduje, da ga uporabi v korist drugih vlagateljev za registracijo, razen v primerih, določenih z navedeno uredbo.
33
Namen te določbe je, kot je razvidno iz uvodne izjave 39 Uredbe št. 1107/2009, zaščititi velike naložbe, ki jih je lahko izvedel vlagatelj za registracijo, ki je poslal zadevno poročilo, pred uporabo drugega vlagatelja.
34
Zato je ni mogoče razlagati tako, da tega vlagatelja za registracijo varuje pred sklicevanji EFSA na zadevno poročilo v okviru odobritve osnovne snovi od Komisije. Kot je razvidno iz uvodne izjave 18 Uredbe št. 1107/2009, so namreč lahko „snovi, ki se pretežno ne uporabljajo kot fitofarmacevtska sredstva, […] pomembne za varstvo rastlin, [tudi če] je gospodarski interes zahtevka za odobritev lahko omejen“. Snov kot osnovna snov tako ni odobrena v korist posameznih vlagateljev, temveč v korist vseh uporabnikov, zato ne spada na področje uporabe varstva iz člena 59(1) Uredbe št. 1107/2009. Poleg tega je treba ugotoviti tudi, kot je razvidno iz člena 28(2)(a) navedene uredbe, da odobritev snovi kot osnovne snovi omogoča le „uporabo“ te snovi za namene varstva rastlin, in ne dajanje v promet te snovi kot fitofarmacevtsko sredstvo, kar potrjuje neobstoj gospodarskega interesa posameznega vlagatelja za tako odobritev.
35
Vsekakor tožeča stranka ni dokazala, kako bi lahko izpodbijana uredba, čeprav je njen namen le dovoliti uporabo – in ne dajanje v promet – natrijevega hidrogenkarbonata za namene varstva rastlin, neposredno vplivala na njen položaj s tem, da bi posegala v morebitno pravico do poslovnega varstva podatkov, vsebovanih v poročilih o preskusih ali študijah, ki jih je poslala tožeča stranka, ki naj bi jo ta imela na podlagi določb člena 59(1) Uredbe št. 1107/2009.
36
Kar zadeva drugi argument tožeče stranke, ki se nanaša na gospodarske posledice izpodbijane uredbe za njen položaj na trgu, je treba poudariti, da tožeča stranka v svojem stališču zelo splošno omenja le možnost izgube zaradi uporabe natrijevega hidrogenkarbonata namesto njenega sredstva VitiSan, ne da bi navedla elemente, s katerimi bi lahko dokazala, da izpodbijana uredba neposredno vpliva na njen pravni položaj.
37
Čeprav ni mogoče izključiti, da ima lahko izpodbijana uredba posledice za možnosti trženja sredstva tožeče stranke, kot Komisija priznava v svojih pisanjih, namreč take gospodarske posledice, ki izhajajo iz te uredbe, ne zadevajo pravnega položaja tožeče stranke, temveč samo njen dejanski položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 37, in sklep z dne 6. septembra 2011, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, T‑18/10, EU:T:2011:419, točka 75).
38
V zvezi s tem zgolj dejstvo, da lahko akt vpliva na materialni položaj tožeče stranke, ne zadostuje, da se ga lahko obravnava, kot da se nanaša neposredno na to stranko (sklepa z dne 18. februarja 1998, Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi/Komisija, T‑189/97, EU:T:1998:38, točka 48, in z dne 21. septembra 2011, Etimine in Etiproducts/ECHA, T‑343/10, EU:T:2011:509, točka 41; glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 1969, Eridania in drugi/Komisija, 10/68 in 18/68, EU:C:1969:66, točka 7).
39
Glede na navedeno je treba ugotoviti, da izpodbijana uredba nima neposrednih učinkov na pravni položaj tožeče stranke, ker zgolj dovoljuje uporabo sredstva, ki je drugačno od tistega, ki ga trži tožeča stranka, za namene varstva rastlin. Ker prvi pogoj za neposredno nanašanje ni izpolnjen, je treba ugotoviti, da se izpodbijana uredba ne nanaša neposredno na tožečo stranko in da zato ta nima procesnega upravičenja za njeno izpodbijanje, ne da bi bilo treba odločiti o morebitnem posamičnem nanašanju na tožečo stranko v smislu drugega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU in ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali je izpodbijana uredba predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, v smislu tretjega primera iz te določbe.
40
Zato je treba prvi ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, sprejeti in tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti drugi ugovor nedopustnosti.
Predlog za intervencijo
41
V skladu s členom 144(3) Poslovnika se, kadar tožena stranka vloži ugovor nedopustnosti ali nepristojnosti iz člena 130(1) navedenega poslovnika, o predlogu za intervencijo odloči šele po zavrnitvi ugovora ali po sprejetju odločitve, da se odločanje o ugovoru pridrži za končno odločbo.
42
Ker je bila v tej zadevi tožba zavržena v celoti, o predlogu za intervencijo ni treba odločati.
Stroški
43
V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogi Komisije naložiti plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
44
Poleg tega Kraljevina Danska na podlagi člena 144(10) Poslovnika nosi svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
sklenilo:
1.
Tožba se zavrže kot nedopustna.
2.
O predlogu za intervencijo Kraljevine Danske ni treba odločati.
3.
Družbi Biofa AG se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
4.
Kraljevina Danska nosi svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo.
V Luxembourgu, 9. novembra 2016
Sodni tajnik
E. Coulon
V funkciji predsednika
S. Gervasoni
( 1 ) * Jezik postopka: nemščina.
Top