Zadeva C-407/08 P
Knauf Gips KG
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Mavčne plošče – Vpogled v spis – Obremenilni in razbremenilni dokazi – Pojem ‚podjetje‘ – Gospodarska enota – Družba, odgovorna za ravnanja gospodarske enote – Trditev, prvič navedena v sodnem postopku“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Vpogled v spis – Obseg – Zavrnitev posredovanja dokumenta – Posledice
2. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Stopnja natančnosti, ki se zahteva od dokazov, ki jih je predložila Komisija
(člen 81(1) ES)
3. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Obstoj, na katerega je mogoče sklepati iz skupka ujemajočih se dejstev – Matična družba, ki nima v lasti 100 % kapitala hčerinske družbe – Okoliščina, ki ne izključuje obstoja gospodarske enote
(člen 101(1) PDEU)
4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajena ravnanja – Dokaz kršitve – Dokazno breme
(člen 81(1) ES)
5. Ničnostna tožba – Dopustnost – Fizične ali pravne osebe – Podjetje, naslovnik obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ni izpodbijalo dejanskega ali pravnega stanja med upravnim postopkom – Omejitev izvrševanja pravice do pravnega sredstva – Kršitev temeljnih načel zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe
(členi 101 PDEU, 102 PDEU in 263, četrti odstavek, PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1))
6. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Pripisovanje – Skupina družb, na vrhu katere je več pravnih oseb
(člen 81 ES)
1. Posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, in sicer pravica do vpogleda v spis, v upravnem postopku na področju uporabe pravil konkurence pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov.
Vendar neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje po eni strani dokaže, da se je Komisija opirala na ta dokument za utemeljitev svojega očitka glede obstoja kršitve, po drugi strani pa, da bi očitek bilo mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Zlasti mora dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil sporočen in na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, izločen kot obremenilni dokaz. Nasprotno pa mora glede neposredovanja razbremenilnega dokumenta zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, če bi se lahko oprlo na dokaze, ki ne bi bili skladni s sklepi, do katerih je prišla Komisija.
(Glej točke 13, 22 in 23.)
2. Za dokaz obstoja kršitve člena 81(1) ES je potrebno, da se Komisija sklicuje na resne, natančne in dosledne dokaze. Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano na splošno, ujema s to zahtevo.
Zato celo ob predpostavki, da nobeden od elementov kršitve, presojan ločeno, ne pomeni s členom 81(1) ES prepovedanega sporazuma ali usklajenega ravnanja, tak sklep ne onemogoča, da ti elementi, presojani skupaj, ne bi pomenili takega sporazuma ali takega ravnanja.
Glede na to, da so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih in kazni, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je običajno, da so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacije o tem pa je čim manj. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.
(Glej točke od 47 do 49.)
3. Konkurenčno pravo Unije se nanaša na dejavnosti podjetij. Pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Ta pojem, postavljen v kontekst, je treba razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb. Na obstoj gospodarske enote je torej mogoče sklepati iz skupka ujemajočih se dejstev, čeprav nobeno od teh dejstev, obravnavano ločeno, ne zadostuje, da bi se dokazala taka enota.
Okoliščina, da je hčerinska družba v stoodstotni lasti matične družbe, ne izključuje morebitnega obstoja gospodarske enote v smislu konkurenčnega prava.
(Glej točke 64, 65 in 82.)
4. Stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, je dolžan dokazati njen obstoj, družba ali podjetniško združenje, ki se sklicuje na ugodnost obrambe zoper ugotovitev kršitve teh pravil, pa naj bi dokazalo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo take obrambe, tako da se mora organ nato zateči k drugim dokazom. Čeprav v skladu s temi načeli dokazno breme nosi Komisija ali zadevna družba ali podjetniško združenje, so dejanski dokazi, na katere se opira stranka, lahko taki, da od druge stranke zahtevajo razlago ali utemeljitev, v nasprotnem primeru pa je mogoče sklepati, da je bila izpolnjena obveznost dokaznega bremena.
(Glej točko 80.)
5. V zvezi z uporabo pravil konkurence nobena določba prava Unije naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne nalaga, da izpodbija v njem navedena dejstva ali pravne elemente med upravnim postopkom, ker naj tega ne bi bilo mogoče storiti pozneje v fazi sodnega postopka. Čeprav namreč to, da podjetje med upravnim postopkom pred Komisijo izrecno ali implicitno prizna dejstva ali pravne elemente, lahko pomeni dodaten dokaz pri presoji utemeljenosti pravnega sredstva, pa ne more omejevati samega izvrševanja pravice do pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, ki jo ima fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.
Če ne obstaja zakonska podlaga, izrecno predvidena za to, je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča sta zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ima v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi. V skladu s členom 52(1) te listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih ta priznava, predpisano z zakonom.
(Glej točke od 89 do 91.)
6. V okviru postopka glede kršitve pravil konkurence je treba za presojo, ali družba na trgu ravna samostojno, upoštevati vse upoštevne elemente v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki obstajajo med njo in družbo iste skupine, ki je bila šteta za odgovorno za ravnanja te skupine, ki so lahko različni glede na primer in jih torej ni mogoče taksativno našteti.
V primeru skupine družb, na vrhu katere je več pravnih oseb, Komisija ne stori napake pri presoji s tem, da eno od teh družb šteje za edino odgovorno za ravnanja te skupine družb, ki skupaj sestavljajo gospodarsko enoto. Dejstvo, da na čelu te skupine ni ene same pravne osebe, namreč ni ovira temu, da bi bila ena družba odgovorna za ravnanja te skupine. Pravna struktura skupine družb, za katero je značilno, da ni ene same pravne osebe na vrhu te skupine, ni odločilna, kadar ta struktura ne odraža dejanskega delovanja in organizacije te skupine. Še posebej neobstoj pravnih razmerij podrejenosti med dvema družbama na vrhu skupine ne more povzročiti dvoma o sklepu, da je ena od teh družb odgovorna za ravnanja skupine, ker druga družba v resnici ne odloča samostojno o svojem ravnanju na zadevnem trgu.
(Glej točke 95, od 98 do 100 in od 107 do 109.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 1. julija 2010(*)
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Mavčne plošče – Vpogled v spis – Obremenilni in razbremenilni dokazi – Pojem ‚podjetje‘ – Gospodarska enota – Družba, odgovorna za ravnanja gospodarske enote – Trditev, prvič navedena v sodnem postopku“
V zadevi C‑407/08 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 19. septembra 2008,
Knauf Gips KG, nekdanja Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG, s sedežem v Iphofnu (Nemčija), ki jo zastopata M. Klusmann in S. Thomas, odvetnika,
pritožnica,
druga stranka v postopku je
Evropska komisija, ki jo zastopata F. Castillo de la Torre in R. Sauer, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, P. Lindh, sodnica, U. Lõhmus, A. Ó Caoimh in A. Arabadžiev (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. oktobra 2009,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. februarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Knauf Gips KG (v nadaljevanju: Knauf ali pritožnica), prej družba Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG, s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji (T-52/03, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila zavrnjena njena tožba za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2005/471/ES z dne 27. novembra 2002 o postopku iz člena 81 Pogodbe ES proti podjetjem BPB PLC, Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG, Société Lafarge SA in Gyproc Benelux NV (Zadeva št. COMP/E-1/37.152 – Mavčne plošče) (UL 2005, L 166, str. 8, v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204) določa:
„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1 000 do 1 000 000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [81](1) [ES] ali člen [82 ES] […]
[…]“
Dejstva spora
3 Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi povzelo dejstva spora s temi besedami:
„1 Pritožnica, družba Knauf […], proizvaja in trži gradbene materiale na mavčni osnovi.
2 Pritožnica je komanditna družba nemškega prava. Vse njene deleže imajo v lasti 21 članov družine Knauf in družba, ki ima v lasti deleže štirih drugih družbenikov. Osebno odgovorna družbenika sta g. B in g. C.
3 Komisija je 25. novembra 1998 na podlagi informacij, ki jih je prejela, nenapovedano preverila osem podjetij, ki delujejo na področju mavčnih plošč, med katerimi so tudi pritožnica in druga podjetja iz skupine Knauf. Nato je 1. julija 1999 opravila preiskavo še pri dveh drugih podjetjih.
4 Komisija je zatem na posamezna zadevna podjetja na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 […] naslovila zahteve za informacije. Komisija je zahtevala informacije o dokumentih, dobljenih v prostorih teh podjetij med preiskavami novembra 1998 in julija 1999. Družba Knauf je na to odgovorila 14. septembra 1999.
5 Komisija je 18. aprila 2001 začela upravni postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper družbe BPB plc (v nadaljevanju: BPB), Knauf, Lafarge SA (v nadaljevanju: Lafarge), Etex SA in Gyproc Benelux NV (v nadaljevanju: Gyproc) (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). Zadevna podjetja so predložila pisna stališča, kopija preiskovalnega spisa Komisije pa jim je bila poslana 17. maja 2001 na CD‑ROM-u.
6 Pritožnica je na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila z dopisom z dne 6. julija 2001.
7 Zaslišanja so potekala 17. julija 2001. Družbi BPB in Gyproc sta predstavili del svojih stališč za zaprtimi vrati.
8 Z dopisom z dne 10. avgusta 2001 je pooblaščenec za zaslišanje pritožnici poslal nezaupni različici dokumentov družb BPB in Gyproc.
9 Z dopisom z dne 20. avgusta 2001 je pritožnica zahtevala vpogled v vse dokumente iz spisa, ki so bili vanj vključeni od pošiljanja CD-ROM-a, in zlasti v odgovore na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah drugih podjetij, na katera se nanaša upravni postopek.
10 Pooblaščenec za zaslišanje je 7. septembra 2001 pritožnici poslal tri dodatne dokumente, ki jih je družba Lafarge poslala Komisiji po zaslišanju 17. julija 2001.
11 Komisija je 11. septembra 2001 zavrnila zahtevo pritožnice z dne 20. avgusta 2001 za vpogled v druge dokumente v spisu.
12 Pooblaščenec za zaslišanje je 19. novembra 2002 sprejel poročilo.
13 Komisija je 27. novembra 2002 sprejela [sporno] odločbo.
14 V izreku [sporne] odločbe je določeno:
‚Člen 1
BPB […], skupina Knauf, […] Lafarge […] in Gyproc […] so z udeležbo pri sklopu sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju mavčnih plošč prekršili člen 81(1) [ES].
Trajanje kršitve je bilo naslednje:
(a) BPB […]: najpozneje od 31. marca 1992 do 25. novembra 1998;
(b) [skupina] Knauf: najpozneje od 31. marca 1992 do 25. novembra 1998;
(c) […] Lafarge […]: najpozneje od 31. avgusta 1992 do 25. novembra 1998;
(d) Gyproc […]: najpozneje od 6. junija 1996 do 25. novembra 1998;
[…]
Člen 3
Za kršitev iz člena 1 se naslednjim podjetjem naložijo naslednje globe:
(a) BPB […]: 138,6 milijona EUR;
(b) […] Knauf […]: 85,8 milijona EUR;
(c) […] Lafarge […]: 249,6 milijona EUR;
(d) Gyproc […]: 4,32 milijona EUR;
[…]‘
15 Komisija v [sporni] odločbi meni, da so zadevna podjetja sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki se kaže v naslednjih ravnanjih, značilnih za sporazume ali usklajeno ravnanje:
– predstavniki podjetij BPB in Knauf so se leta 1992 srečali v Londonu (Združeno kraljestvo) [v nadaljevanju: sestanek v Londonu] in izrazili skupno voljo, kar zadeva stabilizacijo trgov mavčnih plošč v Nemčiji, Združenem kraljestvu, Franciji in Beneluksu;
– predstavniki podjetij BPB in Knauf so leta 1992 vzpostavili sisteme za izmenjavo informacij, v katere sta se vključili še podjetji Lafarge in nato Gyproc in ki so zadevali prodajne količine na nemškem, britanskem, francoskem in beneluškem trgu;
– predstavniki podjetij BPB, Knauf in Lafarge so si večkrat izmenjali informacije pred zvišanji cen na britanskem trgu;
– zaradi posebnega razvoja na nemškem trgu so se predstavniki podjetij BPB, Knauf, Lafarge in Gyproc srečali leta 1996 v Versaillesu (Francija), leta 1997 v Bruslju (Belgija) in leta 1998 v Haagu (Nizozemska), da bi si razdelili ali vsaj stabilizirali nemški trg;
– predstavniki podjetij BPB, Knauf, Lafarge in Gyproc so si v obdobju od leta 1996 do leta 1998 večkrat izmenjali informacije in se dogovorili o zvišanjih cen na nemškem trgu.
16 Pri določanju zneska globe je Komisija uporabila metodo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) [U]redbe št. 17 in členom 65(5) [P]ogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice).
17 Pri določanju izhodiščnega zneska glob, ki se določi na podlagi teže kršitve, je Komisija najprej menila, da so zadevna podjetja storila kršitev, ki je že po sami naravi zelo resna, saj je bil namen njihovega ravnanja končati cenovno vojno in stabilizirati trg z izmenjavo zaupnih informacij. Komisija je poleg tega menila, da so sporna ravnanja vplivala na trg, saj zadevna podjetja predstavljajo skoraj vso ponudbo mavčnih plošč in so bili na zelo skoncentriranem in oligopolnem trgu uresničeni različni vidiki kartela. Kar zadeva velikost upoštevnega geografskega trga, je Komisija menila, da so bili s kartelom pokriti štirje glavni trgi v Evropski skupnosti: Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija in Beneluks.
18 Ker je Komisija nato menila, da se zadevna podjetja med seboj precej razlikujejo, jih je obravnavala različno, in sicer na podlagi prometa iz prodaje obravnavanega proizvoda na zadevnih trgih v celotnem zadnjem letu trajanja kršitve. Na podlagi tega je kot izhodiščni znesek globe za BPB določila 80 milijonov EUR, za Knauf in Lafarge 52 milijonov EUR ter za Gyproc 8 milijonov EUR.
19 Da bi bil učinek glede na velikost in skupne vire podjetij dovolj odvračilen, je bil izhodiščni znesek globe, ki je bila naložena podjetju Lafarge, povečan za 100 % in je skupaj znašal 104 milijone EUR.
20 Ob upoštevanju trajanja kršitve je bil nato izhodiščni znesek povečan za 65 % za BPB in Knauf, za 60 % za Lafarge in za 20 % za Gyproc, saj je Komisija kršitev v primeru podjetij Knauf, Lafarge in BPB opredelila kot dolgotrajno, v primeru podjetja Gyproc pa kot srednje trajno.
21 Zaradi obteževalnih okoliščin (ponovljene kršitve) je Komisija osnovni znesek globe, ki jo je naložila podjetjema BPB in Lafarge, povečala za 50 %.
22 Nato je Komisija zaradi olajševalnih okoliščin globo, ki jo je naložila podjetju Gyproc, zmanjšala za 25 %, ker je to podjetje kot destabilizacijski element prispevalo k omejitvi učinkov kartela na nemški trg in se ni pojavljalo na britanskem trgu.
23 Nazadnje je Komisija na podlagi oddelka D(2) svojega obvestila o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, […]) podjetju BPB globo zmanjšala za 30 %, podjetju Gyproc pa za 40 %. Tako je bil končni znesek globe 138,6 milijona EUR za BPB, 85,8 milijona EUR za Knauf, 249,6 milijona EUR za Lafarge in 4,32 milijona EUR za Gyproc.“
Izpodbijana sodba
4 Družba Knauf je 13. februarja 2003 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ničnostno tožbo zoper sporno odločbo. Podredno je Splošnemu sodišču predlagala, naj zniža znesek globe, ki ji je bila naložena.
5 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank
6 Družba Knauf s pritožbo predlaga Sodišču, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;
– še bolj podredno, ustrezno zmanjša globo, naloženo pritožnici s členom 3 sporne odločbe, vendar najmanj za 54,51 milijona EUR in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
7 Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov družbi Knauf.
Pritožba
8 Družba Knauf v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge, in sicer prvič, kršitev pravice do obrambe, drugič, kršitev člena 81 ES in, tretjič, kršitev člena 15 Uredbe št. 17.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe
9 Prvi pritožbeni razlog se deli na dva različna dela, ki ju je treba preučiti zaporedoma.
Prvi del prvega pritožbenega razloga: zavrnitev dostopa do obremenilnih dokazov
– Trditve strank
10 Družba Knauf v bistvu izpodbija točki 49 in 50 izpodbijane sodbe, ker naj Splošno sodišče nezakonito ne bi izpolnilo svoje obveznosti preučitve posledic tega, da ji je Komisija zavrnila dostop do nekaterih obremenilnih dokazov. Pritožnica meni, da ker je izvedela za obremenilne dokaze, ki ji niso bili sporočeni, in dele sporne odločbe, ki temeljijo izključno na teh dokazih, ni potrebna nobena dodatna navedba za sklep, da bi bili ustrezni deli te odločbe drugačni, če bi bili ti dokazi izločeni. Glede na to, da se ti dokazi nanašajo na vsebinski del kršitve v celoti, naj bi bil rezultat, do katerega bi vodila ta odločba, drugačen.
11 Komisija meni, da je prvi del prvega pritožbenega razloga brezpredmeten, ker obsoja dodatno utemeljitev, kot naj bi bilo razvidno iz točke 63 izpodbijane sodbe. Poleg tega navaja, da družba Knauf ni dokazala, da bi bil rezultat, do katerega je privedla sporna odločba, drugačen, če bi pritožnica imela vpogled v obremenilne dokumente, ki ji niso bili sporočeni.
– Presoja Sodišča
12 Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 49 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je razen nekaterih podrobnejših primerov pritožnica le naštela točke obrazložitve sporne odločbe, v katerih so navedeni dokumenti, vpogled v katere je bil zavrnjen, in sklepalo, da tako naštevanje ne zadošča za izpolnitev obveznosti, ki jo nalaga sodna praksa, v skladu s katero mora pritožnica dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi bili zadevni dokumenti izločeni kot obremenilni dokazi. Zato je Splošno sodišče, kot je navedlo v točki 50 iste sodbe, preučilo zatrjevano kršitev vpogleda v dokumente kot dokaze, ki vključujejo obremenilna dejstva, samo ob upoštevanju očitkov, ki jih je izrecno navedla pritožnica.
13 V skladu z ustaljeno sodno prakso neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje dokaže, po eni strani, da se je Komisija opirala na ta dokument za utemeljitev svojega očitka glede obstoja kršitve in, po drugi strani, da bi očitek bilo mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Če bi bili na voljo še drugi dokazni dokumenti, s katerimi so se stranke seznanile med upravnim postopkom in so z njimi posebej podprti sklepi Komisije, izločitev nepredloženega obremenilnega dokumenta kot dokaza ne bi vplivala na utemeljenost očitkov iz izpodbijane odločbe. Zadevna podjetja morajo dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil sporočen in na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, izločen kot obremenilni dokaz (sodba z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 71 do 73).
14 Preprosto naštevanje točk obrazložitve sporne odločbe, v katerih so navedeni dokumenti, vpogled v katere je bil zavrnjen, pa ne more samo po sebi dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v tej odločbi, drugačen, če bi bili zadevni dokumenti izločeni kot obremenilni dokaz.
15 Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del prvega pritožbenega razloga: zavrnitev dostopa do razbremenilnih dokazov
– Trditve strank
16 Prvič, družba Knauf Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 64 in 65 izpodbijane sodbe napačno povzelo njeno utemeljitev glede tega, da ji je Komisija zavrnila dostop do nekaterih razbremenilnih dokazov.
17 Drugič, družba Knauf meni, da je Splošno sodišče v točkah od 70 do 78 izpodbijane sodbe nepravilno uporabilo sodno prakso Sodišča o razbremenilnih dokazih. Tako naj ji ne bi bilo treba dokazati, da bi bila sporna odločba po vsebini drugačna, če bi imela dostop do odgovorov, ki so jih podala druga zadevna podjetja na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ampak le, da bi te dokumente lahko uporabila za svojo obrambo. Splošno sodišče pa naj bi preverilo, ali bi razbremenilni dokazi, ki jih je navedla pritožnica, lahko vplivali na rezultat te odločbe.
18 Tretjič, družba Knauf izpodbija tudi ugotovitev Splošnega sodišča, da odgovor podjetja BPB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vsebuje razbremenilnih dokazov. Trdi, da se v skladu s splošnimi dokaznimi načeli izjave drugih zadevnih podjetij štejejo za dokaze. Poleg tega dejstvo, da je pritožnica v upravnem postopku podala enake trditve, ne spremeni narave navedenih izjav.
19 Zadnjič, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo nekaterih delov odgovora podjetja BPB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, na katerega se je sklicevala kot na razbremenilni dokaz, ki ji ni bil sporočen.
20 Komisija meni, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo sodno prakso Sodišča s tega področja in da ni izkrivilo utemeljevanja pritožnice.
21 Ta institucija tudi navaja, da družba Knauf zgolj ponavlja trditve, ki jih je podala pred Splošnim sodiščem, s čimer skuša doseči, da bi Sodišče ponovno presodilo njene očitke, zaradi česar naj bi bil drugi del prvega pritožbenega razloga nedopusten. Pritožnica naj poleg tega ne bi dokazala, kako naj bi bili zadevni nesporočeni dokazi koristni za njeno obrambo.
– Presoja Sodišča
22 Posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, in sicer pravica do vpogleda v spis, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68 in navedena sodna praksa).
23 V zvezi s tem, da neki razbremenilni dokument ni bil sporočen, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi, in sicer da bi, če bi se nanje lahko oprlo v upravnem postopku, lahko uveljavljalo dokaze, ki ne bi bili skladni s sklepi, do katerih je prišla Komisija, in bi lahko tako kakor koli vplivali na njeno presojo v poznejši odločbi, vsaj glede teže in trajanja njemu očitanega ravnanja, in s tem na višino globe (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa).
24 Iz tega sledi, da je naloga pritožnice dokazati ne samo, da ni imela dostopa do nekaterih razbremenilnih dokazov, ampak tudi, da bi jih lahko uporabila v svojo obrambo.
25 Splošno sodišče je v zvezi s tem v točkah od 72 do 77 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnica ni dokazala, da bi lahko v svojo obrambo uporabila zadevne dokumente, ki ji niso bili sporočeni, saj je v upravnem postopku podala enako utemeljitev, kakršna je v teh dokumentih, in da jo je Komisija v sporni odločbi zavrnila. Na podlagi tega je lahko Splošno sodišče v točki 78 iste sodbe sklepalo, da čeprav bi se pritožnica lahko sklicevala na te dokumente v upravnem postopku, ti dokumenti ne bi mogli vplivati na presojo Komisije.
26 Poudariti pa je treba, da pritožnica ne izpodbija presoje Splošnega sodišča, da ni dokazala, da bi v svojo obrambo lahko uporabila dokumente, ki ji v upravnem postopku niso bili sporočeni.
27 Torej kljub predpostavki, da – kot zatrjuje pritožnica – zadevni dokumenti pomenijo razbremenilne dokaze, ta ugotovitev ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.
28 In čeprav, kot navaja pritožnica, je Splošno sodišče v točki 74 izpodbijane sodbe nepravilno uporabilo sodno prakso, navedeno v točki 23 te sodbe, s tem, da je presodilo, da informacije, ki jih vsebuje razbremenilni dokument, ki ni bil sporočen, in sicer točka 4.2.1. odgovora podjetja BPB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne bi mogle spremeniti „končnega rezultata“ sporne odločbe, pa ta napaka ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe, ker pritožnica ni poskušala dokazati, da bi lahko te informacije uporabila v svojo obrambo ob upoštevanju zlasti ugotovitve Splošnega sodišča, da je Komisija take trditve že upoštevala v tej odločbi.
29 Ta očitek je zato treba zavrniti kot brezpredmeten.
30 Prav tako ne more biti uspešen niti očitek o domnevnem izkrivljanju trditev, ki jih je družba Knauf navedla na prvi stopnji in naj bi bile napačno povzete v točki 65 izpodbijane sodbe.
31 Kadar pritožnik zatrjuje izkrivljanje svojih trditev, mora na podlagi člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 112(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Sodišča natančno navesti dejstva, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 50). Pritožnica pa ni natančno opredelila tistih svojih trditev, ki naj bi bile v izpodbijani sodbi izkrivljene.
32 Poleg tega, ker pritožnica Splošnemu sodišču ne očita, da na prvi stopnji ni opustilo presoje njenih tožbenih razlogov in predlogov, vprašanje, ali je Splošno sodišče napačno povzelo trditve pritožnice, ne vpliva na rešitev tega spora.
33 Sprejeti ni mogoče niti očitka glede zatrjevane opustitve Splošnega sodišča, da bi upoštevalo nekatere dele odgovora podjetja BPB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zlasti točk 4.1.16 in 4.2.3 tega odgovora.
34 V zvezi s točko 4.1.16 tega odgovora je treba poudariti, da je njeno bistvo trditev, da „je konkurenca na različnih evropskih trgih še naprej intenzivna“ kljub „domnevnemu dogovoru“, doseženem na sestanku v Londonu. Splošno sodišče pa je vprašanje nadaljnjega obstoja konkurence dejansko obravnavalo v točkah 72 in 75 izpodbijane sodbe.
35 Glede točke 4.2.3 odgovora družbe BPB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je treba navesti, da je v njej vsebovano, da številčni podatki, ki so si jih izmenjali ta družba in njeni konkurenti, niso bili upoštevani v postopku njenega načrtovanja. Vendar je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 73 in 74 izpodbijane sodbe preučilo trditve glede namena te izmenjave informacij in zatrjevanega dejstva, da so tako izmenjane informacije poznali le g. D, član uprave družbe Gyproc in predsednik – generalni direktor podjetja BPB, implicitno odgovorilo na trditev pritožnice.
36 Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
37 Torej je treba zavrniti prvi pritožbeni razlog, ki ga navaja družba Knauf v utemeljitev pritožbe.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 81(1) ES
Trditve strank
38 Družba Knauf navaja, da je Splošno sodišče ugotovilo obstoj kršitve člena 81(1) ES s tem, da se je v točkah od 140 do 298 izpodbijane sodbe opiralo na ugotovitve, ki izhajajo iz nepredloženih obremenilnih dokazov. Tako naj Splošno sodišče ne bi spoštovalo svoje izjave iz točke 63 iste sodbe, da pri preučitvi vsebine zadeve ne bo upoštevalo teh obremenilnih dokazov.
39 Poleg tega pritožnica meni, da kljub upoštevanju nepredloženih obremenilnih dokazov, nobeden od petih delov kršitve, ki se ji očita, in sicer sestanek v Londonu leta 1992, izmenjava informacij o prodanih količinah v Nemčiji, Franciji, Beneluksu in Združenem kraljestvu med letoma 1992 in 1998, izmenjava informacij o zvišanju cen v Združenem kraljestvu v istem obdobju, dogovori o tržnih deležih v Nemčiji (sestanki v Versaillesu, Bruslju in Haagu) od junija 1996 naprej in dogovor o zvišanju cen v Nemčiji od leta 1996 naprej, ne izpolnjuje meril, potrebnih za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES.
40 Komisija trdi, da je drugi pritožbeni razlog v celoti nedopusten, saj se nanaša le na dejanske ugotovitve Splošnega sodišča.
41 Poleg tega poudarja, da družba Knauf ne zanika obstoja enotne, trajajoče kršitve, na kateri temelji sporna odločba. Obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma naj bi bilo treba ugotavljati na podlagi več naključij in indicev, ki se lahko skupaj, kadar ni druge ustrezne razlage, štejejo za dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.
Presoja Sodišča
42 Prvič, glede očitka, da naj bi se Splošno sodišče za to, da bi ugotovilo obstoj kršitve na podlagi člena 81(1) ES, opiralo na ugotovitve na podlagi nepredloženih obremenilnih dokazov, je treba poudariti, da se pritožnica zgolj na kratko sklicuje na točke od 140 do 298 izpodbijane sodbe, ne da bi natančno navedla nepredložene obremenilne dokaze, na katerih je Splošno sodišče utemeljilo svoje razlogovanje.
43 Iz členov 256 PDEU, 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 112(1)(c) Poslovnika Sodišča pa je razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti grajane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog (glej zlasti sodbe z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 34; z dne 8. januarja 2002 v zadevi Francija proti Monsanto in Komisiji, C-248/99 P, Recueil, str. I-1, točka 68, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi British Aggregates proti Komisiji (C-487/06 P, ZOdl., str. I-10515, točka 121).
44 Ta očitek je zato nedopusten.
45 Drugič, glede očitka, ki se nanaša na to, ali ima vsak od petih delov ravnanja, ki se očita pritožnici, naravo kršitve, je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 306 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz sporne odločbe razvidno, da „sporazumi in usklajena ravnanja v tej zadevi predstavljajo vrsto dejanj zadevnih podjetij, ki uresničujejo skupen gospodarski cilj, namreč omejevanje konkurence, in da pomenijo različne oblike kompleksnega, neprekinjenega dogovora, katerega cilj in posledica sta bila omejiti konkurenco. Glede na to, da so zgoraj omenjeni dogovori in usklajena ravnanja brez prekinitve od leta 1992 do leta 1998 v veliki meri odražali skupno željo strank, da stabilizirajo in torej omejijo konkurenco vsaj na nemškem, francoskem, britanskem in beneluškem trgu mavčnih plošč, Komisija kršitev označuje kot enotno, kompleksno in trajajočo.“ V točki 321 te sodbe je Splošno sodišče zavrnilo očitke pritožnice glede opredelitve kartela kot enotne in trajajoče kršitve.
46 Družba Knauf ne izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča glede obstoja enotne in trajajoče kršitve, ampak le zatrjuje, da nobeden od elementov, ki pomenijo kršitev, ki se ji očita, ne utemeljuje kršitve člena 81(1) ES.
47 V zvezi s tem je treba spomniti, da je za dokaz obstoja kršitve člena 81(1) ES potrebno, da se Komisija sklicuje na resne, natančne in dosledne dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C-89/85, C-104/85, C-114/85, C-116/85, C‑117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil, str. I-1307, točka 127). Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano na splošno, ujema s to zahtevo.
48 Zato celo ob predpostavki, da – kot zatrjuje pritožnica – nobeden od elementov zadevne kršitve, presojan ločeno, ne pomeni s členom 81(1) ES prepovedanega sporazuma ali usklajenega ravnanja, tak sklep ne onemogoča, da ti elementi, presojani skupaj, ne bi pomenili takega sporazuma ali takega ravnanja.
49 Kot je namreč Sodišče že presodilo, je – glede na to, da so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih in kazni, ki lahko doletijo kršitelje, znane – običajno, da so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacije o tem pa je čim manj. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57).
50 Ta očitek zato ni utemeljen.
51 Zato je treba drugi pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Knauf, zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog: kršitev člena 15 Uredbe št. 17 in člena 81 ES
Trditve strank
52 Družba Knauf najprej zatrjuje, da je iz točke 348 izpodbijane sodbe razvidno, da Splošno sodišče ni ravnalo objektivno in nepristransko, ampak je, nasprotno, vnaprej določilo, da ji mora biti naložena globa zaradi ravnanj družbe Gebrüder Knauf Verwaltungsgesellschaft KG (v nadaljevanju: GKV) in njenih hčerinskih družb, medtem ko ugotovitev, da so te imele korist od zadevne kršitve, nikakor ni utemeljena.
53 Pritožnica meni, da je Splošno sodišče tudi kršilo člen 15 Uredbe št. 17 s tem, da je sklepalo na obstoj gospodarske enote, ki jo sestavljajo ta družba in druge družbe v lasti družine Knauf (v nadaljevanju: skupina Knauf), in s tem, da ji je pripisalo odgovornost za njihova ravnanja.
54 Družba Knauf graja elemente, na katere se je oprlo Splošno sodišče, ko je sklepalo o obstoju gospodarske enote med družbama Knauf in GKV ter njunimi hčerinskimi družbami. Zlasti naj sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (C-286/98 P, Recueil, str. I-9925) v obravnavanem primeru ne bi bila upoštevna, saj naj pritožnica ne bi bila obvladovana niti naj ne bi obvladovala druge družbe. Poleg tega naj ne bi bila upoštevna niti sodba Splošnega sodišča z dne 11. decembra 2003 v zadevi Minoan Lines proti Komisiji (T-66/99, Recueil, str. II-5515), na katero se je Splošno sodišče sklicevalo v točkah 350, 351 in 355 izpodbijane sodbe, ker se ta sodba nanaša na trgovske zastopnike. Enako naj bi bilo s sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji (T-9/99, Recueil, str. II‑1487), ker je bil v tej sodbi obstoj gospodarske enote utemeljen na tem, da ima ista oseba kot družbenik v lasti vse deleže več družb, medtem ko naj bi imelo v obravnavanem primeru pritožnico in družbo GKV v lasti 22 oseb, vsaka z manjšinskim deležem.
55 O obstoju gospodarske enote se tudi ne more sklepati na podlagi dejstva, da pritožnico in druge družbe iz skupine z istim imenom skupno nadzorujejo številni družbeniki, ki spadajo v družino Knauf, ker je tak skupni nadzor izključen, kadar so med družbeniki mogoče spremembe večine ali različni večinski deleži. Z družinsko pogodbo z dne 9. decembra 1994 (v nadaljevanju: družinska pogodba), ki jo je Splošno sodišče omenilo v točki 349 izpodbijane sodbe, naj zadevne družbe ne bi postale predmet skupnega nadzora. Družba Knauf meni, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso Sodišča, zlasti s sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji (C-196/99 P, Recueil, str. I‑11005), s katero naj bi Sodišče ugotovilo, da preprosto dejstvo, da ima kapital dveh ločenih gospodarskih družb v lasti ista oseba ali ista družina, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja gospodarske enote med tema družbama.
56 Poleg tega naj bi bilo dejstvo, da sta bila ista družbenika komplementarja vseh družb Knauf in sta jih zastopala v obdobju, v katerem naj bi bila storjena kršitev, nepomembno. Enako naj bi bilo z izmenjavami informacij med družbami te skupine, obveščanji o prometu v upravnem postopku, dejstvom, da je bila večina dokumentov, najdenih med preiskavami, napisanih na papirju z glavo družbe Knauf in njenimi podatki, in dejstvom, da je bila ta družba edina sogovornica v upravnem postopku.
57 Glede odgovornosti pritožnice za ravnanja družb iz skupine Knauf ta graja točko 356 izpodbijane sodbe in navaja, da dejstvo, da je edina družba, ki je ne upravlja družba GKV, ne pojasnjuje, zakaj je bila globa naložena samo njej, in ne družbi GKV.
58 Družba Knauf zatrjuje protislovje med trditvijo iz točke 357 izpodbijane sodbe, da ona usklajuje poslovne dejavnosti skupine Knauf na ustreznem trgu, in trditvijo iz točke 337 navedene sodbe, da „ne obstaja pravna oseba, ki bi lahko bila kot organ na čelu [skupine Knauf], pristojen za usklajevanje delovanja skupine, odgovorna za kršitve, ki so jih storile družbe, ki jo sestavljajo“.
59 Nazadnje pritožnica graja točki 359 in 360 izpodbijane sodbe, v skladu s katerima bi v upravnem postopku morala ugovarjati sklepu, da z drugimi družbami skupine Knauf sestavlja gospodarsko enoto, saj naj tega pozneje pred Splošnim sodiščem ne bi mogla storiti. Po njenem mnenju naj bi bilo s takim sklepom kršeno načelo in dubio pro reo.
60 Komisija ugovarja vsem trditvam, ki jih je navedla pritožnica v okviru tretjega pritožbenega razloga v podporo pritožbe, in navaja, da ugotovitve Splošnega sodišča glede obstoja gospodarske enote niso pravno napačne.
Presoja Sodišča
61 Prvič, v zvezi z očitkom glede zatrjevane neobjektivnosti in pristranskosti Splošnega sodišča, ker je v točki 348 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so hčerinske družbe družbe GKV imele koristi od zadevne kršitve, je treba spomniti, da Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno niti za ugotavljanje dejstev in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo za utemeljitev teh dejstev. Presoja dejstev in dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej, razen če gre za izkrivljanje teh dokazov, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C-322/07 P, C-327/07 P in C-338/07 P, ZOdl., str. I-7191, točka 52 in navedena sodna praksa).
62 Ker pritožnica ni zatrjevala izkrivljanja dokazov, na katere se je opiralo Splošno sodišče pri ugotovitvi, do katere je prišlo v točki 348 izpodbijane sodbe, da so hčerinske družbe družbe GKV imele koristi od zadevne kršitve, je namen njenega očitka v resnici doseči ponovno presojo teh dokazov, kar pa ni v pristojnosti Sodišča. Zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten.
63 Drugič, v zvezi z očitkom glede kršitve člena 15 Uredbe št. 17 je treba poudariti, da družba Knauf izpodbija tako sklep Splošnega sodišča, da družba GKV in njene hčerinske družbe ter pritožnica sestavljajo gospodarsko enoto v smislu konkurenčnega prava, kot tudi sklep, da je pritožnica odgovorna za dejanja skupine Knauf.
64 Glede vprašanja obstoja gospodarske enote je treba spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se konkurenčno pravo Unije nanaša na dejavnosti podjetij in da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Pojem podjetja, postavljen v kontekst, je treba razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C-97/08 P, ZOdl., str. I-8237, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).
65 Na obstoj gospodarske enote je torej mogoče sklepati iz skupka ujemajočih se dejstev, čeprav nobeno od teh dejstev, obravnavano ločeno, ne zadostuje, da bi se dokazala taka enota.
66 V obravnavanem primeru je Splošno sodišče ugotovilo obstoj gospodarske enote na podlagi več dejstev. Tako je točki 344 izpodbijane sodbe ugotovilo, prvič, da so družbeniki pritožnice in dveh drugih družb, ki jih ima v lasti družina Knauf, zlasti družbe GKV, isti, in sicer 21 fizičnih oseb, članov te družine, in družba, ki združuje še štiri druge člane te družine.
67 Drugič, Splošno sodišče je v točki 345 izpodbijane sodbe poudarilo, sta dva družbenika, ki sta komplementarja družbe Knauf, in sicer g. B in g. C, tudi komplementarja vseh družb skupine Knauf.
68 Tretjič, Splošno sodišče je sicer v točki 347 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ima družba GKV v lasti deleže več družb, dejavnih na trgu mavčnih plošč, ki jih nadzoruje družina Knauf, vendar je v točki 348 izpodbijane sodbe poudarilo, da je ta družba samo holding, brez zaposlenih, ki upravlja družbe v holdingu, ki jih ima v lasti za 22 družbenikov, katerih last je, in je odvisen od poslovodstva in poslovnih prostorov pritožnice.
69 Četrtič, Splošno sodišče je v točki 349 izpodbijane sodbe upoštevalo družinsko pogodbo, v kateri je s členom 1(2) določeno, da je njen namen zagotoviti enotno upravljanje in vodenje družb skupine Knauf. V skladu z odstavkoma 3 in 4 istega člena je namen te pogodbe tudi zagotoviti, po eni strani, enotno in usklajeno izvajanje pravic družbenikov v vsej skupini in, po drugi strani, sprejemanje odločitev glede upravljanja, vodenja, organizacije in pravne oblike družbe, tako da jih ne more preprečiti posamezni družbenik ali majhno število družbenikov. Med temi družbami sta v skladu s členom 2 te pogodbe zlasti družba Knauf in družba GKV.
70 Petič, Splošno sodišče je v točki 346 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so se vse številke o prodaji pritožnice, izmenjane med kršitvijo, nanašale na vse družbe skupine Knauf, ki poslujejo na trgu mavčnih plošč, in da ni iz nobenega dokumenta razvidno, da g. B in g. C nista zastopala te skupine v okviru različnih delov kršitve.
71 Nazadnje, iz točke 347 izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnica sama, ne da bi Komisija to od nje zahtevala, v odgovoru z dne 19. septembra 2002 na zahtevo za informacije, podano na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, predložila Komisiji vse podatke o prometu skupine Knauf.
72 Na podlagi vseh teh dejstev je Splošno sodišče v točki 350 izpodbijane sodbe lahko pravilno sklepalo, da družbe, ki so v lasti družine Knauf, sestavljajo eno gospodarsko enoto.
73 Glede okoliščine, ki jo je družba Knauf izrecno navedla, da ima 22 družbenikov v lasti tako družbo Knauf kot družbo GKV, nobeden od njih pa nima večine deležev ali glasov, kar naj bi omogočilo oblikovanje spremenljivih večinskih deležev znotraj različnih družb skupine Knauf, je treba poudariti, da je Splošno sodišče upoštevalo le dejstvo, da ima vse te družbe v lasti istih 22 družbenikov, ki so poleg tega člani družine Knauf; gre le za eno od dejstev, ki lahko dokazuje gospodarsko enoto. Poleg tega možnost oblikovanja spremenljivih večinskih deležev znotraj skupine družb ne izključuje obstoja ene gospodarske enote.
74 V nasprotju s tem, kar zatrjuje družba Knauf, Splošno sodišče tudi ni spregledalo zgoraj navedene sodbe Aristrain proti Komisiji. V točki 99 te sodbe je Sodišče namreč razsodilo, da preprosto dejstvo o tem, da je kapital dveh ločenih gospodarskih družb v lasti iste osebe ali družine, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da sta družbi gospodarska enota. Kot pa je bilo poudarjeno v prejšnji točki, se Splošno sodišče, ko je sklepalo na obstoj gospodarske enote, ni opiralo le na dejstvo, da ima družbe skupine Knauf v lasti ista družina.
75 Družba Knauf izpodbija tudi upoštevnost družinske pogodbe, na katero se je sklicevalo Splošno sodišče v točki 349 izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju je namen te pogodbe le dovoliti, da v prihodnosti deleži, ki sestavljajo kapital družb iz skupine Knauf, ostanejo v lasti članov družine Knauf. Njen namen naj bi bil poleg tega preprečiti, da te družbe obvladujejo nekateri družbeniki ali skupine družbenikov.
76 Tudi ob predpostavki, da ta družinska pogodba dejansko sledi ciljem, ki so bili navedeni v prejšnji točki, je treba poudariti, da pritožnica ne izpodbija, da je namen te pogodbe, izrecno naveden v njenem členu 1(2), „zagotoviti enotno upravljanje in vodenje družb Knauf“.
77 Pritožnica poleg tega meni, da okoliščina, da sta g. B in g. C komplementarja vseh družb skupine Knauf, ni upoštevna glede obstoja gospodarske enote, ker s to okoliščino ni izključeno, da bi bile različne družbe te skupine samostojne v smislu konkurenčnega prava. Vendar dejstvo, da ti družbi vodita ista družbenika, dejansko omogoča zagotavljanje njenega enotnega upravljanja in vodenja v smislu člena 1(2) družinske pogodbe.
78 Glede izmenjav podatkov o prodaji vseh družb skupine Knauf, ki poslujejo na trgu mavčnih plošč, med zadevno kršitvijo, je treba v nasprotju s trditvami pritožnice poudariti, da je ta okoliščina dodaten dokaz za to, da so omenjene družbe vsaj med kršitvijo delovale kot gospodarska enota s skupnim interesom.
79 Tudi trditev, da je Splošno sodišče kršilo načelo in dubio pro reo s tem, da je v točki 346 izpodbijane sodbe presodilo, da iz nobenega dokumenta ni razvidno, da g. B in g. C nista zastopala skupine Knauf med kršitvijo, ne more uspeti. V tej točki 346 je namreč Splošno sodišče preprosto ugotovilo, da predloženi dokazi kažejo na to, da sta g. B in g. C med kršitvijo imela vlogo zastopnikov te skupine, in da mu ni bil predložen noben dokument, ki bi dokazoval, da to ni bilo tako.
80 Glede tega je treba spomniti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, dolžan dokazati njen obstoj, družba ali podjetniško združenje, ki se sklicuje na ugodnost obrambe zoper ugotovitev kršitve, pa naj bi dokazalo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo take obrambe, tako da se mora organ nato zateči k drugim dokazom. Čeprav v skladu s temi načeli dokazno breme nosi Komisija ali zadevna družba ali podjetniško združenje, so dejanski dokazi, na katere se opira stranka, lahko taki, da od druge stranke zahtevajo razlago ali utemeljitev, v nasprotnem primeru pa je mogoče sklepati, da je bila izpolnjena obveznost dokaznega bremena (glej zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 78 in 79).
81 Družba Knauf tudi navaja, da nekatere sodbe, na katere je Splošno sodišče oprlo izpodbijano sodbo, niso upoštevne.
82 Glede zgoraj navedene sodbe Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji je treba poudariti, da se Splošno sodišče nanjo ni sklicevalo zaradi sklepanja o gospodarski enoti. Poleg tega dejstvo, da v obravnavanem sporu ne gre za hčerinsko družbo v 100-odstotni lasti matične družbe, v nasprotju z dejanskim stanjem zadeve, v kateri je bila izrečena navedena sodba, ne izključuje morebitnega obstoja gospodarske enote v smislu konkurenčnega prava.
83 V zvezi z zgoraj navedeno sodbo Minoan Lines proti Komisiji je treba poudariti, da jo je Splošno sodišče navedlo le kot del sklicevanja v podporo načelnim razmislekom na področju konkurence, ne da bi kakor koli primerjalo posebne okoliščine zadeve, v kateri je bila izrečena, z okoliščinami obravnavanega primera.
84 Splošno sodišče je namreč, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso, v točkah 350, 351 in 355 izpodbijane sodbe spomnilo, da je treba pojem podjetje v konkurenčnem pravu razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto z vidika predmeta zadevnega sporazuma, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb, in da taka gospodarska enota pomeni enotno organizacijo osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju in je lahko soudeležena pri kršitvi iz člena 81(1) ES. Splošno sodišče je tudi menilo, da ko skupina družb sestavlja eno in isto podjetje, lahko Komisija šteje, da je za kršitev, ki jo stori to podjetje, odgovorna družba, ki je odgovorna za ravnanja skupine pri kršitvi, in globo naloži njej.
85 Enako velja glede zgoraj navedene sodbe HFB in drugi proti Komisiji, ker je iz točke 343 izpodbijane sodbe razvidno, da se je Splošno sodišče na to sodbo sklicevalo le kot primer, da bi ponazorilo upoštevnost nekaterih dejstev za presojo obstoja gospodarske enote, kot sta med drugim to, da ista oseba zaseda ključne položaje v organih upravljanja družb iz skupine, in dejstvo, da je ta oseba na sestankih kluba direktorjev zastopala različne družbe in da je bila v okviru kartela tem družbam dodeljena ena sama kvota.
86 Iz navedenega sledi, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je presodilo, da so družbe, ki so v lasti družine Knauf, gospodarska enota.
87 Glede vloge pritožnice v skupini Knauf je Splošno sodišče v točki 358 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila v upravnem postopku edina sogovornica Komisije in tega v tistem postopku nikoli ni izpodbijala. Splošno sodišče je v točki 359 iste sodbe poudarilo, da čeprav je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah štela, da kršitev zadeva celotno skupino Knauf in da na podlagi podatkov iz tega obvestila ni bilo mogoče, da pritožnica ne bi vedela, da je lahko naslovnik končne odločbe Komisije, je pritožnica kljub temu odgovorila na obvestilo, ne da bi izpodbijala svojo vlogo družbe, ki je odgovorna za dejanja te skupine pri tej kršitvi.
88 Splošno sodišče je v točki 360 izpodbijane sodbe sklepalo, da bi morala v takem položaju pritožnica ukrepati v upravnem postopku, ker pozneje tega ne bi mogla storiti, in dokazati, da kljub dejstvom, ki jih je zbrala Komisija, ni odgovorna za kršitev, ki so jo storile družbe skupine Knauf.
89 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je pravilno storila pritožnica, da v zvezi z uporabo členov 81 ES in 82 ES nobena določba prava Unije naslovniku obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne nalaga, da izpodbija v njem navedena dejstva ali pravne elemente med upravnim postopkom, ker naj tega ne bi bilo mogoče storiti pozneje v fazi sodnega postopka.
90 Čeprav namreč to, da podjetje med upravnim postopkom pred Komisijo izrecno ali implicitno prizna dejstva ali pravne elemente, lahko pomeni dodaten dokaz pri presoji utemeljenosti pravnega sredstva, pa ne more omejevati samega izvrševanja pravice do pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, ki jo ima fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.
91 Če ne obstaja zakonska podlaga, izrecno predvidena v ta namen, je taka omejitev v nasprotju s temeljnimi načeli zakonitosti in spoštovanja pravice do obrambe. Poleg tega je treba poudariti, da sta pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do dostopa do nepristranskega sodišča zagotovljeni s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ima v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi. V skladu s členom 52(1) te listine mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih ta priznava, predpisano z zakonom.
92 Zato je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da bi morala družba Knauf ukrepati v upravnem postopku, ker pozneje tega ne bi mogla storiti pred sodišči Unije, napačno uporabilo pravo.
93 Zato je treba, po eni strani, izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče v točki 362 te sodbe razsodilo, da je pritožnica družba, ki je odgovorna za dejanja skupine Knauf pri kršitvi, in, po drugi strani, pritožbo v preostalem zavrniti.
Tožbeni razlog pred Splošnim sodiščem: kršitev člena 15(2) Uredbe št. 17
94 Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi. V tem primeru je tako.
95 Glede vloge pritožnice v skupini Knauf je treba preučiti, ali je Komisija storila napako pri presoji s tem, da jo je štela za edino odgovorno za dejanja družb te skupine, ki sestavljajo gospodarsko enoto, kot je bilo ugotovljeno v točki 86 te sodbe.
96 Iz organigrama, ki ga je pritožnica predložila v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča, je razvidno, da so bile leta 2001 na vrhu te skupine tri družbe, in sicer pritožnica, družba GKV in družba Knauf Fiber Glass GmbH. Zadnja, katere središče dejavnosti je v Združenih državah, ni poslovala na trgu mavčnih plošč.
97 Iz istega organigrama je razvidno, da ima družba GKV neposredno ali posredno v lasti desetine družb, od katerih jih je veliko dejavnih na tem trgu.
98 Zato je treba preveriti, ali je Komisija utemeljeno pripisala odgovornost za zadevno kršitev družbi Knauf, in ne družbi GKV.
99 To ravnanje Komisije bi bilo utemeljeno, če družba GKV o svojem ravnanju na zadevnem trgu ni odločala samostojno.
100 Za presojo, ali družba na trgu ravna samostojno, je treba upoštevati vse upoštevne elemente v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki obstajajo med njo in družbo iste skupine, ki je bila šteta za odgovorno za ravnanja te skupine, ki so lahko različni glede na primer in jih torej ni mogoče taksativno našteti (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 74).
101 Prvič, v obravnavanem primeru ni sporno, da je družba GKV samo holding, brez zaposlenih, ki upravlja družbe v holdingu, ki jih ima v lasti za 22 družbenikov, katerih last je; te ugotovitve družba Knauf ni izpodbijala.
102 Drugič, iz točke 497 sporne odločbe je razvidno, da je družba GKV vsaj deloma odvisna od družbe Knauf tako glede poslovnih prostorov kot glede zaposlenih; tudi te ugotovitve pritožnica ni izpodbijala.
103 Tretjič, ni sporno, da je družba Knauf edina družba skupine Knauf, ki deluje na zadevnem trgu, ki je ne upravlja družba GKV.
104 Četrtič, večina dokumentov, ki jih je zasegla Komisija med preiskavami, je bilo napisanih na papir z glavo pritožnice in njenimi podatki. Tudi ob predpostavki, da ta družba v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da so bili ti dokumenti preslikani naključno ali pa so jih uradniki Komisije, pristojni za preiskavo, namensko izbrali, pa v utemeljitev te predpostavke ni predložila v spis nobenega dokaza.
105 Petič, glede na organigram, naveden v točki 96 te sodbe, je med družbami skupine Knauf, dejavnimi na trgu mavčnih plošč, pritožnica tista, katere upoštevni promet je daleč največji. Ta okoliščina kaže na to, da ima prevladujočo vlogo v tej skupini, vsaj kar zadeva ta trg.
106 Iz navedenega sledi, da družba GKV dejansko ne odloča samostojno o svojem ravnanju na tem trgu, ampak je glede tega odvisna od družbe Knauf.
107 V nasprotju s trditvami družbe Knauf dejstvo, da na čelu skupine Knauf ni ene same pravne osebe, ni ovira temu, da bi bila pritožnica odgovorna za ravnanja te skupine.
108 Pravna struktura skupine družb, za katero je značilno, da ni ene same pravne osebe na vrhu te skupine, namreč ni odločilna, kadar ta struktura ne odraža dejanskega delovanja in organizacije te skupine.
109 Zato neobstoj pravnih razmerij podrejenosti med pritožnico in družbo GKV ne more povzročiti dvoma o sklepu, da je prva od teh družb odgovorna za ravnanja skupine Knauf, ker ni sporno, da družba GKV v resnici ne odloča samostojno o svojem ravnanju na trgu mavčnih plošč.
110 Iz tega sledi, da Komisija ni naredila nobene napake pri presoji, ko je odločila, da je treba pritožnico šteti za odgovorno za vsa ravnanja skupine Knauf.
111 Zato je treba četrti tožbeni razlog glede kršitve člena 15(2) Uredbe št. 17, ki ga je pritožnica navedla pred Splošnim sodiščem, zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišče odloči tudi o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.
113 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 118 uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar pa lahko na podlagi člena 69(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišče odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka samo delno uspe.
114 V obravnavanem primeru sta družba Knauf in Komisija samo delno uspeli s svojimi predlogi v pritožbi, zato je treba odločiti, da vsaka od njiju nosi svoje stroške, ki so nastali na tej stopnji.
115 Vendar ker je bila ničnostna tožba družbe Knauf zavrnjena, je treba potrditi točko 2 izreka izpodbijane sodbe glede stroškov v zvezi s postopkom na prvi stopnji.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji (T-52/03) se razveljavi v delu, v katerem je družbi Knauf Gips KG pripisana odgovornost za kršitve, ki so jih storile družbe, ki sestavljajo skupino Knauf.
2. V preostalem se pritožba zavrne.
3. Tožba družbe Knauf Gips KG za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2005/471/ES z dne 27. novembra 2002 o postopku iz člena 81 Pogodbe ES proti podjetjem BPB PLC, Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG, Société Lafarge SA in Gyproc Benelux NV (Zadeva št. COMP/E-1/37.152 – Mavčne plošče) se zavrne.
4. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s tem postopkom, vse stroške postopka na prvi stopnji pa še naprej nosi družba Knauf Gips KG.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.
Top