Zadeva C-364/03
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Helenski republiki
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 84/360/EGS – Onesnaženje zraka – Industrijski obrati – Električne centrale“
Povzetek sodbe
1. Okolje – Onesnaženje zraka – Industrijski obrati – Direktiva 84/360 – Pojem onesnaženja zraka – Obveznost držav članic, da zmanjšajo emisije določenih snovi, ki ni odvisna od splošnega stanja okolja v regiji
(Direktiva Sveta 84/360, člena 1 in 2)
2. Okolje – Onesnaženje zraka – Industrijski obrati – Direktiva 84/360 – Obveznost držav članic, da sprejmejo ukrepe za prilagoditev teh obratov najboljšim razpoložljivim tehnologijam – Neobstoj politik in strategij – Neizpolnitev obveznosti
(Direktiva Sveta 84/360, člen 13)
1. Člen 1 Direktive 84/360 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih naprav določa preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka iz industrijskih obratov znotraj Skupnosti. Po členu 2, točka 1, te direktive, je onesnaženost zraka neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, ki je posledica človekove dejavnosti in ki povzroči tako škodljive vplive, da ti lahko ogrozijo zdravje ljudi, škodijo življenjskim virom ter ekosistemom. Iz tega sledi, da je, ker je nesporno, da emisije določenih substanc škodljivo vplivajo na zdravje ljudi ter na življenjske vire in ekosisteme, državam članicam naložena obveznost, da sprejmejo potrebne ukrepe za zmanjšanje emisij teh snovi, ne glede na splošno stanje okolja v regiji, v kateri stoji zadevni industrijski obrat.
(Glej točki 33 in 34.)
2. Obveznosti iz člena 13 Direktive 84/360 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov ne izpolni država članica, ki ne opredeli ne politik ne strategij za postopno prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam za enote parnih in plinskih turbin elektrarne.
Čeprav člen 13 Direktive 84/360 ne zahteva izrecno, da države članice sprejmejo mejne vrednosti za emisije industrijskih obratov, je treba kljub temu poudariti, da je sprejetje mejnih vrednosti za emisije takih obratov izredno uporaben ukrep pri izvajanju politike in strategije v smislu navedenega člena 13.
Zmanjšanje maksimalne vsebnosti škodljivih snovi v gorivu se načeloma lahko šteje za ukrep za prilagoditev najboljšim razpoložljivim tehnologijam industrijskega obrata, kot je elektrarna, ker je tako zmanjšanje zmožno občutno zmanjšati stopnjo onesnaženja zraka, ki izvira iz takega obrata. Vendar to temelji na predpostavki, da vsebnost škodljivih snovi v zadevnem gorivu ustreza najnižji vsebnosti, ki je razpoložljiva na trgu.
Za prilagajanje elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam se lahko štejejo tudi postopna zamenjava kotlov in ukrepi spremljanja in nadzora emisij, pod pogojem, da jih spremljajo druga dejanja, ki imajo neposreden učinek na emisije zadevne elektrarne.
(Glej točke 35, 36, 39, 47, 48, 52 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 7. julija 2005(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 84/360/EGS – Onesnaženje zraka – Industrijski obrati – Električne centrale“
V zadevi C-364/03,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 22. avgusta 2003,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Valero Jordana in M. Konstantinidis, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Helenski republiki, ki jo zastopa E. Skandalou, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, R. Schintgen (poročevalec), P. Kūris in G. Arestis, sodniki,
generalni pravobranilec: A. Tizzano,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. marca 2005,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Helenska republika s tem, ko ni opredelila ne politik ne strategij za postopno prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam za enote parnih in plinskih turbin elektrarne družbe Dimosia Epicheirisi Ilektrismou (javno elektropodjetje, v nadaljevanju: DEI), ki stoji v kraju Linoperamata na otoku Kreta (v nadaljevanju: elektrarna), ni izpolnila obveznosti iz člena 13 Direktive Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov (UL L 188, str. 20).
Pravni okvir
2 Člen 1 Direktive 84/360 določa:
„Namen te direktive je omogočiti dodatne ukrepe in postopke za preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka iz industrijskih obratov znotraj Skupnosti, še zlasti tistih, ki sodijo v kategorije, navedene v Prilogi I.“
3 Med kategorije obratov, naštete v Prilogi I k Direktivi 84/360, sodi, v točki 1.4 te priloge, energetika, katere del so termoelektrarne, brez jedrskih elektrarn, in druge kurilne naprave z nazivno izhodno toplotno močjo večjo kot 50 MW.
4 Glede na člen 2, točka 1, te direktive pomeni onesnaženost zraka „neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, ki je posledica človekove dejavnosti in ki povzroči tako škodljive vplive, da ti lahko ogrozijo zdravje ljudi, škodijo življenjskim virom, ekosistemom in materialnim dobrinam ter oslabijo ali vplivajo na javne dobrine ter na druge vrste zakonite rabe okolja.“
5 V skladu s členom 2, točka 3, omenjene direktive je „obstoječi obrat“ obrat, ki je obratoval pred 1. julijem 1987 ali je bil zgrajen ali je pridobil dovoljenje pred tem datumom.
6 Člen 3 iste direktive določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da je za obratovanje obrata, ki sodi v eno od kategorij, navedenih v Prilogi I, treba pridobiti predhodno dovoljenje pristojnih organov oblasti. Zahteve, ki so predpisane za pridobitev dovoljenja, je treba upoštevati že v fazi načrtovanja obrata.
2. Dovoljenje je treba pridobiti tudi v primeru znatne spremembe obrata, ki sodi v eno od kategorij, navedenih v Prilogi I, ali če se obrat, ki ne sodi v eno izmed kategorij iz Priloge I, zaradi te spremembe uvrsti v eno od teh kategorij.
3. Države članice lahko zahtevajo, da je tudi za druge kategorije obratov potrebno dovoljenje ali, če tako določa nacionalna zakonodaja, predhodno obvestilo.“
7 Člen 8 Direktive 84/360 določa:
„1. Svet soglasno in na podlagi predloga Komisije po potrebi določi mejne vrednosti emisij, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnologijah in ki ne vključujejo čezmernih stroškov, ter pri tem upošteva naravo, količino in škodljive vplive zadevnih emisij.
2. Svet soglasno in na podlagi predloga Komisije določi primerne ukrepe ter tehnike in metode ocenjevanja.“
8 Člen 13 Direktive 84/360 določa:
„Na podlagi pregledovanja napredka glede najboljše razpoložljive tehnologije in stanja okolja države članice izvajajo politiko in strategije, skupaj z ustreznimi ukrepi, za postopno prilagajanje obstoječih obratov iz kategorij iz Priloge I najboljšim razpoložljivim tehnologijam, pri čemer še zlasti upoštevajo naslednje:
– tehnične karakteristike obrata,
– njegov izkoristek in dolžino preostale življenjske dobe,
– vrsto in količino emisij snovi iz obrata,
– željo, da se obratu ne povzroča čezmernih stroškov, zlasti z upoštevanjem gospodarskega položaja obrata, ki sodi v obravnavano kategorijo.“
9 Glede na člen 16(1) omenjene direktive:
„Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 30. junija 1987. O njih takoj obvestijo Komisijo.“
Dejansko stanje tožbe in predhodni postopek
10 Elektrarna ima šest enot parnih turbin, dve enoti plinskih turbin in štiri enote dizelskih turbin. Čeprav je prvih osem enot začelo obratovati med letoma 1965 in 1974, so zadnje štiri enote pridobile dovoljenje za obratovanje leta 1986.
11 V tem primeru je nesporno, da elektrarna spada med kurilne naprave z nazivno izhodno toplotno močjo več kot 50 MW, določene v Prilogi I, točka 1.4, Direktive 84/360, da je podvržena sistemu nadzora, opredeljenem v njenem členu 3(1) in da je obstoječi obrat v smislu člena 2, točka 3, te direktive.
12 Po tem, ko je Komisija prejela pritožbo o onesnaženju okolja, ki ga je povzročila elektrarna, je z dopisom z dne 12. maja 1998 od grških organov oblasti zahtevala podatke o zahtevah obratovanja te elektrarne, sklicujoč se predvsem na obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 84/360.
13 Ko je ocenila, da zahteve glede predhodnega dovoljenja, predvidenega v členu 3 Direktive 84/360, niso spoštovane, je Komisija 1. februarja 1999 naslovila na grške organe oblasti drugi dopis, v katerem je zahtevala dodatne podatke glede dovoljenja za razširitev elektrarne.
14 Ker je Komisija menila, da iz odgovora na ta dopis izhaja, da Helenska republika ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi členov 3 in 13 Direktive 84/360, je 13. aprila 2000 to državo članico uradno pozvala, naj ji v roku dveh mesecev predloži svoje pripombe.
15 Grški organi oblasti so z različnimi dopisi v letih 2000 in 2001 sporočili Komisiji podatke, predvsem o pridobitvi dovoljenja za razširitev elektrarne, o ministrskem odloku št. 46998 z dne 5. junija 2000, ki je odobril novo študijo o učinku na okolje, ki ga povzroča DEI za vse obrate elektrarne, o ministrskem odloku št. 56512 z dne 19. maja 2001 o spremembi prejšnjega ministrskega odloka in o dovoljenjih za njeno obratovanje, izdanih 26. februarja in 27. julija 2001.
16 Ker je Komisija menila, da je člen 13 Direktive 84/360 še vedno kršen, je z dopisom z dne 21. marca 2002 podala obrazloženo mnenje, s katerim je Helensko republiko pozvala, naj sprejme potrebne ukrepe za izpolnitev obveznosti iz te določbe v roku dveh mesecev od vročitve omenjenega mnenja.
17 Ker ni bila prepričana, da so podatki, ki so jih sporočili grški organi oblasti v njihovih dopisih z dne 10. julija in 13. novembra 2002 taki, da bi izpolnili obveznost iz člena 13 Direktive 84/360, je Komisija vložila to tožbo.
Tožba
Trditve strank
18 Po mnenju Komisije izhaja iz podatkov, ki so jih grški organi oblasti sporočili med predhodnim postopkom ter med postopkom pred Sodiščem, da elektrarna obratuje z obrabljeno in močno onesnažujočo tehnologijo, ki je ni mogoče uvrstiti med „najboljše razpoložljive tehnologije“ v smislu Direktive 84/360.
19 Prav tako naj se med letoma 1992 in 2002 ne bi bile zmanjšale emisije žveplovega dioksida in dušikovega oksida elektrarne. Te emisije so se gibale med 14,2 kilotonami (v letu 1995) in 16,3 kilotonami (leta 1999) za žveplov dioksid in med 4,3 kilotonami (leta 1992, 1998 in 2000) in 5 kilotonami (leta 1999) za dušikov oksid. To naj bi bile skoraj vse emisije žveplovega dioksida in 50 % emisij dušikovega oksida na Kreti v zadevnem obdobju.
20 Za različne ukrepe za izpolnitev obveznosti iz člena 13 Direktive 84/360, ki naj bi jih, kot trdijo, sprejeli grški organi oblasti, Komisija navaja:
– so splošnega značaja in torej ne urejajo posebej zadevne elektrarne;
– niso pripomogli k prilagajanju registriranih emisij;
– niso prisilni;
– ne gre za ukrepe za prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam v smislu omenjene direktive.
21 Komisija dalje trdi, da grški organi oblasti niso določili mejnih vrednosti emisij žveplovega dioksida in dušikovega oksida.
22 Glede trditve grške vlade, po kateri naj bi prilagajanje elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam povzročilo čezmerne stroške za DEI, Komisija navaja, da po eni strani ti niso edino merilo prilagajanja, določenega v členu 13 Direktive 84/360, in da morajo biti po drugi strani ti stroški relativizirani ob upoštevanju let, ki so pretekla od začetka veljavnosti te direktive. Dalje naj finančni položaj omenjene družbe, kot ga odseva bilanca stanja za poslovno leto 2002, ne bi bil tak, da bi bili povzročeni stroški, ki bi nastali s potrebnimi prilagajanji, čezmerni.
23 Grška vlada trdi, da do sprejetja Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2001/80/ES z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav (UL L 309, str. 1) besedila Skupnosti niso določala mejnih vrednosti emisij obstoječih obratov, ki so take velikosti kot obravnavane v tem primeru, in da Direktiva 84/360 ni vsebovala niti ene opredelitve pojma „najboljših razpoložljivih tehnologij“ niti natančnega roka za postopno prilagajanje obstoječih obratov taki tehnologiji, razen omembe načina, po katerem je treba ocenjevati različne tehnologije.
24 Drugič, omenjena vlada poudarja, da se nivo onesnaževanja, ki ga povzroči posamezen vir, določi kot delež emisij, ki izvirajo od njega v različnih onesnaževalih v zraku regije, v kateri se vir nahaja, kot tudi iz količine teh emisij. Da bi se torej ocenilo prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam, je treba upoštevati posebne emisije (ocenjene v g/kWh), ki označujejo povprečno dolgoročno onesnaženost, ki jo oddaja elektrarna, in ne emisije, ki so izračunane glede na absolutna merila, namreč glede na količino oddanih ton na leto. Dejansko lahko stopnja obratovanja in povečanje velikosti elektrarne vplivata na količino emisij, zato, niso ustrezne, da bi dopuščale sklepanja glede standarda uporabljene tehnologije.
25 Natančneje, glede elektrarne grška vlada poudarja, da se je njena proizvodnja energije močno povečala med letoma 1992 in 2002. Kljub temu izhaja iz podatkov, ki jih je predložila DEI, da so posamezne emisije žveplovega dioksida padle od 18,0 g/kWh leta 1992 na 13,0 g/kWh leta 2001 in da so emisije leta 1998 presegle 4,1 g/kWh, leta 2001 pa so bile 3,9 g/kWh.
26 Tretjič, omenjena vlada navaja, da so bili pri izvajanju splošnejše politike in strategije sprejeti posamezni ukrepi za prilagoditev elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam. Predvsem:
– se je med letoma 1993 in 2002 maksimalna vsebnost žvepla v gorivih zmanjšala s 4 % na 3 %, torej 25-odstotno zmanjšanje;
– uporaba olj s skoraj 13 % manjšo vsebnostjo žvepla od mej, določenih v nacionalnem načrtu, naj bi zmanjšala posamezne emisije žveplovega dioksida za več kot 5 kg/MWh;
– med letoma 1993 in 2002 naj bi bila maksimalna vsebnost žvepla v plinskih gorivih zmanjšana s 0,5 % na nacionalno stopnjo 0,035 %, torej 93-odstotno zmanjšanje;
– temu naj bi sledilo skoraj 46-odstotno zmanjšanje deleža olja v proizvodnji električne energije na Kreti, s povečanjem deleža elektrike, ki jo proizvedejo obnovljivi viri energije, in z zmanjšanjem uporabe najstarejših plinskih turbin;
– od leta 1999 naj bi se uporabljali kemijski dodatki za izboljšanje izgorevanja enot plinskih turbin, da bi se za okoli 50 % zmanjšala količina „suspendiranih delcev“, ki jih oddajajo te enote;
– kotli petih od šestih enot plinskih turbin naj bi bili postopoma zamenjani z novimi kotli vrste „parnega oddajanja“, od katerih naj bi bila dva operativna od leta 2001, ostali od leta 2003, zadnji pa je bil v postopku namestitve;
– določene naj bi bile nove obveznosti za nadzor uporabe ukrepa in spremljanje emisij ter obveznost namestitve treh sodobnih postaj za merjenje kakovosti zraka v regiji, kjer se nahaja elektrarna, sistema dodajanja vode za zmanjšanje dušikovega oksida v novih plinskih turbinah ter sistemov za merjenje in beleženje koncentracije emisij, ki jih v zrak oddaja elektrarna;
– februarja leta 2003 naj bi bilo zato, da bi obrati, ki proizvajajo elektriko, zagotovo imeli najboljšo okoljsko učinkovitost, odločeno, da po letu 2006 elektrarno postopoma prestavijo na drug del Krete in namestijo četrto električno centralo, ki bi lahko uporabljala naravni plin.
27 Četrtič, grška vlada navaja, da iz številk, ki jih ima na voljo, ne izhaja, da je elektrarna vir močnega onesnaževanja okolja. Med drugim naj bi bila kakovost zraka v regiji, kjer stoji elektrarna, odlična in naj nizko onesnaženje, ki naj bi tam obstajalo, očitno ne bi predstavljalo nobene nevarnosti za javno zdravje.
28 Petič, ta ista vlada trdi, da finančni položaj DEI, ki ga opisuje Komisija, ne dopušča sklepati o finančnih zmožnostih te družbe pred letom 2002. Dejansko DEI, ki je bila javno podjetje in je bila preoblikovana v delniško družbo šele v letu 2000, ni razpolagala z likvidnimi sredstvi, potrebnimi, da bi opravila velike naložbe. Dalje naj bi omenjena družba še naprej obratovala z izgubo med letoma 1998 in 2000. Njena rentabilnost in finančni položaj naj bi se bila izboljšala šele leta 2001. Tako naj ne bi bila pravilna trditev, da je bila DEI zmožna pokriti stroške, ki naj bi ji nalagali ukrepi, ki jih Komisija zahteva za prilagoditev elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam.
Presoja Sodišča
29 Predhodno se je treba spomniti, da člen 13 Direktive 84/360 nalaga državam članicam, naj izvajajo na podlagi napredka tehnologije in stanja okolja politiko in strategije, skupaj z ustreznimi ukrepi, za postopno prilagajanje obstoječih obratov, kot je elektrarna, najboljšim razpoložljivim tehnologijam, ob upoštevanju različnih meril, med katerimi sta našteta predvsem vrsta in količina emisij snovi iz obrata ter stroški, ki jih prilagajanje tej tehnologiji povzroči obratu.
30 Če je res, kot trdi grška vlada, da iz člena 13 Direktive 84/360 izhaja, da imajo države članice določeno pooblastilo za prosto odločanje glede ukrepov, primernih za boj proti onesnaževanju zraka, je tudi res, da ta določba obvezuje države članice, da postopoma izvajajo prilagajanje obratov, določenih s to direktivo, sproti z razvojem teh.
31 Glede tega je treba ugotoviti, da količina emisij obrata, določenega z Direktivo 84/360, gotovo vpliva na vrsto ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Kljub temu iz take ugotovitve ne izhaja, tudi če emisije onesnaževal ne bi dosegle znatne količine, da tako stanje opravičuje države članice, da ne bi prilagodile takega obrata najboljšim razpoložljivim tehnologijam. Predvsem zaradi te ugotovitve je treba preučiti, ali je v tem primeru Helenska republika spoštovala svojo obveznost, ki ji je naložena s členom 13 omenjene direktive.
32 Glede navedbe grške vlade, po kateri je kakovost okolja v regiji, kjer se nahaja elektrarna, odlična in ne pomeni nobene nevarnosti za javno zdravje, je treba po eni strani poudariti, da je ta navedba v nasprotju z vsebino dopisa z dne 10. julija 2002, ki je bil poslan v odgovor na obrazloženo mnenje Komisije, v katerem grška vlada priznava, da zaradi delovanja te elektrarne obstaja problem propadanja okolja.
33 Po drugi strani se je treba spomniti, da člen 1 Direktive 84/360 določa preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka iz industrijskih obratov znotraj Skupnosti. Po členu 2, točka 1, te direktive, je onesnaženost zraka neposredno ali posredno vnašanje snovi ali energije v zrak, ki je posledica človekove dejavnosti in ki povzroči tako škodljive vplive, da ti lahko ogrozijo zdravje ljudi, škodijo življenjskim virom ter ekosistemom.
34 Iz tega sledi, da je, ker je nesporno, da emisije žveplovega dioksida in dušikovega oksida škodljivo vplivajo na zdravje ljudi ter na življenjske vire in ekosisteme, državam članicam naložena obveznost, da sprejmejo potrebne ukrepe za zmanjšanje emisij teh dveh snovi, ne glede na, v nasprotju s tem, kar trdi grška vlada, splošno stanje okolja v regiji, v kateri stoji zadevni industrijski obrat.
35 Drugič, glede nesprejetja mejnih vrednosti za emisije obratov, kot je elektrarna, je treba ugotoviti, kot pravilno trdi grška vlada, da člen 13 Direktive 84/360 ne zahteva izrecno, da države članice sprejmejo take vrednosti.
36 Kljub temu je treba poudariti, da sprejetje mejnih vrednosti za emisije obratov, kot je elektrarna, predstavlja izredno uporaben ukrep pri izvajanju politike in strategije v smislu člena 13 Direktive 84/360.
37 Tretjič, glede številk o emisijah žveplovega dioksida in dušikovega oksida, na katere se sklicuje grška vlada, ki jim med drugim nasprotuje Komisija, je treba ugotoviti, da čeprav je lahko dejansko opaziti manjše zmanjšanje teh emisij med letoma 1992 in 2001, kljub temu izhaja, da ne dopuščajo doseči sklepa glede vprašanja, ali je bila elektrarna prilagojena najboljšim razpoložljivim tehnologijam. Dejansko se s temi številkami da dokazati največ to, da so ukrepi, ki jih je sprejela grška vlada, znižali omenjene emisije.
38 Vendar Komisija grški vladi ne očita, da ni sprejela takih ukrepov, ki bi znižali splošno onesnaženost zraka, ki jo povzroča elektrarna, ampak da ni izvajala politike in strategije za prilagoditev te elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam.
39 Glede različnih ukrepov, na katere se sklicuje grška vlada, da bi dokazala, da spoštuje obveznost, ki jo mora izpolniti v skladu s členom 13 Direktive 84/360, je treba najprej ugotoviti, da zmanjšanje maksimalne vsebnosti žvepla v olju in plinskem gorivu, ki se uporabljata v elektrarni, lahko v principu štejeta kot ukrep za prilagoditev najboljšim razpoložljivim tehnologijam industrijskega obrata, kot je elektrarna, saj to zmanjšanje lahko občutno zniža stopnjo onesnaženja zraka, ki izvira iz takega obrata. Ne glede na to taka trditev predvideva, da vsebnost žvepla v uporabljenem gorivu ustreza najnižji vsebnosti, ki je razpoložljiva na trgu.
40 Vendar je moč v tem primeru ugotoviti, da je, kot je natančneje določila Komisija v svojem odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče in kateremu grška vlada ni nasprotovala, vsebnost žvepla, predvsem v olju, ki ga uporablja elektrarna ter se giblje do 2,6 %, občutno višja kot pri olju z najnižjo vsebnost žvepla, razpoložljivega na trgu, to je 0,4 %, in da močno presega tisto olje, ki ga uporabljajo industrijski obrati v atenski regiji, ki se giblje do 0,7 %.
41 Trditev grške vlade, po kateri naj uporaba goriva z najnižjo vsebnostjo žvepla, ki je na razpolago na trgu, ne bi bila predpisana s členom 13 Direktive 84/360, ker bi taka uporaba za seboj potegnila čezmerne stroške za DEI, ne zdrži.
42 Dejansko je v tem primeru nesporno, da bi uporaba olja z vsebnostjo žvepla okoli 1 % povzročila enkratno naložbo v višini do 3 milijonov EUR in povišanje tekočih stroškov zaradi nakupa olja za okoli 6 milijonov EUR na leto.
43 Vendar je nasprotno temu, kar trdi grška vlada, treba ugotoviti, da te vsote ne predstavljajo čezmernih stroškov v razmerju do, po eni strani, finančnega stanja DEI, kot sta ga opisali stranki v postopku, in po drugi strani glede na okoliščino, da ima omenjena družba približno 6,7 milijona strank.
44 Treba je poudariti, da trditev, po kateri naj uporaba olja ali goriva z najnižjo vsebnostjo žvepla ne bi bila utemeljena, upoštevajoč kakovost okolja v regiji, kjer se nahaja elektrarna, ne zdrži, ker kot izhaja iz točke 34 te sodbe, obveznost zmanjšanja emisije žveplovega dioksida in dušikovega oksida ni odvisna od obstoja posebnega onesnaženja okolja.
45 Dalje je, kar zadeva trditev, po kateri je bil delež olja v proizvodnji energije na Kreti zmanjšan za skoraj 46 % med letoma 1992 in 2002, dovolj ugotoviti, da je presplošna in ne dopušča ugotovitve, ali je bilo enako veliko zmanjšanje onesnaženja opaženo za emisije elektrarne.
46 Glede uporabe kemijskih dodatkov za izboljšavo izgorevanja enot parnih turbin je treba poudariti, da je že grška vlada priznala, da ta ukrep ne vpliva na emisije „suspendiranih delcev“. Vendar emisije suspendiranih delcev niso predmet te tožbe.
47 Glede postopne zamenjave kotlov nekaterih enot parnih turbin je treba priznati, da bi se ta ukrep lahko štel za prilagajanje elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam. Ne glede na to je treba v tem primeru ugotoviti, da je bila ta zamenjava opravljena predvsem po izteku dvomesečnega roka, določenega v obrazloženem mnenju.
48 Končno je treba, glede ukrepov spremljanja in nadzora emisij poudariti, da lahko taki ukrepi seveda pomenijo prilagajanje elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam, vendar pod pogojem, da jih spremljajo druga dejanja, ki imajo neposreden učinek na emisije zadevne elektrarne.
49 Vendar teh spremljajočih ukrepov v tem primeru ni bilo. Kot je navedla grška vlada v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče med obravnavo, imata nadzor in merjenje emisij, ki sta podlaga različnih poročil, naslovljenih na pristojne nacionalne organe oblasti, za posledico v primeru ugotovitve nepravilnosti le začasno zmanjšanje ali mogoče prekinitev proizvodnje elektrarne in torej njenih emisij. V teh pogojih se omenjeni ukrepi ne morejo šteti za prilagoditev najboljšim razpoložljivim tehnologijam.
50 Enako velja za projekt postopne premestitve elektrarne na drug del Krete, ker tak ukrep ni nič drugega kot postopno prenehanje delovanja te elektrarne.
51 Glede na zgornje ugotovitve je treba skleniti, da ukrepi, ki jih je navedla grška vlada, ne izvajajo politike ali strategije prilagajanja elektrarne najboljšim razpoložljivim tehnologijam v smislu člena 13 Direktive 84/360.
52 Posledično je treba ugotoviti, da Helenska republika s tem, ko ni opredelila ne politik ne strategij za postopno prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam za enote parnih in plinskih turbin elektrarne družbe DEI, ki stoji v kraju Linoperamata na otoku Kreta, ni izpolnila obveznosti iz člena 13 Direktive Sveta 84/360/EGS.
Stroški
53 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Helenski republiki naloži plačilo stroškov, in ker slednja s svojimi tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1) S tem, ko Helenska republika ni opredelila ne politik ne strategij za postopno prilagajanje najboljšim razpoložljivim tehnologijam za enote parnih in plinskih turbin elektrarne družbe Dimosia Epicheirisi Ilektrismou (javno elektropodjetje), ki stoji v kraju Linoperamata na otoku Kreta, ni izpolnila obveznosti iz člena 13 Direktive Sveta 84/360/EGS z dne 28. junija 1984 o boju proti onesnaževanju zraka iz industrijskih obratov.
2) Helenski republiki se naloži plačilo stroškov.
Podpisi
* Jezik postopka: grščina.
Top