Zadeva C-233/02
Francoska republika
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Smernice na področju regulativnega sodelovanja in preglednosti, sprejete v sodelovanju z Združenimi državami Amerike – Nezavezujoči značaj“
SODBA SODIŠČA (občna seja)
z dne 23. marca 2004(*)
V zadevi C-233/02,
Francoska republika, ki jo zastopajo R. Abraham, G. de Bergues in P. Boussaroque, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata P. J. Kuijper in A. van Solinge, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob intervenciji
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa J. Collins, zastopnik, skupaj z M. Hoskinsom, barrister, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenient,
zaradi razveljavitve odločbe, s katero je Komisija z Združenimi državami Amerike sklenila sporazum o smernicah na področju regulativnega sodelovanja in preglednosti,
SODIŠČE (občna seja),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans (poročevalec), C. Gulmann in J. N. Cunha Rodrigues, predsedniki senatov, A. La Pergola, J.‑P. Puissochet in R. Schintgen, sodniki, F. Macken in N. Colneric, sodnici, in S. von Bahr, sodnik,
generalni pravobranilec: S. Alber,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi poročila sodnika poročevalca,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. septembra 2003
izreka naslednjo
Sodbo
1 Francoska republika je 21. junija 2002 v sodnem tajništvu Sodišča vložila tožbo, s katero je na podlagi člena 230 ES predlagala razveljavitev odločbe, s katero je Komisija Evropskih skupnosti z Združenimi državami Amerike sklenila sporazum „Smernice na področju regulativnega sodelovanja in preglednosti“ (v nadaljevanju: izpodbijana odločba in smernice).
Pravni in dejanski okvir
Pogodba
2 Člen 133, od (1) do (4), ES, v Delu III, Naslov IX, Pogodbe ES z naslovom Skupna trgovinska politika, določa:
„1. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na primer glede dampinga ali subvencij.
2. Komisija predloži Svetu predloge za izvajanje skupne trgovinske politike.
3. Kadar so za sklenitev sporazumov z eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami potrebna pogajanja, Komisija predloži Svetu priporočila, ta pa pooblasti Komisijo za začetek potrebnih pogajanj.
Komisija vodi ta pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje kot pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru direktiv, ki jih lahko nanjo naslovi Svet.
Pri tem se uporabljajo ustrezne določbe člena 300.
4. Svet pri izvajanju pristojnosti, ki so mu dodeljene s tem členom, odloča s kvalificirano večino.“
3 Člen 300, od (1) do (3), ES, določa:
„1. Kadar ta pogodba predvideva sklepanje sporazumov med Skupnostjo ter eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami, da Komisija Svetu priporočila, Svet pa Komisijo pooblasti za začetek potrebnih pogajanj. Komisija vodi ta pogajanja ob posvetovanju s posebnimi odbori, ki jih Svet imenuje kot pomoč pri tej nalogi, in v okviru direktiv, ki jih Komisiji lahko da Svet.
Pri izvajanju svojih pristojnosti iz tega odstavka odloča Svet s kvalificirano večino, razen v primerih iz prvega pododstavka odstavka 2, ko odloča soglasno.
2. Ob upoštevanju pristojnosti, ki jih ima na tem področju Komisija, odloča o podpisu, ki ga lahko spremlja sklep o začasni uporabi pred začetkom veljavnosti, in o sklepanju sporazumov Svet s kvalificirano večino na predlog Komisije. Če sporazum zajema področje, pri katerem je za sprejetje notranjih predpisov potrebno soglasje, odloča Svet soglasno, enako pa velja za sporazume iz člena 310.
[…]
3. Z izjemo sporazumov iz člena 133(3) sklepa Svet sporazume po posvetovanju z Evropskim parlamentom, tudi kadar sporazum zajema področje, pri katerem je za sprejetje notranjih predpisov potreben postopek iz člena 251 ali 252. […]“
Izjava o čezatlantskem gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike
4 Evropska unija in Združene države Amerike (v nadaljevanju: partnerici) sta 18. maja 1998 na vrhu v Londonu sprejeli izjavo o čezatlantskem gospodarskem partnerstvu.
5 Partnerici v točki 10 te izjave v bistvu navajata, da si bosta skupaj prizadevali za odpravo ovir, ki pomembno vplivajo na čezatlantsko trgovino in naložbe, zlasti regulativnih ovir, ki omejujejo priložnosti za vstop na trge proizvodov in storitev.
6 Partnerici v točki 17 navedene izjave sporočata, da nameravata:
– čim prej pripraviti načrt, v katerem bodo opredeljena področja za skupno delovanje na dvostranski in večstranski ravni, s časovnim razporedom za doseganje posebnih rezultatov;
– sprejeti vse potrebne ukrepe, ki bodo omogočili čim prejšnjo izvedbo tega načrta, vključno z vsemi dovoljenji, potrebnimi za začetek pogajanj.
7 V sprotni opombi izjave je navedeno, da njeno besedilo v ničemer ne določa pogajalskega mandata Evropske unije.
Akcijski načrt za čezatlantsko gospodarsko partnerstvo
8 Partnerici sta sprejeli akcijski načrt za čezatlantsko gospodarsko partnerstvo, ki ga je Svet Evropske unije potrdil 9. novembra 1998 (v nadaljevanju: akcijski načrt). Svet je v tem okviru Komisijo pooblastil, da začne pogajanja za sklenitev dvostranskih sporazumov z Združenimi državami Amerike, med drugim na področju tehničnih ovir v trgovini (sporočilo Sveta za javnost št. 12560/98 z dne 9. novembra 1998).
9 V tretjem delu akcijskega načrta v zvezi z dvostranskimi ukrepi so v točki 3.1 obravnavane tehnične ovire za trgovino z blagom. Točka 3.1.1 navedenega načrta z naslovom „Regulativno sodelovanje“ določa, da bosta partnerici sprejeli različne ukrepe, med katerimi so tudi:
– določitev in izvajanje skupno opredeljenih splošnih načel/smernic za zagotovitev učinkovitega regulativnega sodelovanja;
– skupni pregled vzajemno dogovorjenih zadev, zlasti dostop do regulativnih postopkov druge partnerice v zvezi s preglednostjo in sodelovanjem javnosti, vključno z možnostjo vseh zainteresiranih strank, da učinkovito prispevajo k tem postopkom in da se njihova stališča ustrezno upoštevajo;
– na podlagi te obravnave pregled načinov za izboljšanje vzajemnega dostopa do regulativnih postopkov vsake partnerice in skupna opredelitev splošnih načel/smernic v zvezi s temi postopki, pri čemer se upošteva neodvisnost regulativnih organov vsake partnerice.
Smernice
Pogajanja o smernicah
10 Razprave o smernicah so se med pristojnimi službami Komisije ter uradniki iz služb ameriškega trgovinskega predstavnika in ministrstva za trgovino začela julija 1999.
11 Službe Komisije so med razpravami večkrat trdile, da se s smernicami ne ustvarja nobena pravica ali obveznost na mednarodni ravni med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike.
12 Smernice so bile dokončane februarja 2002 s sporočilom med pogajalci iz služb Komisije in ameriških služb. Dokument ni bil podpisan.
13 To besedilo je bilo priglašeno Komisiji, ki se je z njim uradno seznanila na seji dne 9. aprila 2002. Besedilo ni bilo objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti.
Obvestilo služb Komisije z dne 9. aprila 2002 v zvezi s smernicami
14 Službe Komisije so 9. aprila 2002 na odbor, ustanovljen na podlagi člena 133(3) ES, naslovile obvestilo, h kateremu je priložena končna različica besedila smernic z dne 13. februarja 2002.
15 Službe Komisije so v tem obvestilu navedle zlasti:
„Akcijski načrt, sprejet v okviru čezatlantskega gospodarskega partnerstva, določa dvostransko sodelovanje za pripravo smernic za regulativno sodelovanje in preglednost skupaj z ameriško administracijo. O teh smernicah se pogajamo od konca leta 1999. V preteklosti smo vas večkrat obvestili, nazadnje januarja 2001, o napredku pri teh pogajanjih. Veseli me, da vas lahko danes obvestim, da smo s trgovinskim predstavnikom Združenih držav dosegli sporazum o priloženem besedilu na strokovni ravni.“
16 V besedilu tega obvestila je poudarjeno tudi, da bosta partnerici smernice, kakor je navedeno tudi v njihovem besedilu, po eni strani uporabljali prostovoljno v skladu s pravili in politikami, ki jih uresničujeta, ter da te smernice po drugi strani niso mednarodni sporazum, ampak predvsem rezultat, o katerem so se sporazumele pristojne službe obeh partneric in ki ga je treba prenesti na naslednji vrh Evropska unija-Združene države Amerike.
Besedilo smernic
17 Besedilo smernic je sestavljeno iz šestih delov: uvod (I), cilji (II), področje uporabe (III), operativni elementi v zvezi z regulativnim sodelovanjem (IV), operativni elementi v zvezi s preglednostjo (V) in postopkovni vidiki smernic (VI).
18 Del I smernic opisuje okoliščine, v katerih so bile sprejete, zlasti čezatlantsko gospodarsko partnerstvo in njegov akcijski načrt.
19 V delu II teh smernic je navedeno, da njihovi cilji vključujejo izboljšanje sodelovanja med regulativnimi organi partneric ter povečanje preglednosti za javnost pri pripravi predpisov, da bi se tako zmanjšala in odpravila trgovinska nesoglasja med partnericami ter spodbujala trgovina z blagom. V tem smislu cilji sodelovanja v skladu z odstavkom 4(a) smernic med drugim vključujejo izboljšanje načrtovanja in priprave zakonodajnih predlogov ter kakovosti in ravni predpisov, zmanjšanje ali celo odpravo razlik med predpisi z bolj sistematičnim dialogom med regulatorji ter v skladu s točko (b) tega odstavka zagotovitev boljše predvidljivosti pri razvoju predpisov z izmenjavo informacij. Glede preglednosti – cilji v skladu z navedenim odstavkom, točka (d), vključujejo spodbujanje udeležbe javnosti pri regulativnem postopku, pri čemer se javnosti zagotovi dostop do ustreznih pripravljalnih dokumentov, analiz in podatkov ter se vsem nacionalnim in zunanjim zainteresiranim strankam omogoči pravočasno podajanje pripomb v zvezi z osnutki predpisov; drugič, v skladu s tem odstavkom, točka (f), je cilj zagotovitev pojasnil in informacij javnosti v zvezi z različnimi dejavniki, ki so vodili k sprejetju predpisov, in nazadnje, v skladu z istim odstavkom, točka (g), izboljšanje razumevanja javnosti v zvezi s cilji in učinki osnutkov predpisov ter njihovo sprejemanje sprejetih predpisov.
20 V delu III smernic je določeno, da njihovo področje uporabe zajema pripravo tehničnih predpisov, predvidenih v sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah v trgovini. Določeno je, da se ta dokument nanaša na zakonodajno dejavnost priprave tehničnih predpisov, ki se bodo vložili kot zakonodajni predlogi. V odstavku 7 smernic je navedeno, da so regulativni organi, na katere se sklicuje ta dokument, organi ameriške zvezne vlade in službe Komisije, pri čemer navedeni organi nameravajo smernice uporabljati „prostovoljno in na čim širši podlagi“.
21 V odstavkih 10 in 12 dela IV smernic v zvezi z operativnimi elementi regulativnega sodelovanja so navedene določbe glede izmenjave informacij in medsebojnega posvetovanja, zlasti v zvezi s predlaganimi predpisi ali predpisi, ki se pripravljajo. Smernice v odstavku 11 vključujejo določbe v zvezi z zbiranjem in analizo podatkov glede težav, ki bi lahko upravičile regulativne ukrepe, ter v zvezi z določitvijo prednostnih nalog pri obdelavi teh podatkov; odstavek 13 smernic vključuje določbe v zvezi z usklajevanjem raziskovalnih in razvojnih programov, ki so pomembni za sprejemanje predpisov; odstavek 14 vključuje določbe v zvezi s primerjavo in približevanjem regulativnih metod in pristopov; v odstavku 15 so določbe v zvezi s preučitvijo možnosti za zmanjšanje nepotrebnih razlik med tehničnimi predpisi, kar se odvisno od primera doseže s prizadevanjem za usklajene ali skladne rešitve ali z vzajemnim priznavanjem, v odstavku 16 pa so navedene določbe v zvezi s pregledom izvajanja predpisov.
22 Glede operativnih elementov v zvezi s preglednostjo so v delu V smernic določeni podrobni pogoji glede obveščanja javnosti in predhodnega posvetovanja pristojnih organov z javnostjo med postopkom načrtovanja in priprave tehničnih predpisov. V tem delu je zlasti določeno, da morajo regulativni organi zagotavljati informacije o tekočih in prihodnjih dejavnostih v zvezi s pripravo predpisov, morajo se posvetovati z javnostjo, ji zagotoviti možnost, da pravočasno poda mnenje o osnutkih predpisov, ji zagotavljati vse ustrezne informacije in pojasnila v zvezi s tem, upoštevati njene pripombe in zagotavljati pojasnila v zvezi z načinom, kako so se navedene pripombe obravnavale.
23 Nazadnje, del VI smernic, ki je namenjen postopkovnim vidikom, določa pogoje za spremljanje izvajanja in razvoja smernic. Odstavek 18 smernic zlasti določa, da bo navedeno izvajanje in dosežen napredek v zvezi z opredeljenimi osnutki predpisov redno pregledovala delovna skupina za tehnične ovire, ustanovljena v okviru čezatlantskega gospodarskega partnerstva. V skladu z odstavkom 19 smernic bosta obe strani usklajeno sodelovali za opredelitev področij sodelovanja, na katerih bi se lahko dosegel napredek, ter novih področij sodelovanja med regulatorji. Odstavek 20 smernic določa, da si bosta obe strani še naprej prizadevali za opredelitev načinov za izboljšanje preglednosti v zadevnih regulativnih postopkih, da bosta preučili načine za izboljšanje dostopa javnosti do regulativnih postopkov in se še naprej posvetovali z javnostjo. V skladu z odstavkom 21 smernic se bo organe, pristojne za nadzor skladnosti in razvoj standardov, pri razlagi tehničnih predpisov spodbujalo k upoštevanju smernic v zvezi s preglednostjo. Odstavek 22 smernic določa, da si bosta obe strani prizadevali za opredelitev posebnih predlogov za predpise z namenom začetka uporabe teh smernic.
Dopustnost tožbe
24 Komisija vlaga dva ugovora nedopustnosti. Po eni strani trdi, da se kot institucija in kolegij ni nikoli strinjala, da bodo te smernice, ki so le upravni dogovor na ravni služb, zanjo zavezujoče. Zato naj ne bi bilo nobenega akta Komisije, ki bi lahko bil predmet ničnostne tožbe.
25 Po drugi strani Komisija tudi ob domnevi, da bi se smernice lahko obravnavale kot zavezujoče zanjo, trdi, da niso akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, ker jih ni mogoče opredeliti kot akt, ki vsebuje ali povzroča pravne učinke.
26 Sodišče v zvezi s tem meni, da v okoliščinah v obravnavanem primeru ni treba odločati glede ugovorov nedopustnosti, ki jih vlaga Komisija, ker je treba predloge Francoske republike v vsakem primeru zavrniti kot neutemeljene.
Temelj
27 Francoska vlada se v podporo tožbi sklicuje na dva tožbena razloga, pri čemer izhaja prvi tožbeni razlog iz nepristojnosti Komisije za sprejetje izpodbijanega akta, drugi pa iz kršitve izključne pravice do zakonodajne pobude, ki jo ima Komisija na podlagi Pogodbe.
Prvi tožbeni razlog
Trditve strank
28 Francoska vlada s prvim tožbenim razlogom trdi, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijanega akta, ker so smernice mednarodni sporazum z zavezujočim učinkom, katerega sklenitev je v pristojnosti Sveta, kot izhaja iz delitve pristojnosti na podlagi člena 300 ES (sodba z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Francija proti Komisiji (C-327/91, Recueil, str. I-3641)).
29 Glede na navedbe te vlade so smernice kljub previdni izbiri izrazov popolne in operativne, pri čemer zelo natančno opredeljujejo želene cilje, področje uporabe in ukrepe, ki jih je treba sprejeti za doseganje določenih ciljev. Glede na navedeno naj bi bile smernice dovolj podroben pravni instrument, na podlagi katerega se lahko uvede obveznost, ki jo sprejmejo subjekti mednarodnega prava, ter je za te organe zavezujoča. V zvezi s tem je Sodišče namreč razsodilo, da ima tak značaj sporazum, ki vsebuje „standard“, tj. pravilo obnašanja, ki se nanaša na posebno področje in je določeno z jasnimi predpisi, ter je za udeležence zavezujoče (mnenje z dne 11. novembra 1975 št. 1/75, Recueil, str. 1355, 1360)).
30 Med dokazi, od katerih je odvisna opredelitev mednarodnega sporazuma, morajo prevladovati ugotovitve v zvezi z vsebino sporazuma, tako da pri takšni opredelitvi na primer ne sme biti odločilno dejstvo, da je Komisija partnerje nenehno opozarjala, da smernice ne pomenijo takega mednarodnega sporazuma, ali da so bili tudi sami partnerji prepričani o tem.
31 Po mnenju francoske vlade vsebujejo smernice najmanj zavezo za sodelovanje strank, kot to med drugim dokazuje dejstvo, da bo v skladu s točko 18 navedenih smernic njihovo uporabo in tudi napredek v zvezi z nekaterimi zakonodajnimi osnutki stalno spremljala skupna delovna skupina, ali dejstvo, da si bodo stranke na podlagi odstavka 22 smernic prizadevale za opredelitev posebnih zakonodajnih predlogov z namenom začetka uporabe smernic.
32 Komisija nasprotno meni, da smernice niso pravno zavezujoči sporazum, kar potrjuje analiza namere strank, ki je v mednarodnem pravu edino odločilno merilo za ugotavljanje obstoja zavezujočega učinka.
33 V tem primeru je namera o izogibanju pravni zavezanosti najprej očitna v besedilu smernic. V zvezi s tem je odločilno dejstvo, da je v odstavku 7 smernic določena njihova prostovoljna uporaba ali da se predlagano prostovoljno ravnanje strank opiše z uporabo angleških izrazov „should“ in „will“ in ne „shall“.
34 Ta namera izhaja tudi iz nekaterih strukturnih elementov smernic, kot so neobstoj končnih klavzul v zvezi s podpisom, začetkom veljavnosti, mogočimi spremembami, prenehanjem ali reševanjem sporov.
35 Nazadnje, navedena namera je očitna ob upoštevanju okoliščin, v katerih so bile smernice sprejete, pri čemer Komisija v zvezi s tem trdi, da niti čezatlantsko gospodarsko partnerstvo niti njegov akcijski načrt ne predstavljata okvira za sprejetje pogodb ali drugih pravno zavezujočih instrumentov, medtem ko zgodovina razprav kaže, da ni nobena od strani na nikakršen način nameravala ustvariti „pravic in dolžnosti“. To je med drugim razlog, da smernice niso bile nikoli priglašene kongresu Združenih držav, kot bi se to zahtevalo v primeru zavezujočega mednarodnega sporazuma.
36 Komisija meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da ji je odvzeta le pristojnost sklepanja mednarodnih sporazumov, ki imajo zavezujoč učinek (zgoraj navedena sodba Francija proti Komisiji).
37 Komisija iz tega sklepa, da je bila v celoti pristojna za dogovarjanje glede takega dokumenta z organi Združenih držav, ker so smernice zgolj praktičen sporazum o sodelovanju, ki nima pravno zavezujočega učinka.
Presoja Sodišča
38 Uvodoma je treba poudariti, da je francoska vlada s prvim tožbenim razlogom zgolj trdila, da bi smernice v skladu z določbami člena 300 ES moral sprejeti Svet in ne Komisija, ker so te po njenem mnenju pravno zavezujoči sporazum.
39 Nasprotno pa ni francoska vlada v ničemer trdila, da mora akt, ki ima značilnosti smernic, tudi če nima zavezujočega učinka, spadati v izključno pristojnost Sveta. Zato Sodišču ni treba razširiti predmeta tožbe, o kateri odloča.
40 Vseeno se zdi primerno pojasniti, da te sodbe ni mogoče razlagati tako, da potrjuje trditev Komisije, na podlagi katere bi dejstvo, da je akt, kot so smernice, zadostovalo za dodelitev pristojnosti tej instituciji za njegovo sprejetje. Z določitvijo pogojev, v skladu s katerimi se lahko sprejme tak akt, se zahteva, da se delitev pristojnosti in institucionalno ravnovesje, ki ga vzpostavlja Pogodba na področju skupne trgovinske politike, ustrezno upošteva, ker gre v obravnavanem primeru za akt, katerega namen je zmanjšati tveganje za spore v zvezi z obstojem tehničnih ovir za trgovino z blagom.
41 V zvezi s tem je torej treba ugotoviti zlasti, da je Svet odobril čezatlantsko gospodarsko partnerstvo in akcijski načrt, medtem ko je v obvestilu z dne 9. aprila 2002, ki ga je Komisija predložila odboru, ustanovljenem v skladu s členom 133(3) ES, navedeno, da je bil ta odbor redno obveščen o napredku pri pogajanjih v zvezi s smernicami, ki so jih pripravile službe Komisije.
42 Glede na navedena pojasnila in kot je pravilno trdila Komisija, je treba navesti, da je namera strank načeloma odločilno merilo za ugotovitev, ali imajo smernice zavezujoč učinek ali ne.
43 V tem primeru je namera jasno izražena, kot je generalni pravobranilec ugotovil v točkah 56 in 57 sklepnih predlogov, v besedilu smernic, pri čemer je zlasti v odstavku 7 določeno, da je namen tega dokumenta oblikovanje smernic, ki jih regulatorji zvezne vlade Združenih držav in službe Komisije „nameravajo uporabljati prostovoljno“. V teh okoliščinah in brez potrebe po ugotavljanju posebnega pomena, ki bi ga lahko v tem primeru imela uporaba izrazov „should“ ali „will“ namesto „shall“ v mednarodnem sporazumu, sklenjenem s Skupnostjo, je dovolj ugotoviti, da stranke na podlagi navedene podrobnosti s sprejetjem smernic niso nikakor nameravale prevzeti pravno zavezujočih obveznosti.
44 Kot je poudarila Komisija, pri čemer ji francoska vlada v tej točki ni nasprotovala, potek pogajanj med drugim kaže, da je bila namera strank, da ne prevzamejo zavezujočih obveznosti, med pogajanji o smernicah v preteklosti večkrat izrecno ponovljena.
45 Iz tega sledi, da smernice niso pravno zavezujoči sporazum in se zato člen 300 ES zanje ne uporablja.
46 Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev prvi tožbeni razlog ni utemeljen.
Drugi tožbeni razlog
47 Kar zadeva drugi tožbeni razlog, francoska vlada trdi, da so smernice v nasprotju s Pogodbo, ker omejujejo prosto uveljavljanje izključne pravice Komisije do predloga v okviru zakonodajnega postopka Skupnosti ter s tem vplivajo na postopek kot celoto.
48 Po eni strani bi morala Komisija smernice obvezno upoštevati v fazi zakonodajnega postopka, za katerega je odgovorna, pri čemer smernice torej omejujejo funkcijo predlaganja, ki pripada Komisiji.
49 Po drugi strani bi to omejevanje pravice Komisije do predlaganja vplivalo na celoten zakonodajni postopek Skupnosti, ker je manevrski prostor Sveta, ki lahko med drugim te predloge zavrne le soglasno, odvisen od narave predlogov Komisije.
50 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je bilo pri preučitvi prvega tožbenega razloga ugotovljeno, da smernice nimajo zavezujočega učinka. V nasprotju s trditvijo francoske vlade iz tega zlasti sledi, da smernice ne morejo povzročiti obveznosti za Komisijo, kadar ta opravlja funkcijo zakonodajne pobude.
51 Drugič, kot sta upravičeno poudarili Komisija in vlada Združenega kraljestva, pravica do zakonodajne pobude vključuje možnosti za predhodno posvetovanje in zbiranje informacij, ki se štejejo za nujne, še pred predložitvijo ustreznih predlogov. Zato med drugim ni mogoče trditi, da bi zgolj dejstvo, da akt, kot so smernice, omogoča take možnosti, lahko omejevalo izvajanje pravice Komisije do pobude.
52 Na podlagi zgoraj navedenega drugi tožbeni razlog ni utemeljen.
53 Ker nobeden od tožbenih razlogov ni utemeljen, je treba tožbo zavrniti.
Stroški
54 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Francoski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE (občna seja)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Francoski republiki se naloži plačilo stroškov.
Skouris
Jann
Timmermans
Gulmann
Cunha Rodrigues
La Pergola
Puissochet
Schintgen
Macken
Colneric
von Bahr
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. marca 2004.
Sodni tajnik
Predsednik
R. Grass
V. Skouris
* Jezik postopka: francoščina.
Top