SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)
z dne 14. oktobra 2004
Zadeva T-389/02
Sergio Sandini
proti
Sodišču Evropskih skupnosti
„Uradniki – Odškodninska tožba – Dopustnost – Izpostavljanje azbestu – Poklicna bolezen – Škoda“
Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000
Predmet: Tožba zaradi predloga za povračilo telesne, nepremoženjske, poklicne in denarne škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Odločba o zavrnitvi z molkom zahteve, ki ni bila izpodbijana v roku – Poznejša odločba – Potrditveni akt – Prekluzija
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti predhodne odločbe o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog je odvisen od odškodninskih zahtevkov
(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Napaka uprave – Škoda – Vzročna zvez – Kumulativni pogoji
4. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pavšalna odškodnina zaradi kadrovskega sistema – Dodatni odškodninski zahtevek na podlagi prava Skupnosti – Dopustnost – Pogoji
(Kadrovski predpisi, člen 73)
5. Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Invalidnost – Pojem – Nezmožnost normalnega opravljanja poklica – Nezmožnost čustvovanja – Vključitev
(Kadrovski predpisi, člen 73)
6. Postopek – Vloga, s katero se začne postopek – Obličnost – Povzetek tožbenih razlogov
(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))
7. Uradniki – Tožba – Tožbeni razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem
1. Odločba o zavrnitvi pritožbe, ki je bila vložena po preteku roka za tožbo proti zavrnitvi z molkom, lahko pomeni akt, ki posega v položaj, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo, le če zajema novo preučitev položaja tožeče stranke glede na nove pravne ali dejanske okoliščine. Odločba o zavrnitvi pritožbe, ki ne vsebuje nobenega novega elementa glede na pravne ali dejanske okoliščine, ki so že obstajale ob zavrnitvi z molkom, je čisti potrditveni akt, ki ne more poseči v položaj in torej ne more pomeniti, da začnejo roki za tožbo ponovno teči.
(Glej točko 49.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 7. december 1999, Reggimenti proti Parlamentu, T-108/99, RecFP, str. I-A-243 in II-1205, točka 35; Sodišče prve stopnje, 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T-338/00 in T-376/00, RecFP, str. I-A-301 in II-1457, točki 34 in 35.
2. Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka odškodninske tožbe, ki je bila vložena pri Sodišču prve stopnje, in posledično se ničnostni predlogi, ki so podani zoper njo, ne morejo šteti za neodvisne od odškodninskih zahtevkov. Dejansko je posledica akta, ki vsebuje stališče institucije v predhodni fazi, le ta, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri Sodišču prve stopnje.
(Glej točko 56.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I-A-471 in II-231, točka 45; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T-77/99, RecFP, str. I-A-61 in II-293, točka 68; Sodišče prve stopnje, 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T-209/99, RecFP, str. I-A-243 in II-1211, točka 32.
3. V okviru odškodninskega zahtevka, ki ga je vložil uradnik, je odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje podana ob izpolnitvi vseh pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam – resničnost zatrjevane škode in vzročno zvezo med ravnanjem in zatrjevano škodo; izpolnitev vseh pogojev mora dokazati tožeča stranka. Trije pogoji za nastanek zgoraj navedene odgovornosti Skupnosti so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost Skupnosti ne nastane.
(Glej točki 58 in 59.)
Napotitev na: Sodišče, 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I-1981, točka 42; Sodišče, 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točka 14; Sodišče prve stopnje, 26. maj 1998, Bieber proti Parlamentu, T-205/96, RecFP, str. I‑A‑231 in II-723, točka 48; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T-165/95, RecFP, str. I-A-203 in II-627, točka 57.
4. Uradniki imajo pravico do dodatnega odškodninskega zahtevka za storitve, ki so jih prejeli na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, če je institucija odgovorna za nesrečo ali poklicno bolezen na podlagi splošne ureditve in če zakonske storitve ne zadostujejo za zagotovitev popolne odškodnine za povzročeno škodo. Nasprotno pavšalna odškodnina ne pomeni dvojne odškodnine za povzročeno škodo. V tem smislu nobeden od odškodninskih sistemov ni neodvisen.
(Glej točko 62.)
Napotitev na: Sodišče, 8. oktober 1986, Leussink in drugi proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točke od 10 do 14; Sodišče, 9. september 1999, zgoraj navedena sodba Lucaccioni proti Komisiji, točke od 19 do 22.
5. Pojem invalidnosti, ki je določen v členu 73 Kadrovskih predpisov, zajema nezmožnost normalnega opravljanja poklica z nezmožnostjo čustvovanja. Iz tega izhaja, da ni ovir, da bi zdravnik, ki ga je imenovala institucija ali zdravstvena komisija, v okviru postopka za priznanje poklicne bolezni upošteval nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel uradnik pri opravljanju poklicne dejavnosti, če zaradi te škode ni zmožen za normalno opravljanje poklica.
(Glej točko 92.)
6. V skladu s členom 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora vloga, s katero se začne postopek, vsebovati povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da glede na okoliščine primera odloči o tožbi brez dodatnih podatkov. Tožba mora zaradi tega dejstva natančno določati, kaj je razlog, na katerem temelji, tako da sama abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev iz Poslovnika.
(Glej točko 120.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. januar 1995, Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II-17; točka 68; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točka 333.
7. Pojem zlorabe pooblastil ima natančno določen obseg in se nanaša na dejstvo, da je upravni organ uporabil svoje pooblastilo za drug namen kot tisti, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Pri odločbi gre za zlorabo pooblastil samo, če je iz objektivnih, upoštevnih in ujemajočih se indicev razvidno, da je bila sprejeta za drugačne cilje, kot so bili predvideni.
(Glej točko 123.)
Napotitev na: Sodišče, 5. junij 2003, O’Hannrachain proti Parlamentu, C‑121/01 P, Recueil, str. I-5553, točka 46; Sodišče prve stopnje, 12. junij 1997, Krämer proti Komisiji, T-104/96, RecFP, str. I-A-151 in II-463, točka 67.
Top