Sodba Sodišča prve stopnje (četrti senat) z dne 27. septembra 2006. Dresdner Bank AG in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti. Konkurenca

Združene zadeve T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T‑61/02 OP

Dresdner Bank AG in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Člen 81 ES – Sporazum o določitvi cen in pogojev zaračunavanja storitev menjave gotovine – Nemčija – Dokazi o kršitvi – Ugovor“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Ugovor

(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 48(2) in 122(4))

2.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Pojem

(Člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve

(člen 81(1) ES)

4.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti

5.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Sodni nadzor

6.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz

7.      Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina

8.      Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe

1.      Namen postopka z ugovorom iz člena 122(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje je dopustiti sodišču, da ponovno obravnava zadevo na kontradiktorni podlagi, ne da bi bilo pri tem vezano na rešitev zamudne sodbe. Če določba Poslovnika ne določa drugače, je stranka, ki ugovarja, načeloma prosta pri argumentiranju, ne da bi bila omejena na izpodbijanje razlogov za zamudno sodbo.

Ob upoštevanju namena postopka z ugovorom prepovedi navajanja novih razlogov med postopkom iz člena 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje ni mogoče razlagati, kot da stranki, ki ugovarja, prepoveduje navajati razloge, ki bi jih lahko navajala na stopnji obrambe. Taka razlaga navedenega člena bi bila nesmiselna, ker bi lahko vodila v postopkovno brezizhoden položaj, če bi bil ugovor utemeljen: Sodišče prve stopnje se ob ugotovitvi, da ne more potrditi rešitve iz zamudne sodbe, na kateri temelji eden izmed razlogov, zaradi načela spoštovanja kontradiktornosti ne more izreči o drugih tožbenih razlogih.

(Glej točki 43 in 44.)

2.      Da bi se štelo, da je bil sklenjen sporazum v smislu člena 81(1) ES, morajo zadevna podjetja izraziti skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način. Glede oblike izražanja te skupne volje zadošča, da je sporazum izraz volje strank, da na trgu ravnajo v skladu z njegovim besedilom. Iz tega izhaja, da pojem sporazum v smislu člena 81(1) ES predpostavlja obstoj soglasja volj med vsaj dvema strankama, katerega izrazna oblika pa ni pomembna, če izraža njuno resnično voljo.

(Glej točke od 53 do 55.)

3.      Glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se pravno zadostno dokaže, da so podani znaki kršitve.

(Glej točko 59.)

4.      Načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča, podprto s preambulo Enotnega evropskega akta in členom 6(2) EU, pomenijo splošna načela prava Skupnosti.

Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni. To načelo je treba upoštevati v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe. Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če na njegovi strani še vedno obstaja dvom o tem vprašanju.

Zato se mora Komisija, da dokaže obstoj kršitve, sklicevati na natančne in dosledne dokaze. Vendar ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da tej zahtevi odgovarja sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj. O obstoju protikonkurenčne prakse ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz kršitve konkurenčnih pravil.

(Glej točke od 60 do 63 in 65.)

5.      V zvezi z obsegom sodnega nadzora, ki se izvaja glede odločb Komisije na področju uporabe pravil konkurence, obstaja pomembna razlika med podatki in dejanskimi ugotovitvami, katerih morebitno nenatančnost lahko Sodišče odkrije ob upoštevanju trditev in dokazov, ki so mu predloženi, na eni strani ter gospodarskimi presojami na drugi strani. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje s svojo ekonomsko presojo ne sme nadomestiti presoje Komisije in mora zlasti preveriti ne samo vsebinsko resničnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksne situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe.

(Glej točki 66 in 67.)

6.      Za presojo dokazne vrednosti dokumenta je treba v okviru ugotavljanja kršitve pravil konkurence preveriti resničnost informacije, ki jo vsebuje, in upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv.

(Glej točko 121.)

7.      Spoštovanje pravic obrambe zahteva, da mora biti podjetju, naslovniku odločbe Komisije o kršitvi pravil konkurence, dana možnost, da primerno predstavi svoje stališče o resničnosti in relevantnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija.

Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora vsebovati očitke, ki so dovolj jasni, čeprav so kratki, da se lahko zainteresirane stranke ustrezno seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Le pod tem pogojem ima namreč lahko obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vlogo, ki mu jo dajejo predpisi Skupnosti in ki zajema predložitev vseh potrebnih podatkov podjetjem in podjetniškim združenjem, da lahko ta ustrezno pripravijo obrambo, preden Komisija sprejme dokončno odločbo.

Načeloma samo dokumenti, ki so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pomenijo zakonito dokazno sredstvo.

(Glej točke od 155 do 157.)

8.      Dokument je mogoče šteti za obremenilen le, če ga Komisija uporabi za utemeljitev ugotovitve kršitve, ki jo je storilo podjetje. Da bi zadevno podjetje dokazalo, da so mu bile kršene pravice obrambe, ne zadošča dokaz, da v upravnem postopku ni imelo možnosti izreči se o dokumentu, uporabljenem kjer koli v izpodbijani odločbi. Dokazati mora, da je Komisija ta dokument v izpodbijani odločbi uporabila kot dokaz za kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo podjetje.

(Glej točko 158.)

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti senat)

z dne 27. septembra 2006(*)

„Konkurenca – Člen 81 ES – Sporazum o določitvi cen in pogojev zaračunavanja storitev menjave gotovine – Nemčija – Dokazi o kršitvi – Ugovor“

V združenih zadevah T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T‑61/02 OP,

Dresdner Bank AG, s sedežem v Frankfurtu na Majni (Nemčija), ki jo zastopata M. Hirsch in W. Bosch, odvetnika,

Bayerische Hypo- und Vereinsbank AG, nekdanja Vereins- und Westbank AG, s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki so jo najprej zastopali J. Schulte, M. Ewen in A. Neus, nato W. Knapp, T. Müller-Ibold in C. Feddersen, odvetniki,

Bayerische Hypo- und Vereinsbank AG, s sedežem v Münchnu, ki so jo najprej zastopali W. Knapp, T. Müller-Ibold in B. Bergmann, nato W. Knapp, T. Müller‑Ibold, in C. Feddersen, odvetniki,

DVB Bank AG, nekdanja Deutsche Verkehrsbank AG, s sedežem v Frankfurtu na Majni, ki jo zastopata M. Klusmann in F. Wiemer, odvetnika,

Commerzbank AG, s sedežem v Frankfurtu na Majni, ki jo zastopata H. Satzky in B. Maassen, odvetnika,

tožeče stranke,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo T. Christoforou, A. Nijenhuis in M. Schneider, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi ugovora Komisije zoper zamudne sodbe Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2004 v zadevah Dresdner Bank proti Komisiji (T-44/02, neobjavljena v ZOdl.), Vereins- und Westbank proti Komisiji (T-54/02, neobjavljena v ZOdl.), Bayerische Hypo- und Vereinsbank proti Komisiji (T-56/02, ZOdl., str. II‑3495), Deutsche Verkehrsbank proti Komisiji (T-60/02, neobjavljena v ZOdl.), in Commerzbank proti Komisiji (T-61/02, neobjavljena v ZOdl.),

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti senat),

v sestavi H. Legal, predsednik, P. Lindh, sodnica, in V. Vadapalas, sodnik,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 31. maja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Ta zadeva se nanaša na Odločbo Komisije 2003/25/ES z dne 11. decembra 2001 v zvezi s postopkom, ki se je začel na podlagi člena [81 ES] (zadeva COMP/E-1/37.919 (ex 37.391) – Bančne pristojbine za menjavo valut območja eura – Nemčija) (UL 2003, L 15, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

2        Med storitvami menjave tujih valut je treba razlikovati menjavo knjižnega denarja in menjavo kovancev in bankovcev oziroma „menjavo gotovine“. To vrsto storitve, ki je edina upoštevna v tem primeru, je mogoče razdeliti v dve kategoriji: na eni strani storitve grosistične menjave gotovine, ki bankam dopušča menjavo velikih količin bankovcev (v nadaljevanju: medbančne storitve menjave gotovine), in na drugi strani storitve menjave gotovine na drobno, namenjene posameznikom, pri čemer gre za manjše količine bankovcev.

3        Pred uvedbo eura se storitve menjave gotovine v Nemčiji na splošno niso posebej zaračunavale: cene teh storitev so bile vključene v tečaj, po katerem so kreditne ustanove in menjalnice od strank odkupovale in jim prodajale tujo valuto. Tečaj je bil pri nakupu nižji, pri prodaji pa višji od tržne referenčne stopnje (uvodna izjava 38 izpodbijane odločbe). To odstopanje glede na tržno referenčno stopnjo se v nadaljevanju navaja kot „tečajna razlika“.

4        Komisija je v začetku leta 1999 začela preiskavo proti približno 150 bankam, med njimi proti tožečim strankam, ki imajo sedeže v sedmih državah članicah, in sicer v Belgiji, Nemčiji, na Irskem, Nizozemskem, v Avstriji, na Portugalskem in na Finskem. Domnevala je, da so se te banke sporazumele, da v prehodnem obdobju, to je med 1. januarjem 1999, datumom uvedbe eura kot enotne valute, in 1. januarjem 2002, datumom, ko je bila gotovina v eurih dana v obtok (v nadaljevanju: prehodno obdobje), določijo cene storitev menjave gotovine za valute določenih sodelujočih držav članic v območju eura. Čeprav je Komisija zadevo najprej vodila pod eno številko spisa, je preiskavo nadaljevala z ločenimi postopki glede obstoja omejevalnih sporazumov v zadevnih državah članicah.

5        Komisija je od 8. februarja 1999, v skladu s členom 11 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), od treh nemških združenj bank zahtevala informacije o plačilu storitev menjave gotovine.

6        Komisija je 16. in 17. februarja 1999 opravila preglede na sedežih Dresdner Bank in Deutsche Bank v Frankfurtu na Majni.

7        Komisija je 19. oktobra 1999 približno 240 bankam območja eura poslala vprašalnik, v okviru katerega je zahtevala, naj ji v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 predložijo podatke o menjalniških provizijah, ki so jih zaračunavale pred uvedbo eura in po njej. Ta vprašalnik je bil poslan 42 nemškim bankam, med njimi naslovnicam izpodbijane odločbe (uvodne izjave od 22 do 24 izpodbijane odločbe).

8        Komisija je 20. in 21. oktobra 1999 opravila preglede na Nizozemskem, na sedežu GWK Bank (v nadaljevanju: GWK) (uvodna izjava 21 izpodbijane odločbe).

9        Komisija je 3. in 10. avgusta 2000 poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sledečim bankam:

–        Commerzbank;

–        Deutsche Verkehrsbank (DVB);

–        Bayerische Hypo- und Vereinsbank (HVB);

–        Reisebank;

–        Dresdner Bank;

–        Vereins- und Westbank (VUW);

–        Bayerische Landesbank Girozentrale;

–        SEB Bank (nekdanja BfG);

–        Hamburgerische Landesbank Girozentrale;

–        Westdeutsche Landesbank Girozentrale (West LB);

–        Landesbank Hessen Thüringen Girozentrale;

–        GWK in njeni matični družbi Fortis NV, Fortis Services Nederland NV in Fortis Bank Nederland NV.

10      Pooblaščenec za zaslišanje je 1. in 2. februarja 2001 zaslišal naslovnice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

11      Komisija je 11. decembra 2001 sprejela izpodbijano odločbo.

12      V skladu z izpodbijano odločbo (uvodna izjava 2) so se banke, ki so sodelovale na sestanku z dne 15. oktobra 1997, ki je potekal v prostorih DVB v Frankfurtu na Majni (v nadaljevanju: sestanek z dne 15. oktobra 1997), sporazumele, da v prehodnem obdobju naložijo približno 3-odstotno provizijo za odkup in prodajo bankovcev območja eura.

13      Pobudo za ta sestanek naj bi dala GWK. V izpodbijani odločbi je bilo dejansko ugotovljeno, da je ta banka na sestanku z dne 29. aprila 1997 spodbudila Reisebank k razpravi z drugimi nemškimi bankami, predvsem z namenom zagotoviti, da Deutsche Bundesbank, nemška centralna banka, potrošnikom ne bi ponujala brezplačnih storitev menjave gotovine (uvodne izjave 60 in od 63 do 68 izpodbijane odločbe).

14      Listinski dokazi kršitve se v skladu z izpodbijano odločbo (uvodna izjava 62) nahajajo v zapisnikih sestankov in telefonskih pogovorov, ki so bili zaseženi pri pregledih v prostorih GWK, zlasti zapisniki sestanka z dne 15. oktobra 1997, ki sta jih sestavila uslužbenec GWK (v nadaljevanju: zapisnik GWK) in uslužbenec Commerzbank (v nadaljevanju: zapisnik Commerzbank).

15      Komisija je v izpodbijani odločbi najprej opozorila, da so se udeleženke dogovorile, da bodo Deutsche Bundesbank obvestile, da naj bi od 1. januarja 1999 „menjale bankovce območja eura po fiksnih menjalnih tečajih in zaračunavale eksplicitno provizijo“ (uvodna izjava 88 izpodbijane odločbe).

16      Dalje, Komisija je ugotovila (uvodna izjava 89 izpodbijane odločbe), da so udeleženke sestanka z dne 15. oktobra 1997, ki niso mogle doseči soglasja o načelu enotnega oblikovanja cene, „za skupni cilj določile, da [tečajne] razlike nadomestijo z odstotkovnimi provizijami, tako da bi lahko z menjalno dejavnostjo nadomestile 90 % vseh prihodkov, kar naj bi pomenilo približno 3-odstotno skupno provizijo“. Komisija je na podlagi zapisnika Commerzbank zato navedla, „da obstaja dogovor o uporabi fiksnih menjalnih tečajev za valute območja eura (to pomeni, da se nakupni in prodajni tečaj ni uporabljal), skupaj s stroški, ki se bodo zaračunavali v obliki provizije, izražene v odstotkih“ (uvodna izjava 95 izpodbijane odločbe).

17      Nazadnje je Komisija menila, da je bil v zapisnikih GWK in Commerzbank naveden sporazum, ki se nanaša na plačilo storitev menjave gotovine v obliki provizije, izražene v odstotku zamenjanega zneska. V zapisniku Commerzbank naj znesek te provizije ne bi bil naveden, v nasprotju z zapisnikom GWK, v katerem naj bi bil naveden znesek v višini približno 3 %. Vendar je Komisija upoštevala dejstvo, da je Bayerische Landesbank Girozentrale na obravnavi z dne 1. in 2. februarja 2001 izjavila, da je njen predstavnik na sestanku z dne 15. oktobra 1997 opozoril, da „[so] nekateri predstavniki določenih bank navaja[li] številke med 2 in 4 %“, čeprav ni omenil zneska v višini 3 % (uvodna izjava 96 izpodbijane odločbe).

18      Na podlagi teh elementov je Komisija menila, da so se „banke, ki so sodelovale na sestanku 15. oktobra 1997, dogov[orile], da po 1. januarju 1999 uvedejo približno 3-odstotno skupno provizijo (da bi nadomestile 90 % svojih prihodkov)“ in da je imel ta sporazum „hkrati namen in učinek omejiti konkurenco v Skupnosti“ (uvodni izjavi 120 in 128 izpodbijane odločbe). Ta sporazum je bil sklenjen za prehodno obdobje (uvodna izjava 173 izpodbijane odločbe).

19      V skladu s členom 1 izpodbijane odločbe so Commerzbank, Dresdner Bank, HVB, DVB in VUW „s tem, da so v prehodnem obdobju sodelovale pri sporazumu, katerega namen je bil določiti a) načine zaračunavanja pristojbin za menjavo bankovcev v valute območja eura (to pomeni provizijo izraženo v odstotkih) in b) ciljno raven teh pristojbin v višini približno 3 % (da bi nadomestile 90 % prihodkov, ki izhajajo iz [tečajne] razlike)“, kršile člen 81 ES.

20      Komisija je ob presoji, da je šlo za resno kršitev, ki je trajala približno štiri leta, naložila naslednje globe (člen 3 izpodbijane odločbe):

Commerzbank

28.000.000 EUR

Dresdner Bank

28.000.000 EUR

HVB

28.000.000 EUR

DVB

14.000.000 EUR

VUW

2.800.000 EUR

 Postopek

21      Z različnimi vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje med 26. februarjem in 1. marcem 2002, so Dresdner Bank, VUW, HVB, DVB in Commerzbank vložile tožbe zoper izpodbijano odločbo (zadeve T-44/02, T-54/02, T-56/02, T-60/02 in T-61/02).

22      Komisija po vročitvi teh tožb ni vložila odgovora na tožbe v roku, ki ji je bil določen. Tožeče stranke so Sodišču prve stopnje z dopisi, predloženimi sodnemu tajništvu med 25. junijem in 2. julijem 2002, predlagale, naj v skladu s členom 122(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje ugodi njihovim predlogom.

23      Sodišče prve stopnje je z zamudnimi sodbami z dne 14. oktobra 2004 izpodbijano odločbo, kolikor se nanaša na tožeče stranke, razglasilo za nično (v nadaljevanju: zamudne sodbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi tožb menilo, da Komisija obstoja zatrjevanega sporazuma ni dokazala pravno zadostno, ne glede določitve cen storitev menjave gotovine ne glede njihovih pogojev zaračunavanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožbeni razlogi v zvezi z netočnostjo ugotovljenih dejstev in pomanjkanjem dokazne moči obremenilnih indicev zoper tožeče stranke, utemeljeni, pri čemer drugih tožbenih razlogov ni obravnavalo.

24      Komisija je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje med 27. novembrom in 4. decembrom 2004 zoper zamudne sodbe v skladu s členom 122, odstavek 4, Poslovnika vložila ugovor.

25      VUW se je 14. januarja 2005 združila z HVB, ki je tako prevzela pravice VUW v zadevi T-54/02 OP.

26      Tožeče stranke so v sodnem tajništvu med 11. in 21. februarjem 2005 predložile pisna stališča na ugovor, v skladu s členom 122, odstavek 5, Poslovnika.

27      S sklepom z dne 12. julija 2005 so bile zadeve, po zaslišanju strank v zadevah T‑44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, v skladu s členom 50 Poslovnika Sodišča prve stopnje združene za namen pisnega postopka in zaradi izdaje skupne končne odločbe.

28      Sodišče prve stopnje (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek in stranke, v okviru ukrepov procesnega vodstva, pozvalo, naj odgovorijo na določena vprašanja. Te so te zahteve sprejele.

29      Stranke so ustne navedbe in odgovore na pisna in ustna vprašanja Sodišča prve stopnje podale na obravnavi 31. maja 2005.

 Predlogi strank

30      Komisija Sodišču prve stopnje v vseh zadevah predlaga, naj:

–        zamudne sodbe razveljavi;

–        tožbe v celoti zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka z ugovorom.

31      Dresdner Bank Sodišču prve stopnje v zadevi T-44/02 OP predlaga, naj:

–        ugovor zavrne in potrdi zamudno sodbo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka z ugovorom.

32      HVB Sodišču prve stopnje v zadevah T-54/02 OP in T-56/02 OP predlaga, naj:

–        potrdi zamudne sodbe;

–        zavrne ugovore;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka z ugovorom.

33      DVB je Sodišču prve stopnje v zadevi T-60/02 OP, potem ko je pojasnila smisel svojih pisanj na obravnavi, predlagala, naj:

–        ugovor zavrže kot delno nedopustnega;

–        ugovor zavrne kot neutemeljenega;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški postopka z ugovorom.

34      Commerzbank Sodišču prve stopnje v zadevi T-61/02 OP predlaga, naj:

–        ugovor zavrne;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

 Pravo

I –  Postopek z ugovorom

35      Komisija je v utemeljitev svojih predlogov za razveljavitev zamudnih sodb podala številne očitke zoper okoliščine, v katerih je Sodišče prve stopnje izvajalo nadzor, zlasti glede zahtev na področju izvedbe dokazov.

36      HVB v zadevah T-54/02 OP in T-56/02 OP ugovarja, da Komisija napačno razume naravo postopka z ugovorom, ker njegov namen ni odprava napak pri uporabi prava, ki so vplivale na zamudno sodbo.

37      Komisija je ob pozivu, naj na obravnavi pojasni pomen svojih navedb, zahtevala, naj se njeni predlogi za razveljavitev zamudnih sodb razlagajo tako, kot da z njimi Sodišču prve stopnje predlaga, naj te sodbe ponovno obravnava v luči ugovora. Po zaslišanju tožečih strank je Sodišče prve stopnje sprejelo sklep o tem pojasnilu.

38      Sodišče prve stopnje je, ko je Komisija pojasnila smisel svojih predlogov, menilo, da se mu o ugovorih HVB v zvezi z namenom postopka z ugovorom ni treba več izreči.

39      Poleg tega DVB in Commerzbank trdita, da je ugovor delno nedopusten. Komisija naj bi s tem, da je odgovarjala na druge tožbene razloge in ne na razloge, o katerih je Sodišče prve stopnje odločalo v zamudnih sodbah, skušala razširiti predmet spora. Menita, da bi se moral ugovor omejiti na zavrnitev tožbenih razlogov, ki so bili obravnavani v zamudnih sodbah.

40      DVB in Commerzbank trdita, prvič, da je vsak tožbeni razlog neaktivne stranke, ki ne spoštuje te omejitve, prepozen in posledično, v skladu s členom 48(2) Poslovnika, nedopusten.

41      Drugič, menita, da je namen postopkov za izdajo zamudne sodbe in postopka z ugovorom kaznovati neaktivno stranko, ne pa dati ji „drugo priložnost“. V zvezi s tem DVB pojasnjuje, da bi v primeru, če bi se Sodišče prve stopnje odločilo, da razveljavi zamudno sodbo, moralo torej obravnavati druge tožbene razloge, ne da bi upoštevalo trditve neaktivne stranke glede teh drugih razlogov. Vsaka druga rešitev bi zanjo pomenila prednost s tem, da bi ji pustila primeren čas za pripravo obrambe, potem ko bi zvedela za stališče Sodišča prve stopnje.

42      Komisija je na obravnavi izpodbijala to razlago.

43      Sodišče prve stopnje poudarja, da je namen postopka z ugovorom iz člena 122(4) Poslovnika dopustiti sodišču, da ponovno obravnava zadevo na kontradiktorni podlagi, ne da bi bilo pri tem vezano na rešitev zamudne sodbe. Če določba Poslovnika ne določa drugače, je stranka, ki ugovarja, načeloma prosta pri argumentiranju, ne da bi bila omejena na izpodbijanje razlogov za zamudno sodbo.

44      Ob upoštevanju namena postopka z ugovorom prepovedi navajanja novih razlogov med postopkom iz člena 48(2) Poslovnika, v nasprotju s tem, kar navajata DVB in Commerzbank, ni mogoče razlagati, kot da stranki, ki ugovarja, prepoveduje navajati razloge, ki bi jih lahko navajala na stopnji obrambe. Kot je Komisija pravilno poudarila, naj bi bila taka razlaga člena 48(2) Poslovnika nesmiselna, ker bi lahko vodila v postopkovno brezizhoden položaj, če bi bil ugovor utemeljen: Sodišče prve stopnje se ob ugotovitvi, da ne more potrditi rešitve iz zamudne sodbe, na kateri temelji eden izmed razlogov, zaradi načela spoštovanja kontradiktornosti ne more izreči o drugih tožbenih razlogih.

45      Ugovor je torej dopusten.

II –  Kratek povzetek tožbenih razlogov

46      Tožeče stranke izpodbijajo obstoj kršitve člena 81 ES. Zanikajo obstoj sporazuma o določitvi cen in strukture provizij za menjavo gotovine, pri čemer se sklicujejo na različne napake in vsebinske nenatačnosti, ki so vplivale na ugotovitev dejanskega stanja s strani Komisije in zlasti na obstoj soglasja volj glede tega.

47      Tožeče stranke dalje menijo, da pogoji uporabe člena 81 ES niso izpolnjeni, ker naj zatrjevani sporazum ne bi imel protikonkurenčnega učinka in naj ne bi vplival na trgovino med državami članicami.

48      Tožeče stranke prav tako izpodbijajo upravni postopek. V zvezi s tem navajajo različne kršitve pravic obrambe, zlasti pravico biti slišan. Menijo, da je Komisija s tem, da je kršila načelo spoštovanja domneve nedolžnosti, preiskovala izključno obremenilno.

49      HVB in DVB v zadevah T-54/02 OP, T-56/02 in T-60/02 OP trdita, da je Komisija zlorabila pooblastila.

50      HVB v zadevi T-56/02 OP prereka okoliščine, v katerih ji je Komisija očitala odgovornost za ravnanje VUW.

51      Tožeče stranke izpodbijajo odločitev Komisije o opustitvi pregona zoper nekatere naslovnice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – zlasti zoper pobudnico sestanka z dne 15. oktobra 1997 – v zameno za njihovo zavezo, da bodo znižale cene. Poleg dejstva, da so določene tožeče stranke izrazile dvom glede pristojnosti Komisije za sprejetje takih odločitev, te stranke zatrjujejo, da je Komisija ravnala nepregledno, samovoljno in diskriminatorno.

52      Nazadnje, podredno, tožeče stranke predlagajo odpravo glob ali zmanjšanje njihovega zneska, pri čemer se sklicujejo na različne kršitve Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3), in načela sorazmernosti.

III –  Obstoj protikonkurenčnega sporazuma

A –  Uvodne ugotovitve

53      Po ustaljeni sodni praksi morajo zadevna podjetja, da bi se štelo, da je bil sklenjen sporazum v smislu člena 81(1) ES, izraziti skupno voljo, da bodo na trgu ravnala na določen način (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 256, in z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T-41/96, Recueil, str. II-3383, točka 67, glej v tem smislu tudi sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 112, in z dne 29. oktobra 1980 v zadevi Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 86).

54      Glede oblike izražanja navedene skupne volje zadošča, da je sporazum izraz volje strank, da na trgu ravnajo v skladu z njegovim besedilom (sodba Bayer proti Komisiji, točka 68, glej v tem smislu tudi sodbi ACF Chemiafarma proti Komisiji, točka 112, in Van Landewyck in drugi proti Komisiji, točka 86).

55      Pojem sporazum v smislu člena 81(1) ES, kot ga je razložila sodna praksa, predpostavlja obstoj soglasja volj med vsaj dvema strankama, katerega izrazna oblika pa ni pomembna, če izraža njuno resnično voljo (sodba Bayer proti Komisiji, točka 69).

56      V tem primeru je treba preučiti ali je tožečim strankam uspelo izpodbiti ugotovitev Komisije o obstoju soglasja volj med udeleženkami sestanka z dne 15. oktobra 1997 glede določitve zneska in pogojev zaračunavanja provizij pri menjavi gotovine.

B –  Izvedba dokaza in obseg sodnega nadzora

57      Tožeče stranke trdijo, da na sestanku z dne 15. oktobra 1997 ni bil sklenjen nikakršen sporazum o višini in strukturi menjalniških provizij. Menijo, da Komisija ni dokazala dejanskega stanja, na podlagi katerega je ugotovila obstoj kršitve.

58      Komisija trdi, da mora Sodišče prve stopnje pri razlagi odločbe o uporabi člena 81 ES, v składu z načelom uporabnega učinka, upoštevati njegovo besedilo, pa tudi njegov kontekst in cilje (sodbe Sodišča z dne 21. februarja 1984 v zadevi St. Nikolaus Brennerei, 337/82, Recueil, str. 1051, točka 10, z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C-84/95, Recueil, str. I-3953, točka 11, in z dne 18. novembra 1999 v zadevi Pharos proti Komisiji, C-151/98 P, Recueil, str. I-8157, točka 19). Ta potreba naj bi bila še toliko bolj pomembna, ker so omejevalni sporazumi, ki jih prepoveduje člen 81 ES, pogosto tajni, tako da je o njihovem obstoju mogoče sklepati zgolj na podlagi indicev, ki se upoštevajo skupaj (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 55, in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Colomerja za sodbo Sodišča z dne 18. septembra 2003 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, C‑338/00 P, Recueil, str. I-9189, I-9193). Zato Sodišče prve stopnje ne more iti tako daleč, da bi zahtevalo listinske dokaze, navedene v izpodbijani odločbi, ki pomenijo „neizpodbiten dokaz“ kršitve. Sodna praksa naj bi zahtevala le predložitev zadostnih dokazov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso-Gutzeit proti Komisiji, T-337/94, Recueil, str. II-1571, točki 94 in 153). Vsaka očitna napaka bi bila izključena, če je presoja dejstev bolj verjetna od presoje, ki jo predlagajo tožeče stranke.

59      Sodišče prve stopnje glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES opozarja, da mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, ki so primerni za to, da se pravno zadostno dokaže, da so podani znaki kršitve (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 58, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 86).

60      Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če na njegovi strani še vedno obstaja dvom o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe.

61      V tem primeru je treba namreč upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se uvršča med temeljne pravice, ki v skladu s sodno prakso Sodišča, podprto s preambulo Enotnega evropskega akta in členom 6(2) EU, pomenijo splošna načela prava Skupnosti. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, str. I-4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točki 175 in 176).

62      Zato se mora Komisija, da dokaže obstoj kršitve, sklicevati na natančne in dosledne dokaze (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T-62/98, Recueil, str. II-2707, točka 43, in navedena sodna praksa).

63      Treba pa je poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Zadošča, da tej zahtevi odgovarja sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija, ki se presojajo skupaj (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, tako imenovani „PVC II“, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točke od 768 do 778, zlasti točka 777, ki jo je Sodišče o upoštevnem vprašanju potrdilo v pritožbenem postopku s sodbo z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točke od 513 do 523).

64      Ob upoštevanju splošno znane prepovedi protikonkurenčnih sporazumov od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo stike med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Nepopolne in skromne dokaze, s katerimi naj bi razpolagala Komisija, bi bilo treba v vsakem primeru dopolniti z ugotovitvami, ki bi omogočale rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin.

65      O obstoju protikonkurenčne prakse ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz kršitve konkurenčnih pravil (sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57).

66      Glede na obseg sodnega nadzora je treba poudariti pomembno razliko, ki obstaja med podatki in dejanskimi ugotovitvami, katerih morebitno nenatančnost lahko Sodišče odkrije ob upoštevanju trditev in dokazov, ki so mu predloženi, na eni strani, ter gospodarskimi presojami na drugi strani (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2005 v zadevi General Electric proti Komisiji, T-210/01, ZOdl., str. II‑5575, točka 62).

67      Čeprav Sodišče prve stopnje s svojo ekonomsko presojo ne sme nadomestiti presoje Komisije, mora zlasti preveriti ne samo vsebinsko resničnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksne situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe (sodba Sodišča z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Tetra Laval, C-12/03 P, ZOdl., str. I-987, točka 39).

C –  Sporazum glede zneska menjalniških provizij

1.     Trditve strank

68      Tožeče stranke zanikajo vsak dogovor o ceni pristojbin menjave gotovine na drobno na sestanku z dne 15. oktobra 1997 in prerekajo dokazno vrednost elementov, ki jih je v zvezi s tem navedla Komisija. Trdijo, da je bil namen sestanka odpraviti določene normativne in tehnične negotovosti, povezane z uvedbo eura, ki naj bi vplivale predvsem na medbančne storitve menjave gotovine. Poleg tega menijo, da je sporazum, ki ga navaja Komisija, nesmiseln. Bilo bi absurdno, da bi banke, ki predstavljajo le majhen del trga, želele skleniti sporazum o določitvi cen menjalniških storitev v prehodnem obdobju, več kot eno leto pred njegovim začetkom.

69      Komisija meni, da je dokazala obstoj horizontalnega sporazuma o določitvi cen. Banke, ki so sodelovale na sestanku z dne 15. oktobra 1997, naj bi se dogovorile, da bodo strankam zaračunavale storitve menjave gotovine, v izogib temu, da bi jih nekatere ponujale brezplačno. Tako naj bi dosegle sporazum o načelu plačevanja teh storitev, iż katerega naj bi izhajala dva sporazuma, ki se nanašata na izpodbijano odločbo. Vzrok kršitve naj bi bil v grožnji, da bodo Deutsche Bundesbank, Deutsche Bank in druge komercialne banke javnosti začele ponujati brezplačne storitve menjave gotovine. V odziv na to grožnjo naj bi GWK skušala nemške banke prepričati, naj se ne odločijo za brezplačno menjavo gotovine, in je glede tega vzpostavila stik z Reisebank (uvodne izjave od 58 do 97 in od 108 do 111 izpodbijane odločbe).

70      Komisija je na obravnavi pojasnila, da bi bilo kršitev mogoče razumeti tudi kot posledico usklajevanja treh izmed štirih glavnih univerzalnih nemških bank, da bi se odzvale na grožnjo, ki jo je pomenil morebitni namen njihove glavne konkurentke, Deutsche Bank, ponujanja brezplačne storitve menjave gotovine v prehodnem obdobju. Ob upoštevanju gospodarske moči in prevlade teh štirih bank na nemškem trgu naj bi sporazum o izključitvi brezplačnih storitev menjave gotovine med Dresdner Bank, HVB in Commerzbank s tega vidika druge subjekte spodbudil k enakemu ravnanju na trgu.

71      Banke naj bi tako dosegle sporazum o načelu plačila storitev menjave gotovine, iz katerega naj bi izhajala dva sporazuma, ki se nanašata na izpodbijano odločbo. Ko je bilo načelo plačila enkrat sprejeto, naj bi imele vse banke namreč interes sporazumeti se tudi o pogojih zaračunavanja in o ceni teh storitev. Cilj sporazumov o pogojih zaračunavanja provizij za menjavo gotovine in določitev njihovega zneska naj bi bil protikonkurenčen. Zato naj bi zadevni sporazum spadal pod prepoved iz člena 81(1) ES, pri čemer ni treba preučevati njegovih učinkov na konkurenco.

72      Obstoj tega sporazuma naj ne bi izhajal zgolj iz listinskih dokazov, ki se nanašajo na razprave, ki so potekale na sestanku z dne 15. oktobra 1997, temveč tudi iz splošnega okvira tega sestanka. Komisija zlasti navaja, da je treba pripisati velik pomen dokazom, ki se nanašajo na priprave na sestanek z dne 15. oktobra 1997. Glede normativnega okvira meni, da so se negotovosti, do katerih bi lahko prišlo, nanašale na nekaj tehničnih vprašanj, ki so posledica uvedbe eura. Vendar nobena od teh negotovosti ne bi mogla upravičiti omejevalnega sporazuma o višini cen.

73      Tožeče stranke ugovarjajo, da to stališče glede sporazuma o načelu plačila menjalniških storitev ni navedeno v izpodbijani odločbi, temveč da ga je Komisija prvič navedla na stopnji ugovora in pojasnila na obravnavi. Komisija zato ne more naknadno spreminjati izpodbijane odločbe. HVB (zadevi T-54/02 OP in T-56/02 OP) in DVB (zadeva T-60/02 OP) menita, da gre tukaj za novo in zato nedopustno trditev.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

a)     Razlaga izpodbijane odločbe in obstoj kršitve v zvezi s sporazumom o načelu izključitve brezplačnih storitev menjave gotovine

74      Treba je ugotoviti, ali se izpodbijana odločba nanaša, kot zatrjuje Komisija, ne le na sporazum glede določitve zneska pristojbin in njihovih pogojev zaračunavanja, temveč tudi na drugi sporazum, ki temelji na prvem, katerega namen naj bi bil, da se med udeleženkami v prehodnem obdobju izključijo brezplačne storitve menjave gotovine.

75      V skladu s členom 1 izpodbijane odločbe se ugotovljena kršitev nanaša na udeležbo tožečih strank pri „sporazumu, katerega namen je bil določiti a) pogoje zaračunavanja pristojbin menjave bankovcev v valute območja eura (to pomeni provizijo, izraženo v odstotkih) in b) ciljno raven teh pristojbin v višini približno 3 % (da bi nadomestila 90 % prihodkov, ki izhajajo iz tečajne razlike) v prehodnem obdobju, ki se je začelo 1. januarja 1999“. Izrek izpodbijane odločbe se torej nikakor ne nanaša na sporazum o načelu plačila ali natančneje o načelu izključitve brezplačnih menjalniških storitev.

76      Poleg tega obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje nobene analize, ki bi dopuščala sklep, da je Komisija menila, da je sporazum s takim namenom pomenil kršitev člena 81 ES. V svojih vlogah je Komisija vendarle poudarila, da je kršitveni značaj zadevnega sporazuma posledica dejstva, da so se banke, udeležene na sestanku z dne 15. oktobra 1997, dogovorile, da bodo zaračunavale provizijo, izraženo v odstotkih, kot naj bi jasno izhajalo iz uvodne izjave 115 izpodbijane odločbe. Ta uvodna izjava pa določa:

„Ne bi bilo niti naravno niti logično, da bi se vsaka banka posamično odločila preoblikovati svoje tečajne razlike v provizijo, izraženo v odstotkih. Dejansko se zdi, da je Deutsche Bank prvotno predvidela, da bo opravljala storitve brezplačno. V vsakem primeru problem ni v vprašanju, kateri pogoji zaračunavanja stroškov bi bili lahko z gospodarskega vidika najbolj razumni, temveč ali je med bankami obstajal sporazum o teh pogojih.“

77      Treba je ugotoviti, da na podlagi te obrazložitve nikakor ni mogoče ugotoviti, da se ta nanaša na sporazum o načelu izključitve brezplačnih storitev. Komisija poleg tega Sodišču prve stopnje na obravnavi ni mogla navesti morebitnih razlogov izpodbijane odločbe, ki so podpirali tezo o obstoju takega sporazuma. Zato je treba, ob predpostavki, da je Komisija želela v izpodbijani odločbi implicitno upoštevati stališče glede sporazuma o izključitvi brezplačnih storitev, ugotoviti, da je bila obrazložitev izpodbijane odločbe glede tega v vsakem primeru, v smislu člena 253 ES, nezadostna, da bi naslovnicam omogočila, da bi se seznanile z razlogi sprejete odločbe in da bi Sodišče lahko opravilo nadzor.

78      Komisija s pisno ali z ustno obrazložitvijo ne more spremeniti predmeta odločbe, če je podana potem, ko je ta že predmet postopka pred sodiščem Skupnosti (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1996 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji, T-16/91, Recueil, str. II-1827, točka 45, in navedena sodna praksa).

79      Torej Komisija ne more zatrjevati obstoja kršitvenega sporazuma, ki v izpodbijani odločbi ni bil izrecno naveden in o katerem se tožeče stranke niso mogle opredeliti, kot to zahteva spoštovanje pravic obrambe.

80      Poleg tega Sodišče prve stopnje ni pristojno, da bi nadomeščalo Komisijo in po uradni dolžnosti obravnavalo, ali v tem primeru obstajajo elementi, ki bi dokazovali obstoj sporazuma o načelu izključitve brezplačnih storitev menjave gotovine.

81      Posledično je treba zavrniti vse navedbe Komisije v zvezi s tem.

b)     Dokazi o sporazumu glede zneska menjalniških provizij

82      Pred obravnavo neposrednih dokazov razprav, ki so potekale na sestanku, in stališč Komisije glede izvajanja zadevnega sporazuma je treba preučiti trditve in dokaze, ki se nanašajo na okoliščine, ki so spremljale sestanek z dne 15. oktobra 1997.

 Dokazi, ki se nanašajo na okvir sestanka z dne 15. oktobra 1997

–       Tržni deleži bank, ki so sodelovale na sestanku z dne 15. oktobra 1997

83      Dresdner Bank, Commerzbank, VUW in HVB v bistvu zatrjujejo, da so ob predpostavki, da je Komisija pravilno opredelila upoštevni trg, skupni deleži udeleženk sestanka z dne 15. oktobra 1997 mnogo nižji od ocene iz zapisnika GWK, ki zajema od 70 do 80 % in ki je bila povzeta v uvodni izjavi 87 izpodbijane odločbe. Menijo, da je teza v zvezi s horizontalnim sporazumom o določitvi cen ob pomanjkanju gospodarske moči, ki je potrebna za vpliv na trg in sklenitev sporazuma o določitvi cen, nesmiselna.

84      Komisija zatrjuje, da je cilj zadevnega sporazuma protikonkurenčen, zato ni dolžna presojati tržnih deležev tožečih strank niti vpliva tega sporazuma na trg. Zato naj bi bila utemeljitev tožečih strank glede tržnih deležev neupoštevna.

85      Sodišče prve stopnje poudarja, da se trditve v zvezi z oceno tržnih deležev nanašajo na obstoj horizontalnega sporazuma o določitvi cen, ker naj bi bil zaradi pomanjkanja zadostne tržne moči tak sporazum manj verjeten. Te trditve se posredno prav tako nanašajo na verodostojnost zapisnika GWK, ki ga izpodbijajo tožeče stranke in ga bomo obravnavali v nadaljevanju. Posledično je treba preveriti utemeljenost teh trditev, ki ne morejo veljati za neupoštevne.

86      Komisija se je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, prvič, seznanila z oceno tržnih deležev udeleženk sestanka z dne 15. oktobra 1997, ki so bili v zapisniku GWK ocenjeni med 70 in 80 % (obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, uvodna izjava 79), in, drugič, je na podlagi svoje preiskave ugotovila, da je imelo pet bank (Deutsche Bank, Hypo Vereinsbank, Dresdner Bank, Commerzbank in Hamburger Sparkasse) skupaj 65 % trga menjalniških storitev. Ker so tožeče stranke v upravnem postopku izpodbijale te podatke, izpodbijana odločba ne vsebuje nobene natančne ocene tržnih deležev naslovnic izpodbijane odločbe oziroma udeleženk sestanka z dne 15. oktobra 1997. V uvodni izjavi 87 izpodbijane odločbe pa se sklicuje na zapisnik GWK, v skladu s katerim „[so] banke, [ki so sodelovale na sestanku z dne 15. oktobra 1997,] pomeni[le] od 70 do 80 % nemškega trga menjav malih zneskov“.

87      Glede tega se zdi, prvič, da se Komisija in tožeče stranke strinjajo, da je ocena obsega zamenjane gotovine v Nemčiji leta 1998, ki je v izpodbijani odločbi, nenatačna. Po statističnih podatkih Deutsche Bundesbank iz leta 1998 je celotni obseg zamenjane gotovine namesto 6,8 milijarde EUR, kot je navedeno v izpodbijani odločbi (opomba št. 7 v uvodni izjavi 14), znašal 13,203 milijarde EUR. Ti podatki poleg tega ustrezajo podatkom iz poročila Evropskega monetarnega inštituta (EMI) z dne 23. aprila 1997, navedenega v uvodni izjavi 75 izpodbijane odločbe. Komisija je na obravnavi priznala, da je napačno razlagala podatke, navedene v opombi št. 7 izpodbijane odločbe. Ta vsebinska nenatačnost v tem primeru ni bila brez posledic, saj je privedla do tega, da je bila moč udeleženk sestanka z dne 15. oktobra 1997 na trgu precenjena. Ta razlika je še toliko večja ob sklicevanju na uvodno izjavo 14 izpodbijane odločbe, v skladu s katero je bila za valute petnajstih držav članic „skupna vrednost prodanih in odkupljenih bankovcev leta 1998 približno 2,1 milijarde EUR“.

88      Drugič, tožeče stranke in Komisija so hkrati ocenile skupne deleže tožečih strank na trgu storitev menjave gotovine na drobno, vse valute v Nemčiji (1997), v višini 4,68 % na podlagi merila števila podružničnih kreditnih ustanov, v višini 16,46 % na podlagi merila bilančne vsote bank in v višini 15,24 % na podlagi merila obsega zamenjane gotovine. Treba je poudariti, da se te ocene nanašajo le na ponudbo kreditnih ustanov in ne upoštevajo ponudbe drugih subjektov, zlasti menjalnic.

89      Tretjič, tožeče stranke in Komisija se strinjajo, da so tožeče stranke, glede na vse udeleženke sestanka z dne 15. oktobra 1997, opravile zelo velik del vsote menjave gotovine. Komisija je namreč v pisnih odgovorih Sodišču prve stopnje menila, da tržni deleži drugih bank, prisotnih na sestanku, niso bili pomembni. Commerzbank je na obravnavi menila, da so tožeče stranke opravile najmanj 90 % celotnega obsega menjav vseh udeleženk sestanka. Nobena izmed strank te ocene ni želela izpodbijati, zato jo je treba upoštevati.

90      Ti elementi omogočajo najprej ugotovitev, da je ocena tržnih deležev, navedena v zapisniku GWK in v uvodni izjavi 87 izpodbijane odločbe, nenatančna, ker je očitno precenila gospodarsko moč bank, prisotnih na sestanku z dne 15. oktobra 1997, na upoštevnem trgu.

91      Vendar ta nenatančnost ne more zadoščati za izpodbijanje teze glede obstoja horizontalnega sporazuma o določitvi cen. Lahko pa zmanjša njegovo verjetnost. Dejstvo, da so udeleženke sestanka z dne 15. oktobra 1997 dejansko pomenile največ okoli 17 % ponudbe zgolj kreditnih ustanov, lahko vzbudi dvome o obstoju horizontalnega sporazuma o določitvi cen. Izpodbijana odločba se poleg tega ne sklicuje na nobeno posebno okoliščino, ki bi se na primer nanašala na strukturo zadevnega trga, ki bi zmanjšala te dvome.

–       Pravna negotovost

92      Tožeče stranke trdijo, da namen sestanka z dne 15. oktobra 1997 ni bil sklenitev nezakonitega sporazuma, temveč preučitev vplivov predpisov, ki se nanašajo na prehodno obdobje, na ureditev storitev menjave gotovine. V bistvu poudarjajo, da v času treh velikih skupin vprašanj še niso prejele dokončnega odgovora.

93      Prvo naj bi se nanašalo na uporabo nepreklicnega menjalnega tečaja pri menjavi gotovine.

94      Drugo naj bi se nanašalo na načelo plačila menjave gotovine in še posebej na vprašanje, ali je določba člena 52 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, ki je priložen Pogodbi ES (v nadaljevanju: statut ESCB), o menjavi „po nominalni vrednosti“ s strani centralnih bank pomenila obveznost za bančne ustanove, da v prehodnem obdobju brezplačno menjajo gotovino.

95      Tretje naj bi se nanašalo na pogoje plačila menjave gotovine in zlasti na tehnične posledice opustitve nespremenljivega tečaja (1 DEM = x EUR) v korist spremenljivega (1 EUR = y DEM), uvedenega z Uredbo Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura (UL L 162, str. 1), in na nadomestitev implicitnih provizij z eksplicitnimi, objavljenimi neodvisno od tečaja, zlasti za medbančne operacije. Prav tako se je razpravljalo o vprašanju, ali bi morala biti raven provizije enaka za vse nacionalne denarne enote eura ali bi se morala spreminjati glede na ponudbo in povpraševanje vsake izmed njih.

96      Komisija je v bistvu poudarila, da je bilo na dan 15. oktobra 1997 le nekaj pravne negotovosti glede posledic uvedbe eura. Poudarja, da so od leta 1995 „vsi vedeli“, da se bo od 1. januarja 1999 devizni tečaj med valutami sodelujočih držav članic nadomestil z nepreklicnim menjalnim tečajem in da uporaba sistema tečajnih razlik ne bo več dovoljena (uvodna izjava 139 izpodbijane odločbe). V začetku leta 1997 naj bi se industrijski sektor ukvarjal z vprašanjem, ali je mogoče, da banke v prehodnem obdobju ohranijo zahtevo za plačilo storitev menjave gotovine za valute sodelujočih držav članic in, v primeru pritrdilnega odgovora, pod katerimi pogoji. Vzrok kršitve naj bi bila grožnja Deutsche Bundesbank, Deutsche Bank in drugih komercialnih bank, da bodo začele javnosti brezplačno ponujati storitve menjave gotovine. V odziv na to grožnjo naj bi GWK skušala nemške banke prepričati, naj se ne odločijo za brezplačno menjavo gotovine in je v ta namen stopila v stik z Reisebank (uvodne izjave od 58 do 97 in od 108 do 111 izpodbijane odločbe).

97      Sodišče prve stopnje meni, da je treba torej preveriti, ali je okvir sestanka z dne 15. oktobra 1997, kot trdijo tožeče stranke, zaznamovala pravna negotovosti v zvezi s posledicami uvedbe eura kot knjižnega denarja od 1. januarja 1999 oziroma ali so bile edine preostale negotovosti, kot trdi Komisija, gospodarskega značaja in so se nanašale na grožnjo Deutsche Bank in Deutsche Bundesbank, da bosta brezplačno ponujali storitve menjave gotovine.

98      Res je, da uporaba nepreklicnega menjalnega tečaja v prehodnem obdobju, kot izhaja iz uvodnih izjav od 34 do 37 in 139 izpodbijane odločbe, od Evropskega sveta v Madridu z dne 15. in 16. decembra 1995 in nedvomno od sprejetja Uredbe Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 ni več povzročala velikih dvomov.

99      Vendar je mogoče na podlagi zgoraj navedenega sklepati le, da ni obstajala nobena druga negotovost glede načina, na katerega bi bilo mogoče menjati gotovino v tem obdobju. Posvetovanja med določenimi nemškimi bankami in Deutsche Bundesbank, navedena v uvodnih izjavah od 52 do 61 izpodbijane odločbe, dokazujejo, da je Deutsche Bundesbank šele od 15. septembra 1997 dalje svojim sogovornikom lahko jasno navedla, da v prehodnem obdobju ni mogoče ohraniti sistema tečajnih razlik. V skladu z izpodbijano odločbo sta se GWK in DVB v tem kontekstu odločili, da organizirata sestanek več bank, da bi se dogovorili o tem razvoju (uvodne izjave od 81 do 84 izpodbijane odločbe).

100    Poleg tega se izkaže, da se je v letu 1997 eno izmed glavnih vprašanj, o katerih je bilo treba odločiti, nanašalo na plačilo storitev menjave gotovine, zaradi težav pri razlagi člena 52 Statuta ESCB, v skladu s katerim „po nepreklicno določenem deviznem tečaju Svet ECB stori vse potrebno, da bi nacionalne centralne banke menjale bankovce v valutah z nepreklicno določenimi deviznimi tečaji po njihovi nominalni vrednosti“.

101    Komisiji se je zdelo primerno, da 15. maja 1997 skliče okroglo mizo, da bi preučili praktične vidike uvedbe eura. Komisija je na koncu te okrogle mize skupini strokovnjakov zaupala nalogo preučiti zlasti, ali je mogoče, da banke zahtevajo plačilo teh storitev, in na kakšen način.

102    Ugotovitve te skupine strokovnjakov so bile sprejete 20. novembra 1997, in sicer po sestanku z dne 15. oktobra 1997 (glej dokument, naveden v uvodni izjavi 137 izpodbijane odločbe, opomba št. 56). V skladu s temi ugotovitvami člen 52 Statuta ESCB centralne banke zavezuje, da v zvezi z menjavo bankovcev območja eura bankovce valut drugih sodelujočih držav članic menjajo po nepreklicno določenem menjalnem tečaju, pri tem pa nobena določba komercialnim bankam ne prepoveduje, da bi te vrste storitve zaračunale. Skupina strokovnjakov ni sprejela ideje o sprejetju Skupnostnih predpisov, ki bi urejali plačilo menjalnih poslov in storitev menjave gotovine. Izrekla se je za sprejetje „načel dobre prakse“. Skupina strokovnjakov je menila, da je priporočljivo spodbujati preglednost cen, ki zahteva, naj se nepreklicno določen menjalni tečaj uporablja za vsak menjalniški posel in naj se vsaka naložena provizija navede posebej.

103    Po sestanku z dne 15. oktobra 1997 so bile te ugotovitve v bistvu povzete v Priporočilu Komisije 98/286/ES z dne 23. aprila 1998 glede bančnih stroškov menjave v euro (UL L 130, str. 22, v nadaljevanju: priporočilo Komisije z dne 23. aprila 1998), katerega člen 3 določa, da morajo banke, ki v prehodnem obdobju opravljajo menjavo gotovine, „jasno navesti uporabo menjalnega tečaja v skladu z določbami Uredbe [...] št. 1103/97 in ločeno predstaviti eventualno naložene pristojbine vseh vrst“.

104    Poleg tega iz spisovnega gradiva izhaja, da so nekatere banke, zlasti Reisebank, šele pozneje zvedele za te razprave v zvezi z zakonodajnim okoljem prehodnega obdobja. Tako iz zapisnika GWK, ki ga je sestavila na koncu sestanka z Reisebank z dne 29. aprila 1997, izhaja, da je zadnja takrat upala, da bodo predpisi, ki se nanašajo na euro, vplivali na njene dejavnosti šele po prehodnem obdobju, z uvedbo gotovine v eurih (uvodne izjave od 63 do 68 izpodbijane odločbe).

105    Tako se izkaže, da pravila, ki so se uporabljala za storitve menjave gotovine v prehodnem obdobju, ob sestanku z dne 15. oktobra 1997 še niso bila dokončno določena in so zlasti v okviru Komisije privedla do posvetovanj med predstavniki centralnih bank, bančnega sektorja in organizacij potrošnikov. Torej je mogoče zanikati le, da je sestanek z dne 15. oktobra 1997 potekal v okviru pravne normativne negotovosti, katere glavna tema je bilo vprašanje, ali bi bilo mogoče storitve menjave gotovine v prehodnem obdobju še naprej plačevati in na kakšen način.

106    Grožnja Deutsche Bundesbank, da bo brezplačno ponujala storitve menjave gotovine, izhaja neposredno iz člena 52 Statuta ESCB. Treba pa je ugotoviti, da v času nastanka dejstev vsa podrobna praktična pravila za izvajanje te določbe še niso bila določena. Zato je bilo na primer v poročilu skupine strokovnjakov o bančnih pristojbinah za menjavo v euro z dne 20. novembra 1997 (glej točko 102 zgoraj) navedeno, da čeprav je večina centralnih bank predvidevala, da bo tako bankovce drugih držav članic območja eura menjala brezplačno zgolj za lastne bankovce, so nekatere (na primer Banque de France) računale na to, da bodo bankovce menjale brezplačno, če bo ta menjava obojestranska (str. 4 in 7 in priloga B, preglednica 2).

107    Poleg tega iz dela skupine strokovnjakov na splošno izhaja, da je imela večina bank namen ohraniti zahtevo po plačilu storitev menjave gotovine med prehodnim obdobjem, ne glede na dejstvo, da naj bi se cene teh storitev znižale, zaradi odprave tečajnega tveganja. Po drugi strani je Deutsche Bank na okrogli mizi z dne 15. maja 1997 (glej točko 101 zgoraj) izjavila, da je predvidela brezplačne menjave na računih, za čeke v eurih in za „druge vrste menjave“, medtem ko „je želela osebam, ki niso komitenti, ki menjajo bankovce v prehodnem obdobju, zaračunati transakcijo, ob pojasnilu, da naj bi bile provizije nižje od obstoječih in da bi šlo bolj verjetno za določen znesek kot pa za odstotek od transakcije“ (Okrogla miza glede praktičnih vidikov prehoda na euro, Povzetek in sklepi, str. 5).

108    Ne glede na to dejansko stanje, ni sporno, da je bil nadaljnji obstoj prihodkov, ki so jih imele banke od storitev menjave gotovine, v prehodnem obdobju ogrožen hkrati z možnostjo, da bi centralne banke začele take storitve ponujati brezplačno, kot tudi z verjetnostjo, da bi lahko nekatere banke, tako kot Deutsche Bank, za svoje stranke storile enako. Ta grožnja je bila za banke, katerih glavna dejavnost je bila menjava gotovine – kot sta GWK in Reisebank –, večja kot za banke – zlasti Dresdner Bank, HVB in Commerzbank –, za katere so te transakcije le obrobna dejavnost.

–       Pripravljalne razprave na sestanek z dne 15. oktobra 1997

109    Tožeče stranke nasprotujejo, da bi se določeni dokumenti v zvezi s stiki med GWK in Reisebank v mesecih pred sestankom z dne 15. oktobra 1997 uporabili kot obremenilne listine. Poudarjajo, da večina teh listin izhaja iz GWK, zato bi jih bilo mogoče uporabiti zgolj zoper to. V vsakem primeru menijo, da na podlagi teh dokazov ni mogoče dokazati obstoja nezakonitega sporazuma o določitvi cen.

110    Komisija meni, da se izpodbijana odločba opira na številne dokumente glede pripravljalnih razprav na sestanek z dne 15. oktobra 1997, ki pomenijo dokaze oziroma vsaj indice o kršitvi. Kljub temu da na podlagi teh listin ni mogoče ugotoviti obstoja sporazuma, naj bi dokazovale protikonkurenčni namen sestanka z dne 15. oktobra 1997.

111    Sodišče prve stopnje poudarja, da obstaja pet dokumentov, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi in na katere se je sklicevala v okviru tega postopka, in sicer:

–        zapisnik sestanka z dne 29. aprila 1997 med Reisebank in GWK (uvodne izjave od 63 do 67 izpodbijane odločbe);

–        telefaks GWK, 5. maja 1997 poslan Reisebank, ki vsebuje kopijo odgovorov GWK na vprašalnik EMI o menjavi gotovine (uvodne izjave od 69 do 75 izpodbijane odločbe);

–        dopis z dne 25. julija 1997, ki so ga Commerzbank, DVB, West LB in Reisebank poslale Landeszentralbank Hessen, v katerem so izrazile zadržke glede obveznosti, ki naj bi Deutsche Bundesbank zavezovala, da brezplačno odkupi valute območja eura (uvodna izjava 55 izpodbijane odločbe);

–        zapisnik sestanka z dne 11. avgusta 1997 med Reisebank, DVB, GWK in Landeszentralbank Hessen (uvodne izjave od 76 do 80 izpodbijane odločbe);

–        zapisnik telefonskega pogovora z dne 29. septembra 1997 med osebami iz GWK in DVB (uvodne izjave od 81 do 83 izpodbijane odločbe).

112    Tožeče stranke niso prerekale vsebine teh dokumentov in njihove razlage. Po drugi strani trdijo, da teh dokumentov ni mogoče upoštevati zoper njih.

113    V zvezi s tem je treba poudariti, da so bili vsi ti dokumenti sestavljeni pred sestankom z dne 15. oktobra 1997 in so torej upoštevni le, kolikor lahko pomenijo indice okoliščin pred domnevno kršitvijo.

114    Poleg tega je treba poudariti, da štiri izmed teh listin izhajajo neposredno iż GWK in bi bile lahko upoštevne za opredelitev njene vloge predlagateljice sestanka z dne 15. oktobra 1997. Ne vsebujejo nobenega dokaza niti nobenega pojasnila o nameri drugih bank, razen GWK in, glede na okoliščine primera, Reisebank, na sestanku z dne 15. oktobra.

115    Glede upoštevnosti dopisa z dne 25. julija 1997, ki je bil poslan Landeszentralbank Hessen, se ta dopis omejuje na dokazovanje posvetovanj med bankami in predstavniki Deutsche Bundesbank v kontekstu negotovosti, navedene zgoraj.

116    Zato te listine, ki se nanašajo zgolj na vlogo predlagateljice iż GWK, ne vsebujejo dokazov glede sklenitve sporazuma o določitvi cen na sestanku z dne 15. oktobra 1997.

 Neposredni dokazi, ki se nanašajo na sestanek z dne 15. oktobra 1997

117    Čeprav je Komisija poudarila, da ugotovitev kršitev temelji na več listinskih dokazih (uvodne izjave 62, 120, 126, 142 in 158 izpodbijane odločbe), iz izpodbijane odločbe izhaja, da v zvezi s sporazumom o določitvi cen storitev menjave gotovine obstaja le en neposredni listinski dokaz vsebine razprav s sestanka z dne 15. oktobra 1997: zapisnik GWK. Komisija je menila, da je bil ta zapisnik podkrepljen tako z izjavami, ki sta jih v upravnem postopku podali dve drugi udeleženki sestanka z dne 15. oktobra 1997, kot tudi z ravnanjem bank na trgu, ki naj bi razkrivalo izvajanje sporazuma o določitvi cen. Po vrsti je treba torej preučiti te tri skupine dokazov, da bi preverili njihovo verjetnost.

–       Zapisnik GWK

118    Tožeče stranke prerekajo dokazno vrednost zapisnika GWK. Dresdner Bank in HVB (zadevi T-54/02 OP in T-56/02 OP) sta predložili pričanja oseb, ki so bile prisotne na sestanku z dne 15. oktobra 1997, ki so zanikale vsakršno razpravo glede sporazuma o določitvi cen.

119    Komisija trdi, da zapisnik GWK jasno dokazuje, da so se navzoče banke, kljub nesoglasju glede načelne enotne provizije za vse nacionalne denarne enote, ki se pretvarjajo v euro, sporazumele o načelni proviziji v višini približno 3 %. Ko so se predstavniki bank sestajali med aprilom in oktobrom 1997, naj bi bili negotovi glede prihodnje politike cen za storitve menjave gotovine. Samo dejstvo, da so razpravljali in se dogovorili o plačilu v višini približno 3 %, naj bi znatno zmanjšalo to negotovost. Takšne razprave naj bi pomenile sporazum, katerega namen je bil omejiti konkurenco, v smislu člena 81(1) ES.

120    Komisija meni, da imajo pričanja, zbrana na koncu tega postopka, manjšo dokazno vrednost, kot jo imajo novejši dokumenti o dejstvih, kot je zapisnik GWK.

121    Sodišče prve stopnje opozarja, da je treba za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti resničnost informacije, ki jo vsebuje, in upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, tako imenovana Cement, T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, od T-103/95 do T-104/95, Recueil, str. II-491, točka 1838).

122    Odstavek zapisnika GWK o podlagi, na katero se je oprla Komisija, določa:

„Banke, ki so bile prisotne na sestanku, so izrazile namero, da prihodke, ki trenutno vključujejo marže, nadomestijo s prihodki od provizij, in to v višini približno 90 %. Po mnenju bank naj bi to pomenilo skupno provizijo v višini približno 3 %.“

123    Prvič, na podlagi tega odstavka ni mogoče razumeti, zakaj bi lahko sprememba sistema izražanja cen, ki vključuje opustitev sistema implicitnega zaračunavanja cen (tečajne razlike) v korist sistema eksplicitnega zaračunavanja cen (provizij), vplivala na prihodke, ki jih imajo banke od teh storitev. Ker ni druge razlage, je treba ugotoviti, da izbira med tema načinoma izražanja cen ne vpliva na višino teh cen. Da bi se lahko preveril njegov pomen, se je treba sklicevati na celotni del zapisnika GWK, iz katerega je bil izpostavljen odstavek, ki ga je Komisija ocenila za obremenilnega.

124    Iz branja tega dela zapisnika GWK pa izhaja, da zadeva posledice odprave sistema tečajnih razlik po tem, ko je 1. januarja 1999 začel veljati nepreklicni menjalni tečaj. Ta del obravnava zlasti vprašanje, ali bodo banke v prehodnem obdobju ohranile možnost zaračunavanja storitev menjave gotovine glede na posebne značilnosti na obstoječem trgu za vsako izmed valut oziroma ali bi morala uvedba eura kot knjižnega denarja 1. januarja 1999 privesti do uporabe enake višine provizije za vsako nacionalno denarno enoto eura. Ta del se torej ne nanaša na vprašanje določitve zneska provizij, temveč na vprašanje, ali mora obstajati enotna višina provizije, ki velja za vse nekdanje zadevne nacionalne valute, ali pa toliko višin provizij, kolikor je valut. Zapisnik GWK kaže, da se stranke glede tega niso strinjale.

125    Drugič, v tem delu zapisnika GWK je navedeno, da so se udeleženke sestanka z dne 15. oktobra 1997 sporazumele, da bi bilo treba sistem tečajnih razlik nadomestiti z uporabo eksplicitnih in ločenih menjalniških provizij po nepreklicnem menjalnem tečaju (glej uvodne izjave 88, 93 in 95 izpodbijane odločbe). Taka izjava pa ne omogoča ugotovitve obstoja sporazuma o določitvi cen, kolikor odprava tečajnih razlik ni bila posledica volje navzočih bank, temveč zelo verjetna posledica takratnega normativnega razvoja, katerega rezultat je bilo priporočilo Komisije z dne 23. aprila 1998.

126    Tretjič, sklicevanja, v upoštevnem odstavku zapisnika GWK, na ohranitev 90 % prihodkov, pridobljenih s sistemom marž, ni mogoče razlagati brez upoštevanja normativnega konteksta sestanka z dne 15. oktobra 1997.

127    V zvezi s tem ni sporno, da je bila posledica začetka veljavnosti nepreklicnega menjalnega tečaja odprava tečajnega tveganja, za katero je EMI v poročilu z dne 23. aprila 1997, navedenem v uvodni izjavi 75 izpodbijane odločbe, menil, da je pomenil med 5 in 10 % stroškov storitev menjave gotovine. EMI je ocenil, da naj bi bila posledica nepreklicnega menjalnega tečaja zmanjšanje tako stroškov kot posledično tudi cen storitev menjave gotovine za približno od 5 do 10 %.

128    Poleg tega so predstavniki bančnega sektorja na okrogli mizi z dne 15. maja 1997 (glej točko 101 zgoraj) zatrjevali, da naj bi v prehodnem obdobju „tečajno tveganje gotovo izginilo – kar naj bi zmanjšalo stroške za približno 20 % –, vendar [da] naj bi drugi stroški poslovanja [ostali] enaki“ (Okrogla miza o praktičnih vidikih prehoda na euro; Povzetek in sklep; podatki navedeni v uvodni izjavi 41 izpodbijane odločbe: glej tudi dokument Komisije z naslovom „Report to the round table on the practical aspects of the changeover to the euro“, dokument II/237/97, EN rev, 4).

129    Zato je mogoče obremenilni odstavek zapisnika GWK, ki predvideva ohranitev 90 % bančnih prihodkov, razumeti, kot da se sklicuje na približno 10 % zmanjšanje stroškov storitev menjave, do katerega je prišlo zaradi odprave tečajnega tveganja. Tako zmanjšanje stroškov se mora izražati v višini cen, ki bi se morala, zaradi začetka veljavnosti nepreklicnega menjalnega tečaja, prav tako znižati za približno 10 %. Te ocene gibanja cen, do katerega je prišlo z uvedbo eura, ni mogoče šteti kot posledico volje predstavnikov bank, prisotnih na sestanku.

130    Četrtič, v zvezi s stavkom iz zapisnika GWK, v katerem je neposredno navedena višina provizije okoli 3 % („Po mnenju bank naj bi to pomenilo skupno provizijo v višini približno 3 %“), je res, da je mogoče zaradi prihodnje višine cene, ki je bila navedena na sestanku med konkurenčnimi podjetji, sklepati na obstoj sporazuma o določitvi cen. Vendar so tožeče stranke v tem primeru trdile, da ta navedba ni bila le nenatančna, ampak je poleg tega izražala zgolj javno dostopne informacije o stanju na trgu, ki jih je v poročilu z dne 23. aprila 1997 navedel EMI.

131    Čeprav obremenilni odstavek zapisnika GWK torej ni bil niti jasen niti nedvoumen, je treba poudariti, kot je navedeno v uvodni izjavi 105 izpodbijane odločbe, da je v zapisniku navedeno, da je namera Deutsche Bank ponujanja brezplačne storitve menjave pomenila „veliko večjo grožnjo kot opravljanje brezplačne storitve regionalnih centralnih bank, ki nimajo možnosti za opravljanje te vrste storitve“. V skladu z zapisnikom bi to lahko „spodkopalo predlog, o katerem [so] se udeleženke sestanka sporazume[le], in sicer o zaračunavanju približno 3-odstotne provizije (90 % obstoječih prihodkov)“. V okviru celotne presoje dokazov je treba upoštevati dejstvo, da bi ta odstavek lahko podkrepil tezo glede sporazuma o višini provizij.

132    Glede verodostojnosti zapisnika GWK je bilo že zgoraj navedeno, da so bili v njem tržni deleži navzočih bank močno precenjeni. Tožeče stranke prav tako poudarjajo, da bi se njegov avtor, ki ni bil nemško govoreč, lahko zmotil glede pomena izjav, podanih na sestanku. Ob tem pa, da je GWK dala pobudo za ukrepe, ki so bili razlog sestanka z dne 15. oktobra 1997, naj bi imel avtor tega dokumenta osebni interes olepšati dejstva, da bi svojim nadrejenim predstavil rezultat v skladu z njihovimi pričakovanji. V zvezi s tem je treba poudariti, da se interna zabeležka GWK z dne 20. oktobra 1997 (priloga 16 k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah) sklicuje na sporazum o „prihodnji določitvi cen menjave, ki se nanaša na valute območja eura“, ki ga je GWK maja 1997 sklenila z glavnimi nizozemskimi bankami. Ta sporazum naj bi določal 3,8-odstotno provizijo za menjavo gotovine. Ta znesek pa ustreza navedbam, ki jih je GWK predložila EMI (uvodna izjava 72 izpodbijane odločbe) in ki so bile nato s telefaksom, navedenim zgoraj, 5. maja 1997 posredovane Reisebank. Te okoliščine dopuščajo vprašanje, ali ni GWK poskušala dati prednosti sporazumu o določanju cen v Nemčiji, tako kot jo je dala sporazumu iz maja 1997, na katerega se v tej notranji zabeležki sklicuje v zvezi z Nizozemsko.

133    Nazadnje ni sporno, da je zapisnik GWK zabeležka, namenjena zgolj interni uporabi, ki do upravnega postopka ni bila predložena tožečim strankam, tako da se niso imele možnosti distancirati od njene vsebine, z namenom odpraviti vsako tveganje nesporazuma glede razlage izjav iz sestanka z dne 15. oktobra 1997.

134    Končno je treba ugotoviti, da lahko zapisnik GWK, ki se sklicuje na sporazum o 3-odstotni proviziji, pomeni kvečjemu indic, ki omogoča domnevo o obstoju soglasja volj med bankami, ki so bile prisotne na sestanku z dne 15. oktobra 1997. Ob upoštevanju dokazov, ki jih bomo analizirali, pa ta dokument ne more zadoščati, da bi pravno zadostno dokazali obstoj takega soglasja volj.

–       Izjave določenih bank v upravnem postopku

135    V skladu z izpodbijano odločbo naj bi obstoj razprave o menjalnem tečaju, na katerega se sklicuje avtor zapisnika GWK, podpirale izjave oseb iz Commerzbank in Bayerische Landesbank Girozentrale na obravnavi (uvodne izjave 96, 107 in od 118 do 120 izpodbijane odločbe). Komisija se v opombi št. 44 izpodbijane odločbe sklicuje tudi na odgovore Commerzbank, HVB in VUW, West LB ter Hamburgische Landesbank Girozentrale na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija se je v svojih ugovorih poleg tega sklicevala na odgovor Reisebank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je naveden v uvodni izjavi 68 izpodbijane odločbe.

136    Sodišče prve stopnje v zvezi s tem dokumentom ugotavlja, da je v uvodni izjavi 68 izpodbijane odločbe navedeno, da je Reisebank priznala, da „ni vedela za velike spremembe na področju menjalnih poslov, ki so se nanašale na valute območja eura v prehodnem obdobju“. Ta izjava očitno ne pomeni dokaza o obstoju soglasja volj o določitvi cen.

137    Čeprav se izkaže, da so zadevne banke izjavile, da so na primer „določeni predstavniki nekaterih bank navedli številke med 2 in 4 %“ (uvodna izjava 107 izpodbijane odločbe), nobena izmed teh izjav ne more zadoščati za potrditev teze o obstoju soglasja volj o določitvi stopnje provizije. Gotovo je res, da lahko določitev referenčnega razpona oziroma pričakovane višine cene pomeni način določanja nezakonite cene, ker v teh okoliščinah cene niso več posledica samostojnih odločitev subjektov, temveč posledica soglasja njihovih volj. Vendar navedene številke („med 2 in 4 %“; „približno 3 %“; „med 2 in 6 %“; glej uvodno izjavo 107 izpodbijane odločbe in opombo št. 44) izražajo – kot je bilo navedeno zgoraj – cene na trgu, kot bi jih lahko ugotovil EMI; ti podatki izražajo širok razpon (od enkratnega do trikratnega odstopanja), kar ima za posledico njihovo nenatančnost. Posledično te izjave dokazujejo, da so se nekatere banke na sestanku sklicevale na višino provizij na način, ki pa ne omogoča dokaza onkraj razumnega dvoma glede soglasja volj o skupni določitvi njihovih cen.

 Ugotovitve, ki se nanašajo na izvajanje sporazuma o znesku menjalniških provizij

138    Komisija je po tem, ko je navedla, da ni treba dokazovati učinkov sporazuma, katerega cilj je bil omejiti konkurenco, v vsakem primeru menila, da so udeleženke po sestanku z dne 15. oktobra 1997 uskladile cenovno prakso glede na besedilo zatrjevanega sporazuma. V uvodnih izjavah 147 in 148 izpodbijane odločbe navaja stopnje Dresdner Bank, Commerzbank, HVB, VUW, GWK in Reisebank. Te stopnje so med 3 in 4,5 %, določene banke pa poleg tega zaračunavajo fiksni znesek.

139    Tožeče stranke menijo, da cene, ki so se spremljale v prehodnem obdobju, dokazujejo neobstoj sporazuma, kar Komisija prereka.

140    Pri preučevanju dejanskih stopenj provizij je treba hkrati upoštevati sorazmerni in fiksni del dejansko prejetih provizij. Ker se namreč velika večina zadevnih storitev nanaša na vsote, nižje od 200 EUR, – obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navaja 70-odstotno razmerje (točka 9) – zaračunavanje pavšalnih provizij v višini 5 ali 10 nemških mark (DEM) oziroma najnižje vsote za menjavo znatno vpliva na znesek, ki ga dejansko zaračunavajo banke, ko je enkrat izražen v odstotkih. Zato se Komisija ni mogla omejiti na obravnavo objavljene stopnje provizije, ker ta nudi le delni pokazatelj cene, ki se zaračuna potrošniku.

141    Sodišče prve stopnje je v okviru ukrepov procesnega vodstva Komisijo pozvalo, naj v obliki tabele predloži podatke o dejanski višini provizij, ki so jih leta 1999 zaračunavale banke, prisotne na sestanku z dne 15. oktobra 1997, za menjavo vsot 25, 50, 100 in 200 EUR. Tako iz tabele, ki jo je Komisija predložila v razpravo, izhaja, da so se dejanske stopnje provizije jasno razlikovale od ene banke do druge. Zato je pri menjavi 20 EUR višina dejanskih provizij znašala od 3 do 30 %, in sicer v razmiku od 1 do 10. Ta razmik se je nižal sorazmerno z rastjo zamenjanih vsot. Tako so dejanske provizije pri menjavi 200 EUR znašale od 2 do 4,5 %, in sicer v razmiku od 1 do 2,25. Tožeče stranke teh podatkov niso prerekale.

142    Treba je ugotoviti, da se je Komisija s tem, da je v uvodnih izjavah 147 in 148 izpodbijane odločbe ugotovila, da so tožeče stranke prilagodile cene v razponu med 3 in 4,5 %, oprla na nenatančne podatke. Podatki, s katerimi je razpolagala Komisija pri sprejemanju izpodbijane odločbe, ne podpirajo navedbe o konvergenci cen tožečih strank, ki se pripisuje izvajanju nezakonitega sporazuma.

 Predlog

143    Po celoviti presoji iz teh dokazov izhaja, da bi lahko predlagatelj sestanka z dne 15. oktobra 1997 deloval z namenom spodbujanja k sklenitvi sporazuma o določitvi cen v odziv na dvojno grožnjo povečanja konkurenčnega pritiska, do katerega bi lahko prišlo zaradi brezplačnih storitev menjave gotovine, ki sta jih v prehodnem obdobju ponujali Deutsche Bundesbank in Deutsche Bank.

144    Vendar neposredni dokazi v zvezi s sestankom z dne 15. oktobra 1997 ne zadoščajo za ugotovitev, da so navzoče banke sklenile tak sporazum, ne da bi pri tem obstajal razumen dvom. Čeprav dokazi, ki jih je navedla Komisija, dokazujejo, da so se nekatere banke na sestanku sklicevale na približno višino provizij – sicer splošno znano –, ti indici, ob tem, da ne dosegajo zahtevanega dokaznega standarda, ne zadoščajo za podkrepitev teze, da naj bi obstajalo soglasje volj o skupni določitvi teh cen.

145    V zvezi s tem je treba opozoriti na pravno negotovost in tehnične probleme, ki so bili v tistem obdobju povezani s prav posebnim okvirom uvedbe eura in na številna posvetovanja, ki so potekala med bančnim sektorjem, Komisijo, monetarnimi organi in združenji potrošnikov. Ta okvir ne omogoča izpodbijanja trditve tožečih strank, da je njihov dogovor vključeval pregled posledic normativnega razvoja na njihovo dejavnost menjave gotovine v prehodnem obdobju in glede na okoliščine primera opozarjanja Deutsche Bundesbank na težave, s katerimi so bili zaradi tega razvoja soočeni subjekti bančnega sektorja.

146    Poleg tega je teza o obstoju sporazuma o določitvi cen omajana z dejstvom, da so banke, ki so bile prisotne na sestanku z dne 15. oktobra 1997, pomenile največ približno 17 % ponudbe storitev menjave gotovine zgolj kreditnih ustanov.

147    Nazadnje, podatki Komisije glede višine cen, ki so bile zaračunane v prehodnem obdobju, nasprotujejo ugotovitvi, da naj bi cene, ki so se spremljale leta 1999, razkrile izvajanje sporazuma.

148    Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni uspela pravno zadostno dokazati obstoja soglasja volj o določitvi zneska menjalniških provizij na sestanku z dne 15. oktobra 1997.

D –  Sporazum o pogojih zaračunavanja menjalniških provizij

149    Točka kršitve glede pogojev zaračunavanja je bila navedena v uvodnih izjavah 95, 96, 114, 115, 132 in 184 izpodbijane odločbe, v katerih je Komisija bistveni del analize posvetila vprašanju določitve zneska provizij. Komisija se je izrekla zlasti o dokazih glede obstoja sporazuma o načelu izključno sorazmernega plačila (uvodna izjava 95 izpodbijane odločbe):

„Kar zadeva menjalne posle, zapisnik [Commerzbank] navaja, da obstaja soglasje o uporabi menjalnega tečaja, določenega za valute območja eura (to pomeni, da ni veljal nakupni in prodajni tečaj), skupaj s stroški, ki bodo izračunani v obliki provizije, izražene v odstotkih. Metoda izračuna za menjavo teh valut se bo sprejela za vsako banko posebej [...]

Kar zadeva vprašanje določitve tečaja/cen za menjalne posle v fazi 3a (to je od 1. januarja 1999 do 1. januarja 2002) [Ekonomske in monetarne unije], so se udeleženke sporazumele o sledečem:

1. posli s fizičnimi osebami

[...]

–        stroški/provizije se bodo izračunale v obliki odstotka zamenjane vrednosti.

[...]“

150    V skladu z izpodbijano odločbo zapisnika Commerzbank in GWK „ustrezata dejstvu, da bodo stroški zaračunavanja strankam izraženi v odstotkih“ (uvodna izjava 96 izpodbijane odločbe). Ta ugotovitev je bila v bistvu povzeta v uvodni izjavi 106 izpodbijane odločbe. Poleg tega je Komisija v uvodnih izjavah od 114 do 116 izpodbijane odločbe odgovorila na trditve strank, kot sledi:

„Pregledna in izrecna objava stroškov ne potrebuje nobenega poenotenja cen, pogojev zaračunavanja pristojbin ali drugih storitev v bančnem sektorju. Vsaka banka mora neodvisno določiti svojo tržno politiko na področju pristojbin. Če se stroški zaračunajo komitentu, mora vsaka banka neodvisno določiti politiko, skupaj s pogoji zaračunavanja.

Ni bilo niti naravno niti logično, da se je vsaka banka posamično odločila preoblikovati svoje tečajne razlike v provizijo, izraženo v odstotkih. Dejansko se zdi, da je Deutsche Bank prvotno predvidela, da bo opravljala storitve brezplačno. V vsakem primeru problem ni v vprašanju, kateri pogoji zaračunavanja stroškov bi bili lahko z gospodarskega vidika najbolj razumni, temveč ali je med bankami obstajal sporazum o teh pogojih.

V tej zadevi je obstajal izrecen sporazum med bankami o skupni proviziji v višini približno 3 %, katerega namen je bil nadomestiti približno 90 % prihodkov, izgubljenih zaradi odprave [tečajnih] razlik 1. januarja 1999.“

1.     Trditve strank

151    Tožeče stranke prerekajo obstoj sporazuma, v okviru katerega bi se zahtevala provizija, izražena v odstotkih. Njihovi argumenti so dveh vrst. Prvič, menijo, da so dokazi, na katere se sklicuje Komisija, nezadostni. Drugič, predlagajo nadomestno razlago: na sestanku z dne 15. oktobra 1997 naj bi vse banke priznale, da bo začetek veljave nepreklicnega menjalnega tečaja privedel do odprave tečajnih razlik pri menjavi gotovine, v korist mehanizma izrecne objave provizij. Torej naj ne bi šlo za sporazum v smislu člena 81(1) ES, temveč za razpravo o normativnem razvoju.

152    Komisija trdi, da se ugotovitev sporazuma o pogojih zaračunavanja opira na zapisnik Commerzbank, katerega vsebina je še posebej jasna: „stroški/provizije bodo izračunane v odstotokih zamenjane vrednosti“ in „bodo izračunane ločeno“. Ta izjava naj bi bila potrjena v zapisniku GWK, v skladu s katerim so se morale provizije računati „v odstotkih zamenjane vrednosti“.

153    Komisija prav tako navaja, da izpodbijana odločba temelji na številnih zapisnikih, ki jih je sestavila GWK pred sestankom z dne 15. oktobra 1997. Komisija se je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, poleg dokumentov GWK, navedenih zgoraj, sklicevala tudi na odgovore Landesbank Hessen Thüringen Girozentrale (uvodna izjava 113 izpodbijane odločbe).

154    Tožeče stranke so nasprotovale uporabi teh obremenilnih dokazov, do katerih jim je Komisija v upravnem postopku prepovedala dostop.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

155    V zvezi z očitkom glede uporabe obremenilnih listin, o katerih naj se tožeče stranke ne bi izjavile, je Sodišče prve stopnje opozorilo, da spoštovanje pravic obrambe zahteva, da mora biti zadevnemu podjetju dana možnost, da primerno predstavi svoje stališče o resničnosti in relevantnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 11, in z dne 17. januarja 1984 v zadevi VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, Recueil, str. 19, točka 25).

156    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora vsebovati očitke, ki so dovolj jasni, čeprav so kratki, da se lahko zainteresirane stranke ustrezno seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Le pod tem pogojem ima namreč lahko obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vlogo, ki mu jo dajejo predpisi Skupnosti in ki zajema predložitev vseh potrebnih podatkov podjetjem in podjetniškim združenjem, da lahko ta ustrezno pripravijo obrambo, preden Komisija sprejme dokončno odločbo (sodba Sodišča z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C-89/85, C‑104/85, C-114/85, C-116/85, C-117/85 in od C-125/85 do C-129/85, Recueil, str. I-1307, točka 42).

157    Načeloma samo dokumenti, ki so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pomenijo zakonito dokazno sredstvo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T-11/89, Recueil, str. II-757, točka 55, in v zadevi ICI proti Komisiji, T-13/89, Recueil, str. II-1201, točka 34; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 3. julija 1991 v zadevi AKZO proti Komisiji, C-62/86, Recueil, str. I-3359, točka 21).

158    Dokument je mogoče šteti za obremenilen le, če ga Komisija uporabi za utemeljitev ugotovitve kršitve, ki jo je storilo podjetje. Da bi zadevno podjetje dokazalo, da so mu bile kršene pravice obrambe, ne zadošča dokaz, da v upravnem postopku ni imelo možnosti izreči se o dokumentu, uporabljenem kjerkoli v izpodbijani odločbi. Dokazati mora, da je Komisija ta dokument v izpodbijani odločbi uporabila kot dokaz za kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo podjetje.

159    V tem primeru je Komisija navedla, da je Landesbank Hessen Thüringen Girozentrale v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznala, „da je na sestanku z dne 15. oktobra 1997 sklenila sporazum o pogojih zaračunavanja pristojbin v prehodnem obdobju“ (uvodna izjava 113 izpodbijane odločbe). Kljub dejstvu, da se to domnevno priznanje nahaja v delu z naslovom „Utemeljitev strank o razlagi dejstev“, je treba ugotoviti, da je Komisija to izjavo v izpodbijani odločbi navajala kot obremenilni dokaz in jo kot tako navajala v svojih vlogah.

160    Komisija pa je v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje priznala, da nobena izmed tožečih strank ni imela dostopa do odgovorov drugih naslovnic obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz tega sledi, da je Komisija s tem, da se je oprla na dokumente, do katerih tožeče stranke v upravnem postopku niso imele dostopa, kršila njihove pravice obrambe. Navedene dokumente kot dokazna sredstva je treba torej zavrniti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T-212/98 do T-214/98, Recueil, str. II-3275, točka 338, glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točke od 24 do 30, in sodbo Cement, točka 382).

161    Glede drugih dokazov Komisije je treba ugotoviti, da gre za listine, ki so bile predhodno obravnavane v okviru analize ugotovitev v zvezi s sporazumom o določitvi cen. Ti dokumenti so le posredno upoštevni za dokaz vsebine razprav, ki so potekale na sestanku z dne 15. oktobra 1997. Vsi se nanašajo na obdobje pred njim in dopuščajo kvečjemu dokaz vloge predlagatelja iz GWK. Ti dokumenti ne zadostujejo za dokaz soglasja volj tožečih strank in GWK o sklenitvi sporazuma, katerega cilj je očitno protikonkurenčen.

162    V zvezi z neposrednimi dokazi sporazuma o pogojih zaračunavanja je treba ugotoviti, da razlaga zapisnikov GWK in Commerzbank, ki jo je podala Komisija, ob upoštevanju prav posebnega okvira obravnavanih zadev, povezanega z uvedbo eura, povzroča resne dvome.

163    Obstoj sporazuma o pogojih zaračunavanja provizij je namreč tesno povezan s sporazumom o določitvi cen, katerega sestavni del je prvi. Ker je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja sporazuma o določitvi cen, je pravilnost ugotovitev in presoj v zvezi z zatrjevanim sporazumom o pogojih zaračunavanja provizij še toliko bolj brez podlage.

164    Kolikor izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi soglasja volj o uporabi eksplicitnih provizij, izraženih v odstotkih, je treba opozoriti, da banke, prisotne na sestanku z dne 15. oktobra 1997, niso želele odpraviti takrat veljavnega sistema implicitnih provizij. Sprejetje eksplicitnih provizij izhaja iż pravnega okvira uvedbe eura. Zato se Komisija ne bi smela opreti na dobesedno razlago navedbe „soglasja“ med bankami iz zapisnika Commerzbank o uporabi nepreklicnega menjalnega tečaja in vzporedni odpravi sistema tečajnih razlik (glej zlasti uvodni izjavi 95 in 106 izpodbijane odločbe). Ta odstavek je po drugi strani mogoče razumeti kot skupni izraz zavedanja spremembe, ki je bila posledica normativnih ukrepov, ki urejajo uvedbo eura, in ki je bila nazadnje udejanjena s priporočilom Komisije z dne 23. aprila 1998.

165    Poleg tega je tudi obstoj sporazuma o strukturi provizije, ki je popolnoma sorazmerna z zamenjanim zneskom, v nasprotju z ugotovitvami iz izpodbijane odločbe, na podlagi katerih so številne banke z združitvijo fiksnega in sorazmernega dela uporabile mešane strukture (uvodna izjava 147 izpodbijane odločbe). Zato podatki, s katerimi je razpolagala Komisija, dokazujejo, da so tožeče stranke v prehodnem obdobju uporabljale različne strukture provizij; nekatere so uporabljale izključno sorazmerne provizije, medtem ko so druge do konca tega obdobja ohranile mešano strukturo.

166    Zato je treba ugotoviti, da Komisiji ni uspelo pravno zadostno dokazati obstoja dejstev, ki so sestavni del soglasja volj, ki bi razkrivala, da je bil na sestanku z dne 15. oktobra 1997 sklenjen sporazum o pogojih zaračunavanja menjalniških provizij.

E –  Sklepna ugotovitev

167    Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja sporazuma o določitvi cen storitev menjave gotovine območja eura v prehodnem obdobju in njihovih pogojev zaračunavanja. Iz tega sledi, da je treba tožbene razloge, ki se nanašajo na nenatančnost dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, in neobstoj dokazne moči obremenilnih indicev, razglasiti za utemeljene.

168    Ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovna kontradiktorna obravnava tožbe ne bi vodila do spremembe rezultata postopka z zamudno sodbo. Iz tega sledi, da je treba ugovor zavrniti, ne da bi bilo treba obravnavati druge tožbene razloge.

 Stroški

169    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija z ugovorom ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožečih strank naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)

razsodilo:

1)      Ugovor se zavrne.

2)      Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Legal

Lindh

Vadapalas

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2006.

Sodni tajnik

 

       Predsednik

E. Coulon

 

      H. Legal

Stvarno kazalo

Dejansko stanje

Postopek

Predlogi strank

Pravo

I –  Postopek z ugovorom

II –  Kratek povzetek tožbenih razlogov

III –  Obstoj protikonkurenčnega sporazuma

A –  Uvodne ugotovitve

B –  Izvedba dokaza in obseg sodnega nadzora

C –  Sporazum glede zneska menjalniških provizij

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

a)  Razlaga izpodbijane odločbe in obstoj kršitve v zvezi s sporazumom o načelu izključitve brezplačnih storitev menjave gotovine

b)  Dokazi o sporazumu glede zneska menjalniških provizij

Dokazi, ki se nanašajo na okvir sestanka z dne 15. oktobra 1997

–  Tržni deleži bank, ki so sodelovale na sestanku z dne 15. oktobra 1997

–  Pravna negotovost

–  Pripravljalne razprave na sestanek z dne 15. oktobra 1997

Neposredni dokazi, ki se nanašajo na sestanek z dne 15. oktobra 1997

–  Zapisnik GWK

–  Izjave določenih bank v upravnem postopku

Ugotovitve, ki se nanašajo na izvajanje sporazuma o znesku menjalniških provizij

Predlog

D –  Sporazum o pogojih zaračunavanja menjalniških provizij

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

E –  Sklepna ugotovitev

Stroški

* Jezik postopka: nemščina.

Top

Full & Egal Universal Law Academy