Sodba Sodišča prve stopnje (peti razširjeni senat) z dne 23. novembra 2006. Ter Lembeek International NV proti Komisiji Evropskih skupnosti. Državne pomoči - Pomoč belgijski skupini Beaulieu - Odpoved terjatvi. Zadeva T-217/02.

Zadeva T-217/02

Ter Lembeek International NV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči − Pomoč belgijski skupini Beaulieu − Odpoved terjatvi“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Razlogi – Razlogi, ki se lahko uveljavljajo zoper odločbo Komisije na področju pomoči, ki jih dodeli država

(člena 88(2) ES in 230 ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Škodovanje konkurenci

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami

(Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preučitev Komisije

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člena 87(1) ES in 253 ES)

1.      V okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 230 ES, se mora zakonitost akta Skupnosti presojati glede na informacije, ki so obstajale na dan, ko je bil akt sprejet. Zlasti kompleksne presoje Komisije je treba preizkusiti glede na podatke, ki jih je imela, ko jih je opravila.

V zvezi s tem Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih informacij, ki bi ji lahko bile predložene v upravnem postopku na področju državnih pomoči, vendar niso bile, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi ocene ugotavljati, katere informacije bi ji lahko bile predložene.

Glede na to tožnik, če je sodeloval v formalnem postopku preiskave, določenim s členom 88(2) ES, ne more podajati trditev o dejstvih, ki jih Komisiji ne pozna in jih ni navajal v formalnem postopku preiskave. Po drugi strani pa zainteresirana stranka ni v ničemer omejena, da proti končni odločbi zatrjuje pravne razloge, ki jih ni navajala v upravnem postopku.

To rešitev je razen v posebnih primerih mogoče razširiti tudi na primere, v katerih podjetje ni sodelovalo pri formalnem postopku preiskave, določenim v členu 88(2) ES.

Uporablja se tudi za tožečo stranko, ki se je ne glede na to, da je bila dobro seznanjena z začetkom formalnega postopka preiskave, ki se je nanašal zlasti na zadevno odpoved terjatvi, od katere je imela korist, in ob upoštevanju nujnosti ter pomembnosti dejstva zanjo, da posreduje nekatere informacije zaradi dvomov o združljivosti te odpovedi terjatvi s pravom Skupnosti, odločila, da ne bo sodelovala pri formalnem postopku preiskave in poleg tega ni trdila, da bi bila odločba o začetku formalnega postopka preiskave premalo obrazložena, da bi lahko učinkovito uresničevala svoje pravice.

(Glej točke od 82 do 85, 90 in 104.)

2.      Ker se je lokalna skupnost, ki je imela gotovo in likvidno terjatev do podjetja odpovedala tej terjatvi v zameno za delnice družbe, ki so bile ob transakciji brez vrednosti, in to podjetje ni dokazalo, da je ta znesek preneslo v kapital druge družbe, zaradi česar bi bila ta prejemnica, je treba presoditi, da je navedeno podjetje, ki je ohranilo ta znesek v svojem premoženju, imelo korist od prenosa javnih sredstev v smislu člena 87(1) ES.

(Glej točki 169 in 170.)

3.      Pomoči, ki so namenjene za zmanjšanje stroškov podjetja, ki bi jih to navadno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence.

Kakor hitro državna oblast favorizira podjetje, ki posluje v zelo konkurenčnem sektorju, tako da mu da prednost, pride do izkrivljanja konkurence oziroma do možnosti takega izkrivljanja.

Tako je na primer, če se lokalna skupnost brez dejanske protidajatve odpove terjatvi, ki jo je imela do podjetja, ki je opravljalo dejavnost v sektorju, ki je popolnoma odprt za konkurenco.

(Glej točke od 177 do 180.)

4.      Treba je šteti, da pomoč države članice vpliva na trgovino znotraj Skupnosti, če okrepi položaj podjetja v razmerju do drugih podjetij, ki mu konkurirajo v okviru trgovine znotraj Skupnosti.

Tako je, če družba holding izkorišča pomoč, ki se kaže v finančni koristi na trgu, kjer delujejo družbe, ki jih nadzoruje, in pri tem okrepi svoj položaj glede na druga podjetja in si omogoči povečanje izvoza.

Zahteva za vračilo vrednosti take pomoči zato ne more veljati za kršitev načela sorazmernosti in člena 14 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES].

(Glej točke 181, 184, 198 in 199.)

5.      Komisiji ni mogoče očitati kršitve, ki izhaja iz drugačnega obravnavanja primerljivih položajev, ker je pri določitvi zneska državne pomoči uporabila različni metodi za oceno vrednosti delnic, ki jih je družba kupila in nato prodala, saj se ta ocena nanaša na vrednosti na različna datuma in v zvezi z različnima okoliščinama, ki sta zaznamovani z obstojem cene, ki je določena z državnimi predpisi, in z vrednostjo glede na ekonomsko stvarnost.

(Glej točke 201, od 207 do 211 in 218.)

6.      Obveznost obrazložitve iz člena 253 ES pomeni bistveno postopkovno zahtevo, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri se zastavlja vprašanje vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prirejena naravi obravnavanega akta ter jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je izdajatelj akta, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko opravi svoj nadzor.

Poleg tega je to zahtevo treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes, ki bi ga lahko imeli naslovniki oziroma drugi subjekti, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da bi obrazložitev pojasnila vse upoštevne dejanske in pravne elemente, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

Uporaba tega načela pri opredelitvi ukrepa za pomoč zahteva, da se navedejo razlogi, zaradi katerih je Komisija štela, da za zadevni ukrep velja člen 87(1) ES.

Če predpostavimo, da je pomoč bila dodeljena, mora Komisija tudi dovolj jasno podati bistvena dejstva in pravne razloge, tako da se lahko zlasti tožeča stranka in sodišče Skupnosti seznanita z razlogi, zakaj Komisija meni, da je sporna transakcija povzročila izkrivljanje konkurence in da je prizadela trgovino znotraj Unije.

(Glej točke od 234 do 236 in 246.)

SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)

z dne 23. novembra 2006(*)

„Državne pomoči − Pomoč belgijski skupini Beaulieu − Odpoved terjatvi“

V zadevi T‑217/02,

Ter Lembeek International NV, s sedežem v Wielsbekeju (Belgija), ki ga zastopajo J.-P. Vande Maele, F. Wijckmans in F. Tuytschaever, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Rozet in H. van Vliet, zastopnika,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti členov 1 in 2 Odločbe Komisije 2002/825/ES z dne 24. aprila 2002 glede državne pomoči, ki jo je Belgija izvajala v korist skupine Beaulieu (Ter Lembeek International) (UL L 296, str. 60),

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti razširjeni senat),

v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. E. Martins Ribeiro, sodnica, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika, ter K. Jürimäe, sodnica,

sodni tajnik: J. Plingers, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. februarja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

1        Člen 87(1) ES določa:

„Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

2        Člen 88 ES določa:

„1.      Komisija v sodelovanju z državami članicami redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v teh državah. Slednjim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga.

2.      Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.

Če zadevna država ne upošteva te odločitve v predpisanem roku, lahko Komisija ali katera koli zainteresirana država, z odstopanjem od določb členov 226 in 227, zadevo predloži neposredno Sodišču.

Na predlog države članice lahko Svet soglasno sklene, da se državna pomoč, ki jo ta država dodeli ali jo ima namen dodeliti, šteje kot združljiva s skupnim trgom, z odstopanjem od določb člena 87 ali uredb po členu 89, če takšno odločitev upravičujejo izjemne okoliščine. Če je Komisija glede takšne pomoči že sprožila postopek iz prvega pododstavka tega odstavka, je posledica vložitve predloga zadevne države pri Svetu začasna prekinitev postopka do razglasitve stališča Sveta.

Če v treh mesecih po vložitvi omenjenega predloga Svet svojega stališča ne razglasi, odloča o primeru Komisija.

3.      Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 87 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

3        Člen 7 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) z naslovom „Odločba Komisije o zaključku formalnega postopka preiskave“ določa:

„1. Brez poseganja v člen 8 se formalni postopek preiskave zaključi z odločbo, kot je določeno v odstavkih od 2 do 5 tega člena.

2. Če Komisija ugotovi, kjer je primerno po spremembi zadevne države članice, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.

3. Če Komisija ugotovi, kjer je primerno po spremembi zadevne države članice, da so bili dvomi glede združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom odpravljeni, potem sklene, da je pomoč združljiva s skupnim trgom (v nadaljnjem besedilu ‚pozitivna odločba‘). V odločbi se navede, katera izjema na podlagi Pogodbe je bila uporabljena.

4. Komisija lahko pozitivni odločbi priloži pogoje, na podlagi katerih se pomoč lahko šteje kot združljiva s skupnim trgom, in lahko določi obveznosti, da zagotovi nadzor nad izpolnjevanjem odločbe (v nadaljnjem besedilu ‚pogojna odločba‘).

5. Če Komisija ugotovi, da je prijavljena pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, sklene, da se pomoč ne sme izvajati (v nadaljnjem besedilu ‚negativna odločba‘).

6. Odločba, sprejeta na podlagi odstavkov 2, 3, 4 in 5, se sprejme takoj, ko so odpravljeni dvomi iz člena 4(4). Komisija se čim bolj trudi, da sprejme odločbo v roku 18 mesecev od začetka postopka. Ta rok je mogoče podaljšati v soglasju med Komisijo in zadevno državo članico.

7. Po izteku roka iz odstavka 6 in če tako zahteva zadevna država članica, Komisija v dveh mesecih sprejme odločbo na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo. Če je primerno, kjer podatki, ki jih Komisija ima, ne zadostujejo za ugotovitev združljivosti, Komisija sprejme negativno odločbo.“

4        Člen 13 Uredbe št. 659/1999 z naslovom „Odločba Komisije“ določa:

„1. Pregled morebitne nezakonite pomoči se zaključi z odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4). V primeru odločbe o začetku formalnega postopka preiskave se postopek zaključi z odločbo na podlagi člena 7. Če država članica ne izpolni odredbe o predložitvi podatkov, se ta odločba sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.

2. V primerih morebitne nezakonite pomoči in brez poseganja v člen 11(2) Komisije ne zavezuje rok, določen v členih 4(5), 7(6) in 7(7).

3. Člen 9 se uporablja smiselno.“

5        Člen 14 Uredbe št. 659/1999, ki se nanaša na vračilo pomoči, določa:

„1. Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o vračilu‘). Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.

2. Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila.

3. Brez poseganja v odločbo Sodišča Evropskih skupnosti na podlagi člena [242] Pogodbe se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi z nacionalnim pravom zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. V ta namen in v primeru postopka pred državnimi sodišči zadevne države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki so jim na voljo v teh pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo Skupnosti.“

 Nacionalna ureditev

6        L’arrêté royal du 7 mai 1985, relatif à l’émission d’actions privilégiées sans droit de vote par des sociétés anonymes relevant des secteurs nationaux (Moniteur belge z dne 11. maja 1985, str. 6873, v nadaljevanju: kraljevi odlok iz leta 1985) v členu 1 določa:

„Delniške družbe iz določenih sektorjev lahko, v skladu s pogoji iz tega odloka, izdajo delnice brez glasovalne pravice, v nadaljevanju imenovane prednostne delnice brez glasovalne pravice.“

7        Člen 2 kraljevega odloka iz leta 1985 določa zlasti, da lahko Société nationale pour la restructuration des secteurs nationaux (v nadaljevanju: SNRSN) vpisuje te prednostne delnice brez glasovalne pravice.

8        Člen 3 kraljevega odloka iz leta 1985 določa:

„Brez poseganja v pogoje, določene s tem odlokom, so pravila o izdajanju prednostnih delnic brez glasovalne pravice, pogoji, pod katerimi se izdajajo, in načini izdaje ter pravice, ki izhajajo iz teh delnic, predmet pogodbe, sklenjene med družbo izdajateljico in pravnimi osebami iz člena 2, ki vpisujejo te delnice, in so predvideni v statutu družbe izdajateljice. Pogodba med drugim določa, pod katerimi pogoji sme prednostne delnice brez volilne pravice kupiti družba izdajateljica ali tretja oseba. Cena ne sme biti nižja kot 80 % emisijske cene.

Pogodbo iz prvega odstavka morajo predhodno potrditi minister za finance, minister za gospodarske zadeve in minister za proračun.“

9        Člen 4 kraljevega odloka iz leta 1985 določa:

„Pri izdaji prednostnih delnic brez glasovalne pravice morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      prednostne delnice brez glasovalne pravice so in ostanejo imenske;

2.      ne smejo pomeniti več kot 49 % vpisanega kapitala;

3.      ob morebitni delitvi dobička dajejo pravico, ne glede na vse nasprotne določbe statuta [...] do prednostne dividende v višini 2 % njihove emisijske cene, ki je bila dejansko vplačana;

4.      ob morebitnem vplačilu vložkov so, ne glede na vse nasprotne določbe statuta, prednostne, brez poseganja v pravice, ki jim jih lahko prizna statut pri razdelitvi stečajne mase.

[…]“

 Dejansko stanje

 Skupina Verlipack in skupina Beaulieu

10      Skupina Verlipack je bila do objave stečaja 18. januarja 1999 največji belgijski proizvajalec votlega stekla za embalažo s tržnim deležem v višini 20 % v Belgiji in 2 % v Evropski uniji. Zaposlovala je 735 oseb v tovarnah v Ghlinu, Jumetu in Molu (Belgija).

11      Skupina Beaulieu, ki je oznaka za holding belgijskih družb, ki poslujejo na trgu preprog in sintetičnih vlaken, je drugi največji proizvajalec preprog na svetu in daleč največji evropski proizvajalec. Skupino vodi družba holding Ter Lembeek International NV.

 Obdobje pred tem, ko je skupina Beaulieu postala delničar skupine Verlipack: pogodba z dne 30. aprila 1985 med skupino De Backer (Adsum) in SNRSN

12      Leta 1985 je šel Verlipack v stečaj, SA Adsum, družba skupine De Backer, ki nima nobene povezave s tožečo stranko, pa je prevzela njegova sredstva, ovrednotena na 410 milijonov belgijskih frankov (BEF).

13      V skladu s pogodbo z dne 30. aprila 1985 je Adsum ta sredstva prenesel na tri nove družbe, NV Verlipack Mol, SA Verlipack Jumet in SA Verlipack Ghlin, v osnovni kapital katerih je tudi SNRSN vložil 620.020.000 BEF. Ta je v zameno za svoj vložek v osnovni kapital dobil delnice „razreda B“ brez glasovalne pravice in z nominalno vrednostjo 10.000 BEF na delnico ter v zameno za vložek, ki ni šel v osnovni kapital, udeležbene obveznice „razreda I“ in „razreda II“. Leta 1985 je SNRSN imel 49 % osnovnega kapitala skupine, ki je pomenil samo delnice razreda B (člen 3(1)(a)) pogodbe z dne 30. aprila 1985). Ta vložek je odobrila Komisija.

14      V skladu s posebnim zakonom z dne 15. januarja 1989 je Valonska regija pridobila vrednostne papirje brez glasovalne pravice za obrata v Ghlinu in Jumetu, ki ležita na njenem jezikovnem območju, Flamska regija pa tiste za obrat v Molu.

15      Pogodba z dne 30. aprila 1985 je v členu 10 določala:

„Adsum se zaveže, da bo pripravil družbe do tega, da se bodo sporazumele s [SNRSN], da bodo po petih letih od sklenitve te pogodbe vsako leto podale ponudbo za odkup najmanj 10 % delnic razreda B in 10 % udeležbenih obveznic razreda I, če bodo dosežni dobički in razpoložljive rezerve družb to dopuščali.

Odkupna cena za delnice bo enaka nominalni vrednosti teh delnic, za udeležbene obveznice razreda I pa bo znašala 10.000 BEF.

Če ne bo sklenitve teh pogodb med družbami in [SNRSN], bo Adsum v vsakem primeru izpolnil obveznosti, določene v tem členu.“

16      Ta pogodba je v členu 11 določala tudi:

„Adsum se zaveže, da bo vsaki od družb dal možnost odkupa delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I. S tem namenom se zaveže skleniti z vsako izmed njih pogodbo z isto vsebino, kot jo ima priloga 1 k tej pogodbi.“

17      Člen 14(2) pogodbe z dne 30. aprila 1985 je določal:

„Če bi Adsum prenesel svoje delnice in bi to vplivalo na spremembo v nadzoru in/ali v vodstvu družb, mora z njim soglašati [SNRSN]“

18      Člen 16 pogodbe z dne 30. aprila 1985 je določal:

„Statut družb [Verlipack] se spremeni tako, da se upoštevajo določila te pogodbe.“

19      Tožeča stranka pojasnjuje, ne da bi ji Komisija glede tega nasprotovala, da ni sodelovala pri pripravi ali sklepanju pogodbe z dne 30. aprila 1985, saj v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 7 določbe 2002/825/ES glede državne pomoči, ki jo je Belgija izvajala v korist skupine Beaulieu (Ter Lembeek International) (UL L 296, str. 60, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), takrat ni bila delničar družb Verlipack.

 Skupina Beaulieu pridobi delnice skupine Verlipack; dodatek z dne 18. novembra 1987 k pogodbi z dne 30. aprila 1985

20      V obdobju od leta 1985 do leta 1987 je Adsum prenesel svoje deleže (51 %) v treh družbah Verlipack na eno od svojih hčerinskih družb Imcour NV, ki je pristopila k pogodbi z dne 30. aprila 1985 in proti kateri je bil 25. junija 1987 uveden postopek likvidacije z namenom razcepitve v tri družbe, Imcour Holding NV, Imcour Lease NV in Patrimcour NV. Delnice družb Verlipack Jumet, Verlipack Ghlin in Verlipack Mol so postale del premoženja Imcour Holdinga.

21      Med razcepitvijo Imcourja leta 1987 je skupina Beaulieu od skupine De Backer kupila delnice družbe Imcour Holding za ceno 425 milijonov BEF in je tako postala posredna lastnica družb Verlipack Jumet, Verlipack Ghlin in Verlipack Mol.

22      Poleg tega je SNRSN z dodatkom z dne 18. novembra 1987 k pogodbi z dne 30. aprila 1985 in v skladu s členom 14(2) pogodbe z dne 30. aprila 1985 dal soglasje k posredni prodaji treh družb Verlipack skupini Beaulieu pod pogojem, da Imcour Holding in R. De Clerck pristopita k pogodbi z dne 30. aprila 1985. Poleg tega je SNRSN zahteval, naj se skupina Beaulieu zaveže tudi, da bo še dve leti zagotavljala, da bodo tri družbe Verlipack poslovale. Ta dodatek k pogodbi so podpisale vse vpletene stranke – Adsum, SNRSN, Imcour Holding, R. De Clerck in W. De Backer.

23      Člen 3 dodatka z dne 18. novembra 1987 k pogodbi določa:

„Od vključno 1. oktobra 1987 se podpisnika Imcour NV in R. De Clerck nepreklicno zavezujeta prevzeti in izvrševati vse pravice in dolžnosti, ki so določene v pogodbi z dne 30. aprila 1985 in njeni prilogi in ki so se nanašale na Adsum NV in W. De Backerja.“

24      Člen 4 dodatka je določal:

„Na podlagi členov 1 in 3 je treba od vključno 1. oktobra 1987 v pogodbi z dne 30. aprila 1985 in njeni prilogi nadomestiti ‚Adsum NV‘ z ‚Imcour NV‘ in ‚W. De Backer‘ z ‚R. De Clerck‘ [...]“

25      Člen 5 tega dodatka je določal:

„Pravica do možnosti odkupa za SA Verlipack Ghlin, Mol in Jumet ostaja še naprej v veljavi na način, določen s prilogo k pogodbi z dne 30. aprila 1985.“

 Dolžnost odkupa delnic in udeležbenih obveznic, katerih imetnik je SNRSN, treh družb Verlipack iz pogodbe z dne 30. aprila 1985

26      1. maja 1990 se je izteklo obdobje petih let, določeno v pogodbi z dne 30. aprila 1985, in dolžnost letnega odkupa 10 % delnic razreda B ter udeležbenih obveznic razreda I je začelo veljati. Kot zatrjuje tožeča stranka in ne da bi ji Komisija glede tega nasprotovala, so belgijski organi od treh družb Verlipack zahtevali izpolnitev dolžnosti odkupa njihovih delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I. Skupina Beaulieu je morala ta odkup zaradi finančne nezmožnosti izvesti v natančno določenih rokih. Med aprilom 1991 in aprilom 1994 je skupina Beaulieu v petih obrokih (april 1991, maj 1991, april 1992, april 1993 in april 1994) družbi SNRSN plačala 213.100.000 BEF.

27      Po tem nakupu je SNRSN (ki je postal v Valonski regiji Družba za upravljanje deležev Valonske regije v gospodarskih družbah, v nadaljevanju: Sowagep) imel še vedno 5087 delnic razreda B brez glasovalne pravice in 3937 udeležbenih obveznic razreda I družbe SA Verlipack Ghlin oziroma skupaj 9024 vrednostnih papirjev, ki bi morali biti odkupljeni v obdobju petih let za nominalno ceno 10.000 BEF za vrednostni papir, predvideno s pogodbo z dne 30. aprila 1985, kar je skupaj 90.240.000 BEF, in 2923 delnic razreda B brez glasovalne pravice in 2267 udeležbenih obveznic razreda I družbe SA Verlipack Jumet oziroma skupaj 5190 vrednostnih papirjev, ki bi morali biti odkupljeni v obdobju petih let za nominalno ceno 10.000 BEF za vrednostni papir, predvideno s pogodbo z dne 30. aprila 1985, kar skupaj znese 51.900.000 BEF. Skupna cena teh 14.214 delnic in udeležbenih obveznic je znašala torej 142.140.000 BEF.

28      Potem ko so zasebni delničarji (Imcour Holding, ki je postal SA Imcopack Wallonie, imetnik obratov v Ghlinu in Jumetu, in NV Imcopack Vlaanderen, imetnik obrata v Molu) večkrat povečali kapital, se je delež javnega financiranja v skupino Verlipack postopoma zmanjšal do točke (po postopni izpolnitvi obveznosti), da so državni organi obdržali le 20,7 % kapitala te skupine.

 Pomoči skupini Verlipack iz leta 1992

29      Leta 1992 je skupina Verlipack na podlagi regionalnih pomoči dobila dve pomoči za investicije v skupnem znesku 502.122.500 BEF. Poleg tega je bila odločitev regionalne investicijske družbe (ki je bila ustanovljena z zakonom z dne 2. aprila 1962) o dodelitvi zamenljivega udeležbenega posojila 500 milijonov BEF, predmet odločbe Komisije z dne 25. novembra 1992 o nenasprotovanju (UL 1993, C 83, str. 3), pri čemer to posojilo ni bilo realizirano.

30      Kot je pojasnila belgijska vlada v postopku, ki se je končal s sprejetjem Odločbe 2001/856/ES z dne 4. oktobra 2000 o državnih pomočeh v korist Verlipacka – Belgija (UL 2001, L 320, str. 28), se je skupina Verlipack soočala s težavami zaradi slabe kakovosti poslovodstva in zlasti proizvodnje, tako da skupina Beaulieu ni mogla sama prevzeti odgovornosti in upravljanja investicijskega programa v višini 5500 milijonov BEF, kar naj bi pojasnjevalo, zakaj Valonska regija ni nakazala odobrenih pomoči.

 Skupina Heye-Glas postane delničar skupine Verlipack

31      Leta 1996 se je nadaljevalo kopičenje izgub treh družb Verlipack zaradi česar te niso mogle spoštovati rokov vračila bančnih posojil konec leta 1996. V teh okoliščinah se je skupina Beaulieu odločila preoblikovati lastniško strukturo in začeti pogajanja z nemško skupino Heye-Glas (v nadaljevanju: Heye), ki je ena vodilnih nemških izdelovalk stekla.

32      Skupina Verlipack in Heye sta 1. septembra 1996 podpisali sporazum o tehničnem sodelovanju, ki je bil 11. aprila 1997 razširjen na poslovodno in finančno pomoč, kar je Heye neposredno vpletlo v upravo in vodenje skupine Verlipack.

 Pogodba z dne 18. decembra 1996

33      S pogodbo z dne 18. decembra 1996, sklenjeno med tožečo stranko in Sowagepom, je skupina Beaulieu kupila delnice in udeležbene obveznice družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet, ki jih je imel Sowagep. V skladu s to pogodbo je tožeča stranka pridobila od Sowagepa naslednje lastniške deleže: 5087 delnic razreda B brez glasovalne pravice in 3937 udeležbenih obveznic razreda I družbe Verlipack Ghlin v zameno za plačilo 72.192.000 BEF ter 2923 delnic razreda B brez glasovalne pravice in 2267 udeležbenih obveznic razreda I družbe Verlipack Jumet v zameno za plačilo 41.520.000 BEF, kar obsega 14.214 delnic in udeležbenih obveznic v skupnem znesku 113.712.000 BEF, ki je bil plačan Sowagepu „31. decembra 2001 neto, brez obresti“.

 Ustanovitev Verlipack Holdinga I in Verlipack Holdinga II

34      Skupina Beaulieu in Heye sta 24. januarja 1997 ustanovila krovni holding Verlipack Holding I. Osnovni kapital Verlipack Holdinga I je znašal 1.030.500.000 BEF, pri čemer je Heye vložil 515.500.000 BEF, drugo pa je prispevala skupina Beaulieu v obliki sredstev iz treh gospodarskih obratov, ovrednotenih na 515 milijonov BEF. 11. aprila 1997 je bil ustanovljen drugi holding, imenovan Verlipack Holding II, z osnovnim kapitalom v višini 1.230.500.000 BEF (Verlipack Holding I je imel 100.000 delnic v znesku 1.030.500.000 BEF, Sowagep pa 19.408 delnic v znesku 200 milijonov BEF). Upravni organi celotne nove industrijske skupine so bili združeni v Verlipack Holding II v katerem je imel Heye večino, pri čemer je bilo tudi vodstvo različnih služb enotno za celotno skupino.

 Položaj družb skupine Verlipack leta 1997

35      Rezultati, ki sta jih napovedala Heye in Verlipack, so se leta 1997 znatno poslabšali. 30. novembra 1997 je začasno konsolidirano in „nerevidirano“ stanje pokazalo čisto izgubo za to leto v višini 828.592.044 BEF.

 Sporazum o ponovnem zagonu (Heads of Agreement) z dne 5. junija 1998

36      Zaradi poslabšanja položaja družb skupine Verlipack je bil 5. junija 1998 med partnerji (banke, skupina Beaulieu, Heye in Sowagep) sklenjen sporazum o ponovnem zagonu (Heads of Agreement). Ta sporazum je določal, da bo Heye vložil kapital v višini 200 milijonov BEF in da bo Valonska regija, prvič, udeležbeno posojilo v višini 150 milijonov BEF, ki ga je ta dodelila Verlipack Holdingu II leta 1997, spremenila v osnovni kapital in, drugič, da bo povečala osnovni kapital Verlipack Holdinga II za 100 milijonov BEF, za kar mora Valonska regija poiskati zasebnega investitorja. Kot zatrjujejo belgijske oblasti (dopis z dne 11. januarja 2001, ki je bil vpisan v vpisnik 15. januarja istega leta), je šlo za iskanje novega investitorja, in da bi načrt o ponovnem zagonu začeli nemudoma izvajati, je skupina Beaulieu predlagala, da bo sama izpolnila to obveznost „pod pogojem, da je ta poseg le začasen in da ji bo sredstva povrnil novi investitor, ki ga mora poiskati Sowagep“. Dodajajo še, da je skupini Beaulieu, v korist katere so „Heads of Agreement“ določali odpoved terjatvi v višini 600 milijonov BEF, bilo v interesu, da bi imel načrt o ponovnem zagonu dobre rezultate.

37      Kot je zapisano v zapisniku izredne skupščine delničarjev Verlipack Holdinga II z dne 26. junija 1998, je bilo odločeno, da se osnovni kapital poveča z vložkom Heya v višini 200 milijonov BEF za 19.408 novih delnic in z vložkom Worldwide Investors Luxembourg (v nadaljevanju: Worldwide Investors) v višini 100 milijonov BEF za 9704 novih delnic. Kot zatrjuje belgijska vlada, bi moral Worldwide Investors, ki ga je poiskala skupina Beaulieu, povečati osnovni kapital za račun te skupine.

 Dodatek z dne 20. novembra 1998 k pogodbi z dne 18. decembra 1996

38      Ker novi načrt o ponovnem zagonu ni dosegel dobrih rezultatov, Valonska regija ni mogla najti novega zasebnega investitorja, zato sta se ta regija in skupina Beaulieu 20. novembra 1998 odločili spremeniti besedilo pogodbe z dne 18. decembra 1996 z dodatkom k pogodbi (v nadaljevanju: dodatek z dne 20. novembra 1998), ki je določal, da je plačilo delnic družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet, ki jih je Beaulieu kupil v skladu s pogodbo z dne 18. decembra 1996, v znesku 113.712.000 BEF, „lahko izvedeno bodisi z nakazilom na račun [Valonske regije] bodisi z nadomestno izpolnitvijo v obliki prenosa 9704 delnic SA Verlipack Holding II“, najkasneje do 31. decembra 2001.

39       Worldwide Investors je 21. decembra 1998 prenesel na skupino Beaulieu 9704 delnic družbe Verlipack Holding II. V zameno za to je skupina Beaulieu prenesla 9704 delnic družbe Verlipack Holding I na Worldwide Investors. Skupina Beaulieu je nato med 21. in 31. decembrom 1998 na Valonsko regijo prenesla 9704 delnic Verlipack Holding II „v zameno, da se Regija odpove terjatvi do skupine Beaulieu“.

40      Ta zadnji prenos – ki je bil predmet dodatka z dne 20. novembra 1998, v obliki nadomestne izpolnitve za izbris dolga skupine Beaulieu do Valonske regije, ki je izviral iz decembra 1996, ko je ta skupina pridobila delnice družbe Verlipack, katerih imetnica je bila Regija, ovrednotene na 113.712.000 BEF, katerih plačilo brez obresti naj bi se izvedlo šele 31. decembra 2001 – se je zgodil nekaj tednov pred predlogom za uvedbo stečaja družbe Verlipack.

41      Verlipack je 8. januarja 1999 predlagal prisilno poravnavo za tovarni v Jumetu in Ghlinu ter napovedal zaprtje tovarne v Molu. Tribunal de commerce de Turnhout (Belgija) je 11. januarja 1999 objavil stečaj obrata Verlipack v Molu, Tribunal de commerce de Mons (Belgija) pa je objavil stečaj za steklarsko skupino Verlipack (obrata v Jumetu in Ghlinu, Verlipack Belgium, Verlipack Engineering, Verlimo in Imcour Lease).

42      Verlipack Holding II je 11. februarja 1999 na Tribunal de commerce de Mons podal predlog za uvedbo stečaja – saj je ugotovil, da nima niti plačilne sposobnosti niti zadostnih sredstev, da bi lahko odplačal svoje dolgove – in pojasnil, da ustavitev plačil traja od junija 1998. Pred tem sodiščem je Sowagep vstopil v postopek kot intervenient, da bi pojasnil, da ne bo zahteval poplačila svoje terjatve, kar je imelo enak učinek kot dodelitev posojila svoji dolžnici. Posledično je Tribunal de commerce de Mons s sodbo z dne 31. maja 1999 ugotovilo, da za Verlipack Holding II niso bili izpolnjeni pogoji za stečaj, ne glede na to, da je bila bodoča dejavnost družbe omejena na izvedbo likvidacijskega postopka, ker je prenehala dejavnost, zaradi katere je bila ustanovljena.

 Odločba 2001/856 in formalni postopek preiskave, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijane odločbe

43      Komisija je z Odločbo 2001/856 odločila ustaviti postopek iz člena 88(2) ES proti določenim pomočem, ki jih je Kraljevina Belgija dodelila skupini Verlipack. S to odločbo je Komisija razveljavila odločbo z dne 16. septembra 1998, s katero je odločila, da ne bo nasprotovala delu teh pomoči (UL 1999, C 29, str. 13), ker je ta zadnja odločba temeljila na netočnih informacijah, in je del teh pomoči razglasila za nezdružljivega s skupnim trgom ter zahtevala njihovo vračilo.

44      Kraljevina Belgija je vložila tožbo za razveljavitev te odločbe, ki jo je Sodišče zavrnilo s sodbo z dne 3. julija 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji (C‑457/00, Recueil, str. I‑6931).

45      Med postopkom preiskave glede pomoči, ki je pripeljal do sprejetja Odločbe 2001/856, je bila Komisija obveščena o drugih ukrepih, ki bi lahko pomenili pomoč skupini Verlipack ali skupini Beaulieu.

46      V okviru odgovora na začetku formalnega postopka preiskave, ki je pripeljal do sprejetja Odločbe 2001/856, je Kraljevina Belgija z dopisom z dne 28. septembra 1999 pojasnila Komisiji, da se nadomestno izpolnitev decembra 1998 za izbris dolga skupine Beaulieu do Valonske regije lahko razume kot „novo povečanje kapitala Verlipack, ki jo financira skupina Beaulieu, kateri je bilo to povrnjeno z izbrisom dolga do Valonske regije“.

47      Komisija je z dopisom z dne 5. julija 2000, naslovljenim na Kraljevino Belgijo, izrazila dvome glede pogojne pomoči, ki jo je Valonska regija dodelila skupini Beaulieu, saj je ta skupina pridobila deleže v obratih v Jumetu in Ghlinu decembra 1996 pod plačilnimi pogoji, ki ne bi bili sprejemljivi za zasebno finančno institucijo. Poleg tega se je Komisija spraševala, ali je nadomestna izpolnitev, izvedena nekaj tednov pred vložitvijo predloga za uvedbo stečaja družbe Verlipack, pomoč skupini Beaulieu.

48      V teh okoliščinah je Komisija zahtevala od Kraljevine Belgije, naj ji predloži dodatne podatke: glede dejavnosti družbe Wordwide Investors, dejavnosti v zvezi z iskanjem zasebnega investitorja Sowagepa, uporaba 100 milijonov BEF, ki jih je vpisala Worldwide Investors junija 1998, pojasnilo glede razlike v vrednosti 14.214 delnic, ki jih je leta 1996 pridobila skupina Beaulieu, pojasnilo, zakaj nemška skupina Heye ni vedela za te transakcije, pri katerih so sodelovali valonski organi, pojasnilo glede štiriletnega roka za plačilo brez obresti, ki ga je Valonska regija dala skupini Beaulieu v zvezi z nakupom 14.214 delnic, in okoliščine, ki so nekaj tednov pred predlogom za uvedbo stečaja obratov družbe Verlipack Valonsko regijo, ki se je dobro zavedala, da je družba Verlipack v težavah, pripeljali do tega, da je sprejela [predčasno] plačilo tega dolga. Komisija se je v tem dopisu spraševala o tem, kdo je dejanski prejemnik na podlagi povečanja kapitala družbe Verlipack, ki ga je junija leta 1998 izvedel Worldwide Investors.

49      Ker belgijski organi niso odgovorili na ta dopis z dne 5. julija 2000, jim je Komisija 29. septembra 2000 poslala opomin. Ker Kraljevina Belgija ni predložila zahtevanih podatkov v določenem roku, je Komisija z dopisom z dne 19. januarja 2001 v skladu s členom 10(3) Uredbe št. 659/1999 formalno odredila, naj ji ta predloži vse potrebne dokumente, informacije in podatke, ki ji bodo omogočili preučiti združljivost izvedenih ukrepov v korist družbe Verlipack oziroma skupine Beaulieu s členom 87 ES.

50      Vendar je Kraljevina Belgija pred tem uradnim obvestilom z dopisom z dne 11. januarja 2001, ki je bilo vpisano v vpisnik 15. januarja istega leta, odgovorila na dopis Komisije z dne 5. julija 2000, v katerem je obrazložila, da so kljub slabim rezultatom družbe Verlipack v letu 1997 opazili, da so se od marca 1998 izgube začele zmanjševati zaradi znatnega povečanja proizvodnje. Belgijski organi so tudi obrazložili, da so zasebni partnerji in partnerji, ki so osebe javnega prava, s sporazumom (Heads of Agreement) odločili sprejeti nov načrt o ponovnem zagonu. Ti organi so tudi pojasnili, da je bil njihov odgovor na vprašanje Komisije razumljivo nepopoln zaradi pomanjkanja sodelovanja skupine Beaulieu.

51      Glede na razpoložljive podatke je Komisija 6. junija 2001 sklenila, da je odpoved zgoraj omenjeni terjatvi vsebovala prenos javnih sredstev v breme Kraljevine Belgije, ki je prima facie državna pomoč v smislu člena 87 ES. Poleg tega je Komisija menila, da so obstajali dvomi o združljivosti pomoči, ki jih je prejela skupina Verlipack oziroma skupina Beaulieu, s členom 87 ES in členom 61 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, tako da je začela formalni postopek preiskave teh pomoči, ki je predviden s členom 88(2) ES, o čemer je bila Kraljevina Belgija obveščena z dopisom z dne 8. junija 2001, in je povabila zainteresirane stranke, naj ji predložijo pripombe (UL 2001, C 313, str. 2).

52      Pripombe so predložili: Le collectif de défense des travailleurs licenciés de Verlipack à Jumet et à Ghlin (kolektiv za zaščito odpuščenih delavcev v Jumetu in v Ghlinu) z dopisom z dne 3. decembra 2001, Združeno kraljestvo z dopisom z dne 7. decembra 2001 in Kraljevina Belgija z dopisom, ki je prispel na Komisijo 16. januarja 2002.

53      Uprava tožeče stranke je bila obveščena o odločitvi o začetku formalnega postopka preiskave z dopisom z dne 23. julija 2001. Komisija ni prejela nobene pripombe tožeče stranke.

54      Kraljevina Belgija je odgovorila Komisiji z dopisom, ki je prispel na Komisijo 26. julija 2001, tako da je povzela pripombe, ki jih je oblikovala po prejeti odredbi.

55      Komisija je 24. aprila 2002 sprejela izpodbijano odločbo.

 Izpodbijana odločba

56      Komisija je v izpodbijani odločbi poudarila, da je „ločeno od kompleksnosti pravno-finančnega okvira v ozadju posega luksemburške družbe za finančna vlaganja Worldwide Investors junija 1998 […] skupina Beaulieu decembra 1998 plačala dolg v višini 113.712.000 BEF do Valonske regije z nadomestno izpolnitvijo v obliki 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, katerih nominalna vrednost je bila 100 milijonov BEF, vendar bi morala biti realna vrednost bistveno nižja, upoštevajoč premoženjski položaj te družbe“.

57      Glede cene, za katero je tožeča stranka v skladu s pogodbo z dne 18. decembra 1996 kupila določene delnice družb Verlipack, katerih imetnica je bila Valonska regija, je Komisija menila zlasti, da je v primeru takega nakupa dolžnost določiti ceno v višini 80 % emisijske cene dolžnost, ki je določena z belgijskim zakonom, ki brez izjeme velja za vse, ki so želeli kupiti take prednostne delnice.

58      Iz tega je Komisija sklepala, da je bil „dolg skupine Beaulieu do Valonske regije v višini 113.712.000 BEF gotov dolg, katerega vračilo ni bilo v ničemer povezano s finančnim položajem skupine Verlipack.“

59      Komisija je zato menila, da se je Valonska regija s sprejemom delnic družbe Verlipack Holding II, ki niso imele nobene vrednosti, za izbris gotovega dolga v višini 113.712.000 BEF odpovedala terjatvi v tej višini do skupine Beaulieu.

60      Kraljevina Belgija je kljub temu zatrjevala, da skupina Beaulieu s to transakcijo ni pridobila nobene gospodarske koristi, ker naj bi s to odpovedjo terjatvi v korist skupine Beaulieu tej dala nadomestilo za „kapitalski vložek, ki je bil vložen junija 1998“.

61      Toda Komisija je v izpodbijani odločbi poudarila, da so „Heads of Agreement“ z dne 5. junija 1998 določali samo, da se valonske oblasti zavežejo pridobiti investitorja in ne vložiti 100 milijonov BEF v osnovni kapital družbe Verlipack Holding II.

62      Komisija je poleg tega ugotovila, da Kraljevina Belgija ni izkazala, prvič, da obstaja sporazum, v skladu s katerim bi skupina Beaulieu prevzela dolžnost Valonske regije, da poišče investitorja, ki bi vložil 100 milijonov BEF in, drugič, da obstaja drug ločen sporazum, ki gre dlje od prvega, v skladu s katerim bi Valonska regija zagotovila skupini Beaulieu vrnitev zneska 100 milijonov BEF, ki bi ga moral vložiti zasebni investitor.

63      Komisija je menila, da je bilo edino nedvomno dejstvo to, da se je Valonska regija 20. novembra 1998 odpovedala gotovi terjatvi v višini 113.712.000 BEF do skupine Beaulieu v zameno za 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, katere položaj se je še toliko poslabšal, da je zahteval nov načrt refinanciranja junija 1998, v okviru katerega ni bilo mogoče najti zasebnega investitorja, ki bi vložil 100 milijonov BEF v osnovni kapital. Komisija je poudarila, da je bil 11. februarja 1999 kapital te družbe ovrednoten na 1 BEF.

64      Glede pogojne združljivosti državne pomoči s skupnim trgom je Komisija, čeprav Kraljevina Belgija ni zatrjevala nobenega razloga za združljivost, to vseeno preizkusila in ugotovila, v glavnem, da je bila pomoč, dodeljena skupini Beaulieu, pomoč za tekoče poslovanje, ki bi skupino Beaulieu razbremenila stroškov, ki bi jih morala v normalnih pogojih tekočega poslovanja oziroma dejavnosti trpeti sama. Poudarila je, da je bila takšna pomoč nezdružljiva s pravili Skupnosti, ker se proizvodni obrati skupine Beaulieu niso nahajali na enem izmed območij iz člena 87(3)(a) ES.

65      Na koncu je Komisija, opirajoč se na določbe člena 14 Uredbe št. 659/99, menila, da „[morajo] belgijski organi zato, da bi se vzpostavile ekonomske okoliščine, s katerimi bi se moralo soočiti podjetje, če mu ne bi bila podeljena nezdružljiva pomoč, to zahtevati nazaj od upravičenca“.

66      Člen 1 izpodbijane odločbe določa:

„Državna pomoč, ki jo je izvedla Belgija v korist skupine Beaulieu (Ter Lembeek International) v obliki odpovedi terjatvi v znesku 113.712.000 BEF, ni združljiva s skupnim trgom.“

67      Člen 2 izpodbijane odločbe določa:

„1.      Belgija mora sprejeti vse potrebne ukrepe za to, da upravičenec vrne nezakonito prejeto pomoč iz člena 1.

2.      Izterjava se izvrši takoj in v skladu s postopki nacionalnega prava, če ti dopuščajo takojšnjo in dejansko izvršitev te odločbe. Pomoči, ki jih je treba vrniti, se obrestujejo od datuma, ko so bile dane na voljo upravičencu, do datuma, ko so bile vrnjene. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun ekvivalentnih subvencij v okviru regionalnih pomoči.“

 Postopek in predlogi strank

68      Tožeča stranka je 22. julija 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

69      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        ničnostno tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        Komisiji naloži stroške postopka.

70      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za nedopustno ali jo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

71      Ker se je v začetku novega sodnega leta spremenila sestava senatov Sodišča prve stopnje, je bil sodnik poročevalec razporejen v peti senat. Ta zadeva je bila zato dodeljena petemu razširjenemu senatu.

72      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) odločilo začeti ustni postopek brez izvedbe pripravljalnih ukrepov. V okviru ukrepov procesnega vodstva je zahtevalo od Komisije, naj predloži določene dokumente in seznam dokumentov v njeni lasti, ki se nanašajo na postopek v zvezi s to zadevo. Komisija jih je predložila v predpisanem roku.

73      Stranki sta podali ustne vloge in odgovore na ustna vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 21. februarja 2006.

 Dopustnost

 Trditve strank

74      Komisija je uvodoma poudarila, da tožeča stranka ni nikoli podala pripomb niti v okviru formalnega postopka preizkusa, ki se je končal s sprejetjem izpodbijane odločbe, niti v okviru tistega, ki se je končal s sprejetjem Odločbe 2001/856, čeprav je ta že napovedala preiskavo o zadevni pomoči.

75      Komisija trdi, da so vsi tožbeni razlogi, ki jih je podala tožeča stranka, nedopustni, saj temeljijo na trditvah o dejstvih, ki niso bila nikoli zatrjevana v okviru formalnega postopka preiskave, pri čemer velik del dokumentov, ki so priloženi k tožbi, ni bil, razen če to ni izrecno navedeno, poznan Komisiji ob sprejetju izpodbijane odločbe. Tako naj bi glede trditev o dejstvih, ki se nanašajo na prvi tožbeni razlog, to veljalo, prvič, za trditev, da je tožečo stranko Valonska regija „prisilila“ skleniti pogodbo z dne 18. decembra 1996, tako da de facto odpoved tej terjatvi z dodatkom z dne 20. novembra 1998 k pogodbi ne pomeni državne pomoči. Enako naj bi veljalo za trditev, da tožeča stranka ne bi bila upravičenka do pomoči, saj naj bi imela delnice le v določenem obdobju. Drugič, Komisija meni, da je trditev tožeče stranke, s katero izpodbija razlago kraljevega odloka iz leta 1985, nedopustna, saj je ni navedla v okviru formalnega postopka preiskave. Tretjič, tožeča stranka ne more prerekati izpodbijane odločbe v zvezi z dejstvom, da bi zadevna pomoč lahko prizadela trgovino, zlasti na trgu tekstila, in izkrivljala konkurenco, saj so bila ta dejstva navedena v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave. Glede drugega tožbenega razloga se Komisija sklicuje na njegovo nedopustnost, ker naj bi temeljil na napačni tezi, in sicer da naj bi pomoč služila nadomestitvi domnevne izgube, povezane z odkupom delnic, ki naj bi bil domnevno izsiljen. V zvezi s tretjim tožbenim razlogom Komisija zatrjuje, da je prav tako nedopusten, saj naj bi se v njegovem okviru ponovno zatrjevalo, da naj dodatek z dne 20. novembra 1998 k pogodbi tožeči stranki ne bi dajal nobene koristi, ker naj bi pomenil neko vrsto kompenzacije za izsiljen nakup delnic in udeležbenih obveznic leta 1996.

76      Glede dokumentov, ki so priloženi k tožbi, Komisija pojasni, da z izjemo statuta podjetja in pooblastila odvetnikom, nima 11 prilog k tožbi, in sicer so to priloge 4, 4 a, 5, 7, 8, 9, 10, 13, 18, 20 a in 21, kar je že navedla v dopisu z dne 20. decembra 2002. Iz tega naj bi sledilo, da bi tožbeni razlogi in trditve, ki temeljijo na teh prilogah, morali biti razglašeni za nedopustne.

77      Poleg tega naj bi bile v nasprotju z navedbami tožeče stranke določene priloge, ki jih Komisija ni imela ob sprejetju izpodbijane odločbe, pomembne za trditve tožeče stranke. Tako naj bi šlo za priloge v zvezi s pogodbo z dne 29. septembra 1987, sklenjeno med W. De Backerjem in R. De Clerckom (točka 11 tožbe), v zvezi z vložkom skupine Beaulieu v Verlipack (točki 17 in 18 tožbe), v zvezi z letnim odkupom skupine Beaulieu (točka 20 tožbe) in v zvezi s pogodbo z dne 26. decembra 1996, sklenjeno med Imcopack Vlaanderen NV in Imcopack Wallonie na eni strani ter Heyem na drugi strani (točka 30 tožbe). Komisija zatrjuje, da je zato napačno trditi, da se te priloge nanašajo le na drugotne vidike zgodovinskega poteka te zadeve.

78      Tožeča stranka trdi, da so tožbeni razlogi, ki jih je navedla, dopustni, ker temeljijo izključno na dokumentih, ki jih je Komisija poznala ob sprejetju izpodbijane odločbe, in ker Komisija, čeprav v omenjeni odločbi ne navaja vseh umestnih dejstev, ki so bistvena za pravilno analizo te zadeve glede na pravo državnih pomoči, dobro pozna dejstva, ki se nanašajo na zadevni spis, iz katerega izhaja Odločba 2001/856, in naj bi tudi predložila dokumente, ki jih tožeča stranka nima, kot na primer priloga IV k odgovoru na tožbo.

79      Tožeča stranka pojasnjuje, da je z dopisom z dne 6. decembra in po elektronski pošti 11. decembra 2002 prosila za seznam dokumentov, ki jih je imela Komisija ob sprejetju izpodbijane odločbe, in za pojasnila o trditvah o dejanskem stanju, ki niso bile predstavljene v predhodnem postopku. Komisija ji je odgovorila z dopisom z dne 20. decembra 2002, in sicer je glede trditev o dejanskem stanju navedla, da ji ni treba opravljati dela odvetnikov tožeče stranke, dokumente pa je le bežno omenila, in sicer poleg tistih, ki jih je že vnesla v seznam tožeča stranka, tiste, ki jih ona ni imela, pri čemer ji ni priskrbela seznama. Dolžnost Komisije je dokazati, da nima teh podatkov, saj naj bi z nepopolnim odgovorom, v dopisu z dne 20. decembra 2002 v zvezi s prošnjo tožeče stranke, s katerim je zavrnila posredovanje svojega spisa, spravila tako tožečo stranko kot tudi Sodišče prve stopnje v položaj, ko ne moreta ugotoviti, ali glede na podatke v zvezi z dejstvi, ki jih ima na voljo, lahko sprejme izpodbijano odločbo.

80      Glede dokumentov, ki jih Komisija, kot izrecno navaja sama, ni imela ob sprejetju izpodbijane odločbe, tožeča stranka trdi, da je Komisija z izjemo tistih dokumentov, ki le navajajo in objektivizirajo določene dodatne vidike v zvezi s časovnim potekom te zadeve (kot na primer zapisnik s skupščine družbe Imcour ali različna posoja, ki jih je skupina Beaulieu dala skupini Verlipack), ob sprejetju odločbe imela vse dokumente, ki jih je tožeča stranka predložila v okviru obravnave, tako da ne more uveljavljati, da so tožbeni razlogi tožeče stranke nedopustni.

81      Glede trditev o dejstvih, za katere je Komisija izjavila, da jih ni poznala ob sprejetju izpodbijane odločbe, tožeča stranka ugotavlja, da Komisija z izjemo trditev, v skladu s katerimi naj bi Sowagep decembra 1997 obljubil nov kapitalski vložek v višini 100 milijonov BEF v družbo Verlipack, ki povrh vsega nima nobenega vpliva na to zadevo, izpodbija samo eno od teh trditev o dejstvih, da naj namreč nakup delnic in udeležbenih obveznic v okviru pogodbe z dne 18. decembra 1996 ne bi bil prostovoljen. Tožeča stranka zatrjuje, da ne glede na ekonomske narave, ki naj bi kazali na to, da je bil ta nakup prisilen, ta okoliščina izrecno izhaja iz dopisa Valonske regije z dne 25. maja 1998, naslovljenega na Komisijo, ki ga je torej imela.

 Presoja Sodišča prve stopnje

82      Da bi ugotovili, ali se upravičenec do pomoči lahko sklicuje na dejstva in dokumente, ki naj jih Komisija pred sprejetjem odločbe ne bi poznala, in ali so tožbeni razlogi, ki temeljijo na teh dejstvih in dokumentih, dopustni, je treba opozoriti, da se mora v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 230 ES, zakonitost akta Skupnosti presojati glede na informacije, ki so obstajale ob sprejetju akta. Zlasti kompleksne presoje Komisije je treba preizkusiti glede na podatke, ki jih je imela, ko jih je opravila (sodbe Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7; z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 16; z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑241/94, Recueil, str. I‑4551, točka 33, in z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑197/99 P, Recueil, str. I‑8461, točka 86; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 1998 v združenih zadevah British Airways in drugi in British Midland Airways proti Komisiji, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točka 81; z dne 15. septembra 1998 v združenih zadevah BFM in EFIM proti Komisiji, T‑126/96 in T‑127/96, Recueil, str. II‑3437, točka 88; z dne 6. oktobra 1999 v zadevi Kneissl Dachstein proti Komisiji, T‑110/97, Recueil, str. II‑2881, točka 47, in v zadevi Salomon proti Komisiji, T‑123/97, Recueil, str. II‑2925, točka 48, ter z dne 11. maja 2005 v združenih zadevah Saxonia Edelmetalle in ZEMAG proti Komisiji, T‑111/01 in T‑133/01, ZOdl., str. II‑1579, točka 67).

83      V zvezi s tem Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih informacij, ki bi ji lahko bile predložene v upravnem postopku, vendar niso bile, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi presoje ugotavljati, katere informacije bi ji lahko bile predložene (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 60, in zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Belgija proti Komisiji z dne 11. septembra 2003, točka 87, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. januarja 2004 v zadevi Fleuren Compost proti Komisiji, T‑109/01, Recueil, str. II‑127, točka 49).

84      Sodišče prve stopnje je na tej podlagi sklepalo, da tožnik, če je sodeloval v formalnem postopku preiskave, določenim s členom 88(2) ES, ne more podajati trditev o dejstvih, ki so nepoznana Komisiji in jih ni navajal v formalnem postopku preiskave. Po drugi strani pa zainteresirana stranka ni v ničemer omejena, da proti končni odločbi zatrjuje pravne razloge, ki jih ni navajala v upravnem postopku (glej zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Saxonia Edelmetalle in ZEMAG proti Komisiji, točka 68 in navedena sodna praksa).

85      To sodno prakso lahko razen v posebnih primerih razširimo tudi na primere, ko podjetje, kot v naši zadevi, ni sodelovalo pri formalnem postopku preiskave, določenim v členu 88(2) ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Saxonia Edelmetalle in ZEMAG proti Komisiji, točka 69).

86      Ni sporno, da tožeča stranka ni izkoristila pravice sodelovati pri formalnem postopku preiskave celo takrat, ko so jo valonski organi, kot to izhaja iz dopisa Kraljevine Belgije Komisiji z dne 11. januarja 2001, ki je bil vpisan v vpisnik 15. januarja istega leta, izrecno pozvali, naj aktivno sodeluje pri pripravi odgovora na zahtevo za posredovanje podatkov, ki jo je Komisija naslovila na Kraljevino Belgijo 5. julija 2000. Poleg tega je tožečo stranko, ki navkljub večkratnim zahtevam ni odgovorila na zahtevo Komisije, Kraljevina Belgija z dopisom z dne 28. septembra 2000 pozvala, naj ji posreduje informacije, da bo lahko Komisiji dala odgovor, ki ga lahko uporabi. V besedilu zadnjih dveh odstavkov tega dopisa piše:

„Upoštevajoč navedeno želi moja stranka vašo stranko opozoriti na nevarnost, da je zelo verjetno, da bo Komisija v naslednji odločbi belgijskim organom naložila izterjavo zneska 113.712.000 BEF skupaj z obrestmi od vaše stranke.

Ne glede na iztek roka bi bilo torej zelo zaželeno, da vaša stranka začne nemudoma sodelovati pri preiskovalnih dejanjih in posreduje vse podatke, ki se od nje zahtevajo, kar bo morda omogočilo Valonski regiji, da bo lahko Evropsko Komisijo prepričala o pravilnosti svojega stališča še pred sprejetjem odločbe.“

87      Poleg tega so valonski organi z zgoraj omenjenim dopisom z dne 11. januarja 2001 obvestili Komisijo, da so opozorili upravo skupine Beaulieu na pomembnost postopka, ki ga je sprožila Komisija, in s tem povezane nevarnosti za to skupino, vendar brez uspeha, ter da bo njihov odgovor na zahtevo Komisije po podatkih nepopoln, dokler s temi organi skupina Beaulieu ne bo sodelovala.

88      Poleg tega je bila uprava tožeče stranke z dopisom z dne 23. julija 2001 o odločbi Komisije obveščena o začetku formalnega postopka preiskave z dne 6. junija 2001, katere kopijo je prejela.

89      Končno, ni sporno, da je bila tožeča stranka poimensko označena v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave – zlasti v naslovu II.2, ki se nanaša posebej na skupino Beaulieu, katero vodi tožeča stranka, kot je pojasnjeno v točki 20 – in da so bili v tej odločbi izraženi dvomi, zlasti v točkah od 29 do 43, od 70 do 75 in v sprotni opombi št. 4, v zvezi z dejstvom, da se je Valonska regija 20. novembra 1998 odpovedala gotovi terjatvi v znesku 113.712.000 BEF do skupine Beaulieu v zameno za 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, katere položaj je bil tako slab, da so bila njena sredstva 11. februarja 1999 ovrednotena na 1 BEF.

90      Tožeča stranka se je ne glede na to, da je bila dobro seznanjena z začetkom formalnega postopka preiskave, ki se je nanašal zlasti na zadevno odpoved terjatvi, in ob upoštevanju nujnosti ter pomembnosti dejstva, da posreduje določene informacije zaradi dvomov v zvezi z združljivostjo te odpovedi terjatvi s pravom Skupnosti, ki jih je izrazila že Komisija, odločila, da ne bo sodelovala pri formalnem postopku preiskave in tudi ni trdila, da bi bila odločba o začetku formalnega postopka preiskave premalo obrazložena, da bi lahko učinkovito uresničevala svoje pravice (glej v tem smislu sodbo Fleuren Compost proti Komisiji, točka 83 zgoraj, točka 46).

91      Iz navedenega izhaja, po eni strani, da se tožeča stranka ne more pred Sodiščem prve stopnje prvič sklicevati na informacije, ki so bile Komisiji nepoznane ob sprejetju izpodbijane odločbe. To še toliko bolj velja za trditve o dejstvih, ki jih je podala tožeča stranka in so po njenem mnenju bistveni za pravilno analizo te zadeve glede na pravo državnih pomoči.

92      Po drugi strani je tožbeni razlog, ki je utemeljen samo s podatki, ki niso bili poznani Komisiji ob sprejetju izpodbijane odločbe, nedopusten, saj se mora zakonitost odločbe o državni pomoči presojati glede na podatke, katere je ta imela, ko jo je sprejela.

93      Ne glede na to je mogoče ugotoviti, da tožbeni razlogi, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi, temeljijo na podatkih, ki jih je Komisija poznala ob sprejetju izpodbijane odločbe.

94      Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga zatrjuje, prvič, da so jo v odkup 14.214 delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I družbe Verlipack, v skladu s pogodbo z dne 18. decembra 1996, za znesek v višini 113.712.000 BEF, prisilili valonski organi. Kot trdi tožeča stranka, je okoliščina, da je bila prisiljena, dejstvo, ki bi ga morala Komisija upoštevati, da bi lahko ugotovila, ali so bili izpolnjeni pogoji, in sicer, prvič, da gre za obstoj pomoči, ki daje prednost določenim podjetjem, in, drugič, da je podano dejstvo, da je bila tožeča stranka podjetje, ki je prejelo pomoč, kar naj v tem primeru ne bi držalo.

95      Tožeča stranka se v podporo trditvi v zvezi z izsiljenim odkupom sklicuje na dopis z dne 25. maja 1998, ki ga je Valonska regija naslovila na Komisijo in v katerem je zapisano, da je „Valonska regija, ki je izgubila zaupanje v skupino Beaulieu, kot pogoj za odobritev ustanovitve dveh holdingov zahtevala odkup njenih delnic družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet“.

96      Glede nedopustnosti trditve v zvezi z izsiljenim odkupom je treba ugotoviti, da kot to izhaja iz spisa in iz vprašanj, ki jih je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem zastavilo na obravnavi, po eni strani Komisija ne zanika, da bi bila seznanjena z dopisom z dne 25. maja 1998, ko je sprejela izpodbijano odločbo. Po drugi strani se stranki v sporu razhajata samo glede pomena tega dopisa in razlage, ki jo je treba dati uporabi glagola „zahtevati“, ki ga vsebuje, ne pa glede dejstva, da je tožeča stranka kupila delnice, ki jih je imela Valonska regija. Trditev tožeče stranke v zvezi z izsiljenim nakupom meri torej v resnici na očitek Komisiji, da je napačno presodila vsebino dopisa, tako da mora biti takšna trditev dopustna.

97      Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, s katero izpodbija dejstvo, da bi bila precenjenost zadevnih delnic in udeležbenih obveznic glede na ceno, ki je bila določena s pogodbo z dne 18. decembra 1996, opravičljiva s kraljevim odlokom iz leta 1985, je prav tako mogoče ugotoviti, da je Komisija tak podatek poznala, ko je sprejela izpodbijano odločbo, saj to izhaja predvsem iz točk od 62 do 64 in sprotne opombe št. 21 odločbe o začetku formalnega postopka preiskave. Poleg tega so valonski organi v dopisu z dne 11. januarja 2001, ki je bil naslovljen na Komisijo in je bil vpisan v vpisnik 15. januarja istega leta, napisali:

„Poudariti je treba, da je celotna cena v višini 113.712.000 BEF za prednostne delnice brez glasovalne pravice in udeležbene obveznice družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet, katerih imetnica je bila Valonska regija, takrat pomenila 80 % vrednosti teh delnic in udeležbenih obveznic glede na njihovo emisijsko ceno.

Kraljevi odlok z dne 7. maja 1985 (člen 3) o izdaji prednostnih delnic brez glasovalne pravice, ki jih izdajajo delniške družbe iz nacionalnih sektorjev, določa, da ‚[c]ena ne sme biti nižja kot 80 % emisijske cene‘, če prednostne delnice brez glasovalne pravice odkupi družba izdajateljica ali tretja oseba.

Upoštevajoč torej finančni položaj skupine Verlipack, ki je bila v tistem obdobju v fazi prestrukturiranja, pa ta cena nedvomno ni ustrezala dejanski vrednosti delnic in udeležbenih obveznic, vendar je bila tako določena z namenom, da bi spoštovala prej omenjeno belgijsko zakonodajo, kar je skupina Beaulieu sprejela.

[…]

Zato so stranke določile štiriletni rok za brezobrestno odplačilo dolga skupine Beaulieu, da bi nekoliko izravnale previsok strošek, ki je bil posledica uporabe predpisov (ki so veljali na dan plačila), glede na ekonomsko vrednost sredstev.“

98      Ta informacija je v glavnem povzeta tudi v točki 2 dopisa Kraljevine Belgije z dne 26. julija 2001, ki je bil naslovljen na Komisijo.

99      V vsakem primeru trditev, ki se nanaša na kraljevi odlok iz leta 1985, ne more biti element, ki ga Sodišče prve stopnje ne bi moglo preizkusiti, če gre za vprašanje razlage tega odloka.

100    Tretjič, v zvezi z nedopustnostjo trditve tožeče stranke, da naj bi bila izpodbijana odločba kratka in napačna v zvezi z analizo dveh pogojev, in sicer s škodovanjem konkurenci in z vplivanjem na trgovino med državami članicami, je mogoče ugotoviti, da se tožeča stranka ne sklicuje na noben podatek, ki ne bi bil poznan Komisiji ob sprejetju izpodbijane odločbe, ampak se omeji samo na grajanje analize iz točk od 70 do 72 izpodbijane odločbe, ki se opira na položaj skupine Beaulieu na trgu tekstila, medtem ko naj bi bila ta vpletena kot delničarka družb skupine Verlipack in ne kot proizvajalka tekstila.

101    V skladu z zgoraj navedenim je treba ugovor Komisije o nedopustnosti prvega tožbenega razloga zavrniti.

102    Drugi tožbeni razlog, v okviru katerega tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ko je zahtevala vračilo pomoči, medtem ko ji domnevno vsiljen odkup delnic ni prinesel nobene koristi, se opira na iste podatke, kot jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega tožbenega razloga in katere je Komisija poznala, ko je sprejela izpodbijano odločbo. Zato se ugovor o nedopustnosti tega tožbenega razloga prav tako zavrne.

103    V okviru tretjega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, pri čemer izpostavi metodo izračuna vrednosti delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, trenutek izračuna njunih vrednosti in ugotovitev prejemnika pomoči, opirajoč se na dejstvo, da naj bi dodatek z dne 20. novembra 1998 pomenil le način izravnave za izsiljen odkup teh delnic in udeležbenih obveznic leta 1996. Tako se tožeča stranka ponovno opira na podatke, ki so bili znani Komisiji, ko je sprejela izpodbijano odločbo. Ugovor nedopustnosti tega tožbenega razloga se torej zavrne.

104    V zvezi z dokumenti, ki jih je navedla tožeča stranka v podporo zahteve in ki so omenjeni v točki 76 te sodbe, del katerih, po njenem mnenju, pojasnjuje le določene dodatne vidike te zadeve, je treba ugotoviti, prvič, da se jih v skladu s sodno prakso, omenjeno v točkah od 82 do 84 zgoraj, ne upošteva. Drugič, kot to izhaja iz spisa in iz vprašanj, ki jih je v zvezi s tem Sodišče prve stopnje zastavilo v ustnem postopku, noben tožbeni razlog ali trditev, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne temeljijo na teh dokumentih, za katere Komisija zatrjuje, da jih ni imela ob sprejetju izpodbijane odločbe, niti v spisu, ki je bil podlaga za sprejetje izpodbijane odločbe, niti v kakšnem povezanem spisu.

105    Končno, glede trditve tožeče stranke, ki temelji na prilogi 18 k tožbi, v skladu s katero naj bi Sowagep decembra 1997 obljubila nov kapitalski vložek v višini 100 milijonov BEF v družbo Verlipack, zadošča ugotovitev, da tožeča stranka sama zatrjuje, da to nima nobenega vpliva na to zadevo.

106    Iz vsega navedenega izhaja, po eni strani, da se tožeča stranka ne more sklicevati na dokumente, omenjene v točki 76 te sodbe, ki se torej ne upoštevajo, in, po drugi strani, da mora biti ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, zavrnjen.

 Temelj

107    Tožeča stranka se v podporo utemeljitve tožbe sklicuje na štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na, prvič, kršitev člena 87(1) ES in členov 7 ter 13 Uredbe št. 659/1999, drugič, na načelo sorazmernosti in člen 14 Uredbe št. 659/1999, tretjič, na načelo enakega obravnavanja in, četrtič, na obveznost obrazložitve.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES in povezanih določb iz členov 7 in 13 Uredbe št. 659/1999

108    Tožeča stranka razdeli prvi tožbeni razlog na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na obstoj pomoči, ki daje prednost posameznim podjetjem, drugič, na dejstvo, da tudi če je bila korist dana, tožeče stranke ne moremo šteti za favorizirano podjetje v smislu člena 87(1) ES, in, tretjič, na škodovanje konkurenci in na vplivanje na trgovino znotraj Skupnosti.

 Prvi del: obstoj pomoči, ki daje prednost posameznim podjetjem

–       Trditve strank

109    Tožeča stranka najprej meni, da je sklepanje v izpodbijani odločbi – da naj bi tožeča stranka imela gotov in izterljiv dolg v višini 113.712.000 BEF, ki ga je odplačala s prenosom 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, katerih imetnica je bila in katerih vrednost je bila nižja oziroma celo nič – preveč poenostavljeno. Tako sklepanje naj bi temeljilo izključno na upoštevanju terjatve v višini 113.712.000 BEF in abstracto in naj se ne bi oziralo na dejstva ali na ekonomsko stvarnost. V izpodbijani odločbi naj bi se ta dolg obravnaval, kot da bi šlo za dolžnost povrniti sredstva, ki so jih državni organi dejansko dali na voljo tožeči stranki, kar pa v tem primeru ni tako.

110    Tožeča stranka tako pojasnjuje, da je bila s pogodbo z dne 18. decembra 1996 prisiljena kupiti delnice od Valonske regije, ki jih ni imela dolgo, in sicer od 18. decembra 1996 do 11. aprila 1997, torej do dneva, ko je Heye prevzel nadzor nad Verlipack Holdingom II. Že od začetka naj bi bilo jasno, da je dejanski prejemnik družba Verlipack Holding I, nad katero bi moral Heye spet prevzeti nadzor. Za tožečo stranko naj bi bile te delnice dejansko brez vrednosti. Poleg tega naj ne bi bila samo ekonomska presoja tista, ki bi morala opozoriti Komisijo, da tožeča stranka ni prostovoljno sklenila pogodbe z dne 18. decembra 1996. Komisija naj bi bila v formalnem postopku preiskave pisno v celoti obveščena o dejstvu, da je bila ta pogodba tožeči stranki vsiljena. Tako naj bi iz dopisa z dne 25. maja 1998, ki ga je Valonska regija naslovila na Komisijo, izhajalo, da je prva v celoti izgubila zaupanje v tožečo stranko in da je želela biti udeležena v skupini, ki jo nadzoruje Heye. Valonska regija naj bi torej zahtevala od skupine Beaulieu, naj od nje odkupi vse njene deleže, preden je lahko pripeljala novega partnerja v skupino Verlipack. Vzporedno s tem naj se Heye ne bi želel povezati s skupino, v kateri so imele deleže državni organi.

111    Tožeča stranka, drugič, meni, da naj izsiljeni odkup delnic družb Verlipack Jumet in Verlipack Ghlin ne bi mogel pomeniti vrednosti v smislu člena 87 ES.

112    Prvič, glede objektivnega vrednotenja zadevnih delnic ni mogoče zanikati, da dejanska vrednost delnic vsekakor ni bila 113.712.000 BEF. Valonska regija naj bi tako v dopisu z dne 11. januarja 2001, naslovljenem na Komisijo, vpisanim v vpisnik 15. januarja istega leta, priznala, da je presoja, ki temelji na kraljevem odloku iz leta 1985, nesorazmerna in brez vsake povezave z ekonomsko vrednostjo delnic in udeležbenih obveznic in da če bi jih vrednotil, bi ugotovil, da je vrednost kupljenih delnic nič. To ugotovitev naj bi potrjeval dopis Kraljevine Belgije Komisji z dne 26. julija 2001, v skladu s katerim je bil finančni položaj treh družb Verlipack zaskrbljujoč, prodajna cena delnic in udeležbenih obveznic, določena s kraljevim odlokom iz leta 1985, pa ni več ustrezala dejanski vrednosti. Noben običajen gospodarski subjekt ne bi hotel izvršiti takega nakupa v takih okoliščinah, tako da tega, glede na zadevne okoliščine, ni mogoče označiti za prostovoljnega. Poleg tega naj na dan nakupa Heye ne bi prevzel nobene obveznosti v zvezi s svojim morebitnim vstopom v skupino Verlipack – saj je tako obveznost prevzel šele s pogodbo z dne 26. decembra 1996 med Imcopack Vlaanderen in Imcopack Wallonie na eni strani ter Heyem na drugi strani.

113    Posledica nakupa delnic naj bi bilo prav tako dejstvo, da naj bi se Valonska regija v celoti umaknila iz družb Verlipack Jumet in Verlipack Ghlin, kar naj bi pomenilo pomembno dodatno izgubo.

114    Dejstvo, da je bila dejanska vrednost delnic takrat že nič oziroma celo negativna, naj bi bilo potrjeno po eni strani z Odločbo 2001/856, kjer je v točki 104 omenjeno, da „pridobljeni rezultati glede obratov v Ghlinu in Jumetu kažejo na znatne izgube in da je pri tekočem poslovanju promet za leto 1996 glede na prejšnja leta močno upadel“, v točki 107 je nato pojasnjeno, da je „Komisija ugotovila, da finančna situacija družbe Verlipack, pred vstopom Heya, ni taka, da bi ta družba lahko preživela“ in v točki 115 je sklepna ugotovitev, da „rezultati tekočega poslovanja [družbe Verlipack] pred vstopom Heya nedvomno kažejo na težave te skupine“. Po drugi strani naj bi Komisija sama poznala izjemno slab finančni položaj, v katerem se je konec leta 1996 znašla družba Verlipack. V točkah 11 in 12 izpodbijane odločbe naj bi Komisija poudarila, da sta „obe družbi iz Valonije v tem obdobju zabeležili izgube“, in sicer v letu 1995 in v letu 1996, ter da naj „skupina Verlipack ne bi mogla spoštovati rokov konec leta 1996 za odplačilo bančnih posojil“. Sklepanje, ki ga poda Komisija za to, da vsem 9704 delnicam družbe Verlipack Holding II ne prizna nobene vrednosti, bi moralo prav tako veljati za zadevne delnice.

115    To dejstvo, da skupina Verlipack leta 1996 ni bila sposobna preživeti, naj bi ugotovil tudi generalni pravobranilec F. G. Jacobs v sklepnih predlogih k zgoraj v točki 44 navedeni sodbi Belgija proti Komisiji z dne 3. julija 2003 (Recueil, str. I‑6934).

116    Komisija vztraja pri trditvah o ceni delnic leta 1996, tožeča stranka pa vztraja, naj sama izdela evalvacijsko poročilo, da bi podkrepi te trditve, in naj pojasni, koliko je upoštevala zlasti položaj družb skupine Verlipack in dejstvo, da delnice niso imele nobene glasovalne pravice ter da so, čeprav so bile spremenjene v delnice z glasovalno pravico, pomenile le zelo majhen delež osnovnega kapitala družbe Verlipack.

117    Poleg tega še dve drugi trditvi podpirata to analizo, da zneska v višini 113.712.000 BEF ne bi bilo mogoče šteti za vrednost pridobljene koristi: prvič, v civilnem pravu bi ta terjatev ugasnila. Zaradi dejstva izvršitve dodatka z dne 20. novembra 1998 bi bila v skladu z obligacijskim pravom neupoštevna; drugič, Valonska regija naj bi zahtevala od tožeče stranke znesek 113.712.000 na podlagi kraljevega odloka iz leta 1985.

118    Glede na to tožeča stranka poudarja, da se je Valonska regija zato, da bi upravičila gospodarsko škodljivo ceno, ki je bila določena v pogodbi z dne 18. decembra 1996, sklicevala na spoštovanje zadevnih predpisov, in sicer da je bila cena, ki je bila določena z odlokom oziroma s pogodbo, predstavljena kot taka cena, o kateri se ni mogoče pogajati in je vsiljena.

119    Tožeča stranka želi poudariti, prvič, da kraljevi odlok iz leta 1985, zlasti člen 3, nikakor ne določa dolžnosti nakupa, ampak se nanaša na pravico do nakupa, drugič, da določa, da mora biti v sporazumu o vpisu določena pravica do nakupa in da morajo biti tudi urejeni različni načini tega, ki so v tem primeru določeni v členu 11 in v prilogi 1 k pogodbi z dne 30. aprila 1985, in, tretjič, da daje pravico do nakupa vrednostnih papirjev od države podjetju, v katerega država vlaga, tako da določi ceno, ki ne sme biti nižja od 80 % emisijske cene. Trdi, da ta določba ne izključuje, da bi lahko država omogočila nakup mimo sporazuma o vpisu, tako da bi določila ceno, ki je nižja od 80 % emisijske cene. Ta določba naj se ne bi nanašala na primere, ko bi država rada sama izstopila iz družbe ali prisilila zasebno družbo, da prevzame njene lastniške deleže. Vsaka druga razlaga bi pomenila, da je država kot delničarka ujetnica in ne bi mogla nikoli prodati lastniških deležev. Člen 3 kraljevega odloka iz leta 1985 nikakor ne nasprotuje pogodbi z dne 18. decembra 1996 in dodatku z dne 20. novembra 1998, ki naj očitno ne bi bila utemeljena na pravici do nakupa iz pogodbe z dne 30. aprila 1985.

120    Tako naj bi bila trditev Komisije, da naj bi tožeča stranka s tem, da je sklenila dodatek z dne 20. novembra 1998, kršila člen 3 kraljevega odloka, napačna, saj Valonska regija ni bila po zakonu dolžna določiti cene za prenos delnic v višini 80 % njihove nominalne vrednosti.

121    Trditve, da je bila cena 113.712.000 BEF za delnice razreda B in udeležbene obveznice razreda I vsiljena s pogodbo z dne 30. aprila 1985, prav tako ni mogoče sprejeti.

122    Nobene izmed določb pogodbe z dne 30. aprila 1985, zlasti člena 10 in 11, za to zadevo ni mogoče uporabiti. V člen 10 te pogodbe naj bi bil določen pogoj, ki ga ni mogoče izpolniti v okviru pogodbe z dne 18. decembra 1996, kajti dolžnost odkupa, ki je določena s to določbo, se uporabi, samo „če bodo doseženi dobički in razpoložljive rezerve družb to dopuščali“. Poleg tega naj tožeča stranka, ki se je ne sme enačiti z R. De Clerckom, ne bi bila seznanjena z dokumentom, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi prevzela to posebno obveznost in da naj člen 10 ne bil določba, ki jo nalaga kraljevi odlok iz leta 1985. Člen 11 pogodbe z dne 30. aprila 1985, ki je v skladu s kraljevim odlokom iz leta 1985, pa naj v tej zadevi ne bi bil upošteven. Tako naj bi ta člen in sporazum, ki določa možnost nakupa, ki je del priloge 1 k pogodbi z dne 30. aprila 1985, priznaval samo pravico do nakupa družbam Verlipack in ne dolžnost nakupa, pri čemer je treba poudariti, da je ta pravica priznana samo tem družbam in ne tožeči stranki.

123    Končno, štiri mesece po pogodbi z dne 18. decembra 1996 naj bi Valonska regija v pogajanjih s Heyem dosegla podobno dolžnost odkupa, v okviru katere se je odpovedala pretirani ceni, ki je temeljila na splošni dolžnosti, ker naj bi se, kot izhaja iz člena 1 pogodbe o možnosti nakupa, kot merilo za določitev cene upoštevala neto vrednost sredstev, torej dejanska vrednost zadevnih delnic, ne pa emisijska cena.

124    Dodatek z dne 20. novembra 1998 k pogodbi – ki naj ga bi Komisija zmotno štela za popolnoma samostojno pogodbo, kar bi bilo nelogično glede na njegovo besedilo (naslov, uvodne izjave in določbe kažejo na povezanost tega dodatka, ki je, nasprotno, del pogodbe z dne 18. decembra 1996), in naj bi spregledala dejstvo, da se ta transakcija nanaša na plačilo delnic, ki jih je tožeča stranka pridobila leta 1996 in naj bi torej šlo za prilagoditev cene transakcije, tako da se samo prilagodi plačilni sistem tistemu, ki je veljal za Heye – je tožeči stranki omogočil, da je Valonski regiji plačala za prisilno pridobljene delnice s pomočjo prenosa določenega števila delnic z enakovredno dejansko gospodarsko vrednostjo.

125    Drugič, glede konkretne presoje vidika „vrednosti“ tožeča stranka poudarja, najprej, da ji pridobljene delnice niso omogočile nobenega dodatnega nadzora, saj niso imele glasovalne pravice, ker jih je imela Valonska regija (tudi sicer z njihovo pomočjo ni mogla vplivati na postopek sprejemanja odločitev v družbah Verlipack), dalje, da ni pridobila nobene dividende ali druge finančne koristi na podlagi lastništva zadevnih delnic in, končno, da ni mogla zadevnih delnic zamenjati v denar, saj je zaradi vstopa Heya morala vložiti zadevne delnice skupaj s svojo udeležbo pri nadzoru v Verlipack Holding I.

126    Komisija bi torej morala preizkusiti dejansko stanje celovito, ne pa analizirati dejstev ločeno in brez upoštevanja gospodarske stvarnosti, in ne bi smela omejevati svoje analize na pravno-formalne vidike, kot naj bi to odločilo Sodišče v zvezi z določitvijo vrednosti delnic v sodbi z dne 24. oktobra 1996 v združenih zadevah Nemčija in drugi proti Komisiji (C‑329/93, C‑62/95 in C‑63/95, Recueil, str. I‑5151, točka 36). Kot trdi tožeča stranka, naj bi bil pristop Komisije restriktiven, ker naj bi se omejila – tako da naj ne bi upoštevala nobenega drugega dejavnika – na nominalno vrednost delnic, ki jih je bila tožeča stranka prisiljena kupiti.

127    Tožeča stranka zatrjuje, da je analiza Komisije napačna in pojasnuje, da če bi Valonska regija, namesto da ji je prodala delnice in določila, da se bo plačilo izvršilo kasneje bodisi v denarju bodisi z nadomestno izpolnitvijo, delnice izročila brezplačno že na začetku brez povračila, bi se pri ugotavljanju, ali je prišlo do koristi in kako velika naj bi ta korist bila, upoštevala samo vrednost delnic, ki so bile izročene brezplačno. Zato tožeča stranka meni, da je treba upoštevati posebne okoliščine te zadeve, in sicer prisilni nakup ter umetno določeno ceno, zaradi česar je treba položaj v zadevnem primeru in tistega, ki je omenjen zgoraj, z vidika prava državnih pomoči enako analizirati. V obeh primerih bi namreč tožeča stranka imela v lasti določene delnice in dejstvo, da se brezplačni prenos izvrši neposredno ali s pomočjo oprostitve dolžnosti plačila, ne bi smelo biti pomembno. Komisija bi torej morala, namesto da se opira na terjatev in abstracto, razširiti analizo na dejansko vrednost sredstev, ki so bila prenesena na tožečo stranko. Samo na podlagi te analize bi bila mogoča presoja, ali je glede na gospodarsko stvarnost prišlo do prednosti.

128    Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

129    Prvič, treba je preizkusiti trditev tožeča stranke, da naj bi jo Valonska regija na podlagi pogodbe z dne 18. decembra 1996 prisilila k nakupu 14.214 delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I za ceno 113.712.000 BEF, torej trditev, ki se opira na dopis z dne 25. maja 1998, v katerem so belgijski organi Komisiji pojasnili, da je „Valonska regija, ki je izgubila zaupanje v skupino Beaulieu, zahtevala kot pogoj za odobritev ustanovitve dveh holdingov odkup njenih delnic družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet“.

130    Uvodoma je treba ugotoviti, da nakupa delnic, ki je bil predmet pogodbe z dne 18. decembra 1996, Komisija v izpodbijani odločbi ni označila za državno pomoč.

131    Glede na to ugotovitev je treba poudariti, da besedilo člena 3 dodatka z dne 18. novembra 1987 določa: „Od vključno 1. oktobra 1987 se podpisnika Imcour NV in R. De Clerck nepreklicno zavezujeta prevzeti in izvrševati vse pravice in dolžnosti, ki so določene v pogodbi z dne 30. aprila 1985 in njeni prilogi in ki so se nanašale na Adsum NV in W. De Backerja.

132    Med temi dolžnostmi je bila tudi tista iz člena 10(1) pogodbe z dne 30. aprila 1985, ki je določala, da se Adsum zaveže, da naj bi tri družbe Verlipack od petega poslovnega leta po podpisu pogodbe vsako leto odkupile 10 % delnic razreda B (odkup za njihovo nominalno ceno) in udeležbenih obveznic razreda I (odkup po ceni 10.000 BEF na obveznico) v lasti SNRSN, če bodo doseženi dobički in razpoložljive rezerve teh družb to dopuščali. V skladu z besedilom člena 10(3) te pogodbe bo Adsum v vsakem primeru izpolnil obveznosti, določene v tem členu, če ne bodo sklenjene te pogodbe.

133    Poleg tega je dodatek z dne 18. novembra 1987 natančneje določil, da je nastala sprememba v vodstvu družb Verlipack in da sta ministra za gospodarske zadeve in za finance v skladu s členom 14(2) pogodbe z dne 30. aprila 1985 podala soglasje 17. novembra 1987.

134    Končno, člen 16 pogodbe z dne 30. aprila 1985 je določal, da se statut družb spremeni tako, da se upošteva določila te pogodbe.

135    Iz tega izhaja, da je tožeča stranka ob popolnem poznavanju zadeve sprejela, da za svoj račun prevzame ne samo pravice, ampak tudi obveznosti, ki so bile določene s pogodbo z dne 30. aprila 1985 in ki bi jih morala Adsum in W. De Backer izpolniti družbi Verlipack in Kraljevini Belgiji, ter da so morale biti te v skladu s členom 16 te pogodbe del statuta družb Verlipack. Zlasti Imcour Holding, katerega je nasledila tožeča stranka, se je v skladu s členom 3 dodatka z dne 18. novembra 1987 nepreklicno zavezal spoštovati obveznosti in pogoje nakupa delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I družbe Verlipack, ki jih je imel SNRSN.

136    Tožeča stranka ne bi mogla preprečiti uporabe take dolžnosti odkupa s sklicevanjem na pogoj, ki se nanaša na obstoj doseženih dobičkov in na razpoložljive rezerve družb Verlipack, iz člena 10(1) pogodbe z dne 30. aprila 1985, ker mora v skladu s členom 10(3) te pogodbe tožeča stranka v vsakem primeru sama odkupiti delnice razreda B in udeležbene obveznice razreda I, katerih imetnik je SNRSN, če tega ne storijo družbe Verlipack.

137    Prav tako je treba poudariti, da je tožeča stranka z vnaprejšnjim nakupom delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, ki je bil predmet pogodbe z dne 18. decembra 1996, pridobila več koristi.

138    Prvič, tožeča stranka je takoj pridobila lastninsko pravico na vseh delnicah razreda B in udeležbenih obveznicah razreda I, ki so jih imeli še naprej valonskih organi in ki bi jih v skladu z dodatkom z dne 18. novembra 1987 morala v vsakem primeru kupiti po letnih obrokih, kar ji je omogočilo izvršitev prestrukturiranja družbe Verlipack z združitvijo s Heyem in poenostavitev strukture skupine s prenosom vseh delnic na Verlipack Holding I.

139    V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil, kot izhaja iz spisa (glej zlasti točki 11 in 12 izpodbijane odločbe, točko 23 tožbe in odstavka 6 in 7 dopisa Kraljevine Belgije Komisiji z dne 26. julija 2001), leta 1996 položaj družb skupine Verlipack tako zaskrbljujoč, da se je za uspešno sanacijo skupine zdelo najbolj koristno, da vanjo vstopi oseba, specializirana za steklo. Ta specializirana oseba, v tem primeru Heye, ni želela vstopiti v skupino, v kateri imajo deleže državni organi, saj bi to dejstvo po njenem mnenju „lahko pomenilo nevarnost spremembe večine ob morebitnem usklajenem glasovanju med Valonsko regijo in skupino Beaulieu“.

140    Sicer pa tej ugotovitvi iz dopisa z dne 25. maja 1998 tožeča stranka ni ugovarjala, pri čemer v točki 22 tožbe zatrjuje, da ima „skupina Beaulieu utemeljen občutek, da delničar, ki je oseba javnega prava, ni več pripravljen aktivno podpirati treh družb Verlipack in da če ne bo temeljitih sprememb, drvijo naravnost v stečaj. Zato želi Beaulieu začeti ukrepe za reševanje in s tem namenom išče strateškega partnerja, ki ima priznane izkušnje na trgu stekla. V tem okviru se pogaja s […] Heyem […], ki je eden izmed največjih nemških proizvajalcev stekla“.

141    Poleg tega izhaja iz dopisa Kraljevine Belgije Komisiji z dne 26. julija 2001, da so „Beaulieu, Heye in Valonska regija začeli pogajanja, da bi izvedli prenos skupine Verlipack na Heya in da bi postavili na noge novo finančno konstrukcijo, ki je bila vzpostavljena aprila 1997“ ter da „je bilo po sporazumu med Beaulieujem in Heyem dogovorjeno, da mora Beaulieu odkupiti delnice in udeležbene obveznice družb Verlipack Ghlin in Verlipack Jumet v lasti Valonske regije pred vsakim novim posegom Valonske regije“.

142    Poleg tega je Valonska regija aktivno sodelovala pri prestrukturiranju skupine Verlipack, katerega cilj je bil preprečiti izgube, ki so ji grozile. Tako je, kot izhaja iz točk od 18 do 22 Odločbe 2001/856, leta 1997 za omenjeno prestrukturiranje Heye dal dve posojili po 250 milijonov BEF, s katerima se je financiral kapitalski vložek te družbe v Verlipack (glede tega glej tudi sodbo z dne 3. julija 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 44 zgoraj, točke od 22 do 24).

143    Drugič, v okviru zgoraj omenjenih pogajanj in sporazuma, ki je bil sklenjen med Beaulieujem in Heyem, je treba prav tako poudariti koristi, ki jih je tožeča stranka pridobila v zvezi s ceno delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, ki jih kupila, in v zvezi z načini plačila zanje.

144    Tako je tožeča stranka takoj na začetku – medtem ko bi v skladu s pogodbo z dne 30. aprila 1985, h kateri je pristopila s prilogo z dne 18. novembra 1987, morala postopoma plačati dogovorjeno ceno ob zapadlosti plačil – s pogodbo z dne 18. decembra 1996 pridobila možnost odloga plačila cene zadevnih delnic in udeležbenih obveznic na 31. december 2001 in to brez obresti, ne glede na to, da je takoj pridobila vse delnice in udeležbene obveznice in si je tako lahko olajšala prestrukturiranje družbe Verlipack.

145    Dalje, tožeča stranka je bila v nasprotju z njeno trditvijo, da cena ni bila predmet pogajanj in da je torej morala plačati znesek v višini 142.140.000 BEF, ki ustreza 100 % nominalne vrednosti zadevnih delnic in udeležbenih obveznic, deležna popusta v višini 28.428.000 BEF, pri čemer je cena, ki jo je bilo treba plačati, ustrezala 80 % emisijske cene v skladu s členom 3 kraljevega odloka iz leta 1985, čeprav je takoj pridobila lastninsko pravico in pravico, da plača znesek v višini 113.712.000 BEF šele 31. decembra 2001 brez obresti.

146    Končno, ta analiza izhaja tudi iz dopisa Kraljevine Belgije Komisiji z dne 26. julija 2001, v skladu s katerim je „skupina Beaulieu sprejela odkup teh delnic in udeležbenih obveznic v zameno za ugodne prodajne pogoje, torej plačilo v roku štirih let brez obresti, da bi lahko olajšala nameravano prestrukturiranje pod vodstvom Heya ob sodelovanju z Valonsko regijo“.

147    Tako je treba zadnji odstavek iz dopisa z dne 25. maja 1998 – na katerega se tožeča stranka sklicuje v utemeljitev svoje trditve, ki se nanaša na nedopuščanje pogajanj pri nakupu zadevnih delnic in udeležbenih obveznic s pogodbo z dne 18. decembra 1996 – razlagati v kontekstu tega nakupa, ki je bil naveden zgoraj – zlasti ker so bila med Heyem in tožečo stranko pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in do tega, da je ta pristala na nakup pod zgoraj omenjenimi pogoji –, in se ga ne sme razlagati kot dokaz, da je Valonska regija tožečo stranko prisilila.

148    Sicer pa nadaljnji odstavki iz omenjenega dopisa z dne 25. maja 1998 podkrepljujejo to analizo, v delu, v katerem se izrecno omenja, da je za rešitev položaja družbe Verlipack nujno potreben prenos nadzora na skupino Heye, s katerim bi se novemu investitorju v tem holdingu zagotovila večina, kar bolj kaže na to, da je tožeča stranka izrazila željo, da bi se Heye pridružil skupini Verlipack.

149    Iz tega sledi, da je treba – glede na obveznost odkupa delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, ki jo je tožeča stranka prevzela z dodatkom z dne 18. novembra 1987 in glede na sklenjen sporazum med skupino Beaulieu in Heyem pred tem nakupom ter glede na pridobljene koristi na tej podlagi – zavrniti trditev tožeče stranke, ki izhaja iz dejstva, da naj bi jo valonske oblasti prisilile v izvršitev tega nakupa.

150    Drugič, preizkusiti je treba trditev tožeče stranke, da so bile zadevne delnice in udeležbene obveznice, katerih vrednost je bila nič oziroma celo negativna, glede na ceno, določeno v pogodbi z dne 18. decembra 1996, precenjene ter da je bil predmet dodatka z dne 20. novembra 1998 prilagoditev v pogodbi določene cene tako, da se jo uskladi s ceno, ki jo je štiri mesece pozneje plačal Verlipack Holding I, oziroma, kot zatrjuje tožeča stranka, Heye v pogodbi z dne 9. aprila 1997 v okviru podobne obveznosti nakupa delnic, katerih cena naj bi bila določena glede na njihovo dejansko in ne nominalno vrednost.

151    Prvič, v zvezi s precenjenostjo delnic glede na ceno, določeno v pogodbi z dne 18. decembra 1996, je treba poudariti, da je tožeča stranka s tem, da je s sklenitvijo dodatka z dne 18. novembra 1987 pristopila k pogodbi z dne 30. aprila 1985, sprejela obveznost nakupa delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I družbe Verlipack v lasti SNRSN v skladu z roki in za ceno, ki je bila v njej določena, in da je poznala dejstvo, da v skladu s kraljevim odlokom iz leta 1985, ki je bil posebej omenjen v členu 4(f), zadnji pododstavek, pogodbe z dne 30. aprila 1985, cena prednostnih delnic brez volilne pravice ne more biti nižja od 80 % njihove emisijske cene.

152    Poleg tega iz besedila dopisa z dne 11. januarja 2001, vpisanega v vpisnik 15. januarja 2001, ki je povzeto v točki 97 te sodbe izhaja, da so valonske oblasti sporočile Komisiji, da je cena 113.712.000 BEF pomenila, v skladu s kraljevim odlokom iz leta 1985, 80 % vrednosti teh zadevnih delnic in udeležbenih obveznic glede na njihovo emisijsko ceno.

153    Iz dopisa Kraljevine Belgije Komisiji z dne 26. julija 2001 prav tako izhaja, da so v odgovor na trditev Komisije, v skladu s katero je „dolžnost določiti ceno v višini 80 % emisijske cene dolžnost, ki je določena z belgijskim zakonom, ki brez izjeme velja za vse, ki so želeli kupiti take prednostne delnice“, belgijski organi pojasnili, da so že upoštevali dejstvo, da kraljevi odlok iz leta 1985 ni določal pogojev, v katerih mora biti plačilo izvršeno, in da so bili posebni dogovorjeni pogoji upravičeni zaradi previsokega stroška za skupino Beaulieu, ki je bil posledica uporabe belgijskega predpisa.

154    Tako so, kot izhaja iz točk od 77 do 79 izpodbijane odločbe, belgijski organi, čeprav so potrdili dejstvo, da cena, po kateri so bile plačane delnice in udeležbene obveznice, po njihovem mnenju ni ustrezala gospodarski stvarnosti, vendarle opravičili to ceno glede na kraljevi odlok iz leta 1985, ki se je uporabljala za vse take transakcije nakupa, kot je v tem primeru, in v dopisih z dne 11. januarja in 26. julija 2001, ki sta omenjena v točkah 152 in 153 te sodbe, poudarili, da so izravnali ta previsok strošek tako, da so dali ugodnejš plačilne pogoje, in sicer da tožeča stranka izvede plačilo štiri leta po prenosu lastništva brez obresti, ter da je skupina Beaulieu to ceno sprejela.

155    Dalje je bila, kot izhaja iz točk 10 in 13 odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, bilanca pozitivna, saj so bila sredstva treh proizvodnih obratov (Ghlin, Jumet in Mol) ovrednotena na 515 milijonov BEF, dolgovi pa na več kot 362,8 milijona BEF.

156    Nazadnje je treba ugotoviti, da iz spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka v okviru kakršnega koli nacionalnega sodnega postopka izpodbijala bodisi svojo obveznost plačati ceno zadevnih delnic in udeležbenih obveznic, omenjenih v pogodbi z dne 18. decembra 1996, ki jo je poleg tega sprejela, bodisi uporabo kraljevega odloka iz leta 1985.

157    Drugič, v zvezi s predmetom dodatka z dne 20. novembra 1998 je treba ugotoviti, da je ta kot način izpolnitve dolga določil bodisi nakazilo zneska v višini 113.712.000 BEF bodisi prenos 9704 delnic družbe Verlipack Holding II.

158    Tako je treba za dodatek z dne 20. novembra 1998, glede na določila, da je mogoče terjatev izpolniti ne samo z nakazilom v višini 113.712.000 BEF, ampak tudi s prenosom 9704 delnic z vrednostjo nič, ugotoviti, da njegov predmet ni bil prilagoditev cene, dogovorjene s pogodbo z dne 18. decembra 1996, ceni, določeni s pogodbo z dne 9. aprila 1997, saj je bil, kot izhaja iz njegovega besedila, omejen na to, da se ponudi dodatna možnost izpolnitve obveznosti s prenosom delnic brez vrednosti.

159    Sicer pa, če bi bila volja, da se cena prilagodi, je razumno domnevati, prvič, da bi bilo prav tako predvideno znižanje cene in, drugič, da tak dodatek ne bi bil sklenjen 20. novembra 1998, kar pomeni približno 20 mesecev po podpisu pogodbe z dne 9. aprila 1997 med Valonsko regijo in družbo Verlipack Holding I (katere lastnica je bil Heye), torej na dan, kot to izhaja iz točke 75 izpodbijane odločbe, ko je bila družba Verlipack Holding II v položaju ustavitve plačil. Tribunal de commerce de Mons je namreč s sodbo z dne 31. maja 1999 ugotovilo, da ustavitev plačil družbe Verlipack Holding II sega v junij 1998.

160    Iz tega izhaja, da je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je bila leta 1996 dejanska vrednost delnic nič oziroma celo negativna in da je bil predmet dodatka z dne 20. novembra 1998 prilagoditev cene, določene s pogodbo z dne 18. decembra 1996, ceni, določeni s pogodbo z dne 9. aprila 1997.

161    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga.

 Drugi del: dejstvo, da če je bila dana prednost, tožeče stranke ne moremo šteti za favorizirano podjetje v smislu člena 87(1) ES

–       Trditve strank

162    V utemeljitev tega dela se tožeča stranka opira na Odločbo 2001/856, zlasti na točki 109 in 110, v katerih Komisija pojasni, da prejemnik pomoči, ki bi jo eventualno moral vrniti, ni nujno podjetje, ki bi neposredno prejelo sredstva državnih organov, ampak tisto, ki naj bi jih dejansko koristilo. V skladu s točko 110 Odločbe 2001/856 naj bi bilo to potrjeno s sodno prakso Sodišča, ki naj bi razlikovalo med podjetji, ki naj bi služila le za vmesni člen za prenos sredstev in tistimi, ki so iz njih pridobila tako korist, da jih lahko štejemo za prejemnike. Tožeča stranka ponovno zatrjuje, da je bila imetnica delnic, ki jih je bila prisiljena kupiti, le kratek čas in da jih ni imela namena obdržati. Tako, kot naj bi izhajalo iz dopisa Valonske regije Komisiji z dne 25. maja 1998, bi moral biti izsiljeni odkup teh delnic razumljen glede na dejstvo, da je Heye moral prevzeti nadzor nad skupino Verlipack, zaradi česar naj bi bile zadevne delnice plasirane v družbo Verlipack Holding I in naj bi pristale posredno v rokah Heya.

163    Tožeča stranka torej meni, da je ne bi mogli šteti za favorizirano v smislu člena 87(1) ES.

164    Iz tega izhaja, da naj bi bila izpodbijana odločba, v delu, v katerem šteje tožečo stranko za prejemnico državne pomoči, v nasprotju tako s členom 87(1) ES kot s povezanimi določbami členov 7 in 13 Uredbe 659/1999.

165    Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

166    Najprej je treba ugotoviti, da je treba trditev tožeče stranke v delu, v katerem se opira na domnevno prisilo, ki je bila nad njo izvršena v zvezi z odkupom 14.214 delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I s pogodbo z dne 18. decembra 1996, zavrniti iz razlogov, omenjenih v točkah od 129 do 149 te sodbe.

167    Dalje, trditve tožeče stranke, ob izhodišču, da se je ne sme razumeti v okviru tega izsiljenega odkupa, ni mogoče sprejeti.

168    Tožeča stranka je namreč tako, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 131 do 149 te sodbe – v skladu z obveznostjo, ki jo je prevzel Adsum v okviru pogodbe z dne 30. aprila 1985, h kateri je tožeča stranka pristopila z dodatkom z dne 18. novembra 1987 in ki je bila povzeta v okviru pogodbe z dne 18. decembra 1996 – sprejela to, da odkupi delnice razreda B in udeležbene obveznice razreda I družb SA Verlipack Jumet in SA Verlipack Ghlin, katerih imetnica je bila Valonska regija, tako da plača znesek v višini 113.712.000 BEF.

169    Tako se je Valonska regija, ki je imela gotovo in likvidno terjatev do tožeče stranke v znesku 113.712.000 BEF, 20. novembra 1998 brez dvoma odpovedala tej terjatvi v zameno za delnice družbe, ki so bile na ta dan brez vrednosti, česar tožeča stranka ne prereka. Vendar ta ni dokazala, da je ta znesek prenesla v kapital družbe Verlipack Holding II oziroma v kapital kakšne druge družbe, zaradi česar bi bila ta prejemnica, tako da je ta znesek ostal v premoženju tožeče stranke.

170    Komisija je torej upravičeno menila, da je tožeča stranka imela korist od prenosa javnih sredstev v njeno korist.

171    Iz tega izhaja, da je treba drugi del tega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del: škodovanje konkurenci in vplivanje na trgovino med državami članicami

–       Trditve strank

172    Tožeča stranka trdi, da Komisija v točkah od 70 do 72 izpodbijane odločbe zelo na kratko analizira dva pogoja, ki se nanašata na škodovanje konkurenci in na vplivanje na trgovino med državami članicami, saj se zadovolji s trditvijo, da so ti pogoji izpolnjeni, ker je skupina Beaulieu eden izmed glavnih akterjev na trgu tekstila in izvozi velik del proizvodnje.

173    To naj bi pomenilo, da Komisiji za takšne subjekte, kot je Beaulieu, ni treba dokazati, da sta ta pogoja izpolnjena. Tožeča stranka pa meni, prvič, da naj bi bila sama vpletena kot delničarka družb Verlipack in ne kot izdelovalka tekstila, pri čemer naj bi imelo dejstvo, da je bila prisiljena kupiti delnice skupine, ki izdeluje steklo za embalažo, ter jih plasirati v holding, ki ga nadzoruje drug subjekt na tem trgu, malo zveze s tekstilno dejavnostjo skupine Beaulieu. Tožeča stranka trdi, da je v takih razmerah izpodbijana odločba, ob tem da je pomoč podana na trgu, ki ni trg, na katerem je nastalo izkrivljanje konkurence, napačna, ker se glede dveh pogojev iz člena 87(1) ES sklicuje samo na položaj skupine Beaulieu na trgu tekstila. Drugič, dejstvo, da so bila sredstva iz njenega premoženja namenjena za naložbo v družbo Verlipack, naj bi zaviralo in ne podpiralo njeno dejavnost na področju tekstila, kar velja še toliko bolj, saj bi bila izguba iz te naložbe velika.

174    Tožeča stranka meni, da Komisija z zahtevo po vračilu omenjenega zneska v izpodbijani odločbi ne bi odpravila izkrivljanja konkurence, ampak bi ravno nasprotno kaznovala skupino Beaulieu, medtem ko naj bi javni sektor sam priznal, da je tožeča stranka v zameno za delnice plačala nesorazmerno ceno in naj bi Valonska regija to dajatev izravnala z dodatkom z dne 20. novembra 1998. Poleg tega naj bi bila tožeča stranka imetnica delnic v družbi Verlipack Holding I samo za prehodno obdobje, ne da bi iz tega pridobila kakršno koli finančno ali gospodarsko korist. Tudi ob predpostavki, da je tožeča stranka prejela te delnice zastonj, ta meni, da to darilo ni imelo nobenega vpliva na konkurenco na trgu tekstila.

175    Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

176    Uvodoma je treba poudariti, da tožeča stranka s tem delom izpodbija, prvič, analizo, ki jo je izdelala Komisija v zvezi z ugotovitvijo, da sta v tem primeru podana pogoja, ki se nanašata na izkrivljanje konkurence in na vplivanje na trgovino med državami članicami, ki sta določena v členu 87(1) ES, in, drugič, domnevno kratko obrazložitev teh dveh pogojev v izpodbijani odločbi, pri čemer je obrazložitev prav tako predmet četrtega tožbenega razloga in bo torej obravnavana v tem okviru.

177    Najprej, glede pogoja v zvezi z izkrivljanjem konkurence je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso državne pomoči, ki so namenjene za zmanjšanje stroškov podjetja, ki bi jih to običajno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Siemens proti Komisiji, T‑459/93, Recueil, str. II‑1675, točki 48 in 77 ter navedena sodna praksa, in z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaamse Gewest proti Komisiji, T‑214/95, Recueil, str. II‑717, točka 43).

178    Prav tako je treba poudariti, da kakor hitro državna oblast favorizira podjetje, ki posluje v zelo konkurenčnem sektorju, tako da mu da prednost, nastane izkrivljanje konkurence oziroma možnost takega izkrivljanja (sodba v zadevi Vlaamse Gewest proti Komisiji, točka 177 zgoraj, točka 46).

179    V tem primeru, tako kot je bilo ugotovljeno v okviru preizkusa prvega in drugega dela tega tožbenega razloga, se je Valonska regija odpovedala terjatvi v višini 113.712.000 BEF, ki jo je imela do tožeča stranke, ki je opravljala dejavnost v sektorju tekstila, ki je popolnoma odprt za konkurenco.

180    Komisija je torej v točki 71 izpodbijane odločbe upravičeno menila, da je sporna pomoč izkrivljala ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

181    Glede pogoja v zvezi z vplivanjem na trgovino med državami članicami iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba šteti, da pomoč države članice vpliva na trgovino znotraj Skupnosti, ko okrepi položaj podjetja glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v okviru trgovine znotraj Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris proti Komisiji, 730/79, Recueil, str. 2671, točka 11, in z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑75/97, Recueil, str. I‑3671, točka 47; sodbe Sodišča prve stopnje Vlaamse Gewest proti Komisiji, točka 177 zgoraj, točka 50; z dne 11. julija 2002 v zadevi HAMSA proti Komisiji, T‑152/99, Recueil, str. II‑3049, točka 220, in Fleuren Compost proti Komisiji, točka 83 zgoraj, točka 57).

182    V tem primeru je Komisija v točki 70 izpodbijane odločbe sestavila razpredelnico, ki ji tožeča stranka ni nasprotovala in iz katere izhaja, da je med Belgijo in ostalim svetom na področju preprog in drugih talnih oblog iz tekstila velika trgovinska menjava, saj je Belgija leta 1998 izvozila za 2.009.560.000,84 evra in uvozila za 211.659.000,19 evra blaga.

183    Poleg tega iz točke 71 izpodbijane odločbe, zlasti iz opombe št. 17, izhaja, da je tožeča stranka prvi evropski izdelovalec preprog, ki izvozi 98 % proizvodnje. Komisija je izpostavila, da je prodaja tožeče stranke v letih 1997, 1998 in 1999 znašala 4.379.764.000 BEF, 5.182.220.000 BEF oziroma 4.821.857.000 BEF.

184    Nazadnje, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da naj pogoji, določeni v členu 87(1) ES, v tem primeru ne bi bili izpolnjeni, ker naj bi sporna pomoč nastala na trgu, ki ni trg, na katerem naj bi nastalo izkrivljanje konkurence. Namreč, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, se je zadevna državna pomoč nanašala na skupino Beaulieu, ki jo – kot je razvidno iz točke 22 izpodbijane odločbe – vodi tožeča stranka. Dodeljena pomoč 113.712.000 BEF – ki kot je bilo ugotovljeno v točki 169 te sodbe, ni bila vložena v kapital družbe Verlipack Holding II oziroma v kateri drugi kapital katere druge družbe steklarskega sektorja – je ostala v premoženju skupine Beaulieu. Ta pomoč se je torej nujno prenesla v sektor, v katerem je dejaven Beaulieu, torej v tekstilnega. Pomoč, ki jo je prejela tožeča stranka, je tako pomenila konkurenčno prednost na trgu tekstila.

185    Iz tega izhaja, da se tretji del ne sprejme in da je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti in člena 14 Uredbe št. 659/1999

 Trditve strank

186    Tožeča stranka poudarja, da v skladu s sodno prakso akti institucij Skupnosti ne smejo prekoračiti meje tistega, kar je primerno in potrebno za dosego zasledovanega cilja (sodba Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171; sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. novembra 2001 v zadevi Mitteldeutsche Erdöl-Raffinerie proti Komisiji, T‑9/98, Recueil, str. II‑3367) in da je to načelo določeno v členu 14 Uredbe št. 659/1999, ki določa, da Komisija ne zahteva vračila pomoči, ki bi bilo v nasprotju s kakšnim splošnim načelom prava Skupnosti.

187    Tožeča stranka pa meni, da je dokazala, da ji izsiljeni odkup zadevnih delnic in udeležbenih obveznic družb Verlipack ni prinesel nobene finančne ali druge koristi v smislu člena 87 ES, tako da bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, da bi ji naložili vračilo neobstoječe pomoči.

188    Poleg tega tožeča stranka meni, da naj tudi ob predpostavki, da je bila državna pomoč, ki ji je dala prednost, podeljena, domnevne koristi ne bi bilo mogoče opredeliti na običajen način. V večini primerov se namreč domneva, da obseg pomoči za tekoče poslovanje, ki jo je prejelo podjetje, v bistvu ustreza obsegu oviranja konkurence v sektorju, kjer posluje. V tem primeru pa naj, prvič, ne bi bilo neposrednega prenosa likvidnih sredstev iz javnega v zasebni sektor in, drugič, koristi ne bi nastale v sektorju, kjer tradicionalno posluje. Napačno naj bi torej bilo, da bi se obseg izkrivljanja konkurence na trgu tekstila določil samo po nominalni vrednosti delnic skupine izdelovalcev stekla za embalažo, ki jih je pridobila tožeča stranka. Kot trdi tožeča stranka, iz dejanskega stanja pri tej zadevi izhaja, da nominalna vrednost delnic ne more ustrezati zatrjevanemu izkrivljanju konkurence na trgu tekstila, ne samo zaradi čezmerno visoke vrednosti, ki nikakor ne ustreza njihovi dejanski vrednosti, ampak tudi zato, ker tudi ob predpostavki, da ji je izsiljen nakup prinesel korist, posledica te ne bi moglo biti izkrivljanje konkurence na trgu tekstila, saj naj brezplačna pridobitev delnic na trgu stekla ne bi avtomatično pomenila poslovne koristi na tem trgu tekstila.

189    Iz tega naj bi izhajalo, da naj bi bila trditev Komisije – da naj bi bila vrnitev nominalne vrednosti delnic, ki jih je pridobila tožeča stranka, potrebna za odpravo izkrivljanja konkurence – v nasprotju z gospodarsko stvarnostjo, tako da naj bi z zahtevo po tem vračilu Komisija kršila načelo sorazmernosti in člen 14 Uredbe št. 659/1999.

190    Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

 Presoja Sodišča prve stopnje

191    Glede trditve tožeče stranke – da naj bi Komisija kršila člen 14(1) Uredbe št. 659/1999 in načelo sorazmernosti z zahtevo po vračilu pomoči, čeprav ji izsiljeni odkup delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, v skladu s pogodbo z dne 18. decembra 1996, ni prinesel nobene finančne koristi – zadošča ugotovitev, da je treba trditev, ki se nanaša na domnevno prisilo tožeče stranke k temu nakupu, ker je podlaga za zatrjevano kršitev, zavrniti iz razlogov, omenjenih v točkah od 129 do 149 te sodbe.

192    Ob izhodišču, da trditev tožeče stranke ne temelji na taki prisili, ampak samo na samem nakupu delnic, ki ga je izvedla tožeča stranka, jo je treba prav tako zavrniti.

193    Ugotoviti je namreč treba, da je šlo v tem primeru, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, zlasti iz točk 91 in 92, za državno pomoč zaradi dejstva, da se je Valonska regija 20. novembra 1998 odpovedala gotovi terjatvi v višini 113.712.000 BEF do skupine Beaulieu v zameno za 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, ki so bile na dan prenosa decembra 1998 brez vrednosti, saj so bila sredstva te družbe 11. februarja 1998 ovrednotena na 1 BEF.

194    Tožeča stranka torej izhaja iz napačne predpostavke, ko trdi, da je bil obseg izkrivljanja konkurence napačno ugotovljen na podlagi nominalne vrednosti delnic, pridobljenih leta 1996, ker ta operacija ni kvalificirana za državno pomoč, ampak pomoč pomeni odpoved Valonske regije gotovi in likvidni terjatvi v višini 113.712.000 BEF, ki jo je imela proti tožeči stranki in ki je ta ni nikoli izpodbijala pred nacionalnimi sodišči.

195    Z odpovedjo taki terjatvi v korist zasebnega podjetja pa je Kraljevina Belgija izvršila pomoč v znesku 113.712.000 BEF, ki je iz javnega prešel v zasebni sektor.

196    Obseg izkrivljanja mora biti torej presojan glede na dejstvo, da je imela Valonska regija do tožeče stranke gotovo in likvidno terjatev v znesku 113.712.000 BEF, za katero se je odločila, da je ne bo izterjala.

197    Zaradi odpovedi terjatvi v tem znesku torej Komisija v točki 111 izpodbijane odločbe zahteva izterjavo pomoči, „da bi se vzpostavile gospodarske okoliščine, s katerimi bi se moralo soočiti podjetje, če mu ne bi bila podeljena nezdružljiva pomoč“.

198    Glede trditve tožeče stranke – da posledica dodeljene pomoči ne bi moglo biti izkrivljanje konkurence na trgu tekstila, saj naj brezplačna pridobitev delnic na trgu stekla ne bi avtomatično pomenila tudi poslovne koristi na tem trgu tekstila – zadošča ugotovitev, kot je bilo že ugotovljeno v točki 184 te sodbe, da je pomoč, ki jo je dobila tožeča stranka, ostala v premoženju skupine Beaulieu in se je tako pokazala v finančni koristi na trgu tekstila, tako da je nujno taka, da lahko izkrivlja konkurenco na skupnem trgu in prizadene trgovino med državami članicami, saj je položaj podjetja, ki jo je prejelo, glede na druga podjetja okrepila in mu omogočila povečanje izvoza.

199    Tako Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila načelo sorazmernosti in člen 14 Uredbe št. 659/1999, ker je zahtevala vračilo vrednosti pomoči, ki pomeni odpoved terjatvi v znesku 113.712.000 BEF.

200    V takih razmerah mora biti drugi tožbeni razlog zavrnjen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja

201    Tožeča stranka, ki ta tožbeni razlog razdeli na tri dele, očita Komisiji, da je kršila načelo enakega obravnavanja – kot ga je Sodišče opredelilo v sodbi z dne 19. oktobra 1977 v združenih zadevah Ruckdeschel in drugi (117/76 in 16/77, Recueil, str. 1753) – in sicer, prvič, z uporabo dveh različnih metod za presojo vrednosti delnic in udeležbenih obveznic družb Verlipack, ki jih je imela tožeča stranka, drugič, z izvedbo omenjene presoje dveh različnih časovnih trenutkov in, tretjič, z uporabo trditve, ki se nanaša na končnega prejemnika državne pomoči, na dva različna načina.

 Prvi del: dejstvo, da je izpodbijana odločba kršila načelo enakega obravnavanja z uporabo dveh različnih metod za ugotovitev vrednosti delnic in udeležbenih obveznic

–       Trditve strank

202    Tožeča stranka očita Komisiji, da je uporabila dve različni metodi za ugotovitev vrednosti delnic in udeležbenih obveznic družb Verlipack, ki jih je imela tožeča stranka, prvo, ki temelji na emisijski ceni (nominalna vrednost, ki znaša 113.712.000 BEF – cena, za katero jih je tožeča stranka morala kupiti), in drugo, ki temelji na dejanski vrednosti delnic ob njihovem prenosu na Valonsko regijo, ki naj bi bila, v skladu s točko 80 izpodbijane odločbe, v končni fazi nič.

203    V okviru teh dveh transakcij pa naj bi bili Valonska regija in tožeča stranka v dejansko povsem enakih položajih: obe naj bi prenesli vrednostne papirje družb Verlipack, ko naj bi bile te družbe v gospodarskih težavah, pa naj bo to decembra leta 1996, ko je Valonska regija prenesla zadevne delnice in udeležbene obveznice na tožečo stranko, ali novembra leta 1998, ko je tožeča stranka delnice prenesla na Valonsko regijo. Decembra 1996 naj bi namreč družbi Verlipack Jumet in Verlipack Ghlin imeli zelo velike izgube.

204    Tako se tožeča stranka sprašuje, ali je imela Komisija razloge za uporabo dveh različnih metod za določitev vrednosti vrednostnih papirjev v bistvenem enakih družb, v dveh sicer nedvomno različnih časovnih trenutkih, vendar v zelo podobnih finančnih razmerah.

205    Tožeča stranka izpostavi, da je edina utemeljitev, ki jo poda Komisija, kraljevi odlok iz leta 1985. V skladu s sodno prakso, omenjeno v točki 126 te sodbe, pa bi bil tak vidik preveč formalen, tog in omejujoč ter ne bi upošteval dejanskega in gospodarskega okvira te zadeve. Valonska regija naj bi po eni strani namreč ponovila, da je bila cena, ki jo je plačala tožeča stranka leta 1996, previsoka, po drugi strani pa naj bi leta 1997 pri Heyu upoštevala dejansko vrednost delnic.

206     Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

207    Opozoriti je treba, da na podlagi ustaljene sodne prakse diskriminacija pomeni drugačno obravnavanje primerljivih položajev, ki določene subjekte postavlja v manj ugoden položaj kot druge, razen če je tako različno obravnavanje utemeljeno z obstojem pomembnih dejanskih razlik (sodbe Sodišča z dne 13. julija 1962 v združenih zadevah Klöckner-Werke in Hoesch proti Visoki oblasti, 17/61 in 20/61, Recueil, str. 615, 652; z dne 15. januarja 1985 v zadevi Finsider proti Komisiji, 250/83, Recueil, str. 131, točka 8, in z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑351/98, Recueil, str. I‑8031, točka 57; sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 1999 v zadevi Wirtschaftsvereinigung Stahl proti Komisiji, T‑106/96, Recueil, str. II‑2155, točka 103).

208    Glede na to je treba izpostaviti, da je tožeča stranka, v skladu s pogodbo z dne 30. aprila 1985, h kateri je pristopila z dodatkom z dne 18. novembra 1987, sprejela prevzeti za svoj račun pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe, ki je v členu 10 natančno predvidevala pogoje, pod katerimi je možno kupiti delnice razreda B in udeležbene obveznice razreda I, zlasti ceno. Ta pogodba je poleg tega izrecno napotila na kraljevi odlok iz leta 1985, ki je določal zlasti pogoje cene za njihov nakup.

209    Tako kot izhaja iz točk 77 in 78 izpodbijane odločbe, je bila cena, določena s pogodbo z dne 18. decembra 1996, v skladu s kraljevim odlokom iz leta 1985, enaka 80 % vrednosti prednostnih delnic brez glasovalne pravice, ki je bila določena s pogodbo z dne 30. aprila 1985. Na podlagi tega posla je imela tožeča stranka gotov in likviden dolg v višini 113.712.000 BEF do Valonske regije.

210    Po drugi strani pa je morala biti vrednost delnic – ki jih je Valonska regija z dodatkom z dne 20. novembra 1998 sprejela za plačilo terjatve v višini 113.712.000 BEF, kot izhaja iz točk od 73 do 76 in točke 80 izpodbijane odločbe – ob tem, da v ničemer ni bila vezana na kraljevi odlok iz leta 1985, določena glede na dejstva, kot so bila podana na dan sklenitve tega dodatka. Ob sprejetju dodatka z dne 20. novembra 1998 je bila družba Verlipack Holding II, katere delnice so bile prenesene na Valonsko regijo, v stanju ustavitve plačil, ki je v skladu s sodbo Tribunal de commerce de Mons z dne 31. maja 1999, segalo v junij 1998, njena sredstva pa so bila ovrednotena na 1 BEF. Te delnice, katerih nominalna vrednost je bila 100 milijonov BEF, so bile torej v trenutku, ko je bil sprejet dodatek z dne 20. novembra 1998, brez vrednosti, česar tožeča stranka ni izpodbijala. Komisija je torej ta dodatek lahko presojala ob upoštevanju dejanske vrednosti zadevnih delnic.

211    Iz tega sledi, da položaja nista bila povsem enaka in da Komisija ni kršila načela enakega obravnavanja.

212    Te ugotovitve ne izpodbije trditev tožeče stranke, ki izhaja iz primerjave njenega položaja s položajem Heya, v okviru opcijske pogodbe z dne 9. aprila 1997, ki sta jo podpisala Verlipack Holding I in Valonska regija in s katero je bilo dogovorjeno, da „cena vsake delnice [ustreza] izračunani vrednosti, tako da se neto sredstva […] družbe SA Verlipack Holding II […] delijo s številom delnic, ki jih je ta družba izdala“.

213    Iz te pogodbe pa ne izhaja, da bi bile delnice družbe Verlipack Holding II, ki jih je imela Valonska regija, prednostne in brez glasovalne pravice v smislu kraljevega odloka iz leta 1985.

214    V vsakem primeru je tudi ob predpostavki, da so bile delnice, ki so bile predmet te opcijske pogodbe, primerljive s tistimi, ki so bile predmet prenosa v okviru pogodbe z dne 18. decembra 1996, mogoče ugotoviti, tako kot upravičeno trdi Komisija, da bi bila Valonska regija tista, ki bi diskriminatorno obravnavala tožečo stranko in ne Komisija.

215    Prvi del tretjega tožbenega razloga se zato zavrne.

 Drugi del: dejstvo, da je pri izpodbijani odločbi podana kršitev načela enakega obravnavanja, ker se vrednost delnic in udeležbenih obveznic presoja v različnih trenutkih

–       Trditve strank

216    Kot trdi tožeča stranka, iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile delnice, ki so bile predmet nadomestne izpolnitve decembra 1998, ovrednotene na 0 BEF zaradi dejstva, ker je bila vrednost sredstev družbe Verlipack Holding II 11. februarja 1999 zmanjšana na 1 BEF. Komisija naj bi torej določila vrednost delnic, ki so bile dane v plačilo Valonski regiji, glede na trenutek sprejetja izpodbijane odločbe in naj bi upoštevala kasnejši razvoj zadevne družbe skupine Verlipack do uvedbe stečaja. Po drugi strani pa naj bi Komisija v zvezi z vrednostjo delnic, ki so bile kupljene leta 1996, upoštevala samo njihovo nominalno vrednost ob odkupu. V točki 107 izpodbijane odločbe naj torej Komisija ne bi nikakor upoštevala gospodarskega in finančnega razvoja zadevnih družb niti Odločbe 2001/856, iz katere naj bi izhajalo, da naj bi bil finančni položaj družbe Verlipack pred vstopom Heya v skupino brezupen. Poleg tega naj Komisija ne bi upoštevala dodatka z dne 20. novembra 1998, v skladu s katerim je terjatev v skladu s civilnim pravom po nadomestni izpolnitvi z delnicami družbe Verlipack Holding II že ugasnila. Razlikovanje Komisije med tema položajema, ki se kaže v dejstvu, da upošteva gospodarski in finančni razvoj skupine Verlipack pri prvem položaju, ne pa tudi pri drugem, naj ne bi bilo objektivno upravičeno in naj bi pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja.

217    Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

218    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v drugem delu v glavnem ponavlja trditve, ki jih je podala v okviru prvega dela, ki se nanašajo na vrednost zadevnih delnic in udeležbenih obveznic, zaradi česar se Sodišče prve stopnje sklicuje na točke od 207 do 211 te sodbe.

219    V vsakem primeru je treba izpostaviti, da je Komisija – da bi določila obseg dodeljene pomoči tožeči stranki z dodatkom z dne 20. novembra 1998 – upravičeno upoštevala dejansko stanje v trenutku, ko je Valonska regija za plačilo gotove in likvidne terjatve v višini 113.712.000 BEF sprejela izročitev 9704 delnic družbe Verlipack Holding II, ki na ta dan, torej 20. novembra 1998, niso imele več nobene vrednosti.

220    Drugi del tretjega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

 Tretji del: dejstvo, da je pri izpodbijani odločbi podana kršitev načela enakega obravnavanja z argumentacijo, ki se nanaša na ugotavljanje končnega prejemnika državne pomoči, na dva različna načina

–       Trditve strank

221    Tožeča stranka poudarja, da Heye, kot izhaja iz točk 109 in 110 Odločbe 2001/856, ni veljal za končnega prejemnika pomoči. Tožeča stranka prav tako trdi, da naj sama ne bi mogla veljati za končno prejemnico pomoči, ker je dejansko takoj (24. januarja 1997) prenesla vrednostne papirje, ki jih je dobila 18. decembra 1996, na Verlipack Holding I, nad katerim je nadzor od 11. aprila 1997 izvajala družba Heye. Tožeča stranka naj torej ne bi imela dejanske koristi domnevne državne pomoči, saj naj bi bil njen položaj enak položaju Heya v Odločbi 2001/856. Komisija naj bi z različnim obravnavanjem teh dveh družb, ne da bi zato navedla objektivno utemeljitev, kršila načelo enakega obravnavanja.

222     Komisija predlaga, naj se ta del zavrne.

–       Presoja Sodišča prve stopnje

223    V okviru tretjega dela tožeča stranka ponovno izpodbija dejstvo, da naj bi bila prejemnica pomoči in, opirajoč se na točki 109 in 110 Odločbe 2001/856, trdi, da je tako kot Heye delnice in udeležbene obveznice, ki jih je pridobila 18. decembra 1996, lahko uporabila le za to, da jih je takoj po vmesnem členu Verlipack Holding I prenesla v obrate družbe Verlipack, tako da naj od domnevne državne pomoči ne bi imela koristi.

224    Prvič, opozoriti je treba, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da je Komisija štela za državno pomoč samo odpoved terjatvi, ki je bila določena z dodatkom z dne 20. novembra 1998, zaradi česar se glede posla iz pogodbe z dne 18. decembra 1996 vprašanje, ali gre za državno pomoč, ne zastavlja.

225    Drugič, izpostaviti je treba, da je Komisija v točki 108 Odločbe 2001/856 ugotovila, da so „določila o predmetu obeh pogodb (izdaja obveznic in posojilo) expressis verbis določala, da se Heye i) zaveže dokapitalizirati proizvodna obrata v Ghlinu in Jumetu in ii) financirati investicije treh obratov družbe Verlipack, vključno z obratom v Molu (Flandrija)“. Iz tega izhaja, da je Heye moral s pomočjo sredstev, ki jih je prejel, dokapitalizirati družbo Verlipack.

226    Po drugi strani v dodatku z dne 20. novembra 1998 ni nobenega takega določila, tožeča stranka pa tudi ni trdila, da bi bilo tako določilo o prenosu denarnih sredstev, ki bi ji bil na voljo, predvideno, tako da njen položaj ne bi mogel biti primerljiv s položajem Heya. Poleg tega ni tožeča stranka nikoli trdila, da je po odpovedi terjatvi, ki jo je imela Valonska regija, začela dokapitalizacijo družbe Verlipack v vrednosti tako odpovedane terjatve.

227    Iz navedenega izhaja, da se tretji del zavrne, zaradi česar je treba zavrniti tretji tožbeni razlog v celoti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

 Trditve strank

228    Tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena v najmanj štirih točkah.

229    Prvič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena v zvezi z razlogi, zaradi katerih se Komisija opira izključno na nominalno vrednost vrednostnih papirjev, ki jih je tožeča stranka kupila, ne da bi upoštevala zapleteno dejansko ozadje te zadeve.

230    Drugič, v izpodbijani odločbi naj ne bi bili navedeni razlogi, zakaj se, po eni strani, določitev vrednosti delnic, ki so bile izročene za plačilo (katerih vrednost je ocenjena na 1 BEF), opira na dan njenega sprejetja in, po drugi strani, na 18. december 1996, ko je bila tožeča stranka prisiljena kupiti delnice, kar pomeni njihovo nominalno vrednost. V izpodbijani odločbi naj ne bi bila dovolj obrazložena ta razlika.

231    Tretjič, v izpodbijani odločbi naj ne bi bila utemeljena različna obravnava tožeče stranke in Heya v celotnem spisu Verlipack. Tako kot se za Heye v Odločbi 2001/856 ni štelo, da je bil končni prejemnik pomoči, bi se moralo tudi v izpodbijani odločbi šteti, da tožeča stranka ne more biti podjetje, ki je imelo korist od vrednostnih papirjev, ki jih je seveda pridobilo, vendar s prisilo. Tožeča stranka naj bi finančno korist, če je sploh podana, dobila le tedaj, ko je imela vrednostne papirje, in sicer od 18. decembra 1996 do 11. aprila 1997.

232    Nazadnje, tožeča stranka, navezujoč se na to, kar je omenjeno v točkah od 172 do 174 te sodbe, trdi, da se je Komisija izognila pojasnilu, zakaj naj bi pomoč, če predpostavimo, da je bila podeljena, izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami na trgu tekstila.

233    Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

 Presoja Sodišča prve stopnje

234    Poudariti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve iz člena 253 ES pomeni bistveno postopkovno zahtevo, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri se zastavlja vprašanje vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prirejena naravi obravnavanega akta ter jasno in nedvoumno izražati sklepanje institucije, ki je izdajatelj akta, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče lahko opravi svoj nadzor (sodbe Sodišča z dne 13. marca 1985 v združenih zadevah Nizozemska in Leeuwarder Papierwarenfabriek proti Komisiji, 296/82 in 318/82, Recueil, str. 809, točka 19; Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, točka 83 zgoraj, točki 63 in 67, z dne 19. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑114/00, Recueil, str. I‑7657, točka 62; Fleuren Compost proti Komisiji, točka 83 zgoraj, točka 119).

235    Poleg tega je to zahtevo treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes, ki bi ga lahko imeli naslovniki oziroma drugi subjekti, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da bi obrazložitev pojasnila vse upoštevne dejanske in pravne elemente, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 234 navedeno sodbo Španija proti Komisiji, točka 63, in sodbo Sodišča z dne 28. januarja 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑334/99, Recueil, str. I‑1139, točka 58 in navedena sodna praksa).

236    Uporaba tega načela pri opredelitvi ukrepa za pomoč zahteva, da se navedejo razlogi, zaradi katerih je Komisija štela, da za zadevni ukrep velja člen 87(1) ES (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Cityflyer Express proti Komisiji, T‑16/96, Recueil, str. II‑757, točka 66).

237    Glede na to sodno prakso ne kaže, da Komisija v tem primeru ne bi izpolnila obveznosti, da dovolj obrazloži izpodbijano odločbo glede štirih očitkov, ki jih je podala tožeča stranka.

238    Prvič, v zvezi z dejstvom, da se Komisija opira na nominalno vrednost delnic razreda B in udeležbenih obveznic razreda I, ki jih je tožeča stranka kupila leta 1996, zadošča ugotovitev, kot izhaja iz točk od 150 do 156 te sodbe v zvezi z vrednostjo zadevnih delnic in udeležbenih obveznic, da je Komisija v točkah 77 in 78 izpodbijane odločbe obrazložila, zakaj se je oprla na tako vrednost. V teh dveh točkah piše:

„Belgija trdi, da cena 113.712.000 BEF, ki je bila določena decembra 1996, za delnice brez glasovalne pravice in za udeležbene obveznice, ki jih je Sowagep prenesel na skupino Beaulieu, ni ustrezala njihovi vrednosti. V tem primeru, kot zatrjuje Belgija, je šlo za ‚ceno, ki je bila vsiljena s kraljevim odlokom z dne 7. maja 1985‘. V skladu s členom 3 tega kraljevega odloka namreč odkupna cena prednostnih delnic brez glasovalne pravice ‚ne more biti nižja od 80 % emisijske cene‘. Cena 113.712.000 BEF za delnice in udeležbene obveznice, ki jih je kupila skupina Beaulieu decembra 1996, je pomenila, kot trdi Belgija, 80 % njihove emisijske cene.

Dolžnost določiti ceno na 80 % emisijske cene pa je obveznost, ki je določena z belgijskim zakonom, in je veljala brez izjeme za vse, ki so želeli kupiti take prednostne delnice.“

239    V delu, v katerem se trditev tožeče stranke navezuje na dejstvo, da Komisija ni dovolj obrazložila izpodbijane odločbe, ker naj ne bi navedla razlogov, zaradi katerih se je, ne da bi upoštevala zelo zapleteno dejansko ozadje te zadeve, torej domnevno prisilo, oprla samo na nominalno vrednost vrednostnih papirjev, ki jih je kupila tožeča stranka leta 1996, jo je treba zavrniti iz razlogov, ki so bili navedeni v točkah od 129 do 149 te sodbe.

240    Iz tega izhaja, da Komisiji ni mogoče očitati, da glede tega vprašanja ni obrazložila izpodbijane odločbe.

241    Drugič, glede dejstva, da naj v izpodbijani odločbi ne bi bili navedeni razlogi, zaradi katerih se je Komisija, v zvezi z vrednostjo zadevnih delnic, ki so bile dane v plačilo Valonski regiji leta 1998, oprla na dan, ko je bila izpodbijana odločba sprejeta, in na dan, ko je tožeča stranka pod prisilo kupila zadevne delnice in udeležbene obveznice, torej 18. december 1996, je treba ugotoviti, kot izhaja iz analize, ki je bila opravljena v točkah od 207 do 211 in od 218 do 220 te sodbe, da je ta institucija v točkah od 77 do 79 izpodbijane odločbe dovolj obrazložila, zakaj je bila višina terjatve Valonske regije do tožeče stranke decembra 1996 113.712.000 BEF. Enako velja za vrednost delnic družbe Verlipack Holding II, saj je Komisija v točkah od 73 do 76 in v točki 80 izpodbijane odločbe razložila, zakaj novembra 1998 te delnice niso imele več nobene vrednosti.

242    Poleg tega, če tožeča stranka izpodbija utemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, tako da se opira na prisilo, katera naj bi se nad njo izvajala, jo je treba zavrniti iz razlogov, ki so bili navedeni v točkah od 129 do 149 te sodbe.

243    Tretjič, glede na domnevno neobrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi z različnim obravnavanjem tožeče stranke in Heya zaradi dejstva, da naj bi bila tožeča stranka v nasprotju s Heyem veljala za podjetje, ki je prejelo pomoč, je treba izpostaviti, da je Komisija zlasti v točkah 73, 80 in 91 pojasnila, zakaj je bilo treba tožečo stranko šteti za podjetje, ki je prejelo zadevno pomoč.

244    Dalje, položaj pri zadevni državni pomoči, ki je predmet Odločbe 2001/856, je bil drugačen. Kot izhaja iz točk 225 in 226 te sodbe, je namreč Komisija v točki 108 te odločbe ugotovila, da je morala biti pomoč namenjena dokapitalizaciji proizvodnih obratov v Ghlinu in Jumetu, tako da Heye ni bil končni prejemnik pomoči.

245    Tožeča stranka tako ne more očitati Komisiji, da ni obrazložila domnevne razlike pri obravnavi nje in Heya.

246    Na koncu je treba glede očitka, da naj Komisija ne bi navedla razlogov, zaradi katerih naj bi pomoč, če predpostavimo, da je bila podeljena, izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino med državami članicami, ugotoviti, kot je razvidno iz točk od 176 do 184 te sodbe, da je Komisija, zlasti v točkah od 70 do 72 izpodbijane odločbe, glede tega vprašanja dovolj jasno podala bistvena dejstva in pravne razloge, tako da sta se lahko tožeča stranka in sodišče Skupnosti seznanila z razlogi, zakaj je Komisije menila, da je sporna transakcija povzročila izkrivljanje konkurence in prizadela trgovino znotraj Unije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v združenih zadevah Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točke od 292 do 294).

247    Iz tega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Zahteva tožeče stranke za predložitev listin

248    Tožeča stranka zahteva, naj Komisija, če vztraja pri trditvah o ceni delnic leta 1996, sama izdela evalvacijsko poročilo, s katerim bo podprla to stališče.

249    Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, je Sodišče prve stopnje o tožbi lahko odločilo na podlagi predlogov, tožbenih razlogov in trditev, ki so bili podani v postopku, ter na podlagi dokumentov, ki so jih priložile stranke (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2001 v zadevi E proti Komisiji, T‑152/00, RecFP, str. I‑A‑179 in II‑813, točka 86, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T‑281/01, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 145).

250    Zato je treba zavrniti zahtevo tožeče stranke, naj se Komisiji odredi, naj poleg dokumentov, ki jih je že predložila na zahtevo Sodišča prve stopnje, predloži še druge dokumente (glej v tem smislu sodbi v zadevi E proti Komisiji, točka 249 zgoraj, točka 87, in v zadevi Huygens proti Komisiji, točka 249 zgoraj, točka 146).

 Stroški

251    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Vilaras

Martins Ribeiro

Dehousse

Šváby

 

       Jürimäe

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. novembra 2006.

Sodni tajnik

 

       Predsednik

E. Coulon

 

      M. Vilaras

* Jezik postopka: nizozemščina.

Top

Full & Egal Universal Law Academy