SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 20. novembra 2007
Zadeva T-308/04
Francesco Ianniello
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2001/2002 – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“
Predmet: Tožba za razglasitev ničnosti kariernega ocenjevalnega poročila tožeče stranke za obdobje 2001/2002 in plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.
Odločitev: Odločba o sprejetju kariernega ocenjevalnega poročila tožeče stranke za ocenjevalno obdobje 2001/2002 se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisiji se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov tožeče stranke.
Povzetek
1. Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, zoper katere je mogoče uveljavljati ugovor nezakonitosti
(člen 241 ES)
2. Uradniki – Kadrovski predpisi – Splošne določbe za izvajanje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 110)
3. Uradniki – Ocena – Paritetni odbor za ocenjevanje – Sestava
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
4. Uradniki – Ocena – Paritetni odbor za ocenjevanje – Prepoved udeležbe članov paritetnega odbora za ocenjevanje, ki so odgovorni za upravljanje zaposlenih in pri katerih obstaja navzkrižje interesov – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
5. Uradniki – Ocena – Spoštovanje pravice do obrambe – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)
1. Člen 241 ES je izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, izpodbija veljavnost prejšnjih institucionalnih aktov, ki so pravna podlaga izpodbijane odločbe, če ta stranka ni imela pravice, da na podlagi člena 230 ES vloži neposredno tožbo zoper te akte, katerih posledice tako čuti, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti. Cilj člena 241 ES je tako zaščititi posameznika pred uporabo nezakonitega normativnega akta, ker so učinki sodbe, s katero je ugotovljeno, da tega akta ni mogoče uporabljati, omejeni samo na stranke v sporu in ker ta sodba ne izpodbija samega akta, ki je postal neizpodbojen.
Ker cilj člena 241 ES ni omogočiti stranki, da izpodbija uporabo katerega koli splošnega akta v korist katerega koli pravnega sredstva, mora biti obseg ugovora nezakonitosti omejen na to, kar je nujno potrebno za rešitev spora. Iz tega sledi, da mora biti splošni akt, glede katerega se uveljavlja ugovor nezakonitosti, neposredno ali posredno mogoče uporabiti v spornem dejanskem stanju in da mora obstajati neposredna pravna zveza med izpodbijano posamično odločbo in zadevnim splošnim aktom. Obstoj take povezave je vseeno mogoče izpeljati iz ugotovitve, da izpodbijana odločba temelji predvsem na določbi akta, katerega zakonitost se izpodbija, čeprav ta formalno ni njena pravna podlaga.
(Glej točki 32 in 33.)
Napotitev na: Sodišče, 14. december 1962, Wöhrmann in Lütticke proti Komisiji, združeni zadevi 31/62 in 33/62, Recueil, str. 965; Sodišče, 31. marec 1965, Macchiorlati Dalmas proti Visoki oblasti, 21/64, Recueil, str. 227; Sodišče, 13. julij 1966, Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563; Sodišče, 21. februar 1974, Kortner in drugi proti Svetu in drugim, združene zadeve od 15/73 do 33/73, 52/73, 53/73, od 57/73 do 109/73, 116/73, 117/73, 123/73 in od 135/73 do 137/73, Recueil, str. 177, točki 36 in 37; Sodišče, 6. marec 1979, Simmenthal proti Komisiji, 92/78, Recueil, str. 777, točka 39; Sodišče, 19. januar 1984, Andersen in drugi proti Parlamentu, 262/80, Recueil, str. 195, točka 6; Sodišče prve stopnje, 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, združeni zadevi T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točka 57; Sodišče prve stopnje, 12. december 1996, Altmann in drugi proti Komisiji, združeni zadevi T‑177/94 in T‑377/94, Recueil, str. II‑2041, točka 119; Sodišče prve stopnje, 4. marec 1998, De Abreu proti Sodišču, T‑146/96, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑281, točki 25 in 29.
2. V Splošnih določbah za izvajanje, sprejetih na podlagi člena 110(1) Kadrovskih predpisov, je mogoče določiti merila, ki lahko upravo usmerjajo pri izvajanju njene diskrecijske pravice ali podrobneje pojasnijo obseg tistih določb Kadrovskih predpisov, ki niso jasne. Vendar v njih v nobenem primeru ne morejo biti določena pravila, ki bi odstopala od nadrejenih predpisov, kakršni so določbe Kadrovskih predpisov ali splošna pravna načela.
(Glej točko 38.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 14. december 1990, Brems proti Svetu, T‑75/89, Recueil, str. II‑899, točka 29; Sodišče prve stopnje, 25. oktober 2005, Fardoom in Reinard proti Komisiji, T‑43/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑329 in II‑1465, točka 36 in navedena sodna praksa.
3. Na podlagi člena 8(5) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, je naloga paritetnega odbora za ocenjevanje, da – ne da bi zamenjal ocenjevalce pri presoji dela zainteresirane osebe – zagotavlja spoštovanje pravičnosti in objektivnosti pri sestavi kariernega ocenjevalnega poročila, skladnost tega poročila z običajnimi standardi ocenjevanja ter pravilno izvajanje postopkov. Glede na to nalogo se naziv članov odbora ne upošteva, poleg tega pa zlasti samo dejstvo, da je član razvrščen v isti naziv kot zainteresirana stranka, ne more biti pokazatelj, da je član paritetnega odbora za ocenjevanje v navzkrižju interesov, ki lahko ogrozi njegovo nepristranskost.
(Glej točke od 41 do 43.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 12. julij 2005, De Bry proti Komisiji, T‑157/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑199 in II‑901, točka 49.
4. Iz člena 8(1) in (6) Splošnih določb za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, izhaja, da sama okoliščina, da je član paritetnega odbora za ocenjevanje pristojen za upravljanje zaposlenih, temu članu ne nalaga obveznosti, da v primeru preučitve pritožb, ki jih vložijo predstavniki zaposlenih, odstopi in za namestnika določi nadomestnega člana. Ta obveznost je namreč članom paritetnega odbora za ocenjevanje naložena samo, če imajo interese, ki niso združljivi z njihovo nalogo. Popolnoma abstraktno tveganje navzkrižja interesov ni dovolj za sklepanje, da ima član paritetnega odbora za ocenjevanje, ki je pristojen za upravljanje zaposlenih, dejansko interese, ki niso združljivi z njegovo nalogo.
(Glej točko 54.)
5. V okviru sistema ocenjevanja, ki ga je vzpostavila Komisija, mora temeljno načelo spoštovanja pravice do obrambe zainteresirani osebi med postopkom ocenjevanja omogočiti, da se brani zoper zatrjevanje dejstev, ki se lahko uporabijo proti njej. Vendar načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni, da je drugostopenjski ocenjevalec omejen pri posvetovanjih, ki so potrebna, da skrbno dokonča svojo nalogo. Drugostopenjski ocenjevalec se tako lahko znajde v položaju, v katerem se mora posvetovati z nadrejenimi ocenjevanega uradnika, ne da bi to posvetovanje nujno pomenilo začetek kontradiktorne razprave z ocenjevanim uradnikom. V tem okviru lahko drugostopenjski ocenjevalec celo zaprosi ocenjevalca za pojasnila ali podrobnosti glede njegovih ocen, navedenih v kariernem ocenjevalnem poročilu. Vendar dana pojasnila ali podrobnosti ne smejo bistveno spremeniti vsebine začetne ocene, ki jo je v karierno ocenjevalno poročilo vložil isti ocenjevalec. Če je iz njih razvidna taka sprememba, mora drugostopenjski ocenjevalec ob upoštevanju pravice zadevnega uradnika do obrambe temu dati možnost, da predstavi svoje pripombe na novo oceno ocenjevalca. V tem primeru pripomb, ki jih je isti uradnik navedel že v prejšnjih fazah postopka ocenjevanja, namreč ni mogoče šteti za zadostne, ker so bile navedene v zvezi z oceno ocenjevalca, ki je bila drugačna.
(Glej točke 70, 73 in 74.)