Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi C-422/02 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 49 Statuta Sodišča, vložene 21. novembra 2002,
Europe Chemi-Con (Nemčija) GmbH , s sedežem v Nürnbergu (Nemčija), ki jo zastopajo K. Adamantopoulos, dikigoros, J. Branton, solicitor, in J. Gutiérrez Gisbert, abogado, z naslovom za vročanje v Luksemburgu,
tožeča stranka,
drugi stranki v postopku sta
Svet Evropske unije , ki ga zastopajo S. Marquardt, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, avocat,
tožena stranka na prvi stopnji,
in
Komisija Evropskih skupnosti , ki jo zastopajo T. Scharf in S. Meany, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luksemburgu,
intervenient na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Rosas (poročevalec) in S. von Bahr, sodnika,
generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. aprila 2004
izreka naslednjo
Sodbo
Razlogi za odločitev1. S pritožbo Europe Chemi-Con (Nemčija) GmbH (v nadaljevanju: družba Chemi-Con) predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 12. septembra 2002 v zadevi Europe Chemi-Con (Nemčija) proti Svetu (T-89/00, Recueil, str. II-3651, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti člena 2, drugi pododstavek, Uredbe Sveta št. 173/2000 z dne 24. januarja 2000 o zaključku protidampinških postopkov v zvezi z uvozom določenih velikih aluminijastih elektrolitskih kondenzatorjev s poreklom iz Japonske, Republike Koreje in Tajvana (UL L 22, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).
Pravni okvir
Ureditev Skupnosti
2. Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 905/98 z dne 27. aprila 1998 (UL L 128, str. 18, v nadaljevanju: osnovna uredba), ureja protidampinške postopke. V skladu z njenim členom 23, drugi pododstavek, je bila osnovna uredba sprejeta brez poseganja v protidampinške postopke, ki so se začeli na osnovi Uredbe Sveta (ES) št. 3283/94 z dne 22. decembra 1994 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 349, str. 1), ki se je uporabljala pred začetkom veljavnosti navedene osnovne uredbe.
3. Člen 5 osnovne uredbe ureja začetek postopkov uvodne preiskave za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnegakoli domnevnega dampinga v pritožbi.
4. Člen 7(1) osnovne uredbe določa:
„Če se začne postopek v skladu s členom 5, se lahko uvedejo začasne dajatve, če je bilo o tem objavljeno obvestilo, in so zainteresirane stranke dobile ustrezne priložnosti, da predložijo svoje informacije in dajo pripombe v skladu s členom 5(10), če je prišlo do začasne pozitivne ugotovitve, da gre za dumping in posledično škodo za industrijo Skupnosti, in če interes Skupnosti kliče po intervenciji, da se prepreči taka škoda. Začasne dajatve se uvedejo ne prej kot 60 dni po začetku postopkov, vendar ne kasneje kot devet mesecev po začetku postopkov. “
5. Člen 7(7) navedene uredbe predvideva:
„Začasne dajatve se lahko uvedejo za šest mesecev, pri čemer se lahko to obdobje podaljša še za nadaljnje tri mesece, lahko pa se uvedejo za devet mesecev. Vendar pa se lahko začasne dajatve podaljšajo ali uvedejo za devetmesečno obdobje samo v primeru, če tako zahtevajo izvozniki, ki predstavljajo pomemben delež vpletene trgovine, ali če ne ugovarjajo po tem, ko jih Komisija o tem uradno obvesti. “
6. Člen 9(4) in (5) osnovne uredbe se glasi:
„4. Če končno ugotovljena dejstva kažejo na to, da gre za dumping in škodo, ki jo ta povzroča, in je treba v interesu Skupnosti posredovati v skladu s členom 21, Svet uvede dokončno proti dumpinško dajatev, z navadno večino in na predlog Komisije, po posvetovanju s Svetovalnim odborom. Kjer veljajo začasne dajatve, je predlog za dokončne ukrepe predložen Svetu ne kasneje kot en mesec pred prenehanjem veljavnosti teh dajatev. Znesek proti dumpinške dajatve ne bo presegal stopnje dumpinga, ki je bila ugotovljena, vendar bi moral biti manjši od te stopnje, če bi taka manjša dajatev bila zadostna za odstranitev škode za industrijo Skupnosti.
5. V vsakem primeru se proti dumpinška dajatev uvede v obliki ustreznih zneskov na nepristranski osnovi za uvoz izdelka iz vseh virov, za katere se izkaže, da so dumpinški in da povzročajo škodo, razen za uvoz iz tistih virov, od katerih so bile sprejete zaveze v skladu z določbami te uredbe. […] “
7. Glede na besedilo člena 11(2) in (3) osnovne uredbe:
„2. Dokončni protidumpinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako dumping kot tudi škodo, razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dumpinga in škode. Tak pregled zaradi izteka ukrepa se začne na pobudo Komisije ali pa na zahtevo, ki jo vložijo proizvajalci Skupnosti ali pa se vloži v njihovem imenu, in ukrep ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat takega pregleda.
Pregled ob izteku ukrepa se začne, če zahtevek zanj vsebuje dovolj dokazov, da bi konec ukrepov verjetno imel za posledico nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dumpinga ali škode. […]
[…]
3. Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali pa, pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.
Vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dumpinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa, da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči dumping, ki povzroča škodo.
[…]“
Mednarodna ureditev
8. Člen 9, točka 9.2 Sporazuma o izvajanju VI. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: Protidampiški zakonik iz leta 1994), ki je vsebovan v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, odobrenem s členom 1 Sklepa Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994) (UL L 336, str. 1), se glasi:
„Kadar se uvede protidampinška dajatev za katerikoli izdelek, se bo ta dajatev, katere zneski ustrezajo posameznemu primeru, zaračunavala brez diskriminacije za uvoz navedenega izdelka iz vseh virov, za katere se izkaže, da so dampinški in povzročajo škodo, razen za uvoz iz tistih virov, glede katerih so bile sprejete obveznosti glede cen v skladu s tem sporazumom. Pristojni organi bodo imenovali dobavitelja ali dobavitelje zadevnega izdelka. Če je udeleženih več dobaviteljev iz iste države in vseh ni mogoče imenovati, lahko pristojni organi imenujejo zadevno državo dobaviteljico. Če je udeleženih več dobaviteljev iz več držav, lahko pristojni organi imenujejo bodisi vse udeležene dobavitelje bodisi, če to ni izvedljivo, vse države dobaviteljice.“
Dejansko stanje
9. Družba Chemi-Con je 100-odstotna podružnica družbe Nippon Chemi-Con Inc. (v nadaljevanju: družba NCC) s sedežem v Tokiu (Japonska). Družba NCC proizvaja določene velike aluminijaste elektrolitske kondenzatorje (v nadaljevanju: VAEK). V Evropski skupnosti je družba Chemi-Con ekskluzivni distributer in uvoznik VAEK, ki jih proizvaja družba NCC.
10. Z začetkom veljavnosti 4. decembra 1992 je Uredba Sveta (EGS) št. 3482/92 z dne 30. novembra 1992 (UL L 353, str. 1) uvedla protidampinško dajatev na uvoz VAEK s poreklom iz Japonske v Skupnost, zahtevala pa je tudi dokončno pobiranje začasne protidampinške dajatve. Ta protidampinški ukrep bi moral prenehati veljati pet let po uvedbi, to je 4. decembra 1997, na podlagi člena 11(2), prvi pododstavek, osnovne uredbe.
11. Uredba Sveta (ES) št. 1384/94 z dne 13. junija 1994 (UL L 152, str. 1) je prav tako uvedla, z učinkom od 19. junija 1994, dokončno protidampinško dajatev na uvoz VAEK s poreklom iz Koreje in Tajvana.
12. Z mnenjem, objavljenim v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 3. decembra 1997 (UL C 365, str. 5), je Komisija napovedala začetek pregleda protidampinških ukrepov, ki veljajo za uvoz določenih VAEK s poreklom iz Japonske. Protidampinške dajatve na ta uvoz so bile pobrane v času trajanja preiskovalnega pregleda na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe.
13. V skladu s členom 11(3) osnovne uredbe je Komisija, na lastno pobudo, z mnenjem, objavljenim v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 7. aprila 1998 (UL C 107, str. 4), odločila, da bo prav tako začela vmesni pregled protidampinških ukrepov, ki veljajo za uvoz določenih VAEK s poreklom iz Koreje in Tajvana.
14. Poleg tega je z mnenjem, objavljenim v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 29. novembra 1997 (UL C 363, str. 2), Komisija odločila, da bo na podlagi člena 5 osnovne uredbe začela protidampinški postopek in uvedla preiskavo o določenih VAEK s poreklom iz Združenih držav in Tajske. Z Uredbo Komisije (ES) št. 1845/98 z dne 27. avgusta 1998 (UL L 240, str. 4) je bila uvedena začasna protidampinška dajatev na uvoz teh VAEK. V nadaljevanju je Komisija Svetu predlagala, naj uvede dokončne protidampinške ukrepe na ta uvoz. Vendar pa Svet tega predloga ni sprejel v roku petnajstih mesecev, določenem v členu 6(9) osnovne uredbe.
15. To je pomenilo, da za uvoz s poreklom iz Združenih držav in Tajske niso bili uvedeni dokončni ukrepi in da so začasni ukrepi, ki so začeli veljati 29. avgusta 1998, prenehali veljati 28. februarja 1999. Posledično začasne protidampinške dajatve na ta uvoz niso bile nikoli dokočno pobrane.
16. 21. maja 1999 je Komisija družbi Chemi-Con poslala dokument o razkritju v smislu člena 20 osnovne uredbe, v katerem je navedla bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je nameravala predlagati konec pregleda protidampinških ukrepov za določene VAEK s poreklom iz Japonske, zaradi neuvedbe dokončnih dajatev na uvoz določenih VAEK s poreklom iz Združenih držav in Tajske.
17. Med 31. majem in 2. novembrom 1999 je med družbo Chemi-Con in Komisijo prišlo do izmenjave pisem in 15. junija 1999 je bilo izvedeno zaslišanje. V teku tega celotnega postopka je družba Chemi-Con vztrajala, da bi moral imeti konec pregleda in torej protidampinškega postopka retroaktivni učinek od 4. decembra 1997, torej od dneva prenehanja protidampinških dajatev, uvedenih leta 1992 na uvoz določenih VAEK s poreklom iz Japonske.
18. S sporno uredbo je Svet odločil, da bi bilo, zaradi odsotnosti ukrepov, sprejetih proti VAEK s poreklom iz Združenih držav in Tajske, uvajanje kakršnihkoli protidampinških ukrepov na uvoz določenih VAEK s poreklom iz Japonske, Koreje in Tajvana, diskriminatorno.
19. Uredbeni del sporne uredbe se glasi:
„Člen 1
Protidampinški postopek v zvezi z uvozom določenih [VAEK] s poreklom iz Japonske se zaključi.
Člen 2
Protidampinški postopek v zvezi z uvozom določenih [VAEK] s poreklom iz Republike Koreje in Tajvana se zaključi .
Člen 3
Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti .
Uporablja se od 28. februarja 1999 dalje.“
20. V uvodnih izjavah sporne uredbe je Svet utemeljil konec protidampinških postopkov tako:
„(132) Kot je bilo navedeno zgoraj v uvodni izjavi 6, je bil glede VAEK s poreklom iz Združenih držav Amerike in Tajske novembra 1997 uveden nadaljnji postopek v skladu s členom 5 osnovne uredbe. Preiskava Komisije je dokončno ugotovila obstoj znatnega obsega dampinga in resno škodo, ki iz njega izhaja za industrijo Skupnosti. Našla ni nobenega prepričljivega razloga, ki bi kazal na to, da bi bili novi dokončni ukrepi v nasprotju z interesom Skupnosti. Zato je Komisija Svetu predlagala uvedbo dokončnih protidampinških ukrepov na uvoz VAEK s poreklom iz Združenih držav Amerike in Tajske. Vendar pa Svet predloga ni sprejel v rokih, določenih v osnovni uredbi. Posledično dokončni ukrepi na uvoz s poreklom iz Združenih držav Amerike in Tajske niso bili uvedeni, začasni ukrepi, ki so začeli veljati avgusta leta 1998, pa so prenehali veljati 28. februarja 1999.
(133) Nova preiskava, ki je zadevala Združene države Amerike in Tajsko in dva pričujoča pregleda so bili v veliki meri izvedeni sočasno. Kot je omenjeno zgoraj, sta pričujoča pregleda v osnovi vodila do enakih ugotovitev kot v okviru novega postopka glede istega izdelka s poreklom iz Združenih držav Amerike in Tajske. Te ugotovitve načeloma upravičujejo spremembo dokončnih ukrepov na uvoz s poreklom iz Japonske, Republike Koreje in Tajvana.
Vendar pa člen 9(5) osnovne uredbe določa, da so protidampinški ukrepi na uvoz določenega izdelka uvedeni na nediskriminatoren način, ne glede na njihovo poreklo, za katere se izkaže, da so dumpinški in da povzročajo škodo.
(134) Posledično se ugotovi, da bi bila ob odsotnosti ukrepov proti Združenim državam Amerike in Tajski uvedba vsakršnega ukrepa na uvoz iz Japonske, Republike Koreje in Tajvana kot posledica pričujoče preiskave, diskriminatorna proti zadnjim trem državam.
(135) Glede na zgoraj navedeno je treba z namenom, zagotoviti usklajen pristop in spoštovanje načela prepovedi diskriminacije iz člena 9(5) osnovne uredbe, končati postopke glede uvoza VAEK s poreklom iz Japonske, Republike Koreje in Tajvana brez uvedbe protidampinških ukrepov.
(136) Japonski proizvajalec-izvoznik je uveljavljal, da bi moral biti postopek glede Japonske zaključen a posteriori od datuma uvedbe pričujočega pregleda, v tem primeru od 3. decembra 1997; zatrjeval je namreč, da je bil ob čakanju rezultatov pregleda Japonske uvoz s poreklom iz te države še vedno podvržen ukrepom in je bil torej diskriminiran v primerjavi z uvozom s poreklom iz Združenih držav Amerike in Tajske, za katere ni bila pobrana nobena dajatev.
(137) Vendar pa, kakor je bilo navedeno zgoraj v uvodni izjavi 132, je bil med decembrom 1997 in 28. februarjem 1999 uvoz iz Združenih držav Amerike in Tajske podvržen preiskavi na enaki podlagi kot uvoz iz Japonske. Obstoj ukrepov proti Japonski, ne pa proti Združenim državam Amerike in Tajski v tem obdobju, je izhajal izključno iz dejstva, da se je postopek v zvezi z Združenimi državami Amerike in Tajsko nahajal na drugačni stopnji, v tem primeru na stopnji začetne preiskave v primeru teh dveh držav, medtem ko so bili v zvezi z Japonsko veljavni ukrepi uvedeni z Uredbo (EGS) št. 3482/92. V teh okoliščinah diskriminacije ni bilo, saj je bil položaj v vsakem od postopkov drugačen.
(138) Vseeno pa je sprejeto, da mora biti od 28. februarja 1999 in po tem datumu, ob upoštevanju stališč, vsebovanih v zgoraj navedenih uvodnih izjavah od 132 do 135, uvoz iz Japonske obravnavan na enak način kot tisti iz Združenih držav Amerike in Tajske. To velja tudi za Republiko Korejo in Tajvan. Preiskava glede Združenih držav Amerike in Tajske bi se morala končati 28. februarja 1999 bodisi z uvedbo ukrepov bodisi z zaključkom postopka. Ker je pričujoča preiskava vodila do podobnih ugotovitev, kot so tiste iz preiskave v zvezi z Združenimi državami Amerike in Tajsko, je treba v pričujočem postopku predvideti enake posledice.“
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
21. Družba Chemi-Con je 14. aprila 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti člena 3, drugi pododstavek, sporne uredbe, kolikor njen retroaktivni učinek ni bil določen od 4. decembra 1997.
22. S sklepom z dne 17. novembra 2000 je predsednik četrtega razširjenega senata Sodišča prve stopnje dopustil intervencijo Komisije v podporo predlogom Sveta. Slednji je, ob podpori Komisije, predlagal, naj se tožba zavrže kot nedopustna, podredno pa zavrne kot neutemeljena.
23. Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.
24. Po tem, ko je tožbo razglasilo za dopustno, je Sodišče prve stopnje zavrnilo prvi tožbeni razlog družbe Chemi-Con, izhajajoč iz očitne napake pri oceni. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v bistvu zatrjevala nepravilno uporabo prava v zvezi z uporabo načela enakega obravnavanja v sporni uredbi, ne pa očitne napake pri presoji dejstev s strani Sveta. Sodišče prve stopnje je v točkah od 53 do 59 izpodbijane sodbe menilo, da navedena uredba, kar zadeva obdobje od 4. decembra 1997 do 28. februarja 1999, ne krši načela enakega obravnavanja, določenega v členu 9(5) osnovne uredbe.
25. Po mnenju Sodišča prve stopnje sta bila zadevna postopka, in sicer pregled uvoza iz Japonske in začetna preiskava uvoza iz Združenih držav Amerike in Tajske, urejena z različnimi določbami osnovne uredbe, ki so privedle do različnih rezultatov v zvezi s pobiranjem protidampinških dajatev (točka 53). Sodišče prve stopnje meni, da se v primeru, ko se postopek konča, ne da bi bili protidampinški ukrepi uvedeni na stopnji začetne preiskave, urejene s členom 5 navedene uredbe, ne pobere nobena dokončna dajatev in začasne dajatve niso dokončno izterjane (točka 54). Nasprotno, glede postopka pregleda člen 11(2) iste uredbe določa, da protidampinški ukrep preneha veljati pet let po uvedbi in da v primeru pregleda zaradi izteka takega ukrepa ta ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat takega pregleda (točka 56).
26. V točkah 57 in 58 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje razsodilo tako:
„57 Posledično, čeprav so bile preiskave izvedene sočasno za podobne izdelke s poreklom iz različnih držav za isto obdobje preiskave in čeprav so prišle do podobnih ugotovitev v zvezi z dampingom, škodo in interesom Skupnosti, ima razlika v obravnavanju, ki obstaja med uvozom iz Japonske in tistim iz Združenih držav Amerike in Tajske v zvezi s pobiranjem protidampinških dajatev, pravno podlago v osnovni uredbi in zato ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 11. julija 1990 v zadevi Sermes, C-323/88, Recueil, str. I-3027, točke od 45 do 48).
58 Poleg tega se Svet ni dolžen vzdržati uporabe člena 11(2) osnovne uredbe na podlagi člena 9(5) iste uredbe. Zadnja določba se nanaša zgolj na uvajanje protidampinških dajatev. V tem primeru pa so bile protidampinške dajatve, ki jih je morala tožeča stranka plačati v obdobju od 4. decembra 1997 do 28. februarja 1999, uvedene na podlagi Uredbe št. 3482/92 in so se še naprej pobirale na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe, ki je posebno pravilo. Tako bi morala tožeča stranka, neodvisno od uvedbe začetne preiskave uvoza iz Združenih držav Amerike in Tajske, še naprej plačevati protidampinške dajatve na podlagi člena 11(2) osnovne uredbe.“
27. Poleg tega je Sodišče prve stopnje zavrnilo navajanja družbe Chemi-Con, v skladu s katerim bi bil položaj v tem primeru primerljiv s tistim, ki je vodil do Uredbe Sveta (EGS) št. 2553/93 z dne 13. septembra 1993 o spremembah Uredbe (EGS) št. 2089/84 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenih krogličnih ležajev s poreklom iz Japonske in Singapurja) (UL L 235, str. 3), ki je določila retroaktivni učinek prenehanja veljavnosti dokončne protidampinške dajatve, uvedene pred to uredbo, na dan uvedbe postopka pregleda. Opozorila je, da so bile okoliščine, ki so vodile do te uredbe, v več pogledih drugačne od tistih, ki so bile podlaga za sporno uredbo (točka 59 izpodbijane sodbe).
28. V zvezi z drugim tožbenim razlogom družbe Chemi-Con zaradi nezadostne obrazložitve sporne uredbe je Sodišče prve stopnje opozorilo na ustaljeno sodno prakso Sodišča glede obrazložitve, ki se zahteva na podlagi člena 253 ES, in predvsem na tisto v zvezi s predpisi splošne veljavnosti (točki 65 in 66 izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je obrazložitev navedene uredbe, glede na njeno vsebino in na okoliščine njenega sprejetja, zadostna (točki 67 in 68 navedene sodbe).
Predlogi strank
29. Družba Chemi-Con Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– Svetu naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah in
– razglasi za ničnega člen 3, drugi pododstavek, sporne uredbe, kolikor ne določa retroaktivnega učinka te uredbe od 4. decembra 1997 ali, podredno, vrne zadevo Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogih za razglasitev ničnosti navedene določbe.
30. Svet in Komisija predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov družbi Chemi-Con.
Pritožba
31. V utemeljitev pritožbe družba Chemi-Con navaja tri pritožbene razloge, s katerimi izpodbija odločitev Sodišča prve stopnje o zavrnitvi prvega tožbenega razloga, ki ga je navajala pred njim. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje v delu, v katerem bi naj, v točki 48 izpodbijane sodbe, napačno prekvalificiralo tožbeni razlog družbe Chemi-Con, ki je zatrjevala, da je Svet kršil načelo prepovedi diskriminacije iz člena 9(5) osnovne uredbe, ne pa splošnega načela enakega obravnavanja. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje v točki 58 navedene sodbe v zvezi z razlago navedene določbe osnovne uredbe. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje v točki 57 iste sodbe glede uporabe načela enakega obravnavanja. Uporaba tega načela naj bi temeljila, med drugim, na nezadostni ali dvoumni obrazložitvi.
32. Tako kot sta pravilno poudarila Svet in Komisija, ti trije pritožbeni razlogi zastavljajo v bistvu eno samo in enako vsebinsko vprašanje glede razlage in uporabe načela enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije, določenega v členu 9(5) osnovne uredbe. V bistvu ima namen ugotoviti, ali v primeru, ko je uvoz podobnih izdelkov s poreklom iz različnih virov v Skupnost predmet ločenih protidampinških postopkov, ki so na različnih stopnjah, urejenih z različnimi določbami navedene uredbe, to načelo vseeno zahteva, naj se vsi zadevni uvozi obravnavajo enako glede pobiranja protidampinških dajatev, v tem smislu, da teh dajatev ni mogoče pobirati za uvoz s poreklom iz določenih virov, če se niso pobirale za podoben uvoz s poreklom iz drugih virov.
Prvi pritožbeni razlog
33. V zvezi s prvim pritožbenim razlogom je treba ugotoviti, kakor je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 36 do 38 sklepnih predlogov, da vprašanje, ali je načelo, ki ga vsebuje v člen 9(5) osnovne uredbe, označeno kot „načelo enakega obravnavanja“ ali kot „načelo prepovedi diskriminacije“, ni pomembno. V bistvu gre za dve označitvi istega splošnega načela prava Skupnosti, ki prepoveduje, po eni strani, različno obravnavanje podobnih položajev in, po drugi strani, enako obravnavanje različnih položajev, razen če tako obravnavanje utemeljujejo objektivni razlogi (glej zlasti sodbo z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero, C‑442/00, Recueil, str. I-11915, točka 32, in navedeno sodno prakso). Iz točk 50, 51 in 57 izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je Sodišče prve stopnje preučilo obravnavanje uvoza VAEK s poreklom iz Japonske, Združenih držav in Tajske s stališča tega načela, kakor je določeno predvsem v členu 9(5). V teh okoliščinah družba Chemi-Con Sodišču prve stopnje ne more očitati, da v točki 48 navedene sodbe ni upoštevalo načela, katerega kršitev je pred njim zatrjevala.
34. Iz zgoraj navedenega izhaja, da prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno prekvalifikacijo tožbenega razloga družbe Chemi-Com pred Sodiščem prve stopnje, ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog
Prvi del drugega pritožbenega razloga
35. S prvim delom drugega pritožbenega razloga družba Chemi-Con ne ugovarja trditvi iz točke 58 izpodbijane sodbe, v skladu s katero se člen 9(5) osnovne uredbe nanaša zgolj na naložitev protidampinških dajatev. Iz te trditve sklepa, da je Sodišče prve stopnje izključilo, da bi se lahko prepoved diskriminacije, določena s to določbo, uporabila v položajih, v katerih se protidampinške dajatve še naprej pobirajo na podlagi člena 11(2) te uredbe.
36. Po mnenju družbe Chemi-Con se mora člen 9(5) osnovne uredbe uporabiti v vseh položajih, na podlagi katerih se pobirajo protidampinške dajatve. V tem primeru bi ta določba nasprotovala temu, da bi bili, na podlagi člena 11(2) iste uredbe, uvozniki VAEK s poreklom iz Japonske dolžni plačevati protidampinške dajatve, medtem ko čakajo na rezultate pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov, medtem ko se za uvoz podobnih izdelkov s poreklom iz Združenih držav in Tajske, ki so bile predmet začetne preiskave, izvedene sočasno, in ki je privedla do istih ugotovitev, kot so tiste, ki izhajajo iz navedenega pregleda, niso dokončno pobirale nobene dajatve te vrste. Zato družba Chemi-Con meni, da bi moral biti retroaktivni učinek sporne uredbe določen od 4. decembra 1997, to je od prvega dne, od katerega je morala plačevati protidampinško dajatev na podlagi navedenega člena 11(2). Do 3. decembra 1997, datuma, navedenega v stošestintrideseti uvodni izjavi sporne uredbe, se mora namreč taka dajatev plačevati na podlagi Uredbe št. 3482/92.
37. Svet in Komisija zatrjujeta, da Sodišče prve stopnje, s tem ko je trdilo, da se člen 9(5) osnovne uredbe nanaša zgolj na uvedbo protidampinških dajatev, ni nepravilno uporabilo prava pri razlagi te določbe. Poudarjata, da se, v nasprotju s členom 9, točka 9.2, Protidampinškega zakonika iz leta 1994, na katerega se sklicuje družba Chemi-Con, besedilo navedenega člena 9(5) izrecno nanaša na uvedbo protidampinške dajatve, ne pa na pobiranje take dajatve.
38. Po mnenju Sveta vsebuje člen 9(5) osnovne uredbe, v delu, v katerem prepoveduje diskriminatorno obravnavanje v zvezi z uvedbo protidampinških dajatev, strogo pravilo, ki presega obveznosti, ki za Skupnost izhajajo iz Protidampinškega zakonika iz leta 1994. Člen 9, točka 9.2, tega zakonika zahteva zgolj, naj se, ko so protidampinške dajatve uvedene, njihovo pobiranje izvede na nediskriminatoren način. V utemeljitev te razlage se Svet sklicuje na poročilo posebne skupine, ustanovljene v okviru Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), z dne 4. julija 1997, naslovljeno „Uvedba protidampinških dajatev ES na uvoz bombažne preje s poreklom iz Brazilije“, ki je bilo izdano v zvezi s členom 8, točka 8.2, Sporazuma iz leta 1979 o izvajanju VI. člena GATT (Protidampinški zakonik GATT, UL 1980, L 71, str. 90), določba, ki ustreza členu 9, točka 9.2, Protidampinškega zakonika iz leta 1994. Vendar pa ocenjuje, da dejstvo, da se navedeni člen 9(5) nanaša zgolj na uvedbo protidampinških dajatev, ne pomeni, da za pobiranje teh dajatev ne velja prepoved diskriminacije.
39. Čeprav so družba Chemi-Con, kakor tudi Svet in Komisija, posvetili znaten del svojih navajanj razliki med uvedbo in pobiranjem protidampinških dajatev, je treba ugotoviti, da so razlike s tega vidika, kakor je upravičeno opozoril generalni pravobranilec v točki 65 sklepnih predlogov, bolj navidezne kot resnične. Nobena stranka v postopku namreč ne prereka dejstva, da se člen 9(5) osnovne uredbe uporablja prav tako za postopek pregleda, kot je tisti v tem primeru, v katerem se je pobiranje protidampinške dajatve na določen uvoz izvajalo po datumu prenehanja veljave dokončne dajatve, uvedene s prvotno odločbo o uvedbi.
40. Iz izpodbijane odločbe, predvsem iz njenih točk 50, 51 in 57, izhaja, da je bilo obravnavanje uvoza VAEK s poreklom iz različnih držav v obdobju od 4. decembra 1997 do 28. februarja 1999 preučeno z vidika načela iz člena 9(5) osnovne uredbe. Posledično iz točke 58 navedene uredbe in, bolj natančno, iz uporabe prislova „zgolj“ v drugem stavku te točke, ne more izhajati sklep, da bi naj Sodišče prve stopnje s tem priznalo, da bi se lahko pobiranje protidampinških dajatev izvedlo na diskriminatoren način, in da bi naj menilo, da se ta določba ne uporablja za položaj v primeru, o katerem odloča. Očitek družbe Chemi-Con torej ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
Drugi del drugega pritožbenega razloga
41. Z drugim delom drugega pritožbenega razloga družba Chemi-Con prav tako zatrjuje, da naj bi v točki 58 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje menilo, da ima Svet diskrecijsko pravico, ki mu dopušča, da ne uporabi člena 9(5) osnovne uredbe za postopke, urejene s členom 11(2) iste uredbe.
42. Vendar pa, s tem da je odločilo , da se Svet ni dolžen vzdržati uporabe člena 11(2) osnovne uredbe in da ta pomeni posebno določbo v razmerju do člena 9(5) iste uredbe, Sodišče prve stopnje nikakor ni menilo, da lahko Svet na podlagi diskrecijske pravice odloči, da slednje določbe ne bo uporabil za postopke pregleda. Tako kot sta poudarila Svet in Komisija, je uporaba navedenega člena 9(5) za položaje, kakršen je v tem primeru, za Sodišče prve stopnje nedvoumna, očitek družbe Chemi-Con pa ni utemeljen in ga je treba zavrniti.
43. Poleg tega, v primeru, ko bi bilo treba ta očitek razumeti kot nasprotovanje dejstvu, da za Sodišče prve stopnje člen 9(5) osnovne uredbe ne nasprotuje uporabi člena 11(2) iste uredbe v tem primeru, je treba ugotoviti, da se tak očitek združuje z navajanjem, navedenim v okviru tretjega pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje pri uporabi načela enakega obravnavanja. V tem primeru Sodišču v nobenem primeru ne bi bilo treba poglobiti preučevanja tega očitka v zvezi s pritožbenim razlogom, ki izhaja iz nepravilne uporabe prava pri razlagi navedenega člena 9(5).
44. Glede na zgoraj navedena stališča je treba drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje pri razlagi člena 9(5) osnovne uredbe, zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog
45. S prvim delom tretjega pritožbenega razloga družba Chemi-Con uveljavlja, da na podlagi obrazložitve iz točke 57 izpodbijane sodbe ni mogoče razumeti razloga, zaradi katerega je Sodišče prve stopnje odločilo, da razlika v obravnavanju, ki obstaja med uvozom iz Japonske in tistim iz Združenih držav Amerike in Tajske, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja. Po njenem mnenju iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja dovolj jasno, ali je Sodišče prve stopnje ocenilo, da položaj uvoza iz Japonske ni bil primerljiv s tistim uvoza iz Združenih držav ali Tajske, ali pa je menilo, da sta ta položajaprimerljiva, da pa je bila razlika v obravnavanju utemeljena zaradi obstoja „znatnih objektivnih razlik“. Družba Chemi-Con opozarja, da se v sodni praksi, navedeni v točki 52 izpodbijane sodbe, uporablja slednje merilo.
46. V tem smislu zadošča ugotovitev, kakor priznava družba Chemi-Con sama v pritožbi, da iz točke 57 izpodbijane sodbe implicitno izhaja, da so po mnenju Sodišča prve stopnje položajiuvoza iz treh zgoraj navedenih držav primerljivi, ampak da je njihovo različno obravnavanje utemeljeno. Dejansko, čeprav Sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da gre za primerljive položaje, je navedlo več okoliščin, ki so zadevnim položajemskupne, kot so podobnost uvoženih izdelkov, dejstvo, da so bili zadevni uvozi predmet preiskav, izvedenih sočasno in v istem obdobju, kakor tudi okoliščina, da so te preiskave privedle do podobnih ugotovitev glede obstoja dampinga, škode in interesa Skupnosti. Šele po določitvi teh skupnih elementov je Sodišče prve stopnje opredelilo razlog, na podlagi katerega se lahko utemelji različno obravnavanje teh položajev. Obrazložitev v navedeni točki 57 torej ni niti dvoumna niti nezadostna.
47. Z drugim delom tretjega pritožbenega razloga družba Chemi-Con zatrjuje, da zgolj dejstvo, da je bila začetna preiskava uvoza iz Združenih držav in Tajske urejena z določbo osnovne uredbe, drugačno od tiste, ki se nanaša na pregled zaradi izteka ukrepov, ne pomeni „znatnih objektivnih razlik“, ki bi utemeljevale sporno različno obravnavanje. Sodišču prve stopnje očita zlasti to, da se je oprlo na zgoraj navedeno sodbo v zadevi Sermes, glede na to, da naj bi bila razlika v pravni podlagi, upoštevana v tej sodbi, znatno večja od tiste, ki obstaja med dvema določbama iste uredbe Sveta. Družba Chemi-Con v tem smislu opozarja, da je bila v zadevi, ki je vodila do te sodbe, pravna podlaga za razliko v obravnavanju določba primarnega prava Skupnosti. V tem primeru naj bi bila pravna podlaga za razliko v obravnavanju le člen 11(2) osnovne uredbe, ki ne more biti obravnavan kot pravilo, ki je hierarhično nadrejeno členu 9(5) iste uredbe.
48. Takoj je treba je ugotoviti, da argumentacija, ki jo je razvila družba Chemi-Con, temelji na preveč površnem branju izpodbijane sodbe. Res je, da se Sodišče prve stopnje v njenih točkah 57 in 58 v bistvu omeji na navedbo, da je pravna podlaga za razliko v obravnavanju v škodo uvoza iz Japonske člen 11(2) osnovne uredbe, ki je posebno pravilo, ki določa pobiranje protidampinških dajatev v času čakanja na rezultate pregleda zaradi izteka ukrepa. Vendar pa je treba prav tako upoštevati točke od 54 do 56 iste sodbe, v katerih Sodišče prve stopnje opisuje bistvene značilnosti začetne preiskave in pregleda zaradi izteka ukrepa, ki sta dva protidampinška postopka, urejena z različnimi pravili, določenimi v navedeni uredbi. Med opisovanjem teh temeljnih značilnosti se je Sodišče prve stopnje prav tako sklicevalo ne le na dejstvo, da sta ta postopka urejena z različnimi določbami, temveč v večji meri na razloge, ki so vodili zakonodajalca Skupnosti, da je v tej uredbi določil, da se posebna pravila uporabljajo za vsakega od teh postopkov.
49. Iz tega sledi, da se sklicevanja Sodišča prve stopnje na člen 11(2) osnovne uredbe kot na pravno podlago za različno obravnavanje uvozov, ki so predmet pregleda, in tistih, ki vodijo do začetne preiskave, ne sme razumeti s strogo formalnega vidika obstoja te posebne določbe. To sklicevanje namreč samo po sebi nujno pomeni, da se glede na to, da navedena uredba izrecno določa, da protidampinški ukrep, ki se izteka, ostane v veljavi v času čakanja na rezultate pregleda, če se ta izvaja, lahko sklepa, da je postopek pregleda načeloma objektivno drugačen od postopka začetne preiskave, ki je urejen z drugimi določbami iste uredbe.
50. Objektivna razlika, ki obstaja med tema postopkoma, temelji na dejstvu, da je uvoz, ki je predmet postopka pregleda, tisti, za katerega so bili že uvedeni dokončni protidampinški ukrepi in v zvezi s katerimi je bilo načeloma predloženo dovolj dokaznega gradiva za ugotovitev, da bi ukinitev teh ukrepov verjetno spodbudila nadaljevanje ali vnovičen pojav dampinga in škode. Nasprotno pa je v primeru, ko je uvoz predmet začetne preiskave, namen te ravno ugotoviti obstoj, stopnjo in učinek vsakega zatrjevanega dampinga, četudi uvedba take preiskave predpostavlja obstoja dokaznega gradiva za utemeljitev začetka takega postopka. Treba je torej ugotoviti, da je bila, onstran formalnega vidika, na katerega je opozorilo Sodišče prve stopnje v točki 57 izpodbijane sodbe, ugotovljena razlika v obravnavanju v tem primeru utemeljena z vsebinskega stališča, saj, glede na ustrezne določbe osnovne uredbe, uvoz, ki je privedel do uvedbe dokončne protidampinške dajatve s strani Sveta, zaradi svojega porekla ni bil v enakem položaju, kot je položaj podobnega uvoza s poreklom iz drugih virov, in ki je bil zgolj predmet začetne preiskave.
51. Zato je Sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da razlika v obravnavanju, ki obstaja med uvozom iz Japonske in tistim iz Združenih držav, kakor tudi Tajske, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja.
52. Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe prav tako pravilno razsodilo, da se Svet ni bil dolžen vzdržati uporabe člena 11(2) osnovne uredbe na podlagi člena 9(5) iste uredbe. Načelo, določeno s slednjo določbo namreč ne zahteva, naj bi Svet, ko odloči, da bo zaključil postopek pregleda zato, ker ni bila uvedena nobena dokončna protidampinška dajatev na uvoz, ki je v podobnem položaju kot tisti, ki je predmet pregleda, ki pa izhaja iz drugih virov in je bil predmet začetne preiskave, ponovno vzpostavil popolno enakost obravnavanja glede pobiranja dajatev na uvoz v teh različnih položajih .
53. V tem primeru je Svet presodil, da je treba retroaktivni učinek odločbe, s katero se je zaključil postopek pregleda, ki se je nanašal na podoben uvoz s poreklom iz Japonske, določiti od 28. februarja 1999, datuma, od katerega je bilo sprejeto, da se dokončni protidampinški ukrepi glede uvoza VAEK s poreklom iz Združenih držav in Tajske ne bodo uvedli. Ob upoštevanju objektivnih razlogov, ki omogočajo posebno obravnavanje uvoza, ki je predmet postopka pregleda, je treba ugotoviti, da Svet s tem ni prekoračil pristojnosti, ki jih ima na tem področju.
54. Glede na te navedbe je treba tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilno uporabo prava s strani Sodišča prve stopnje pri uporabi načela enakega obravnavanja, zavrniti.
55. Ker nobenemu od pritožbenih razlogov družbe Chemi-Con ni bilo ugodeno, je treba pritožbo zavrniti.
Stroški
56. V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Svet predlagal, naj se družbi Chemi-Con naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo njenih stroškov, kakor tudi stroškov Sveta na tej stopnji. V skladu s odstavkom 4 navedenega člena 69 Komisija nosi svoje stroške.
IzrekIz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Europe Chemi-Con (Nemčija) GmbH se naloži plačilo njenih stroškov, kakor tudi stroškov Sveta Evropske unije na tej stopnji.
3) Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo svojih stroškov.
Top