Zadeva C-70/03
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Kraljevini Španiji
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 93/13/EGS – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Pravila o razlagi – Kolizijska pravila“
Povzetek sodbe
1. Približevanje zakonodaj – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Pravilo za potrošnika najugodnejše razlage ob dvomu glede pomena pogoja – Razlika med tožbami posameznega potrošnika in kolektivnimi opustitvenimi tožbami
(Direktiva Sveta 93/13, člena 5 in 7(2))
2. Približevanje zakonodaj – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Pogodba, za katero se uporabi pravo države nečlanice in je tesno povezana z ozemljem držav članic – Pojem „tesna povezanost“ – Navezne okoliščine, navedene v členu 5(2) konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih – Izključitev
(Rimska konvencija z dne 19. junija 1980, člen 5; Direktiva Sveta 93/13, člen 6(2))
1. Pojasnilo iz tretjega stavka člena 5 Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, po katerem pravilo o prevladi razlage, ki je za potrošnika najugodnejša, ob dvomu glede pomena pogoja ne velja pri „opustitvenih“ tožbah iz člena 7(2) Direktive, pomeni normativno in obvezujoče pravilo, ki podeljuje potrošnikom pravice in prispeva k določitvi cilja, ki ga želi doseči ta direktiva.
Tako določeno razliko glede pravila o razlagi med tožbami posameznega potrošnika in opustitvenimi tožbami, ki jih vlagajo osebe ali organizacije, ki predstavljajo skupni interes potrošnikov, je namreč mogoče razložiti z različnim namenom teh tožb. V prvem primeru so sodišča ali pristojni organi dolžni, da in concreto presodijo o nedovoljenosti pogoja v že sklenjeni pogodbi, medtem ko morajo v drugem primeru in abstracto presoditi o nedovoljenosti pogoja, ki ga je mogoče vključiti v pogodbe, ki še niso bile sklenjene. V prvem primeru je posamično prizadeti potrošnik takoj deležen razlage, ki je zanj ugodna. Nasprotno pa v drugem primeru za to, da bi preventivno dosegli ugoden rezultat za celoto potrošnikov, pogoja ob dvomu ni treba razlagati v tem smislu, da vsebuje zanje ugodne učinke. Objektivna razlaga tako omogoča, da se pogosteje prepove uporaba nejasnega ali dvoumnega pogoja, kar ima za posledico širše varstvo potrošnikov.
(Glej točki 16 in 17.)
2. Člen 6(2) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, v skladu s katerim države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, ker je za pravo, ki se uporablja za pogodbo, izbral pravo države nečlanice, če je pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic, je treba razlagati tako, da je namerno nejasen pojem „tesna povezanost“, ki omogoča upoštevanje različnih naveznih okoliščin glede na okoliščine primera, mogoče uresničiti z domnevami. V nasprotju s tem ta nikakor ne more biti omejen s kombinacijo vnaprej določenih naveznih meril, kot so kumulativni pogoji o prebivališču in o sklenitvi pogodbe iz člena 5 Konvencije z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih.
(Glej točki 32 in 33.)
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 9. septembra 2004(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 93/13/EGS – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Pravila o razlagi – Kolizijska pravila“
V zadevi C-70/03,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES,
vložene 17. februarja 2003,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata I. Martínez del Peral in M. França, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Kraljevini Španiji, ki jo zastopa L. Fraguas Gadea, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, A. Rosas, sodnik, in R. Silva de Lapuerta, sodnica,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. aprila 2004
izreka naslednjo
Sodbo
1 Komisija Evropskih skupnosti v svoji tožbi predlaga Sodišču, naj ugotovi, ali Kraljevina Španija, s tem da ni pravilno prenesla v svoje notranje pravo členov 5 in 6(2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, str. 29, v nadaljevanju: Direktiva), ni izpolnila obveznosti iz Pogodbe ES in iz te direktive.
2 Namen Direktive je v skladu s členom 1(1) približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
3 Skladno s členom 10(1) Direktive so morale države članice sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 1994.
4 Prenos Direktive v španski pravni red temelji na Ley 7/1998 sobre Condiciones Generales de la Contratación (zakon z dne 13. aprila 1998, o splošnih pogojih, ki se uporabljajo za pogodbe, Boletín Oficial del Estado št. 89 z dne 14. aprila 1998, str. 12304, v nadaljevanju: zakon št. 7/1998), ki je spremenil Ley 26/1984 General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios (splošni zakon z dne 19. julija 1984 o varstvu potrošnikov in uporabnikov, Boletín Oficial del Estado št. 176 z dne 24. julija 1984, str. 21686, v nadaljevanju: spremenjeni zakon št. 26/1984).
Predhodni postopek
5 Komisija je, potem ko je Kraljevini Španiji omogočila predložitev njenih stališč, nanjo 25. maja 2000 naslovila obrazloženo mnenje, v katerem ji je očitala, da je nepravilno prenesla člena 5 in 6(2) Direktive, in jo pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem v dveh mesecih od njegovega prejema.
6 Španska vlada je v dopisu z dne 27. septembra 2000 navedla razloge, zakaj meni, da je te določbe Direktive prenesla pravilno.
7 Ker je Komisija presodila, da odgovor Kraljevine Španije na obrazloženo mnenje ni zadovoljiv, je vložila to tožbo.
Prvi očitek: nepravilen prenos člena 5 Direktive
Pravni okvir
Direktiva
8 Člen 5 Direktive določa:
„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. To pravilo o razlagi ne velja v okviru postopkov iz člena 7(2).“
9 Tožbe, na katere se nanaša člen 7(2) Direktive, so tako imenovane „opustitvene“ tožbe, to pomeni postopki, „na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni, tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev“.
Nacionalna ureditev
10 Člen 10(2) spremenjenega zakona št. 26/1984 določa:
„V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna.“
11 Člen 6(2) zakona št. 7/1998 določa:
„Dvomi pri razlagi nejasnih splošnih pogojev so razrešeni v korist stranke, ki je te pogoje sprejela.“
Tožbeni razlogi in trditve strank
12 Komisija očita Kraljevini Španiji, da nacionalni zakonodajalec ni natančno določil, da pravilo o razlagi, ki je ugodna za potrošnika, ne velja v okviru skupinskih opustitvenih tožb iz člena 7(2) Direktive. Ta opustitev bi lahko ogrozila učinkovitost takih tožb, saj bi prodajalec ali ponudnik, sklicujoč se na pravilo o razlagi, ki je za potrošnika najugodnejša, lahko dosegel to, da pogoj, ki ni jasen in bi ga bilo mogoče razlagati kot nedovoljeni pogoj, ne bi bil prepovedan.
13 Španska vlada poudarja, da zadevno pravilo o razlagi velja le za posamične tožbe in da v primeru skupinskih tožb velja pravilo o objektivni razlagi. Dodaja, da španska zakonodaja, ki ponuja večje varstvo kot to, ki ga predvideva Direktiva, vsebuje seznam pogojev, ki se vedno štejejo za nedovoljene. Obvezujoča narava tega seznama naj bi bila v nasprotju s tem, da bi bilo mogoče s sklicevanjem na razlago, ki je ugodna za potrošnika, onemogočiti opustitvene tožbe.
Presoja Sodišča
14 Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 7 sklepnih predlogov, to, v čemer stranki ne soglašata glede prvega očitka, ni toliko vsebina obveznosti iz člena 5 Direktive, kot so oblika in sredstva, s katerimi je treba to obveznost prenesti v notranje pravo.
15 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav prenos direktive ne zahteva nujno zakonodajnega postopka v vsaki državi članici, je kljub temu neizogibno, da zadevno nacionalno pravo zagotavlja popolno uporabo direktive in da je pravni položaj, ki izhaja iz tega prava, dovolj natančno opredeljen in jasen, da se upravičenci lahko seznanijo s celoto svojih pravic in da se, če je potrebno, nanje lahko sklicujejo pred nacionalnimi sodišči (glej zlasti sodbi z dne 10. maja 2001 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-144/99, Recueil, str. I-3541, točka 17, in z dne 7. maja 2002 v zadevi Komisija proti Švedski, C-478/99, Recueil, str. I-4147, točka 18).
16 Razliko, ki je glede pravila o razlagi, ki se uporablja, v členu 5 Direktive določena med tožbo posameznega potrošnika in opustitvenimi tožbami, ki jih vlagajo osebe ali organizacije, ki predstavljajo skupni interes potrošnikov, je mogoče razložiti z različnim namenom teh tožb. V prvem primeru so sodišča ali pristojni organi poklicani, da in concreto presodijo o nedovoljenosti pogoja v že sklenjeni pogodbi, medtem ko morajo v drugem primeru in abstracto presoditi o nedovoljenosti pogoja, ki ga je mogoče vključiti v pogodbe, ki še niso bile sklenjene. V prvem primeru je posamično prizadeti potrošnik takoj deležen razlage, ki je zanj ugodna. Nasprotno pa v drugem primeru za to, da bi preventivno dosegli ugodni rezultat za celoto potrošnikov, pogoja v primeru dvoma ni treba razlagati v tem smislu, da vsebuje zanje ugodne učinke. Objektivna razlaga tako omogoča, da se pogosteje prepove uporaba nejasnega ali dvoumnega pogoja, kar ima za posledico širše varstvo potrošnikov.
17 Iz tega sledi, da je pojasnilo iz člena 5, tretji stavek, Direktive normativno in obvezujoče pravilo, ki podeljuje potrošnikom pravice in prispeva k določitvi cilja, ki ga želi doseči ta direktiva.
18 Španska vlada ni dokazala, da je ta cilj mogoče doseči v nacionalnem pravnem redu.
19 V zvezi s trditvijo španskih oblasti, da se pravilo o razlagi, ki je ugodna za potrošnike, nanaša le na posamične tožbe, je treba poudariti, da Kraljevina Španija ni navedla nobene določbe iz svojega pravnega reda niti nobene odločbe nacionalnih sodišč, ki bi podpirali to tezo.
20 Treba je namreč ugotoviti, da člen 10(2) spremenjenega zakona št. 26/1984 in člen 6(2) zakona št. 7/1998 uvajata splošno pravilo o razlagi, ki je ugodna za potrošnika, brez kakršne koli omejitve, in da člen 12 zakona št. 7/1998 o skupinskih opustitvenih tožbah ne vsebuje nobene izjeme glede uporabe tega pravila o razlagi.
21 Obseg teh določb je utrjen z mestom, ki ga zavzemajo v nacionalni ureditvi. Člen 10 spremenjenega zakona št. 26/1984 je namreč vključen v poglavje II tega zakona, z naslovom „Varstvo ekonomskih in socialnih interesov“, medtem ko je člen 6 zakona št. 7/1998 del poglavja I tega zakona, naslovljenega „Splošne določbe“. Ti naslovi kažejo na to, da gre za določbe splošne uporabe, ki ne vsebujejo nobene omejitve glede posamičnih primerov skupinskih opustitvenih tožb.
22 Zato je treba šteti, da je prvi očitek utemeljen.
Drugi očitek: nepravilen prenos člena 6(2) Direktive
Pravni okvir
Direktiva
23 Člen 6(2) Direktive določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, zaradi tega, ker je za pravo, ki se uporablja za pogodbo, izbral pravo države nečlanice, če je pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic.“
Nacionalna ureditev
24 Člen 10a (3) spremenjenega zakona št. 26/1984 določa:
„Pravila o varstvu potrošnikov pred nedovoljenimi pogoji veljajo ne glede na pravo, ki so ga stranke izbrale za urejanje pogodbe, saj je tako določeno v členu 5 Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih iz leta 1980.“
25 Člen 3(2) zakona št. 7/1998 določa:
„Brez poseganja v določbe mednarodnih pogodb in dogovorov se [ta zakon] uporablja tudi za pogodbe, za katere velja tuje pravo, če je stranka, ki je pogoje sprejela, izrazila soglasje na španskem ozemlju in če ima tam svoje običajno prebivališče.“
Rimska konvencija
26 V skladu s členom 5(1) Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL L 266, str. 1, v nadaljevanju: Rimska konvencija), se ta člen uporablja za „pogodbe, katerih predmet je dobava premičnih stvari ali opravljanje storitev za osebo (potrošnika) za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot gospodarsko ali poklicno dejavnost te osebe, ali za pogodbe o financiranju take dobave ali storitev“. V skladu z odstavkoma 4 in 5 se člen 5 ne uporablja za prevozne pogodbe, razen če te po skupni ceni predvidevajo kombinacijo potovanja in nastanitve, niti za pogodbe o opravljanju storitev, če se storitve za potrošnika opravijo izključno zunaj države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče.
27 Člen 5(2) Rimske konvencije določa:
„[I]zbira prava s strani pogodbenih strank ne sme pripeljati do izključitve prisilnih določb o varstvu potrošnika po pravu države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče:
– če sklenitev pogodbe izhaja iz posebne ponudbe za potrošnika ali reklame v tej državi in je potrošnik v tej državi opravil vsa pravna dejanja za sklenitev pogodbe,
ali
– če je druga pogodbena stranka ali njen zastopnik prevzel potrošnikovo naročilo v tej državi,
ali
– če gre za pogodbo o prodaji stvari in je potrošnik potoval iz te države v drugo državo, kjer je oddal svoje naročilo, pod pogojem, da je potrošnikovo potovanje organiziral prodajalec, da bi ga spodbudil k nakupu.“
Tožbeni razlogi in trditve strank
28 Komisija navaja, da je cilj člena 6(2) Direktive varstvo vseh potrošnikov v vseh pogodbah, sklenjenih s prodajalcem ali ponudnikom, medtem ko člen 10a spremenjenega zakona št. 26/1984 določa to varstvo le za nekatere vrste pogodb, in sicer za tiste iz člena 5(1) Rimske konvencije, in to le, če so izpolnjeni določeni pogoji, in sicer tisti iz člena 5(2). Ti pogoji naj bi bili strožji kot edini pogoj, določen v členu 6(2) Direktive, ki zahteva le to, da je „pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic“.
29 Po mnenju španske vlade iz koherentne razlage nacionalnih določb o varstvu potrošnikov pred nedovoljenimi pogoji izhaja, da so te obvezujoče ne glede na pravo, ki so ga stranke izbrale za urejanje pogodbe. Navaja, da člen 3(2) zakona št. 7/1998 določa obvezno uporabo teh nacionalnih določb, to je varstva, ki je dodeljeno z Direktivo, za pogodbe, ki jih ureja tuje pravo, ko je stranka, ki je pogoje sprejela, izrazila soglasje na španskem ozemlju in ima tam prebivališče. Tako naj bi se pojem „tesno povezana z ozemljem držav članic“ v smislu člena 6(2) Direktive udejanjil v primeru pogodb, ki so povezane s španskim pravom.
Presoja Sodišča
30 Kot izhaja iz njene šeste uvodne izjave, je cilj Direktive „zaščit[a] državljana v vlogi potrošnika pri nakupu blaga in storitev s pogodbami, ki jih urejajo predpisi drugih držav članic“ (glej glede tega zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski, točka 18, in Komisija proti Švedski, točka 18). Člen 6(2) Direktive dopolnjuje to določbo. Kot izhaja iz dvaindvajsete uvodne izjave Direktive, ta določba želi odstraniti nevarnost, da bi bil v nekaterih primerih potrošnik prikrajšan za varstvo Skupnosti, če se določi, da se za pogodbo uporablja pravo države nečlanice. V ta namen v pogodbenih razmerjih, ki vključujejo države nečlanice, določa ohranitev varstva, ki ga ta direktiva daje potrošnikom v pogodbenih razmerjih znotraj Skupnosti, če je pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic.
31 Glede materialnega področja uporabe varstva, ki ga daje Direktiva, iz členov 1(1) in 3(1) izhaja, da ta za vse pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, zajema pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično. Res je, kot je pravilno navedla Komisija, da ima člen 10a spremenjenega zakona št. 26/1984 bolj omejeno področje uporabe, ker velja samo za vrste pogodb iz člena 5(1), (4) in (5) Rimske konvencije. Vendar pa je, kot je poudarila španska vlada, ta vrzel zapolnjena s členom 3(2) zakona št. 7/1998, ki velja za vse pogodbe, sklenjene na temelju splošnih določb, ne da bi se stranki dogovorili posamično.
32 Glede povezanosti s Skupnostjo se člen 6(2) Direktive omejuje na navedbo, da mora biti pogodba „tesno povezana z ozemljem držav članic“. Ta splošna določba omogoča upoštevanje različnih naveznih okoliščin glede na okoliščine primera.
33 Čeprav je morda mogoče namerno nejasen pojem „tesno povezana“, ki ga je izbral zakonodajalec Skupnosti, uresničiti z domnevami, pa ta nikakor ne more biti omejen s kombinacijo vnaprej določenih naveznih meril, kot so kumulativni pogoji o prebivališču in o sklenitvi pogodbe iz člena 5 Rimske konvencije.
34 S tem ko se sklicujejo na to zadnjo določbo, izrecno, ko gre za člen 10a spremenjenega zakona št. 26/1984, in domnevno, ko gre za člen 3(2) zakona št. 7/1998, določbe španskega pravnega reda, ki naj bi prenesle člen 6(2) Direktive, vnašajo omejitev, ki je nezdružljiva s stopnjo varstva, ki jo Direktiva določa.
35 Iz tega sledi, da je tudi drugi očitek utemeljen.
36 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija, s tem da v svoje notranje pravo ni pravilno prenesla členov 5 in 6(2) Direktive, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.
Stroški
37 Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Kraljevina Španija, s tem da v svoje notranje pravo ni pravilno prenesla členov 5 in 6(2) Direktive Sveta št. 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.
2) Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.
Podpisi
* Jezik postopka: španščina.
Top