Združeni zadevi C-128/03 in C-129/03
AEM SpA in AEM Torino SpA
proti
Autorità per l’energia elettrica e per il gas in drugim
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato)
„Notranji trg z električno energijo – Zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo – Državne pomoči – Direktiva 96/92/ES – Dostop do omrežja – Načelo prepovedi diskriminacije“
Sklepni predlogi generalne pravobranilke C. Stix-Hackl, predstavljeni 28. oktobra 2004
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 14. aprila 2005.
Povzetek sodbe
1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi, ki razlikujejo med podjetji glede dajatev, pri čemer to razlikovanje izhaja iz narave in splošne ureditve zadevnega sistema dajatev – Izključitev
(člen 87 ES)
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Način financiranja pomoči – Vključitev – Pogoj – Način financiranja, ki je sestavni del ukrepa pomoči – Zveza med parafiskalno dajatvijo in pomočjo, ki je v obvezni namembnosti
3. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za vzpostavitev in delovanje notranjega trga z električno energijo – Direktiva 96/92 – Pravilo nediskriminatornega dostopa do nacionalnega omrežja za prenos električne energije – Sprejetje prehodnega ukrepa, ki zgolj določenim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga povečanje pristojbine za dostop do tega omrežja in za njegovo uporabo, da bi države članice izravnale korist, ki jo imajo ta podjetja zaradi liberalizacije trga – Dopustnost
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/92, členi 7(5), 8(2) in 16)
1. Pojem državne pomoči v smislu člena 87(1) ES je splošnejši kot pojem subvencije, saj ne zajema zgolj pozitivnih dajatev, kot so same subvencije, ampak tudi ukrepe, ki pod različnimi oblikami zmanjšujejo običajna bremena proračuna podjetja. Vendar pojem pomoči ne obsega ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji glede dajatev, kadar to razlikovanje izhaja iz narave in splošne ureditve spornega sistema dajatev. To je podano v primeru ukrepa, ki le podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki prihaja iz hidroelektrarn in geotermalnih elektrarn, začasno nalaga zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega omrežja za prenos električne energije in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki so jo imela z liberalizacijo trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo. Zato to razlikovanje samo po sebi ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 ES.
(Glej točk 38, 39, 43 in točko 1 izreka.)
2. Način financiranja pomoči pa lahko privede do nezdružljivosti celotnega programa pomoči, ki se namerava financirati, s skupnim trgom. Zato pomoči ni mogoče preverjati ločeno od učinkov njenega načina financiranja. Ravno nasprotno, Komisija mora pri pregledu ukrepa pomoči nujno upoštevati način financiranja pomoči, če je ta sestavni del ukrepa. Vendar morata biti, da bi se parafiskalna dajatev lahko štela za sestavni del ukrepa pomoči, parafiskalna dajatev in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje nujno povezani, in sicer tako, da so prihodki od parafiskalne dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči. Le v primeru, če taka vez obstaja, prihodki od parafiskalne dajatve neposredno vplivajo na višino pomoči in na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom. Iz tega sledi, da je, kadar sta zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega omrežja za prenos električne energije in za njegovo uporabo ter nacionalni program pomoči povezana, v smislu, da se prihodek od zvišanja nujno nameni za financiranje te pomoči, navedeno zvišanje sestavni del tega programa in ga je torej treba preučiti skupaj z njim.
(Glej točke od 45 do 47 in točko 1 izreka.)
3. Členi 7(5), 8(2) in 16 Direktive 96/92 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo ter splošno načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz so, na eni strani prepovedujejo različno obravnavanje podobnih položajev, na drugi strani pa enako obravnavanje različnih položajev. Pravilo nediskriminatornega dostopa do nacionalnega omrežja za prenos električne energije, ki ga vzpostavlja Direktiva 96/92, pa ne nasprotuje temu, da država članica sprejme začasni ukrep, ki le nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga zvišanje pristojbine za dostop do tega omrežja in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki je tem podjetjem nastala v prehodnem obdobju s spremembo pravnega okvira zaradi liberalizacije trga z električno energijo, ki izhaja iz prenosa navedene direktive. Ta ukrep namreč različno obravnava nepodobne položaje. Kljub temu pa se mora predložitveno sodišče prepričati, da zvišanje pristojbine ne presega tistega, kar je nujno za izravnavo omenjene koristi.
(Glej točke od 56 do 60 in točko 2 izreka.)
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 14. aprila 2005(*)
„Notranji trg z električno energijo – Zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo – Državne pomoči – Direktiva 96/92/ES – Dostop do omrežja – Načelo prepovedi diskriminacije“
V združenih zadevah C-128/03 in C-129/03,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, naslovljena na Sodišče z odločbama Consiglio di Stato (Italija) z dne 14. januarja 2003, ki sta na Sodišče prispeli 24. marca 2003, v postopkih
AEM SpA (C-128/03),
AEM Torino SpA (C-129/03)
proti
Autorità per l'energia elettrica e per il gas in drugi,
ob udeležbi:
ENEL Produzione SpA,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, A. Borg Barthet, S. von Bahr (poročevalec), J. Malenovský in U. Lõhmus, sodniki,
generalna pravobranilka: C. Stix-Hackl,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. septembra 2004,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za AEM SpA in AEM Torino SpA O. Brouwer in T. Salonico, odvetnika,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z M. Fiorillijem, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Di Bucci in H. Støvlbæk, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 28. oktobra 2004
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 87 ES in Direktive 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 1997, L 27, str. 20), predvsem njenih členov 7 in 8.
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru tožb, ki sta jih vložili družbi AEM SpA (v nadaljevanju: AEM) in AEM Torino SpA (v nadaljevanju: AEM Torino) in s katerima sta ti družbi napadli sklepa Autorità per l’energia elettrica e per il gas (agencija za električno energijo in plin, v nadaljevanju: AEEG) in dekret ministra, ki nekaterim hidroelektrarnam in geotermalnim elektrarnam predpisuje zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Direktiva 96/92 s členom 1 „vzpostavlja skupna pravila za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije. Določa pravila organizacije in delovanja elektroenergetskega sektorja, dostop do trga, merila in postopke javnega razpisa in podeljevanja dovoljenj ter obratovanje sistemov“.
4 Člen 7(1) in (5) Direktive 96/92 določa:
„1. Države članice uradno imenujejo ali zahtevajo od podjetij, ki imajo v lasti prenosne sisteme, da uradno imenujejo za čas, ki ga morajo določiti države članice ob upoštevanju učinkovitosti in gospodarskega ravnotežja, upravljavca sistema, ki je odgovoren za obratovanje, vzdrževanje in, če je potrebno, razvoj prenosnega sistema na določenem območju in njegovih povezovalnih vodov z drugimi sistemi zato, da se zajamči zanesljivost dobav.
[...]
5. Upravljavec omrežja ne sme diskriminirati posameznih uporabnikov sistema ali vrst uporabnikov sistema, posebno ne v korist svojih podružnic ali delničarjev.“
5 Člen 8 od (1) do (3) iste direktive določa:
„1. Upravljavec prenosnega omrežja je odgovoren za dispečerstvo proizvodnih naprav na svojem področju in za določanje uporabe povezovalnih vodov z drugimi sistemi.
2. Brez poseganja v dobavo električne energije na podlagi pogodbenih obveznosti, skupaj s tistimi, ki izhajajo iz razpisnih pogojev, se dispečerstvo proizvodnih naprav in uporaba povezovalnih vodov določi na podlagi meril, ki jih lahko odobri država članica in ki morajo biti objektivna, objavljena in uporabljena nediskriminatorno, kar zagotavlja pravilno delovanje notranjega trga z električno energijo. Merila upoštevajo vrstni red gospodarnosti proizvodnje električne energije iz razpoložljivih naprav, prenosov preko povezovalnih vodov in tehnične omejitve sistema.
3. Država članica lahko zahteva od upravljavca sistema, da pri dispečerstvu proizvodnih naprav daje prednost proizvodnim napravam, ki uporabljajo obnovljive vire energije ali odpadke ali ki hkrati proizvajajo toploto in električno energijo.“
6 Člen 24(1) navedene direktive določa:
„1. Tiste države članice, kjer se obveznosti ali zajamčeno obratovanje, ki so bili določeni pred začetkom veljavnosti te direktive, ne morejo izpolnjevati zaradi določb te direktive, lahko zaprosijo za prehodni režim, ki ga Komisija lahko odobri, ob upoštevanju, med drugim, velikosti sistema, ravni medsebojnih povezav omrežja in organiziranosti elektrogospodarstva. Preden se odloči, Komisija ob upoštevanju stopnje zaupnosti obvesti države članice o teh vlogah. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.“
7 Člen 24(2) Direktive 96/92 podrobneje določa, da je prošnje za predhodni režim Komisiji treba predložiti najpozneje v enem letu po začetku veljavnosti te direktive.
Nacionalna ureditev
8 Decreto legislativo št. 79 z dne 16. marca 1999 o izvedbi Direktive 96/92/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (Gazzetta ufficiale della Repubblica italiana, št. 75 z dne 31. marca 1999, str. 8, v nadaljevanju: Decreto legislativo št. 79/99) v svojem členu 3(10) določa, da se upravljavcu omrežja plača pristojbina za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo. Le-ta se določi neodvisno od geografske lokacije proizvodnih obratov in končnih odjemalcev ter vedno na podlagi nediskriminatornih meril. To pristojbino določi AEGG, ki tudi prilagodi svojo tarifo.
9 Člen 3(11) Decreto legislativa št. 79/99 določa, da splošni stroški omrežja električne energije zajemajo različne stroške: stroške raziskovalne dejavnosti, stroške razgradnje jedrskih elektrarn, ki so prenehale proizvodnjo, stroške zaprtja jedrskega gorivnega ciklusa in stroške povezanih in posledičnih dejavnosti. Te splošne stroške natančneje določa en ali več dekretov, ki jih Ministro dell’industria, del commercio e dell’artigianato (minister za industrijo, trgovino in obrtništvo) na predlog AEEG izda v soglasju z Ministrom del tesoro, del biliancio e della programmazione economica (minister za zakladništvo, proračun in gospodarsko načrtovanje).
10 Člen 2(1) dekreta z dne 26. januarja 2000 o določitvi splošnih stroškov elektroenergetskega sistema, ki ga je Ministro dell’industria, del commercio e dell’artigianato na predlog AEEG izdal v soglasju z Ministrom del tesoro, del bilancio e della programmazione economica (Gazzetta ufficiale della Repubblica italiana, št. 27 z dne 3. februarja 2000, str. 12, v nadaljevanju: dekret z dne 26. januarja 2000), določa, da splošne stroške elektroenergetskega sistema sestavljajo:
„a) odškodnina podjetjem za proizvodnjo in distribucijo, na podlagi meril iz tega dekreta, za del stroškov proizvodnje električne energije, ki se ne povrnejo zaradi izvedbe Direktive [96/92];
b) izravnava višje valorizacije, ki izhaja iz prenosa Direktive [96/92], električne energije, ki jo proizvedejo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, ki so bile na dan 19. februarja 1997 v lasti ali na voljo podjetjem za proizvodnjo in distribucijo;
c) stroški razgradnje zaprtih jedrskih elektrarn in zaprtja jedrskega gorivnega ciklusa ter s tem povezanih dejavnosti;
d) stroški raziskovalnih in razvojnih dejavnosti z namenom tehnološke inovacije, ki je v splošnem interesu za elektroenergetski sistem;
e) uporaba ugodnih tarifnih pogojev za dobavo električne energije, določenih z določbami člena 2(2), točka 4, sklepa [AEEG] št. 70/97 in dekreta, ki ga je dne 19. decembra 1995 izdal Ministro dell’industria, del commercio e dell’artigianato.“
11 Glede izravnave višje valorizacije, na katero se sklicuje člen 2(1)(b) dekreta z dne 26. januarja 2000, člen 3(3) istega dekreta pod naslovom „Obremenitve, ki izhajajo iz izvedbe Direktive [96/92]“ določa:
„da bi se vsaj delno izravnali splošni stroški elektroenergetskega sistema, se od 1. januarja 2000 za obdobje sedmih let, pod pogoji iz člena 5, povrne le znesek višje valorizacije električne energije, ki jo proizvedejo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, ki niso vključene v sistem prispevkov [, v korist novih obratov, ki uporabljajo obnovljive vire energije], v skladu z ukrepi Comitato interministeriale dei prezzi [medministrski odbor za cene] št. 15 z dne 12. julija 1989, št. 34 z dne 14. novembra 1990 in št. 6 z dne 29. aprila 1992, s poznejšimi spremembami. Določbe tega odstavka ne veljajo za obrate, katerih nominalna moč ne presega 3 MW, niti za črpalne hidroelektrarne.“
12 V skladu s členom 5(9) dekreta z dne 26. januarja 2000:
„Znesek višje valorizacije, ki ga je treba povrniti v obdobju iz člena 3(3), za leto 2000 ustreza priznanemu spremenljivemu strošku na enoto električne energije termalnih elektrarn, ki uporabljajo komercialna fosilna goriva v smislu člena 6(5) sklepa [AEEG] št. 70/97, za naslednja leta, za vsako elektrarno in za vsako dvomesečno obdobje, pa delu razlike med povprečno vrednostjo, ponderirano z veleprodajno ceno električne energije na nacionalnem trgu v različnih dvomesečnih obdobjih, pri čemer se za količnik uporabi količina električne energije, ki jo elektrarna proizvede v različnih dvomesečnih obdobjih, in fiksnimi povprečnimi stroški na enoto elektrarne, kot jih vsako leto, od 31. decembra preteklega leta dalje, določi [AEEG]. Ta del znaša 75 % za leti 2001 in 2002, 50 % za leti 2003 in 2004 ter 25 % za leti 2005 in 2006. Po tem datumu je ta del enak nič.“
13 Člen 2(1) in (2) sklepa AEEG št. 231/00 z dne 20. decembra 2000 in člen 2(1), (2) in (8) sklepa AEEG št. 232/00 z dne 20. decembra 2000 o opredelitvi zvišanja pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema in za njegovo uporabo, za električno energijo, ki jo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne proizvedejo v letih od 2000 do 2006 (redni dodatek h Gazzetta ufficiale della Repubblica italiana št. 4 z dne 5. januarja 2001, str. 13, v nadaljevanju: sklep št. 231/00 in sklep št. 232/00), za električno energijo, ki je sporna v členu 3(3) dekreta z 26. januarja 2000 in ki jo proizvedejo in vpeljejo v sistem obrati, ki so bili 19. februarja 1997 v lasti ali na voljo podjetjem za proizvodnjo in distribucijo, predpisujeta zvišanje pristojbine za uporabo sistema, ki pokriva dinamične storitve z izravnavanjem višje valorizacije v smislu člena 2(1)(b) dekreta z dne 26. januarja 2000.
14 Prihodek od zvišanja pristojbine iz členov 2 sklepov št. 231/00 in 232/00 (v nadaljevanju: zvišanje pristojbine) upravljavec omrežja v skladu s členom 3(1) navedenih sklepov vplača v „Cassa conguaglio per il settore elettrico“ (izravnalni sklad za elektroenergetski sektor, v nadaljevanju: izravnalni sklad). Člena 3(2) navedenih sklepov določata, da se ta plačila zbirajo na „Conto per la gestione della compensazione della maggiore valorizzazione dell’energia elettrica nella transizione“ (račun za izravnavo višje valorizacije električne energije v prehodnem obdobju). V skladu s členoma 3(3) istih sklepov se morebitni presežek na tem računu prenese na „Conto per nuovi impianti da fonti rinnovabili e assimilate“ (račun za nove obrate, ki uporabljajo obnovljive in enakovredne vire energije).
Spora o glavni stvari
15 Iz predložitvenih odločb izhaja, da sta AEM in AEM Torino pri Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia vložila tožbi zoper sklepa št. 231/00 in 232/00 ter njune osnovne in povezane predhodne akte, ki vključujejo dekret z dne 26. januarja 2000.
16 Ker sta bili ti tožbi zavrnjeni, sta AEM in AEM Torino vložila pritožbi pri Consiglio di Stato in predlagala razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi.
17 Consiglio di Stato je v predložitvenih odločbah zlasti navedlo, da AEM in AEM Torino zatrjujeta, da zvišanje pristojbine v celoti spada v ureditev subvencij za poslovanje določenih podjetij ali za proizvodnjo, ki se financira prek prelevmanov na dobave podjetij v sektorju, kar se šteje za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, ki je bila v tem primeru dodeljena, ne da bi se izvedel postopek, določen v Pogodbi ES. AEM in AEM Torino tudi zatrjujeta, da naj bi različna cena za dostop do prenosnega sistema, ki nekatera podjetja bolj obremeni, kršila temeljna načela Direktive 96/92 glede pristopa, vsakogar in brez diskriminacije, do tega sistema.
Vprašanji za predhodno odločanje
18 Po mnenju Consiglio di Stato iz celostne analize spornih določb izhaja, da zvišanje pristojbine temelji na potrebi, da se odpravijo neupravičene koristi in konkurenčna neravnotežja, ki so se pojavili v prvem obdobju, določenem med letoma 2000 in 2006, liberalizacije trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92.
19 V zvezi s tem poudarja, da so pred liberalizacijo podjetja za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki jo proizvajajo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, dejansko uporabljala tarifo, katere eden od elementov, element B, se je nanašal na strošek goriva. Vendar so podjetja del tega tarifnega elementa vplačevala v izravnalni sklad, ta pa ga je nato nakazoval termalnim elektrarnam, ki so edine nosile strošek goriva.
20 Izvedena sprememba naj bi navedenim podjetjem dvojno koristila. Na eni strani naj bi ta podjetja, zaradi ukinitve tarifnega elementa B za uporabnike zaprtega trga, ki je bil v preteklosti namenjen izravnalnemu skladu, lahko pridobila ceno, ki je na enak način določena na nacionalnem ozemlju za zaprti trg, za katerega še vedno velja tarifna ureditev na podlagi meril, ki naj bi še upoštevala strošek goriva, čeprav naj ga ta podjetja ne bi nosila. Na drugi strani pa naj bi se ta korist uporabila prav tako na prostem trgu za upravičene uporabnike, tako da bi bila veleprodajna cena na zaprtem trgu napotilo za dvostranske sporazume na prostem trgu. Ti koristi naj bi bili zgolj rezultat spremembe pravnega okvira zaradi liberalizacije sektorja in ne spremembe meril učinkovitosti in konkurenčnosti.
21 Consiglio di Stato podrobneje navaja, da je AEEG v informativnem sporočilu o tarifni ureditvi z dne 4. avgusta 1999 (v nadaljevanju: informativno sporočilo) poudarila, da bi ta višja valorizacija proizvodnje vodne in geotermalne energije, če bi bila predana v korist podjetjem za proizvodnjo in distribucijo, le-tem prinesla prihodke in bi kot neposredna posledica liberalizacije za omrežje električne energije ustvarila obremenitev, s čimer bi bile potrošniku vsiljene višje tarifne stopnje, ki ne bi temeljile na višjih stroških.
22 V informativnem sporočilu je še pojasnjeno, da „[se je] v primeru električne energije, ki jo proizvedejo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, […] tej posledici treba izogniti, s tem da se za to električno energijo predpiše zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema in za njegovo uporabo v smislu člena 3(10) Decreto legislativo št. 79/99, do izteka obstoječih koncesij za odvajanje vode za uporabo hidroelektrarn in za uporabo geotermalnih virov za termoelektrarne. Prihodek teh zvišanj bi se lahko uporabil za izravnavo morebitnih nasedlih naložb, ki se jih ne more drugače priznati ali uporabiti za financiranje splošnih stroškov elektroenergetska sistema, predvsem tistih stroškov, ki so povezani s spodbujanjem električne energije obratov, ki uporabljajo obnovljive vire energije.“
23 V prilogi 2 k informativnemu sporočilu je najprej navedeno, da je tarifna ureditev, ki je temeljila na ureditvi pred prenosom Direktive 96/92, predvidevala dodelitev prispevkov za proizvodnjo električne energije, ki so vplačani v izravnalni sklad in se razlikujejo glede na vrsto naprav in proizvajalcev.
24 V tej prilogi je ugotovljeno, da tako razlikovanje v sistemu prispevkov za proizvodnjo električne energije ni v skladu z okvirom liberalizirane proizvodnje. V tem okviru naj bi bilo neizogibno, da se za vsako obdobje oblikuje enotna tržna cena za celotno električno energijo, ki jo bodo določili in zahtevali vsi proizvajalci, ne glede na vrsto uporabljenih naprav.
25 Končno, v tej prilogi je podrobneje določeno, da naj bi bil prihodek, ki iz tega izhaja za električno energijo, ki jo proizvedejo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, odvisen od razpoložljivosti redkih virov, in sicer vode in geotermalnih virov za uporabo v proizvodnji električne energije, ki naj v sedanjem sistemu ne bi bila primerno ovrednotena.
26 Consiglio di Stato opozarja, da je bilo glede električne energije, ki se distribuira na prostem trgu, zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema in za njegovo uporabo uvedeno s sklepom št. 231/00 od leta 2000 dalje, medtem ko je bilo za električno energijo, ki se distribuira na zaprtem trgu, to zvišanje uvedeno s sklepom št. 232/00 šele od leta 2001 dalje. To naj bi pojasnilo dejstvo, da so bili tarifni element B in prispevki za stroške goriva, ki so s tem povezani, za slednji trg ukinjeni šele od leta 2001 dalje.
27 Consiglio di Stato še natančneje navaja, da je izterjava višje valorizacije določena degresivno do konca leta 2006, tako da dopušča, da se na trgu doseže dejansko konkurenčno ravnotežje.
28 Poleg tega še zatrjuje, da se je seznanil z dejstvom, da zvišanje pristojbine ne temelji na členu 24 Direktive 96/92.
29 Na podlagi teh ugotovitev Consiglio di Stato ugotavlja, da je najprej treba preveriti, ali ureditev, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari, pomeni državno pomoč v smislu določb člena 87 ES in naslednjih.
30 V tej zvezi poudarja, da prihodek od zvišanja pristojbine določenim podjetjem ali kategorijam podjetij, ki delujejo na trgu, ni dodeljen kot navzkrižna subvencija, ampak naj bi bil namenjen kritju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema v korist uporabnika. Šlo naj bi torej za splošni ukrep gospodarske politike, katerega cilj naj ne bi bilo privilegiranje nekaterih določenih podjetij ali določenih proizvodenj, ampak naj bi nasprotno zasledoval interes splošnega značaja. Consiglio di Stato namreč meni, da sporne določbe, v nasprotju s tistim, kar izhaja iz nekaterih navedb v pripravljalnih aktih, ne predvidevajo prerazporeditve prihodkov v korist določene kategorije podjetij za kritje nasedlih naložb. Poleg tega naj bi sklepa št. 231/00 in 232/00 zgolj kot preprosto možnost določala, da bi se morebitni presežki na računu za izravnavo višje valorizacije električne energije v prehodnem obdobju prenesli na račun za nove obrate, ki uporabljajo obnovljive in enakovredne vire energije. Končno naj ne bi bile zadevne določbe dekreta z dne 26. januarja 2000, ki določajo pretok spornih zneskov na račun, katerega namen je prispevati h kritju splošnih stroškov sistema, tiste, ki bi jih bilo treba opredeliti kot državne pomoči, ampak morebiti le različna in naknadna določitev navedenih zneskov, ki so odslej na voljo v državnem proračunu, v korist določenim podjetjem ali proizvodnjam v smislu člena 87(1) ES.
31 Na drugem mestu Consiglio di Stato meni, da je treba preveriti združljivost takega sistema z načeli in z določbami Direktive 96/92, predvsem člena 7 te direktive in njene petindvajsete uvodne izjave glede zagotovitve dostopa, vsakogar in brez diskriminacije, do omrežja, in člena 8 iste direktive glede določitve meril za dispečerstvo proizvodnih naprav.
32 V teh okoliščinah je Consiglio di Stato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta enaki v zadevah C-128/03 in C‑129/03:
„1. Ali upravni ukrep, ki, pod pogoji in za točno določene namene, nekaterim določenim podjetjem, ki uporabljajo prenosni sistem električne energije, predpisuje zvišanje pristojbine za dostop do sistema in za njegovo uporabo, ki je namenjena financiranju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema, pomeni državno pomoč v smislu člena 87 [ES] in naslednjih Pogodbe?
2. Ali načela, ki jih Direktiva 96/92 vzpostavlja glede liberalizacije notranjega trga z električno energijo, in predvsem določbe členov 7 in 8 o obratovanju prenosnega sistema električne energije, nasprotujejo, da bi država članica lahko začasno sprejela ukrep, ki nekaterim določenim podjetjem predpisuje zvišanje pristojbine, ki je namenjena izravnavi višje valorizacije hidroelektrične in geotermalne energije, ki, pod pogoji in v skladu z nameni, določenimi v obrazložitvi, izhajajo iz spremembe pravnega okvira, in financiranju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema?“
33 S sklepom z dne 6. maja 2003 je predsednik Sodišča odredil združitev zadev C‑128/03 in C-129/03.
Temelj
Prvo vprašanje
34 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, s katerim država članica le določenim uporabnikom nacionalnega prenosnega sistema električne energije predpisuje zvišanje pristojbine, ki se dolguje za dostop do tega sistema in za njegovo uporabo, pomeni državno pomoč v smislu člena 87 ES.
Stališča, predložena Sodišču
35 AEM in AEM Torino opozarjata, da dekret z dne 26. januarja 2000 in sklepa št. 231/00 in 232/00 ter tudi odločba AEEG št. 228/01 z dne 18. oktobra 2001, ki potrjuje prečiščeno besedilo določb AEEG za opravljanje storitev prenosa, meritev in prodaje električne energije (redni dodatek h Gazetta ufficiale della Repubblica italiana št. 277 z dne 22. decembra 2001, str. 5), določenim proizvajalcem-distributerjem hidroelektrične in električne energije geotermalnega izvora nalagajo plačilo zvišane pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema, z namenom izravnave splošnih stroškov elektroenergetskega sistema in proizvodnih stroškov elektrarn, ki so upravičene do sistema prispevkov v korist novih obratov, ki uporabljajo obnovljive vire energije. AEM in AEM Torino navajata, da so te določbe sestavni del shem državnih pomoči, določenih z dekretom z dne 26. januarja 2000 za financiranje splošnih stroškov italijanskega elektroenergetskega sistema (nasedle naložbe) in s členom 22(3) zakona št. 9/91 z dne 9. januarja 1991 o pravilih za izvedbo novega državnega energetskega načrta: institucionalni vidiki, hidroelektrarne in električni vodi, ogljikovodiki in geotermalna energija, samoproizvodnja in davčne določbe (redni dodatek h Gazetta ufficiale della Repubblica italiana št. 13 z dne 16. januarja 1991, str. 3) za odobritev spodbud za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih in enakovrednih virov.
36 Italijanska vlada navaja, da upravnega ukrepa, ki v okviru znižanja proizvodnih stroškov nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo hidroelektrične in geotermalne električne energije, ki uporabljajo nacionalni prenosni sistem, nalaga začasno in degresivno zvišanje pristojbine za dostop in uporabo, namenjeno financiranju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč.
37 Komisija Evropskih skupnosti trdi, da ukrep, kot je ta, ki je predmet postopka v glavni stvari in ki, pod pogoji in za točno določene namene, za nekatera določena podjetja, ki uporabljajo vode elektroenergetskega sistema, določa zvišanje pristojbine, ki se dolguje za dostop do sistema in za njegovo uporabo ter je namenjena financiranju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema, ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 ES in naslednjih.
Presoja Sodišča
38 Treba je opozoriti, da člen 87(1) ES opredeljuje državne pomoči, ki so urejene v Pogodbi, kot vsako pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti nekaterim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. V smislu te določbe je pojem državne pomoči splošnejši od pojma subvencije, ker zajema ne le aktivna ravnanja, kot so same subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki jih običajno nosijo podjetja (glej zlasti sodbe z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Haute Autorité, 30/59, Recueil, str. 1, 39; z dne 29. junija 1999 v zadevi DM Transport, C-256/97, Recueil, str. I-3913, točka 19, in z dne 14. septembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C-276/02, ZOdl., str. I‑8091, točka 24).
39 Vendar pojem pomoči ne obsega ukrepov, ki uvajajo razlikovanje med podjetji glede dajatev, kadar to razlikovanje izhaja iz narave in splošne ureditve spornega sistema dajatev (glej zlasti sodbi z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C-351/98, Recueil, str. I-8031, točka 42, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-159/01, Recueil, str. I‑4461, točka 42).
40 Iz predložitvenih odločb v zadevi v glavni stvari izhaja, da je cilj zvišanja pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, ki se zahteva le od podjetij za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki jo proizvedejo hidroelektrarne ali geotermalne elektrarne, izravnati korist, ki so jo ta podjetja imela z liberalizacijo trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92. Prehodna ureditev prvega obdobja navedene liberalizacije namreč dopušča, da navedena podjetja na eni strani na zaprtem trgu zahtevajo ceno, določeno na podlagi meril, ki upoštevajo strošek goriva, ki ga ta podjetja ne nosijo in ki ga ne izravnava več tarifni element, ki ga ta podjetja vplačajo v izravnalni sklad, in da, na drugi strani, na prostem trgu zahtevajo ceno, za katero je veleprodajna cena na zaprtem trgu napotilo, medtem ko – kot izhaja predvsem iz priloge 2 k informativnemu sporočilu – ti viri, v okviru koncesij za odvajanje vode za uporabo hidroelektrarn in za uporabo geotermalnih virov za termoelektrarne, še niso primerno ovrednoteni.
41 Kot je ugotovilo predložitveno sodišče, ta korist ni posledica spremembe meril učinkovitosti in konkurenčnosti, ampak spremembe pravnega okvira zaradi liberalizacije sektorja električne energije.
42 Poleg tega iz informativnega sporočila izhaja, da bo za električno energijo, ki jo proizvajajo ta podjetja, zvišanje pristojbine veljalo le do izteka obstoječih koncesij za odvajanje vode za uporabo hidroelektrarn in za uporabo geotermalnih virov za termoelektrarne. Iz predložitvene odločbe tudi izhaja, da je zvišanje pristojbine do konca leta 2006 določeno degresivno.
43 Iz tega je treba sklepati, da ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki prihaja iz hidroelektrarn in geotermalnih elektrarn, začasno nalaga zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki so jo imela z liberalizacijo trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92, pomeni razlikovanje med podjetji glede dajatev, ki izhaja iz narave in splošne ureditve spornega sistema dajatev. Zato to razlikovanje samo po sebi ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 ES.
44 Vendar sta AEM in AEM Torino navedla, da je zvišanje pristojbine sestavni del shem državnih pomoči, določenih z dekretom z dne 26. januarja 2000 za financiranje splošnih stroškov italijanskega elektroenergetskega sistema (nasedle naložbe) in s členom 22(3) zakona št. 9/91 za spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih in enakovrednih virov.
45 V tej zvezi je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko način financiranja pomoči privede do nezdružljivosti s skupnim trgom celotnega programa pomoči, ki se namerava financirati. Zato pomoči ni mogoče preverjati ločeno od učinkov njenega načina financiranja. Prav nasprotno, Komisija mora pri pregledu ukrepa pomoči nujno upoštevati način financiranja pomoči, v primeru, da je ta sestavni del ukrepa (glej sodbo z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Van Calster in drugi, C-261/01 in C-262/01, Recueil, str. I-12249, točka 49).
46 Vendar, da bi se parafiskalna dajatev lahko štela za sestavni del ukrepa pomoči, morata biti parafiskalna dajatev in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje nujno neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od parafiskalne dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči. Le v primeru, če taka vez obstaja, prihodki od parafiskalne dajatve neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom (glej v tem smislu sodbi z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest, C-174/02, ZOdl., str. I-85, točka 26, in v zadevi Pape, C-175/02, ZOdl., str. I-127, točka 15).
47 Iz tega sledi, da če sta v položaju, kot je ta v glavni stvari, zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo ter nacionalni program pomoči neločljivo vsebinsko povezana, v smislu, da se prihodek od zvišanja nujno nameni za financiranje te pomoči, je navedeno zvišanje sestavni del tega programa in ga je torej treba preučiti skupaj z njim.
48 V tej zvezi je treba ugotoviti, da v spisnem gradivu ni zadostno podrobnih podatkov, da bi se Sodišče lahko izreklo o tem vprašanju.
49 V tem kontekstu je poleg tega treba opomniti, da je Komisija navedla, da so ji italijanski organi 25. julija 2000 priglasili dekret z dne 26. januarja 2000 kot ukrep pomoči v smislu člena 88(3) ES in da se navedeni dekret sklicuje na izravnavo višje valorizacije in torej posredno na zvišanje pristojbine. Med obravnavo je Komisija izjavila, da postopek pregleda tega dekreta še teče.
50 Zato je na prvo vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti tako, da ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki izvira iz hidroelektrarn in geotermalnih elektrarn, začasno nalaga zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki je tem podjetjem v prehodnem obdobju nastala z liberalizacijo trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92, pomeni razlikovanje med podjetji glede dajatev, ki izhaja iz narave in splošne ureditve spornega sistema dajatev. Zato to razlikovanje samo po sebi ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 ES.
51 Vendar pomoči ni mogoče preverjati ločeno od učinkov njenega načina financiranja. Če sta v položaju, kot je ta v glavni stvari, zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo ter nacionalni program pomoči neločljivo vsebinsko povezana, v smislu, da se prihodek od zvišanja nujno nameni za financiranje te pomoči, je navedeno zvišanje sestavni del tega programa in ga je torej treba preučiti skupaj z njim.
Drugo vprašanje
52 Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 7(5) in 8(2) Direktive 96/92, s tem da prepovedujeta vsakršno diskriminacijo med uporabniki nacionalnega prenosnega sistema električne energije, nasprotujeta, da država članica sprejme začasen ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga zvišanje pristojbine, ki se dolguje za dostop do tega omrežja in za njegovo uporabo.
Stališča, predložena Sodišču
53 AEM in AEM Torino navajata, da naj bi bilo zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, ki je, čeprav le začasno, naloženo zgolj nekaterim podjetjem, predvsem glede na dejstvo, da to obdobje zvišanja sovpada z obdobjem uvedbe konkurence na italijanski trg z električno energijo po njegovem odprtju, v nasprotju s temeljnim načelom dostopa do omrežja v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili iz Direktive 96/92.
54 Italijanska vlada meni, da dejstvo, da država članica nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga začasno in degresivno zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, da bi preprečila korist, ki je posledica višje valorizacije hidroelektrične energije in električne energije geotermalnega izvora in se lahko pripiše novemu pravnemu okviru, ki je posledica liberalizacije notranjega trga z električno energijo, ni nezdružljivo z načeli iz Direktive 96/92.
55 Komisija meni, da načela iz Direktive 96/92 glede liberalizacije notranjega trga z električno energijo, in predvsem določbe členov 7 in 8 o obratovanju nacionalnega prenosnega sistema, ne nasprotujejo, da bi država članica smela začasno sprejeti ukrep, ki za nekatera določena podjetja določa zvišanje pristojbine, ki je namenjena izravnavi višje valorizacije hidroelektrične in geotermične električne energije ter izhaja iz spremembe pravnega okvira, in financiranju splošnih stroškov elektroenergetskega sistema.
Presoja Sodišča
56 Najprej je treba ugotoviti, da se člen 7(5) Direktive 96/92 nanaša na upravljavca nacionalnega prenosnega omrežja električne energije, člen 8(2) te direktive pa na postopek dispečerstva proizvodnih naprav električne energije. Na eni strani so torej ukrepi, ki so sporni v zadevi v glavni stvari, dekret ministra in odločitve javnega organa in ne upravljavca omrežja. Na drugi strani se nacionalne določbe, na katere se sklicujeta tožbi AEM in AEM Torino, nanašajo na pogoje dostopa do omrežja in ne postopka dispečerstva proizvodnih naprav električne energije.
57 Vendar iz člena 16 Direktive 96/92 izhaja, da če lahko države članice pri organizaciji dostopa do omrežja izbirajo med postopkom pogodbenega dostopa do omrežja ali postopkom pooblaščenega kupca, morata obe vrsti postopka delovati v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili.
58 V vsakem primeru te določbe in tudi splošno načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz so, na eni strani prepovedujejo različno obravnavanje podobnih situacij, na drugi strani pa enako obravnavanje različnih situacij (glede načela prepovedi diskriminacije glej zlasti sodbo z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero, C-442/00, Recueil, str. I-11915, točka 32).
59 Nacionalni ukrep, ki je sporen v glavni stvari, začasno določa – kot je Sodišče ugotovilo v točkah 42 in 43 te sodbe – zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo le za podjetja za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki jo proizvedejo hidroelektrarne in geotermalne elektrarne, da bi se izravnala korist, ki so jo ta podjetja imela v prehodnem obdobju s spremembo pravnega okvira zaradi liberalizacije trga z električno energijo, ki izhaja iz prenosa Direktive 96/92. Če tak ukrep različno obravnava situacije, ki niso podobne, se mora predložitveno sodišče kljub temu prepričati, da zvišanje pristojbine ne presega tistega, kar je nujno za izravnavo te koristi.
60 Zato je na drugo vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti, da pravilo nediskriminatornega dostopa do nacionalnega prenosnega sistema električne energije, ki ga vzpostavlja Direktiva 96/92, ne nasprotuje, da država članica sprejme začasni ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga zvišanje pristojbine, ki se dolguje za dostop do tega sistema in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki je tem podjetjem nastala v prehodnem obdobju s spremembo pravnega okvira zaradi liberalizacije trga z električno energijo, ki izhaja iz prenosa navedene direktive. Vendar se mora predložitveno sodišče prepričati, da zvišanje pristojbine ne presega tistega, kar je nujno za izravnavo omenjene koristi.
Stroški
61 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije, ki izvira iz hidroelektrarn in geotermalnih elektrarn, začasno nalaga zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki so jo ta podjetja v prehodnem obdobju imela z liberalizacijo trga z električno energijo zaradi prenosa Direktive 96/92 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo, pomeni razlikovanje med podjetji glede dajatev, ki izhaja iz narave in splošne ureditve spornega sistema dajatev. Zato to razlikovanje samo po sebi ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87 ES.
Vendar pomoči ni mogoče preverjati ločeno od učinkov njenega načina financiranja. Če sta v položaju, kot je ta v glavni stvari, zvišanje pristojbine za dostop do nacionalnega prenosnega sistema električne energije in za njegovo uporabo ter nacionalni program pomoči neločljivo vsebinsko povezana, v smislu, da se prihodek od zvišanja nujno nameni za financiranje te pomoči, je navedeno zvišanje sestavni del tega programa in ga je torej treba preučiti skupaj z njim.
2) Pravilo nediskriminatornega dostopa do nacionalnega prenosnega sistema električne energije, ki ga vzpostavlja Direktiva 96/92, ne nasprotuje, da država članica sprejme začasni ukrep, kot je ta, ki je sporen v glavni stvari, ki le nekaterim podjetjem za proizvodnjo in distribucijo električne energije nalaga zvišanje pristojbine, ki se dolguje za dostop do tega sistema in za njegovo uporabo, da bi se izravnala korist, ki so jo ta podjetja imela v prehodnem obdobju s spremembo pravnega okvira zaradi liberalizacije trga z električno energijo, ki izhaja iz prenosa navedene direktive. Vendar se mora predložitveno sodišče prepričati, da zvišanje pristojbine ne presega tistega, kar je nujno za izravnavo omenjene koristi.
Podpisi
* Jezik postopka: italijanščina.
Top