SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 21. decembra 2016 ( *1 )
„Predhodno odločanje — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 44/2001 — Sodna pristojnost — Zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti — Mreža selektivne distribucije — Nadaljnja prodaja zunaj mreže na spletu — Tožba za prenehanje nezakonitega ravnanja — Navezna okoliščina“
V zadevi C‑618/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) z odločbo z dne 10. novembra 2015, ki je prispela na Sodišče 23. novembra 2015, v postopku
Concurrence SARL
proti
Samsung Electronics France SAS,
Amazon Services Europe Sàrl,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, M. Vilaras, J. Malenovský, M. Safjan (poročevalec) in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Wathelet,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
—
za Concurrence SARL P. Ricard, odvetnik,
—
za Amazon Services Europe Sàrl A. Bénabent in M. Jéhannin, odvetnika,
—
za francosko vlado D. Colas in C. David, agenta,
—
za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z D. Del Gaizom, avvocato dello Stato,
—
za luksemburško vlado D. Holderer, agentka, skupaj z M. Thewesom, odvetnikom,
—
za Evropsko komisijo C. Cattabriga in M. Heller, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. novembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).
2
Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Concurrence SARL s sedežem v Franciji na eni strani ter Samsung Electronics France SAS (v nadaljevanju: Samsung) prav tako s sedežem v Franciji in Amazon Services Europe Sàrl (v nadaljevanju: Amazon) s sedežem v Luksemburgu na drugi strani zaradi domnevne kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu s prodajno ponudbo na spletu na več spletnih mestih v različnih državah članicah.
Pravni okvir
Pravo Unije
3
Iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je bil zaradi nemotenega delovanja notranjega trga njen namen uvesti „določb[e] za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba“.
4
V uvodnih izjavah 11, 12 in 15 te uredbe je bilo navedeno:
„(11)
Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(12)
Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.
[…]
(15)
V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. […]“
5
Pravila o pristojnosti so bila v poglavju II navedene uredbe.
6
Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001, ki je spadal v oddelek 1 navedenega poglavja, naslovljen „Splošne določbe“, je določal:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
7
Člen 3(1) te uredbe, ki je bil v navedenem oddelku 1, je določal:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“
8
Člen 5, točka 3, navedene uredbe, ki je bil v oddelku 2 poglavja II te uredbe, naslovljenem „Posebna pristojnost“, je določal:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3.
v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“.
9
Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena s členom 80 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1). Na podlagi člena 81, drugi odstavek, zadnjenavedene uredbe se ta uporablja od 10. januarja 2015.
Francosko pravo
10
V času nastanka dejstev iz postopka v glavni stvari je člen L. 442‑6(1), točka 6, trgovinskega zakonika določal:
„Proizvajalec, trgovec, izdelovalec ali oseba, vpisana v obrtni register, nosi odgovornost in mora povrniti nastalo škodo, če:
[…]
6.
neposredno ali posredno sodeluje pri kršitvi prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže, določeni za distributerja, ki ga zavezuje pogodba o selektivni ali izključni distribuciji, ki je izvzeta na podlagi veljavnih pravil konkurenčnega prava“.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11
Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da družba Concurrence na drobno prodaja elektronske naprave, namenjene širši javnosti, v trgovini v Parizu (Francija) in na spletnem prodajnem mestu, imenovanem „concurrence.fr“. Z družbo Samsung je 16. marca 2012 sklenila pogodbo o selektivni distribuciji z naslovom „Détaillant Spécialiste Elite“, ki se je nanašala na visokokakovostne proizvode blagovne znamke Samsung, in sicer linijo ELITE. V tej pogodbi je bila med drugim določena prepoved prodaje zadevnih proizvodov na spletu.
12
Po sklenitvi navedene pogodbe je med strankama prišlo do spora. Družba Samsung je družbi Concurrence očitala, da je s tem, da je proizvode ELITE tržila na svojem spletnem mestu, kršila pogodbo o selektivni distribuciji. Družba Concurrence pa je izpodbijala zakonitost pogodbenih klavzul, pri čemer je med drugim trdila, da se te ne uporabljajo enotno za vse distributerje, saj so nekateri zadevne proizvode tržili na različnih spletnih mestih družbe Amazon, ne da bi se družba Samsung na to odzvala.
13
Družba Samsung je z dopisom z dne 20. marca 2012 družbo Concurrence obvestila o prenehanju njunega poslovnega razmerja z učinkom od 30. junija 2013.
14
Družba Concurrence je aprila 2012 proti družbi Samsung začela postopek pri sodniku, pristojnem za izdajo začasne odredbe, pri tribunal de commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu, Francija), pri čemer se je sklicevala na zavrnitev družbe Samsung, da ji dobavi proizvode linije ELITE, s čimer naj bi kršila sprejete obveznosti.
15
To sodišče je s sklepom z dne 18. aprila 2012 predloge družbe Concurrence zavrnilo. Ta sklep je bil potrjen s sodbo z dne 25. oktobra 2012, ki jo je izdalo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), ki je odločalo v postopku za izdajo začasne odredbe.
16
Družba Concurrence je 3. decembra 2012 proti družbi Samsung ponovno sprožila postopek pri sodniku, pristojnem za izdajo začasne odredbe, pri tribunal de commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu), v katerem je predlagala, naj se ugotovi, da prepovedi prodaje proizvodov linije ELITE na spletu, določene s pogodbo o selektivni distribuciji, ni mogoče uporabiti proti njej, in naj se zato družbi Samsung odredi, naj ji še naprej dobavlja proizvode, na katere se nanaša ta pogodba. Poleg tega je družba Concurrence istega dne zoper družbo Amazon prvič sprožila postopek, v katerem je predlagala, naj se ji odredi, da s svojih spletnih mest Amazon.fr, Amazon.de, Amazon.co.uk, Amazon.es in Amazon.it umakne vse ponudbe več modelov proizvodov Samsung.
17
Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, pri tribunal de commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu) se je s sklepom z dne 8. februarja 2013, izdanim v kontradiktornem postopku, izrekel za nepristojnega v zvezi s spletnimi mesti družbe Amazon zunaj francoskega ozemlja, sklenil, da se postopek za izdajo začasne odredbe v zvezi s predlogi družbe Concurrence proti družbi Samsung ustavi, in zavrnil predloge družbe Concurrence proti družbi Amazon.
18
Družba Concurrence je 27. junija 2013 zoper ta sklep vložila pritožbo pri cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu).
19
Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) je s sodbo z dne 6. februarja 2014 delno spremenilo sklep sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, pri tribunal du commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu) z dne 8. februarja 2013, pri čemer je predloge družbe Concurrence proti družbi Samsung razglasilo za nedopustne in predloge družbe Concurrence proti družbi Amazon zavrnilo. Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) je z isto sodbo potrdilo ta sklep z ugotovitvijo, da sodišča Francoske republike niso pristojna za obravnavanje tožbe v zvezi s spletnimi mesti družbe Amazon zunaj ozemlja te države članice.
20
Družba Concurrence je zato zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila kasacijsko pritožbo.
21
Družba Concurrence v kasacijski pritožbi navaja, da je bilo z izpodbijano sodbo napačno razsojeno, da francosko sodišče ni pristojno glede spletnih mest družbe Amazon zunaj francoskega ozemlja, ker ta niso namenjena francoski javnosti. Tudi če merilo dostopnosti spletnega mesta ne bi zadostovalo, naj cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) v nasprotju z zakonom ne bi preučilo, ali sistem prodaje na spletnih mestih družbe Amazon omogoča odpremo prodajanih proizvodov ne le v državo članico izvora zadevnega spletnega mesta, ampak tudi v druge države članice, zlasti tudi v Francijo, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti pristojnost francoskega sodišča.
22
Predložitveno sodišče meni, da je spor, o katerem odloča, poseben zato, ker ne ustreza nobenemu od primerov, ki jih je že obravnavalo Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Namen vložene tožbe naj bi bil namreč prenehanje povzročanja škode, ki jo zatrjuje pooblaščeni distributer s sedežem v Franciji, ki upravlja spletno prodajno mesto, in ki je posledica kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, katere del je, in uporabe prodajnih ponudb – ki so z zadevno pogodbo o selektivni distribuciji prepovedane – na spletnem trgu na različnih spletnih mestih, ki se uporabljajo v Franciji in drugih državah članicah.
23
Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da ima v primeru zatrjevane kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu s prodajnimi ponudbami, objavljenimi na več spletnih mestih, ki se upravljajo v različnih državah članicah, pooblaščeni distributer, ki meni, da je oškodovan, možnost vložiti tožbo za prenehanje nezakonitega ravnanja pri sodišču, na ozemlju katerega so ali so bile dostopne vsebine, objavljene na spletnih mestih, ali pa je potrebna druga navezna okoliščina?“
Vprašanje za predhodno odločanje
24
Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za določitev pristojnosti iz te določbe za obravnavanje tožbe za ugotovitev odgovornosti zaradi kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, ki izhaja iz ponudbe proizvodov, ki so predmet te mreže, na spletnih mestihv različnih državah članicah.
25
Najprej je treba opozoriti, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati avtonomno in ozko ter da se izrazi „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“ iz te določbe hkrati nanašajo na kraj, kjer je nastala škoda, in kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 72 in navedena sodna praksa).
26
V skladu z ustaljeno sodno prakso pravilo o pristojnosti iz člena 5, točka 3, navedene uredbe temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, kar upravičuje dodelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in učinkovitega vodenja postopka (sodba z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 73 in navedena sodna praksa).
27
V zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti je namreč sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, običajno najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov (sodba z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 74 in navedena sodna praksa).
28
Ugotovitev ene od naveznih okoliščin, ki jih priznava sodna praksa, navedena v točki 25 te sodbe, mora torej omogočiti določitev pristojnosti sodišča, ki je objektivno najprimernejše za presojo, ali so pogoji za odgovornost tožene osebe izpolnjeni, tako da je lahko zadeva veljavno predložena samo sodišču, na območju katerega je upoštevna navezna okoliščina (sodba z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 75 in navedena sodna praksa).
29
V postopku v glavni stvari se, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 40 sklepnih predlogov, postavlja vprašanje, ali je predložitveno sodišče pristojno le na podlagi kraja nastanka domnevne škode.
30
V zvezi s to navezno okoliščino Sodišče ni pojasnilo le, da se kraj nastanka škode lahko razlikuje glede na naravo domnevno kršene pravice, temveč tudi, da je nevarnost, da škoda nastane v neki državi članici, odvisna od tega, ali je pravica, katere kršitev se zatrjuje, varovana v tej državi članici (glej sodbo z dne 22. januarja 2015, Hejduk, C‑441/13, EU:C:2015:28, točka 29 in navedena sodna praksa).
31
Zato kadar varstvo, ki ga zagotavlja država članica sodišča, ki mu je predložena zadeva, velja le za ozemlje navedene države članice, je to sodišče pristojno le za obravnavanje škode, povzročene na ozemlju navedene države članice (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635, točka 45, in z dne 22. januarja 2015, Hejduk, C‑441/13, EU:C:2015:28, točka 36).
32
V obravnavani zadevi je, prvič, kršitev prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže sankcionirana v pravu države članice sodišča, ki mu je predložena zadeva, tako da obstaja naravna povezava med tem sodiščem in sporom o glavni stvari, ki upravičuje dodelitev pristojnosti temu sodišču.
33
Drugič, domnevna škoda je nastala na ozemlju navedene države članice. Pri kršitvi – na spletnem mestu – pogojev mreže selektivne distribucije je škoda, ki jo lahko zatrjuje distributer, zmanjšanje obsega prodaje zaradi prodaje, ki je opravljena v nasprotju s pogoji mreže, in izguba dobička, ki iz tega izhaja.
34
V zvezi s tem to, da so spletna mesta, na katerih se je pojavila ponudba proizvodov, ki so predmet pravice selektivne distribucije, v drugih državah članicah in ne državi članici, v kateri je sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, ni pomembno, ker so dejanja, storjena v teh drugih državah članicah, povzročila ali lahko povzročila domnevno škodo na območju sodišča, ki mu je predložena zadeva, kar mora presoditi predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2014, Coty Germany, C‑360/12, EU:C:2014:1318, točki 57 in 58).
35
Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 za določitev pristojnosti iz te določbe za obravnavanje tožbe za ugotovitev odgovornosti za kršitev prepovedi prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, ki izhaja iz ponudbe proizvodov, ki so predmet navedene mreže, na spletnih mestih v različnih državah članicah, razlagati tako, da je treba za kraj, kjer je nastala škoda, šteti ozemlje države članice, ki varuje navedeno prepoved prodaje z zadevno tožbo, to je ozemlje, na katerem naj bi tožeča stranka utrpela zmanjšanje obsega prodaje.
Stroški
36
Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba za določitev pristojnosti iz te določbe za obravnavanje tožbe za ugotovitev odgovornosti za kršitev prepovedi prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, ki izhaja iz ponudbe proizvodov, ki so predmet navedene mreže, na spletnih mestih v različnih državah članicah, razlagati tako, da je treba za kraj, kjer je nastala škoda, šteti ozemlje države članice, ki varuje navedeno prepoved prodaje z zadevno tožbo, to je ozemlje, na katerem naj bi tožeča stranka utrpela zmanjšanje obsega prodaje.
Podpisi
( *1 ) Jezik postopka: francoščina.
Top