Zadeva C-515/03
Eichsfelder Schlachtbetrieb GmbH
proti
Hauptzollamt Hamburg-Jonas
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg)
„Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev – Uvoz proizvoda v tretje namembne države – Pojem – Carinske formalnosti vnosa blaga v prosti promet v tretji državi – Bistvena predelava ali obdelava – Ponovni uvoz v Skupnost – Zloraba pravice“
Povzetek sodbe
Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Diferencialno nadomestilo – Proizvodi, ki so po opravljenih carinskih formalnostih in sprostitvi v prosti promet v tretji državi ponovno izvoženi v Skupnost – Pravica do izvoznega diferencialnega nadomestila – Pogoj – Bistvena predelava ali obdelava proizvoda – Izjema – Obstoj elementov zlorabe – Preizkus, ki ga opravi nacionalno sodišče
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 24; uredbi Komisije št. 3665/87, člen 17(3), in št. 1384/95)
Pogoj za dodelitev izvoznega diferencialnega nadomestila iz člena 17(3) Uredbe št. 3665/87 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 1384/95, predvsem glede prilagoditev, potrebnih zaradi izvajanja Sporazuma o kmetijstvu, sklenjenega v okviru Urugvajskega kroga, tj. ureditev carinskih formalnostih za to, da je zadevni proizvod dan v prosti promet v tretji državi destinacije, je izpolnjen, če je ta proizvod, potem ko so bile zanj plačane uvozne dajatve v tej državi, bistveno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, nato ponovno izvožen v Skupnost in so zanj izterjane dajatve povrnjene v tej državi in plačane običajne dajatve za uvoz v Skupnost.
Če bi namreč učinek nadaljnjega povračila teh dajatev drugemu gospodarskemu subjektu in ne izvozniku retroaktivno odvzel pravno podlago izvoznemu nadomestilu, bi bil izvoznik v negotovem položaju, spornem s stališča pravne varnosti, in njegova pravica do izvoznega nadomestila bi bila odvisna od dogodkov ali trgovskih ravnanj, ki jih ne nadzoruje.
Tak položaj pa je treba razlikovati od položaja, v katerem bi sam izvoznik sodeloval pri zlorabi, ko je vseeno mogoče zahtevati povrnitev izvoznega nadomestila, če nacionalno sodišče meni, da gre v skladu s pravili nacionalnega prava za izvoznikovo zlorabo.
(Glej točki 36, 41 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 21. julija 2005(*)
„Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Izvozna nadomestila – Pogoji za dodelitev – Uvoz proizvoda v tretje namembne države – Pojem – Carinske formalnosti vnosa blaga v prosti promet v tretji državi – Bistvena predelava ali obdelava – Ponovni uvoz v Skupnost – Zloraba pravice“
V zadevi C-515/03,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg (Nemčija) z odločbo z dne 12. novembra 2003, ki je na Sodišče prispela 9. decembra 2003, v postopku
Eichsfelder Schlachtbetrieb GmbH
proti
Hauptzollamtu Hamburg-Jonas,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.-P. Puissochet (poročevalec), S. von Bahr, J. Malenovský in U. Lõhmus, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodna tajnica: K Sztranc, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. marca 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Eichsfelder Schlachtbetrieb GmbH U. Schrömbges in O. Wenzlaff, odvetnika,
– za Hauptzollamt Hamburg-Jonas M. Blaesing, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti G. Braun, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. maja 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(3) Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 351, str. 1), kot je bila spremenjena predvsem glede prilagoditev, potrebnih zaradi izvajanja Sporazuma o kmetijstvu, sklenjenega v okviru Urugvajskega kroga z Uredbo Komisije (ES) št.1384/95 z dne 19. junija 1995, (UL L 134, str. 14, v nadaljevanju: Uredba št. 3665/87).
2 Navedeni predlog je bil vložen v okviru spora, ki poteka med družbo Eichsfelder Schlachtbetrieb GmbH (v nadaljevanju: Eichsfelder) in Hauptzollamtom Hamburg-Jonas (glavni carinski urad Hamburg-Jonas, v nadaljevanju: Hauptzollamt) glede izvoznih nadomestil za goveje meso, ki ga je Eichsfelder izvozil iz Nemčije na Poljsko.
Ureditev
3 Člen 4(1) Uredbe št. 3665/87 določa:
„Brez poseganja v člena 5 in 16 se nadomestilo izplača ob predložitvi dokazila, da so proizvodi iz sprejete izvozne deklaracije v nespremenjenem stanju zapustili carinsko območje Skupnosti v 60 dneh po sprejetju izvozne deklaracije.“
4 Člen 5(1) te uredbe se določa:
„1. Diferencialno ali enotno nadomestilo se izplača samo, če je proizvod zapustil carinsko območje Skupnosti in če je bil uvožen, razen če se je zaradi višje sile pokvaril ali uničil pri prevozu, v tretjo državo in glede na okoliščine primera v določeno tretjo državo v dvanajstih mesecih po datumu sprejetja izvozne deklaracije,
(a) če obstaja resen dvom o dejanskem namembnem kraju proizvoda
ali
(b) če bi se zaradi razlike med zneskom nadomestila za izvoženi proizvod in zneskom uvoznih dajatev, ki za enak proizvod veljajo na datum sprejetja izvozne deklaracije, lahko proizvod ponovno uvozil v Skupnost.
[…]
Za primere [iz] prvega odstavka se uporabljajo določbe členov 17(3) in 18.
Poleg tega lahko pristojni organi držav članic zahtevajo dodatna dokazila, ki na zanje sprejemljiv način dokazujejo, da je bil proizvod dejansko v nespremenjenem stanju dan na trg v tretji državi uvoza.“
5 Členi od 16 do 18 Uredbe št. 3665/87 določajo dodatne pogoje za proizvode v primeru diferencialnega nadomestila glede na namembni kraj, zlasti glede dokazila o opravljenih uvoznih carinskih formalnostih za vnos blaga v prosti promet v tretji državi uvoza.
6 Glede plačila nadomestila člen 17 navedene uredbe določa:
„1. Proizvode v nespremenjenem stanju je treba uvoziti v tretjo državo ali eno od tretjih držav, za katere velja nadomestilo, v dvanajstih mesecih od datuma sprejetja izvozne deklaracije; ta rok se lahko podaljša v skladu s členom 47.
[…]
3. Šteje se, da je bil proizvod uvožen, ko so v tretji državi opravljene carinske formalnosti za sprostitev v porabo.“
7 Na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 3665/87 mora upravičenec ob morebitnem neupravičenem izplačilu nadomestila neupravičeno prejete zneske vrniti, vključno s kaznijo na podlagi odstavka 1, prvi pododstavek, tega člena 11, povečano za obresti.
8 Člen 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: Carinski zakonik) določa:
„Blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, se šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava in katere izid je izdelava novega proizvoda ali pomeni pomembno stopnjo proizvodnje.“
9 Člen 15(2) Uredbe št. 3665/87, dodan tej uredbi z Uredbo Komisije (ES) št. 313/97 z dne 20. februarja 1997 (UL L 51, str. 31), določa:
„Če se ugotovi, da so bili izvoženi proizvodi ponovno uvoženi v Skupnost:
– po obdelavi ali predelavi v tretji državi, ki ni dosegla stopnje, določene v členu 24 Uredbe št. 2913/92
in
– se zanje uporablja znižana uvozna dajatev ali dajatev nič v primerjavi z običajno dajatvijo,
se ne dodeli nobenega nadomestila oziroma mora izvoznik, če je nadomestilo bilo plačano, na zahtevo države članice plačnice to vrniti.
Določbe tega odstavka ne veljajo za proizvode iz Priloge V (med katerimi se nahaja tudi goveje meso), izvožene v nespremenjenem stanju. Kadar države članice ugotovijo, da drugi proizvodi poleg tistih, navedenih v Prilogi V, pomenijo nevarnost za izkrivljanje trgovine, o tem v kar najkrajšem času obvestijo Komisijo.
[…]“
10 V skladu z določbami člena 20(4) Uredbe Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL L 102, str. 11):
„[…] [šteje], da je bilo nadomestilo neupravičeno plačano in ga je treba vrniti, če pristojni organi ugotovijo, tudi če je bilo nadomestilo že izplačano:
[…]
d) da so bili proizvodi iz Priloge V ponovno uvoženi v Skupnost:
– po obdelavi ali predelavi v tretji državi, ki ni dosegla stopnje predelave iz člena 24 Uredbe (EGS) št. 2913/92, in
– po znižani uvozni dajatvi ali dajatvi nič in ne po nepreferencialni stopnji.
[…]“
11 Določbe, navedene v prejšnjih dveh točkah te sodbe, na dan spora o glavni stvari niso veljale.
12 Člen 146(1) Carinskega zakonika določa:
„Postopek pasivnega oplemenitenja ni mogoč za skupnostno blago:
[…]
– katerega izvoz povzroči dodelitev izvoznih nadomestil ali kateremu se zaradi izvoza omenjenega blaga v okviru skupne kmetijske politike dodeli drugačna finančna ugodnost, kot so taka nadomestila.“
13 Člen 4(3) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL L 312, str. 1) določa:
„Če se ugotovi, da so bili v nasprotju s cilji veljavne zakonodaje Skupnosti zaradi pridobitve neke koristi zahtevani pogoji za pridobitev koristi ustvarjeni umetno, se zato korist ne odobri ali pa se odvzame.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Eichsfelder je izvozil 20.134 kilogramov govejega mesa brez kosti na Poljsko. Ob uvozu blaga, ki je bilo prodano Appelt GmbH, na Poljsko, je bila plačana carina. Eichsfelder je od Hauptzollamta zahteval, naj mu dodeli izvozno nadomestilo za to blago, in kot dokazilo o vnosu blaga v prosti promet predložil fotokopijo carinske listine z dne 30. decembra 1995. Z odločbo z dne 1. februarja 1996 je Hauptzollamt Eichsfelderju dodelil diferencialno izvozno nadomestilo v znesku 36.653,23 DEM.
15 Na Poljskem je bilo blago predelano v kuhane mesne rulade, ki so bile nato na podlagi pogodbe, sklenjene med proizvajalcem teh rulad in Appelt GmbH, 3. oktobra 1995 izvožene v Nemčijo. Pri uvozu v Skupnost so bile plačane običajne carinske dajatve. Nato je poljski carinski urad na zahtevo proizvajalca rulad povrnil carinske dajatve za meso, ki je bilo predhodno uvoženo na Poljsko.
16 Z odločbo o popravku z dne 27. oktobra 1999 je Hauptzollamt ugotovil, da so poizvedbe, ki so jih opravili poljski organi, pokazale, da je bilo blago, za katero so bila plačana izvozna nadomestila, po predelavi, dogovorjeni s pogodbo z dne 3. oktobra, izvoženo v Nemčijo. Ker je Hauptzollamt menil, da navedeno blago ni bilo dejansko uvoženo na Poljsko, je od družbe Eichsfelder zahteval, naj mu povrne izvozno nadomestilo, ki mu je bilo odobreno, v znesku 18.740,50 evra.
17 Eichsfelder je zoper to odločbo vložil ugovor, ki je bil zavrnjen z odločbo Hauptzollamta z dne 21. oktobra 2002. Eichsfelder je 26. novembra 2002 vložil tožbo zoper to odločbo na Finanzgerichtu Hamburg.
18 Pred tem sodiščem je Eichsfelder med drugim navajal, da je bilo blago, za katero je bilo plačano uvozno nadomestilo, bistveno obdelano na Poljskem v smislu člena 24 Carinskega zakonika in da je pravica do tega nadomestila nastala ne glede na to, kakšna je bila carinska ureditev te obdelave. O tej pravici ni mogoče dvomiti niti pri predelavi blaga v postopku oplemenitenja s ponovnim izvozom v Nemčijo.
19 Nasprotno je Hautpzollamt pred Finanzgericht Hamburg navajal, da je treba različne stopnje sprostitve zadevnega blaga v prosti promet, in sicer izvoz na Poljsko in predelavo v rulade, nato izvoz v Nemčijo s povrnitvijo poljskih carin, analizirati kot operacijo oplemenitenja, ki je bila predvidena že od sklenitve pogodbe 3. oktobra 1995. Vendar ni mogoče šteti, da je blago v postopku oplemenitenja dano v prosti promet. Ker ni podan značilni element izvoza, Eichsfelder torej nima pravice do povračila, ki mu je bilo odobreno.
20 Finanzgericht Hamburg meni, da v konkretnih okoliščinah v zadevi o glavni stvari, upoštevajoč ponovni izvoz blaga v Skupnost kmalu po njegovem uvozu na Poljsko in povračilu poljskih carin, ni gotovo, da je bilo blago uvoženo na Poljsko, da bi bilo sproščeno v prosti promet. Možno je, da namen izvoznega nadomestila ni bil dosežen.
21 Drugačna presoja bi bila mogoča na podlagi okoliščine, da je bilo blago, za katero je bilo plačano nadomestilo, nepovratno in bistveno predelano ali obdelano v smislu člena 24 Carinskega zakonika. Takrat bi bilo mogoče šteti, da blaga kot takega zaradi te predelave ali obdelave ni več, kar pomeni, da bi bil ponovni uvoz, ki bi pomenil zlorabo, v Skupnost nemogoč. To razlago, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi z dne 17. oktobra 2000 v zadevi Roquette Frères (C-114/99, Recueil, str. I-8823) o enotnih nadomestilih, bi bilo mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, v katerem gre za spor o diferencialnem nadomestilu.
22 To razlago naj bi potrjevalo tudi sprejetje, potem ko so nastopila dejstva iz spora o glavni stvari, določb, ki izrecno določajo, da se nadomestila ne plača, če pristojni organi ugotovijo, po eni strani, da so bili izvoženi proizvodi ponovno uvoženi v Skupnost, ne da bi bili bistveno predelani ali obdelani v smislu člena 24 Carinskega zakonika, in po drugi strani, da se je zanje uporabila znižana uvozna dajatev ali stopnja nič v primerjavi z običajno stopnjo.
23 To naj bi bil namen člena 15(2) Uredbe št. 3665/87, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 313/97, in člena 20(4)(d) Uredbe št. 800/1999. Ker je bil namen teh določb zaščititi finančne interese Skupnosti, bi bilo težko ne upoštevati teh določb pri razlagi prava, kot je veljalo v trenutku dejstev v sporu o glavni stvari. Če bi bile navedene določbe uporabljene v tem sporu, povračila izvoznega nadomestila ne bi bilo treba zahtevati, saj je bilo zadevno blago bistveno obdelano na Poljskem in ponovno vneseno v Skupnost po plačilu običajnih uvoznih dajatev.
24 V navedenih okoliščinah se je Finanzgericht Hamburg odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednje vprašanje:
„Ali je člen 17(3) Uredbe (EGS) št. 3665/87 v različici Uredbe (ES) št. 1384/95 treba razlagati tako, da je treba šteti proizvod za uvoženega, če je po opravljenih carinskih formalnostih sproščen v prosti promet v tretji državi, nato bistveno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe (ES) št. 2913/92 in ponovno izvožen v Skupnost in so dajatve zanj povrnjene in nato plačane običajne uvozne dajatve?“
Vprašanje za predhodno odločanje
25 Predložitveno sodišče želi s svojim vprašanjem izvedeti, ali je pogoj za dodelitev izvoznega diferencialnega nadomestila iz člena 17(3) Uredbe št. 3665/87, tj. ureditev carinskih formalnostih za to, da je zadevni proizvod dan v prost promet v tretji namembni državi, izpolnjen, če je ta proizvod potem, ko so bile zanj plačane uvozne dajatve v tej državi, bistveno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Carinskega zakonika in nato ponovno izvožen v Skupnost, in so zanj izterjane dajatve povrnjene v tej državi in plačane običajne dajatve za uvoz v Skupnost.
26 Cilj sistema diferencialnih izvoznih nadomestil je, da se trgi zadevnih tretjih držav odprejo oziroma ostanejo odprti za izvoz iz Skupnosti, diferenciacija nadomestil pa je izraz volje, da se upoštevajo značilnosti vsakega uvoznega trga, na katerem želi Skupnost imeti vpliv (sodbe z dne 2. junija 1976 v zadevi Milch‑, Fett‑ und Eier-Kontor, 125/75, Recueil, str. 771, točka 5, z dne 11. julija 1984 v zadevi Dimex, 89/83, Recueil, str. 2815, točka 8, in z dne 9. avgusta 1994 v zadevi Boterlux, C-347/93, Recueil, str. I‑3933, točka 18).
27 Razlog za obstoj sistema diferenciacije pri nadomestilih ne bi bil spoštovan, če bi za izplačilo nadomestila po višji stopnji zadostovalo, da je blago preprosto raztovorjeno, ne da bi doseglo trg na namembnem ozemlju. Zato člen 17(3) Uredbe št. 3665/87 kot pogoj za izplačilo diferencialnega nadomestila določa ureditev carinskih formalnosti za vnos blaga v prosti promet v tretji državi, saj ureditev navedenih formalnosti načeloma zagotavlja dejanski dostop na trg na ozemlju namembnega kraja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dimex, točki 9 in 10).
28 Ureditev uvoznih carinskih formalnosti za zadevno blago sestavlja predvsem plačilo uvoznih dajatev, ki jih je treba plačati, ki – če to izkazujejo uvozni carinski dokumenti – pomenijo zagotovilo, da je proizvod prispel v namembni kraj. Poleg tega to izhaja tudi iz sedemnajste uvodne izjave Uredbe št. 800/99, ki sicer ni veljala, ko so nastopila dejstva iz spora o glavni stvari, vendarle v tej točki potrjuje obseg dolžnosti ureditve carinskih formalnosti za vnos blaga v prosti promet, določene v členu 17(3) Uredbe št. 3665/87 (glej v tem smislu glede potrditvenega obsega nekaterih določb Uredbe št. 800/99 zgoraj navedeno sodbo Roquette Frères, točka 20).
29 Uredba št. 3665/87 določa, da se posebna zahteva iz člena 17(3) lahko v določenih primerih uporabi tudi za enotna nadomestila. V četrti uvodni izjavi določa, da „pri izvoznih poslih lahko pride do zlorab; da bi se te zlorabe preprečilo, je treba v teh primerih kot pogoj za plačilo nadomestila določiti ne le to, da mora proizvod zapustiti carinsko območje Skupnosti, temveč ga je treba tudi uvoziti v tretjo državo in glede na okoliščine primera dejansko dati na trg v tretji državi“.
30 Člen 5(1) te uredbe tako določa dva primera, v katerih je za plačilo bodisi enotnega bodisi diferencialnega nadomestila določen pogoj ureditve carinskih formalnosti za vnos zadevnega blaga v prosti promet v tretji namembni državi:
– če obstaja resen dvom glede dejanskega namembnega kraja proizvoda in
– če bi se zaradi razlike med zneskom nadomestila za izvoženi proizvod in zneskom uvoznih dajatev, ki za enak proizvod veljajo na datum sprejetja izvozne deklaracije, lahko proizvod ponovno uvozil v Skupnost.
31 Ko je Sodišče obravnavalo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi člena 5(1) Uredbe št. 3665/87, je presodilo, da ob ponovnem uvozu v Skupnost predhodno izvoženega proizvoda, ki je bil bistveno in nepovratno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Carinskega zakonika, zaradi česar tega proizvoda kot takega ni več in je bil ustvarjen nov proizvod, ki spada v drugo carinsko postavko, ne gre za zlorabo. V navedenem primeru za plačilo izvoznega nadomestila ni določen pogoj, da pristojni organi držav članic zahtevajo dodatna dokazila, ki bi dokazovala, da je bil proizvod, ki je bil predmet predelave, dejansko dan v nespremenjenem stanju na trg v tretji državi uvoza (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Roquette Frères, točke od 18 do 21).
32 Pri tej razlagi je Sodišče upoštevalo člen 20 Uredbe št. 800/99, čeprav je ta začel veljati po nastopu dejstev iz spora o glavni stvari. Ta člen med drugim v odstavku 4 določa, da je bilo nadomestilo neupravičeno plačano, zlasti če je proizvod ponovno uvožen v Skupnost, ne da bi bil dovolj predelan ali obdelan v smislu člena 24 Carinskega zakonika. Sodišče je presodilo, da navedena določba omogoča, da se zavrne sum ponovnega uvoza v Skupnost, saj je bil proizvod, ki je bil upravičen do enotnega nadomestila, preden je zapustil carinsko ozemlje Skupnosti, tako obdelan ali predelan (zgoraj navedena sodba Roquette Frères, točka 20).
33 Iz zgoraj navedenega izhaja:
– da se za blago, za katero so bile plačane uvozne dajatve v tretji namembni državi, kar je izkazano z listino pristojnih carinskih organov, šteje, da je bilo uvoženo v to državo,
– da bistvena obdelava ali predelava blaga v tretjih državah v smislu člena 24 Carinskega zakonika dopušča sklep, da je bilo to blago v tretji državi uporabljeno in je tako dejansko prišlo do trga na ozemlju namembnega kraja in tam vneseno v prosti promet,
– da navedena obdelava ali predelava, s katero je ustvarjen nov proizvod, odstrani nevarnost iz člena 5(1) Uredbe št. 3665/87, namen člena 17(3) te pa je preprečiti ponovni uvoz prvotnega blaga v Skupnost, ki pomeni zlorabo in krši cilj, ki ga zasleduje sistem bodisi diferencialnih bodisi enotnih nadomestil.
34 Vendar Komisija in Hauptzollamt navajata, da je bilo v sporu o glavni stvari goveje meso, uvoženo na Poljsko, predelano in nato ponovno uvoženo v Skupnost, pri čemer so pristojni poljski organi uvozne dajatve povrnili. To povračilo izkazuje, da pri uvozu blaga vendarle niso bile urejene carinske formalnosti in blago ni bilo dejansko vneseno v prosti promet na Poljskem. Zgoraj navedeni pogodbeni stranki pogodbe z dne 3. oktobra 1995 naj bi v resnici pod pretvezo vnosa blaga v prosti promet na Poljskem prikrili dejstvo, da je blago pasivno oplemeniteno, in se tako izognili uporabi člena 146(1) Carinskega zakonika, na podlagi katerega za blago, za katero so plačana izvozna nadomestila, postopek pasivnega oplemenitenja ni možen.
35 Z navedenim utemeljevanjem se ni mogoče strinjati, saj želi dokazati, da povračilo uvoznih dajatev pravici do izvoznega nadomestila odvzema pravno podlago.
36 Dejansko, kot pravilno trdi Eichsfelder, nobena določba v Uredbi št. 3665/87 take analize ne podpira. Torej od takrat, ko so bile opravljene carinske formalnosti vnosa blaga v prosti promet v tretji državi, med katerimi je med drugim tudi plačilo uvoznih dajatev, ni mogoče trditi, da blago ni bilo dano na trg v tretji državi pod cenovnimi pogoji na tem trgu, ki so bili upoštevani pri določitvi zneska nadomestila. Če bi učinek nadaljnjega povračila teh dajatev drugemu gospodarskemu subjektu in ne izvozniku retroaktivno odvzel pravno podlago izvoznemu nadomestilu, bi bil izvoznik v negotovem položaju, spornem s stališča pravne varnosti, in njegova pravica do izvoznega nadomestila bi bila odvisna od dogodkov ali trgovskih ravnanj, ki jih ne nadzoruje.
37 Tak položaj pa je treba seveda razlikovati od položaja, v katerem bi sam izvoznik sodeloval pri zlorabi.
38 Glede tega člen 4(3) Uredbe št. 2988/95 določa, da „če se ugotovi, da so bili v nasprotju s cilji veljavne zakonodaje Skupnosti zaradi pridobitve neke koristi zahtevani pogoji za pridobitev koristi ustvarjeni umetno, se zato korist ne odobri ali pa se odvzame.“
39 Poleg tega je Sodišče že presodilo, da je za dokaz o zlorabi po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Skupnosti, cilj, ki ga zasleduje ta predpis, ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, ki sestoji iz namena pridobiti korist, ki izhaja iz predpisa Skupnosti, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi (glej sodbo z dne 14. decembra 2000 v zadevi Emsland Stärke, C-110/99, Recueil, str. I‑11569, točki 52 in 53).
40 Predložitveno sodišče je pristojno za to, da v skladu s pravili nacionalnega dokaznega prava, če to ne ogroža učinkovitosti prava Skupnosti, preveri, ali so elementi zlorabe podani v sporu o glavni stvari.
41 Posledično je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je pogoj za dodelitev izvoznega diferencialnega nadomestila iz člena 17(3) Uredbe št. 3665/87, tj. ureditev carinskih formalnostih za to, da je zadevni proizvod dan v prosti promet v tretji državi destinacije, izpolnjen, če je ta proizvod potem, ko so bile zanj plačane uvozne dajatve v tej državi, bistveno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Carinskega zakonika, nato ponovno izvožen v Skupnost in so zanj izterjane dajatve povrnjene v tej državi in plačane običajne dajatve za uvoz v Skupnost.
42 V navedenih okoliščinah je vseeno mogoče zahtevati povrnitev izvoznega nadomestila, če predložitveno sodišče meni, da gre v skladu s pravili nacionalnega prava za izvoznikovo zlorabo.
Stroški
43 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Pogoj za dodelitev izvoznega diferencialnega nadomestila iz člena 17(3) Uredbe Komisije (EGS) št. 3665/87 z dne 27. novembra 1987 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode, kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št.1384/95 z dne 19. junija 1995, predvsem glede prilagoditev, potrebnih zaradi izvajanja Sporazuma o kmetijstvu, sklenjenega v okviru Urugvajskega kroga, tj. ureditev carinskih formalnostih za to, da je zadevni proizvod dan v prosti promet v tretji državi destinacije, je izpolnjen, če je ta proizvod potem, ko so bile zanj plačane uvozne dajatve v tej državi, bistveno predelan ali obdelan v smislu člena 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku SKupnosti, nato ponovno izvožen v Skupnost in so zanj izterjane dajatve povrnjene v tej državi in plačane običajne dajatve za uvoz v Skupnost.
V navedenih okoliščinah je vseeno mogoče zahtevati povrnitev izvoznega nadomestila, če predložitveno sodišče meni, da gre v skladu s pravili nacionalnega prava za izvoznikovo zlorabo.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.
Top