Zadeva C‑160/03
Kraljevina Španija
proti
Eurojustu
„Ničnostna tožba na podlagi člena 230 ES – Tožba, ki jo vloži država članica zoper razpise Eurojusta za delovna mesta začasnih uslužbencev – Nepristojnost Sodišča – Nedopustnost“
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 16. decembra 2004
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 15. marca 2005.
Povzetek sodbe
1. Postopek – Pravna podlaga tožbe – Odločitev, ki jo sprejme tožeča stranka in ne sodišče Skupnosti – Dopustnost, ki se presoja glede na odločitev tožeče stranke
2. Ničnostna tožba – Akti, zoper katere je mogoče vložiti tožbo – Tožba, ki jo vloži država članica zoper razpise Eurojusta za delovna mesta začasnih uslužbencev – Izključitev – Zahteva po sodnem nadzoru – Oblike
(člen 230 ES; členi 35 EU, 41 EU, 46(b) EU; Poslovnik Sodišča, člena 40 in 56; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91; Sklep Sveta 2002/187, člen 30)
1. V okviru sodnega postopka je tožeča stranka tista, ki izbere pravno podlago svoje tožbe, zatorej sodišče Skupnosti ni tisto, ki izbere najprimernejšo pravno podlago. Iz tega sledi, da je treba v primeru, ko tožeča stranka opira svojo tožbo na določeno določbo, pri čemer pa vseeno prepušča presoji Sodišča izbiro po njegovem mnenju najustreznejše pravne podlage za obravnavo te tožbe, dopustnost zadevne tožbe preučiti glede na to določbo.
(Glej točko 35.)
2. Predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES ne more biti razpis Eurojusta za delovna mesta začasnih uslužbencev. Tak razpis namreč ni eden izmed aktov, katerih zakonitost lahko Sodišče preverja na podlagi tega člena. Poleg tega člen 41 EU ne določa, da se člen 230 ES uporablja za določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah iz naslova VI Pogodbe o EU, pristojnost Sodišča na tem področju je namreč določena v členu 35 EU, na katerega napotuje člen 46(b) EU.
Tak razpis pa kljub vsemu ni izvzet iz kakršnegakoli sodnega nadzora, saj, kot izhaja iz člena 30 Sklepa 2002/187 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala, za osebje Eurojusta veljajo predpisi in pravila, ki se uporabljajo za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti. Iz tega sledi, da so glavni interesenti, in sicer kandidati za različna delovna mesta iz razpisa, imeli dostop do sodišča Skupnosti pod pogoji, določenimi v členu 91 Kadrovskih predpisov za uradnike. V primeru takšne tožbe bi države članice lahko intevenirale v sporu v skladu s členom 40 Statuta Sodišča in bi lahko, glede na okoliščine primera, kot izhaja iz člena 56, drugi in tretji odstavek, tega statuta, vložile pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje.
(Glej točke od 36 od 38 in od 40 do 43.)
SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 15. marca 2005(*)
„Ničnostna tožba na podlagi člena 230 ES – Tožba, ki jo vloži država članica zoper razpise Eurojusta za delovna mesta začasnih uslužbencev – Nepristojnost Sodišča – Nedopustnost“
V zadevi C-160/03,
zaradi ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, vložene 8. aprila 2004,
Kraljevina Španija, ki jo zastopa L. Fraguas Gadea, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Republike Finske, ki jo zastopa T. Pynnä, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
proti
Eurojustu, ki ga zastopata J. Rivas de Andrés, odvetnik, in D. O’Keeffe, solicitor,
tožena stranka,
SODIŠČE (veliki senat)
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas (poročevalec) in A. Borg Barthet, predsedniki senatov, R. Schintgen, sodnik, N. Colneric, sodnica, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues, E. Juhász, G. Arestis, M. Ilešič in J. Malenovský, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. oktobra 2004,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi z dne 16. decembra 2004
izreka naslednjo
Sodbo
1 Kraljevina Španija s tožbo zahteva razglasitev ničnosti točke v sedmih razpisih Eurojusta za zaposlitev začasnih uslužbencev (v nadaljevanju: izpodbijani razpisi), ki zadeva dokumente, ki jih morajo poslati v angleščini osebe, ki so se prijavile v drugem jeziku, kot tudi različnih točk, navedenih v vsakem razpisu, glede kvalifikacij o znanju jezikov kandidatov.
Pravni okvir
2 Naslov VI Pogodbe o Evropski uniji vsebuje določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah, in sicer člene od 29 EU do 42 EU.
3 Člen 31 EU opisuje cilj skupnih ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.
4 Člen 34(2) EU določa:
„Svet sprejema ukrepe in spodbuja sodelovanje z uporabo ustrezne oblike in ustreznih postopkov iz tega naslova, s čimer prispeva k doseganju ciljev Unije. V ta namen lahko Svet na pobudo katere koli države članice ali Komisije soglasno:
[…]
c) sprejema sklepe za vse druge namene, ki so skladni s cilji tega naslova, razen za približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic. Ti sklepi so zavezujoči in nimajo neposrednega učinka; Svet s kvalificirano večino sprejme ukrepe, potrebne za izvajanje teh sklepov na ravni Unije;
[…]“
5 Člen 35 EU se nanaša na pristojnosti Sodišča glede določb naslova VI Pogodbe o Evropski uniji. Odstavka 6 in 7 tega člena se glasita:
„6. Sodišče je pristojno za preverjanje zakonitosti okvirnih sklepov in sklepov v tožbah, ki jih vloži država članica ali Komisija zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve te pogodbe ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil. Postopek iz tega odstavka se sproži v dveh mesecih po objavi ukrepa.
7. Sodišče je pristojno za razsojanje v vseh sporih med državami članicami glede razlage ali uporabe aktov, sprejetih v skladu s členom 34(2), če Svet takšnega spora ne more rešiti v šestih mesecih po tem, ko mu ga je predložil eden od njegovih članov. Sodišče je pristojno tudi za razsojanje v vseh sporih med državami članicami in Komisijo glede razlage ali uporabe konvencij, pripravljenih v skladu s členom 34(2)(d).“
6 Člen 41(1) EU določa:
„Členi 189, 190, 195, od 196 do 199, 203 in 204, člen 205(3) in členi od 206 do 209, 213 do 219, 255 in 290 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti se uporabljajo za določbe, ki se nanašajo na področja iz tega naslova.“
7 Člen 46 EU, ki je del končnih določb Pogodbe o Evropski uniji, se glasi kot sledi:
„Določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, ki se nanašajo na pristojnost Sodišča Evropskih skupnosti in na izvajanje te pristojnosti, se uporabljajo samo za naslednje določbe te pogodbe:
[…]
b) določbe naslova VI pod pogoji iz člena 35;
[…]“
8 Člen 12(1) ES določa:
„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“
9 Člen 230(1) ES se glasi:
„Sodišče nadzira zakonitost aktov, ki jih skupaj sprejemata Evropski parlament in Svet, ter aktov Sveta, Komisije in ECB razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta s pravnim učinkom do tretjih oseb.“
10 Člen 236 ES določa, da je Sodišče „v mejah in pod pogoji, ki so določeni v kadrovskih predpisih ali v pogojih za zaposlitev, pristojno za vse spore med Skupnostjo in njenimi uslužbenci.“
11 Člen 1 Uredbe Sveta št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, z dne 15. aprila 1958 (UL 1958, 17, str. 385), kot je bila spremenjena z Aktom o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske k Evropski uniji (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1 ), se glasi:
„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so nemščina, angleščina, danščina, španščina, finščina, francoščina, grščina, italijanščina, nizozemščina, portugalščina in švedščina.“
12 Sklep Sveta 2002/187/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala (UL L 63, str. 1, v nadaljevanju: Sklep) temelji na Pogodbi o Evropski uniji, zlasti na členih 31 EU in 34(2)(c) EU. V členu 1 določa, da je Eurojust organ Unije, ki je pravna oseba.
13 Na podlagi člena 2 tega sklepa Eurojust sestavlja nacionalni član, ki ga začasno napoti vsaka država članica v skladu s svojim pravnim sistemom in je lahko tožilec, sodnik ali policijski uradnik z enakovrednimi pristojnostmi.
14 Cilji Eurojusta, ki so opisani v členu 3 istega sklepa, so spodbujati in izboljševati koordinacijo med pristojnimi organi držav članic pri preiskavah in pregonih v teh državah, izboljšati sodelovanje med temi organi, predvsem z olajševanjem izvajanja mednarodne pravne pomoči in izvrševanjem zaprosil za izročitev, kot tudi podpirati pristojne organe držav članic, da bi povečali učinkovitost njihovih preiskav in pregonov. Če je to primerno, lahko Eurojust pomaga tudi pri preiskavah in pregonih, ki se nanašajo na državo članico in tretjo državo ali državo članico in Skupnost.
15 Člen 30 Sklepa z naslovom „Osebje“ določa:
„1. Za osebje Eurojusta veljajo predpisi in pravila, ki se uporabljajo za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti, predvsem v zvezi z zaposlovanjem in statusom.
2. Osebje Eurojusta je osebje, ki se zaposli v skladu s predpisi in pravili iz odstavka 1 ob upoštevanju vseh pogojev iz člena 27 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti, ki jih določa Uredba (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 […], vključno z njihovo geografsko razporeditvijo. […]
3. Osebje opravlja svoje naloge pod nadzorom Kolegija in pri tem upošteva cilje in mandat Eurojusta […]
16 Člen 31 istega sklepa z naslovom „Pomoč pri tolmačenju in prevajanju“ določa:
„1. Za postopke Eurojusta se uporabljajo uradna jezikovna pravila Unije [v španskem besedilu : ‘El régimen lingüístico de las instituciones de la Comunidad Europea será aplicable a Eurojust’].
2. Letno poročilo za Svet iz drugega pododstavka člena 32(1) se sestavi v uradnih jezikih institucij Unije.“
17 Členi od 12 do 15 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU) urejajo pogoje zaposlitve le-teh. Člen 12 določa:
„1. Zaposlitev začasnih uslužbencev mora zagotoviti organu storitve oseb, ki so visoko kvalificirane, učinkovite in poštene, zaposlene po najširši možni geografski osnovi med državljani držav članic.
[…]
2. Nikogar ni mogoče zaposliti kot začasnega uslužbenca:
[...]
e) če ne dokaže poglobljenega znanja enega jezika Skupnosti in zadovoljivega znanja drugega jezika Skupnosti v meri, ki je potrebna za opravljanje nalog, ki so mu dodeljene.“
18 Člen 91 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki velja za začasne uslužbence na podlagi člena 73 PZDU, ki napotuje na določbe naslova VII Kadrovskih predpisov o pravnih sredstvih, natančno določa pogoje dopustnosti tožb uradnikov pred Sodiščem. V skladu z ustaljeno sodno prakso je to pravno sredstvo na voljo kandidatom za splošne javne natečaje ali za postopke izbire, naj bodo uslužbenci Skupnosti ali pa ne (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 1965 v zadevi Vandevyvere proti Parlamentu, 23/64, Recueil, str. 205, 214).
19 Dne 13. februarja 2003 so bili v Uradnem listu Evropske unije objavljeni izpodbijani razpisi. Glede teh razpisov so zahteve glede znanja jezika naslednje:
– za delovno mesto uslužbenca za varstvo osebnih podatkov (UL C 34 A, str. 1) „odlično poznavanje angleščine in francoščine; sposobnost delati v drugih jezikih Evropskih skupnosti bi pomenilo prednost“;
– za delovno mesto računovodje (UL C 34 A, str. 4) „poglobljeno znanje enega izmed uradnih jezikov Evropskih skupnosti in zadovoljivo znanje enega drugega jezika Skupnosti, vključno z zadovoljivim znanjem angleščine“;
– za delovno mesto strokovnjaka za računalništvo in informacijsko tehnologijo (urejevalec spletne strani) evropske pravosodne mreže (UL C 34 A, str. 6) „bistveno je dobro poznavanje angleščine, sposobnost sporazumevanja v vsaj dveh drugih uradnih jezikih Evropskih skupnosti, vključno s francoščino, bo nedvomno predstavljalo prednost“;
– za delovno mesto pravnega svetovalca (UL C 34 A, str. 11) „odlično poznavanje angleščine in francoščine; sposobnost delati v drugih jezikih Evropskih skupnosti bi pomenilo prednost“;
– za delovno mesto knjižničarja/arhivarja (UL C 34 A, str. 13) ni posebnih zahtev;
– za delovno mesto tiskovnega predstavnika (UL C 34 A, str. 16) „sposobnost sporazumevanja vsaj v angleščini in [v] francoščini, znanje drugih uradnih jezikov Evropskih skupnosti bi pomenilo prednost“;
– za delovno mesto tajnice v splošni upravi (UL C 34 A, str. 18) „poglobljeno znanje angleščine in francoščine, zadovoljivo znanje drugih jezikov Skupnosti bi nedvomno pomenilo prednost“.
20 Navedeni razpisi določajo, da mora kandidat prijavo izpolniti tako v svojem jeziku kot tudi v angleščini. Še več, tej prijavi morata biti priložena motivacijsko pismo in življenjepis, sestavljena izključno v angleščini.
Tožbeni razlogi
21 Kraljevina Španija navaja v podporo svoji tožbi tri tožbene razloge.
22 Prvi tožbeni razlog izvira iz kršitve člena 12(2)(e) PZDU, po katerem od kandidatov ne bi bilo mogoče zahtevati poglobljeno znanje samo enega jezika, in sicer načelno njihove materinščine, kot tudi zadovoljivo znanje drugega jezika, ki je prepuščen izbiri kandidatov.
23 Drugi tožbeni razlog izvira iz kršitve jezikovne ureditve Eurojusta, kot je predvidena v členu 31 Sklepa. Ta ureditev je določena z Uredbo št. 1, katere člen 1 natančno določa uradne jezike in delovne jezike institucij. Ker naj nobena določba tega sklepa ne bi določala, da sta delovna jezika Eurojusta angleščina in francoščina, bi člani Eurojusta in osebje sektretariata tega organa lahko uporabljali vse uradne jezike Unije. Posledično naj bi razpisi kršili jezikovno ureditev Eurojusta.
24 Tretji tožbeni razlog izvira iz kršitve načela prepovedi diskriminacije iz člena 12 ES kot tudi obveznosti obrazložitve. Kraljevina Španija v tem pogledu zatrjuje, da zahteva, da morajo kandidati izpolniti določene dokumente v angleščini, kot tudi v razpisu navedena pogoja o poznavanju angleščine in francoščine, predstavljajo očitno diskriminacijo glede na državljanstvo, saj to daje prednost kandidatom, katerih materinščina je angleščina ali francoščina. Ker ugodnejša obravnava teh dveh jezikov ni niti utemeljena niti obrazložena, bi v tem pogledu predstavljala kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES.
Dopustnost tožbe
Trditve strank
25 Preden poda svoje trditve o temelju, Eurojust podaja ugovor nedopustnosti, ki ga je treba preučiti.
26 Eurojust navaja, da je tožba nedopustna, ker naj zanjo ne bi obstajala nobena pravna podlaga za vložitev.
27 Prvič, tožba ne bi mogla temeljiti na členu 230 ES, ker seznam aktov, katerih zakonitost lahko preverja Sodišče, ne vsebuje teh, ki jih sprejme Eurojust, ki je organ Unije in ki je pravna oseba.
28 Drugič, tožba ne bi mogla temeljiti na členu 35(6) EU, ker izpodbijani akti niso niti okvirni sklep niti eden izmed aktov iz te določbe.
29 Tretjič, tožba ne bi mogla temeljiti na členu 91 Kadrovskih predpisov, če ta določba, če omogoča kandidatu, da vloži tožbo zoper razpis, ne bi omogočila državi članici tožbe zoper akte, za katere se domneva, da škodijo osebam, za katere se uporabljajo ti Kadrovski predpisi.
30 Četrtič, tožba ne bi mogla temeljiti na Sklepu, saj ta ne podeljuje pristojnosti Sodišču, da bi se izreklo o aktih Eurojusta.
31 Na koncu, tožba ne bi mogla temeljiti na členu 35(7) EU, ker ne bi šlo za tožbo o razlagi člena 31(1) Sklepa v skladu s postopkom iz člena 35(7) EU.
32 Kraljevina Španija opozarja, da je Skupnost skupnost prava, katere akti so predmet sodnega nadzora (sodba z dne 25. julija 2002 v zadevi Uniòn de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 38), in navaja, da je vsak akt organa s pravno osebnostjo po pravu Skupnosti predmet sodnega nadzora.
33 Priznava, da je na podlagi členov 35 EU in 46 EU pristojnost Sodišča na področju tretjega stebra omejena. Vendar pa izpodbijanih razpisov ni mogoče šteti za akte, sprejete na tem področju, in nadzor Sodišča nad temi akti prav tako ne more biti podrejen tem pogojem.
34 Kraljevina Španija vseeno prepušča presoji Sodišča izbiro najustreznejše pravne podlage za njeno tožbo z zaprosilom, naj njena morebitna napaka pri izbiri ne povzroči nedopustnosti ali nepresoje te zadeve po temelju.
Presoja Sodišča
35 Uvodoma je treba poudariti, da je tožeča stranka tista, ki izbere pravno podlago svoje tožbe, ne pa sodišče Skupnosti , ki naj bi sam izbral najprimernejšo pravno podlago (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. oktobra 1974 v zadevi Union syndicale in drugi proti Svetu, 175/73, Recueil, str. 917, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1998 v zadevi Keeling proti UUNT, T-148/97, Recueil, str. II-2217). Iz preučitve tožbe izhaja, da je tožeča stranka tožbo oprla na člen 230 ES. Dopustnost zadevne tožbe je torej treba preučiti glede na to določbo.
36 Kot tudi izhaja iz člena 230 ES, Sodišče „nadzira zakonitost aktov, ki jih skupaj sprejemata Evropski parlament in Svet, ter aktov Sveta, Komisije in ECB razen priporočil in mnenj, pa tudi zakonitost aktov Evropskega parlamenta s pravnim učinkom do tretjih oseb.“
37 Treba je ugotoviti, da izpodbijani akti v tej tožbi niso eni izmed aktov, katerih zakonitost lahko preverja Sodišče na podlagi tega člena.
38 Še več, člen 41 EU ne določa, da se člen 230 ES uporabi za določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah iz naslova VI Pogodbe o Evropski uniji, pristojnost Sodišča na tem področju je namreč določena v členu 35 EU, na katerega napotuje člen 46(b) EU.
39 V vsakem primeru je Kraljevina Španija prerekala, da se razpisi štejejo za akte, sprejete v okviru naslova VI Pogodbe o Evropski uniji.
40 Iz tega izhaja, da tožba, vložena na podlagi člena 230 ES, ne more biti dopustna.
41 Glede pravice do učinkovitega sodnega varstva v okviru skupnosti prava, ki po mnenje Kraljevine Španije nalaga, da so vse odločbe organa, ki ima pravno osebnost po pravu Skupnosti, lahko predmet sodnega nadzora, je treba poudariti, da so izpodbijani akti predmet sodnega nadzora.
42 Pravzaprav, kot izhaja iz člena 30 Sklepa, za osebje Eurojusta veljajo predpisi in pravila, ki se uporabljajo za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti. Iz tega izhaja, da bi na podlagi ustaljene sodne prakse glavni interesenti, in sicer kandidati za različna delovna mesta iz izpodbijanih razpisov, imeli dostop do sodišča Skupnosti pod pogoji, določenimi v členu 91 Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Vandeyvere proti Parlamentu, str. 214).
43 V primeru takšne tožbe bi države članice lahko intevenirale v sporu v skladu s členom 40 Statuta Sodišča in bi lahko, glede na okoliščine primera, kot izhaja iz člena 56, drugi in tretji pododstavek tega statuta, vložile pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje.
44 Iz vseh teh elementov izhaja, da je tožba nedopustna.
Stroški
45 Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Eurojust je predlagal, da se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Republika Finska, ki se je kot intervenient udeležila postopka, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Tožba je nedopustna.
2) Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.
3) Republika Finska nosi svoje stroške.
Podpisi
* Jezik postopka: španščina.
Top