Tabbane - Switzerland - 41069/12
Dostop do sodišča, civilni postopek
Zavrnitev vseh pravnih sredstev proti arbitražni odločbi - pritožba ni dopustna
Dejstva – Tunizijski poslovnež - pritožnik je sklenil s francosko družbo pogodbo, ki je napotovala na uporabo prava države New York. Pogodba je vsebovala dogovor o arbitraži in določala klavzulo o izključitvi vseh pritožb (odločitev arbitraže je dokončna in zavezujoča in nobena od strank nima pravice izpodbijati s pritožbo odločitev pred katerimkoli sodiščem). Prišlo je do spora, arbitri so določili za pristojno arbitražno sodišče v Ženevi.
Odločitev je bila za pritožnika neugodna, in jo je brezuspešno izpodbijal pred sodnimi organi: skliceval se je na pravno kulturo, ki je domača pogodbenim strankam in poudaril, da se navaja angleški izraz „appeal“ v ozkem pomenu te besede in ki tudi ustreza francoskemu pomenu „appel“.
Zvezno švicarsko sodišče je zavrnilo presojo omenjene arbitražne odločbe upoštevajoč, da je bilo strankam veljavno onemogočeno vložiti sredstvo zoper kakršnokoli odločbo arbitražnega sodišča v skladu z 192. členom zveznega zakona o mednarodnem zasebnem pravu (LDIP). Na podlagi jezikovne razlage klavzule („pravico do pritožbe“ in ne „pravica pritožbe“) in upoštevajoč primerjalno pravo, je sodni senat presodil, da se klavzula ne more razlagati kot da gre le za navadno pritožbo, ki je bila izključena na podlagi treh presojanih zakonodajnih ureditev (New York, Francija, Tunizija): prav tako odpoved pritožbi obsega tudi odpoved izrednim pravnim sredstvom. Po stališču zveznega sodišča dopustitev takšne možnosti sama po sebi ne nasprotuje 6. členu Konvencije, upoštevajoč, da navedeni 192. člen zahteva odpoved, ki mora biti izrecna in skupna vsem pogodbenim strankam; ta je lahko razglašena za neveljavno v primeru neobstoja soglasja o njej; in da že na podlagi same narave arbitraže ne zadostuje apriori ali je bila vnaprejšnja odpoved pritožbi v kakšnem javnem interesu in ali je bila lahko takšna, da pomeni poseg v naraven tek stvari.
Kar zadeva pravo - člen 6
a) Dostop do sodišča - dostop do arbitraže ni bil določen z zakonom, temveč je predstavljal plod pogodbene svobode strank. Brez kakršnegakoli nasprotovanja se je pritožnik izrecno in svobodno odpovedal možnosti sprožiti možne postopke pred navadnim sodiščem, kar omogočajo garancije iz 6. člena Konvencije.
Za ESČP je takšna odpoved povsem nedvoumna. Na podlagi razlage volje pogodbenih strank je zvezno sodišče zaključilo, da sta stranki izključili prav vsa pravna sredstva oz. pritožbe. V luči same zadeve in na podlagi tehtanja, za katerega je sodišče pristojno za razrešitev tega vprašanja, takšna odločitev ni niti arbitrarna niti nerazumna. Minimum garancij upoštevajoč njihovo pomembnost podpira takšno odpoved. Pritožnik je lahko svobodno izbral arbitra, ki se je pridružil dvema drugima arbitroma v sestavi arbitražnega tribunala v Ženevi, ter izbral možnost, da za arbitražo velja švicarsko pravo. Zvezno sodišče je pritrdilo pritožnikovim argumentom ter upoštevalo vse dejanske in pravne elemente, ki so objektivno pomembni. Sodba je primerno obrazložena in ni arbitrarna.
Sporna pravna določba izraža politično zakonodajno izbiro švicarskega zakonodajalca, ki se kaže v dveh smereh: z ene strani povečati privlačnost in učinkovitost mednarodne arbitraže v Švici, izogibajoč se pri tem, da bi bila odločitev podvržena dvojni kontroli na podlagi pritožbe in na podlagi presoje izvršilnega sodnika; z druge strani pa razbremeniti zvezno sodišče.
V razmerju do zaželenega cilja, ta določba ni nesorazmerna. Najprej - odpoved vsem pravnim sredstvom ne predstavlja obveznosti, gre le za možnost, ki je prepuščena svobodni izbiri strank, ki nista prebivalca Švice. Nadalje – v primeru ko stranke izberejo takšno odpoved, zakon določa analogno uporabo Konvencije iz New Yorka za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb, če bi morala biti odločitev izvršena v Švici; arbitražni senati so podvrženi kontroli navadnih sodnih senatov, ker V. člen omenjene konvencije našteva določeno število razlogov, ki dopuščajo izjemoma zavrnitev priznanja in izvršitve takšne odločbe.
Omejitev ob povedanem zasleduje legitimni cilj, dopuščajoč veljavnost arbitražne pristojnosti v Švici, na podlagi hitrih in enostavnih postopkov, upoštevajoč pri tem pogodbeno svobodo pritožnika, in niso nesorazmerni. Pravica do pristopa do arbitražnega senata ni bila načeta v samem njenem bistvu. Glej tudi Eiffage S. A. in drugi proti Švici (sodba: 1742/05, z dne 15. 9. 2009), Osmo Souvaniemi in drugi proti Finski (sodba 31737/96, z dne 23. 2. 1999), Transportes Fluviais do Sado S.A. proti Portugalski (sodba 35943/02, z dne 16. 12. 2003) in Suda proti Češki Republiki (sodba 1643/06, z dne 28. 10. 2010), Note de information 134.
Zaključek: pritožba ni dopustna (očitno neutemeljena)
b) Enakost orožij - zaradi obstoja izvedenskega poročila vloženega v spis s strani pritožnika je arbitražno sodišče zavrnilo postavitev drugega izvedenca in odgovorilo pritožniku, da zadostuje, da dovoli njegovemu izvedencu dostop do istih dokumentov, kot so bili uporabljeni s strani njegovega nasprotnika.
Upoštevajoč garancije iz 6. člena Konvencije, ki so bile uporabljene v zadevi, razlogi niso niti nerazumni niti arbitrarni. Pritožnik je imel dostop do spornih dokumentov in ni bil postavljen v položaj, ki bi bil neenakopraven v razmerju do položaja njegovega nasprotnika.
Zaključek: pritožba ni dopustna (očitno neutemeljena)
Full & Egal Universal Law Academy