SODBA TURK IN OSTALI PROTI SLOVENIJI
SVET EVROPE
EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
TRETJA SEKCIJA
pritožba št. 45941/99
Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) je na zasedanju 12. decembra 2006 v senatu, ki so ga sestavljali:
G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. C. BIRSAN,
Ga. A. GYULUMYAN,
G. E. MYJER
G. DAVID THOR BJORGVINSSON, Ga. I. BERRO-LEFEVRE,
in G. V. BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
ob upoštevanju navedene pritožbe, vložene 16. januar 1999,
ob upoštevanju sklepa, da se hkrati uporabi člen 29 § 3 Konvencije in prouči dopustnost in utemeljenost zadeve,
ob upoštevanju uradnih izjav o sprejetju izvensodne poravnave,
po presoji sklenilo kot sledi:
DEJSTVA:
Izvorno pritožbo so vložili Rajko Turk, Josip Turk in Milica Abram. Rojeni so bili leta 1933, 1929 in 1937. Rajko in Josip Turk sta slovenska državljana in živita v Ljubljani; pred Sodiščem ju zastopata odvetnika iz Ljubljane Igor Dernovšek in Alenka Sočan Žitnik. Ga. Abram, slovenska državljanka, je umrla 21. januarja 2000, potem, ko je vložila pritožbo. Njena brata, prav dva pritožnika, sta njena zakonita dediča. Tudi gospo Abram sta zastopala odvetnika Igor Dernovšek in Alenka Sočan Žitnik.
.A,e Okolikine zadeve
Dejstva zadeve, kot so jih posredovali pritožniki, je mogoče povzeti kot sledi:
1. Ozadje
Dne 14. julija 1945 je Vojaško sodišče ljubljanskega vojaškega področja obsodilo R.T., očeta pritožnikov, in ostale za kaznivo dejanje sodelovanja z okupacijskimi silami med drugo svetovno vojno. R.T. je bil obsojen na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom. Za dobo 6 let so mu odvzeli tudi vse politične in državljanske pravice in odredili zaplembo njegovega premoženja v korist države. Oče pritožnikov je skupaj z drugimi obsojenimi osebami vložil pritožbo pri Višjem vojnem sodišču Jugoslovanske armade, ki pa je 28. avgusta 1945 za R.T. potrdilo sodbo sodišča na prvi stopnji. R.T. je umrl leta 1971.
Po spreinernbi političnega sistema je vrhovno sodišče 17. oktobra 1991 delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec. Določene obtožbe zoper R.T. so bile umaknjene in ustrezno zmanjšana kazen, vključno z odredbo o zaplembi premoženja.
2, Zahteva za povrnitev ali odplačilo zaplenjenega premoženja
Dne 20. novembra 1991 je Parlament sprejel Zakon o denacionalizaciji (ZD), ki je postal temelj za vračanje premoženja (ali njegove vrednosti), ki je postalo po 2. svetovni vojni pod prejšnjo zakonodajo državna lastnina (agrarna reforma, nacionalizacija, zaplemba, itd.). Člen 92 omenjenega zakona določa, da se mora lastnina, zasežena v kazenskem postopku, ki se je končal pred 31. decembrom 1958, prav tako vrniti prejšnjim lastnikom v okviru denacionalizacijskega postopka in ne v okviru kazenske zakonodaje.
Dne 12. marca 1992 so pritožniki v skladu s členom 92 ZD sprožili postopek na Mestni občini Ljubljana z namenom, da se jim vrne ali izplača nadomestilo za lastnino zaplenjeno v Lj ublj ani.
Vendar pa je Ustavno sodišče 5. novembra 1992 razveljavilo člen 92 ZD. Odločitev sodišča je bila objavljena 27. novembra 1992 v Uradnem listu.
Dne 29. decembra 1992 so pritožniki, v skladu s členom 145 Zakona a izvajanju kazenskih sankcij iz leta 1978, dopolnjenega leta 1990 (Zakon 1978), sprožili nepravdni postopek št. Nz 49/93 na Temeljnem sodišču v Ljubljani, obenem pa so umaknili denacionalizacijski zahtevek, ki so ga vložili na mestni občini Ljubljana. Poleg tega so pritožniki prosili tudi. za vmesni ukrep v zvezi z nekaterimi zemljišči.
Po predlogu pritožnikov z dne 15. junija 1994 je bil postopek razdeljen na pet različnih sklopov postopka (številke Nz 49/93, Nz 393/94, 394/94, 395/94 in 396/95).
Dne 7. februarja 1996, pa razsodbi Vrhovnega sodišča v podobnih odškodninskih zahtevah, da zahtev za povrnitev v primerih, ko vrnitev premoženja ni bila več mogoča, ni mogoče vložiti zoper Republiko Slovenijo, so se pritožniki odločili da bodo svoje zahteve, razen ene (št. Nz 49/93) naslovili na mestne občine (po reformi upravnih oblasti so občine postale mestne občine).
Dne 28. februarja 1996 je Okrajno sodišče v Ljubljani (novo poimenovanje po reformi leta 1995) v zadevi št. Nz 394/94 odredilo Mestni občini Ljubljana, da pritožnikom izplača odškodnino za zaplenjeno zemljo v višini 5.225.035,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Tožena stranka seje 15. julija 1997 pritožila.
Dne 4. aprila 1997 je Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi N7 393/94 odredilo vrnitev hiše in zemljišča. V istem postopku je Okrajno sodišče v Ljubljani 24. junija 1997 odredilo mestni občini Ljubljana, da izplača pritožnikom dodatno odškodnino za zaplenjeno zemljo v višini 51.669.127,61 SIT skupaj z obrestmi. Tožena stranka se je 5. septembra 1997 pritožila.
Dne 1. julija 1997 je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku št. Nz 396/94 odredilo občinam Bled, Bohinj in Radovljica, da pritožnikom izplačajo odškodnino v višini 10.786.681,00 SIT z obrestmi. Tožene stranke so se 1. septembra 1997 pritožile.
Dne 9. julija 1997 je Okrajno sodišče v Ljubljani v postopku Nz 49/93 odredilo mestni občini Ljubljana in Republiki Sloveniji, da plačata pritožnikom dodatno odškodnino za zaplenjena zemljišča in stavbe v višini 47.351.189,96 SIT in 207.866.754,00 SIT, za podjetje 15.311.040,06 SIT in za obveznice 2.579.096,31 SIT, vse s pripadajočimi obrestmi. Mestna občina Ljubljana se je 29. julija 1997 pritožila.
Dne 3. julija 1997 je Ustavno sodišče v sklopu postopkov, ki jih je sprožila občina Grosuplje razsodilo, da je Republika Slovenija tista, ki je odgovorna za reševanje odškodninskih zahtevkov za vračanje po členu 145 zakona iz leta 1978 in ne posamezne
družbeno-politične enote (sklep U-I-43/96). Ta sodba je bila objavljena v Uradnem listu dne 25. julija 1997.
Dne 9. avgusta 1997 je parlament sprejel Zakon o začasnem zadržanju nekaterih določb ZD in Zakona 1978 (Zakon o začasnem zadržanju). Zakon je imel učinek na zadržanje določenih odškodninskih zahtevkov v skladu z Zakonom. 1978, najprej do 20. decembra 1997, kasneje, z novo zakonodajo, pa do 31. marca 1998.
Medtem, ko so bile omenjene določbe v začasnem zadržanju, je parlament 28. januarja 1998 sprejel Zakon 1998 o dopolnitvah in spremembah Zakona 1978 (Zakon 1998), kije začel veljati 13. februarja 1998. Ta zakon je dodal nekaj poglavij v zakonu 1978.
Člen 145A je nadomestil člen 145 in uporablja določbo Zakona o denacionalizaciji v zvezi z obliko in namenom vračanja premoženja, kakor tudi v zvezi z omejitvami vračanja, ter ocenitev premoženja za zahtevke za vračanje premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so se končali pred 31. decembrom 1958. Člen 3 omogoča spremembo, narejeno za postopke, ki še trajajo, v zvezi z vračanjem zaplenjenega premoženja in so se začeli v skladu z zakonom 1978. Poleg tega omogoča izplačevanje odškodnin v državnih obveznicah.
Dne 20. februarja 1998 so pritožniki pred Ustavnim sodiščem izpodbijali Zakon 1998, še posebej njegovo tretje poglavje, z utemeljitvijo, daje retroaktiven in diskriminatoren. Ustavno sodišče je 16. julija 1998 zavrnilo njihovo izpodbijanje v skupni razsodbi št. U-I60/98 (glej »ustrezno notranjo zakonodajo in prakso Različni sklopi nepravdnih postopkov so se nadaljevali pred Višjim sodiščem v Ljubljani po preteku začasne ukinitve ustreznih določb in po sprejetju Zakona 1998.
Dne 7., 14. in 21. oktobra ter 5. novembra 1998 je slednje razveljavilo sklepe, kijih je sprejelo Okrožno sodišče v Ljubljani z utemeljitvijo, med drugim, da je Republika Slovenija nastopila namesto toženih občin kot telo, odgovorno za izplačilo odškodnin, in da je treba višino slednjih nemudoma določiti v skladu z novo zakonodajo ob upoštevanju razsodbe Ustavnega sodišča.
Kasneje je postopek št. Nz 394/94 postal št. Nz 342/98, postopek št. 49/93 pa št. Nz 353/98. V zadnjem sklopu postopkov je sodišče imenovalo sodnega cenilca, ki je podal svoje poročilo.
Dne 19. septembra 2002 je bila opravljena obravnava v drugem sklopu postopka (št. Nz 396/94 je postala št. Nz 338/98).
Dne 6. septembra 2004 je Okrožno sodišče v Ljubljani združilo postopke št. Nz 393/94, Nz 342/98 in Nz 395/94 v postopek Nz 393/94. V tem sklopu postopka je Okrožno sodišče v Ljubljani 21. septembra 2004 izreklo delni sklep, s katerim je Republiki Sloveniji odredilo, da
pritožnikom izplača odškodnino 13.547,85 EUR v državnih obveznicah. Dne 3. novembra 2004 je sklep postal pravnomočen.
Dne 10. decembra 2004 je Okrožno sodišče v Ljubljani sprejelo nov delni sklep o tem postopku in odredilo Republiki Sloveniji, da izplača dodatno odškodnino v višini 90.216,44 EUR v državnih obveznicah s pripadajočimi obrestmi.
Postopek še teče.
B. Upoštevanje notranje zakonodaje in prakse
1. Dopolnjeni Zakon 1978 a izvrševanju kazenskih sankcij in Zakon 2000 a izvrševanju kazenskih sankcij.
Dopolnjeni Zakon 1978 o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list št. 17/78, št. 8/90) in Zakon 2000 o izvrševanju kazenskih sankcij ( Uradni list št. 22/2000) sta izvorno izvzela iz vračanja premoženja vse tiste, ki so bili obsojeni pred 31. decembrom 1958.
Člen 145, dopolnjen leta 1990
Če je razveljavljena sankcija zaplembe premoženja, se zaplenjeno premoženje vrne obsojeni osebi ali njenim dedičem.
Če je vrnitev premoženja v celoti ali delno fizično ali pravno nemogoča, mora družbena politična enota, kijije bila premoženje dodeljeno, izplačati dejansko vrednost premoženja v času odločitve o njegovem vračanju in v skladu s stanjem premoženja v času zaplembe. (...)
Zakon 2000 je nadomestil Zakon 1978. Kljub temu pa so še naprej v veljavi ostale določbe členov 145 in 145 A do 145Č, ki jih je dopolnil Zakon 1998.
1. Zakon o kazenskem postopku rz leta 1994 Zakon o kazenskem postopku , Uradni list št. 63/1994, med drugim zagotavlja kot sledi:
»Pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene sodbe ima tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali zavržena.Zakon o denacionalizaciji 1991
Zakon o denacionalizaciji (ZD - Uradni list št. 27/91) je temelj za vračanje premoženja (ali njegove vrednosti), kije prišlo v lastništvo države v skladu s prejšnjo zakonodajo (agrarna reforma, nacionalizacija, zaplemba, itd.). V poglavjih 2 in 42-44 določa, daje možno izplačati odškodnino tam, kjer premoženja ni mogoče vrniti v naravi (ne v gotovini, temveč v državnih obveznicah, plačljivih na obroke za obdobje več kot petnajst let).
Člen 44 določa, da se odškodnina za zemljišča in stavbe ovrednoti po fiksnem sistemu v skladu z ustreznimi. predpisi. Člen 92 ZD je razširil svoje določbe na premoženje, ki je bilo zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so se končali pred 31. decembrom 1958. To določbo je Ustavno sodišče 5. novembra 1992 razveljavilo, delno zato, ker je bila retroaktivna in je s tem kršila člen 155 slovenske ustave (sklep št. U-I-10792).Zakon o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona a denacionalizaciji in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz 1997.
Člen 2 Zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in Zakona a izvrševanju kazenskih sankcij iz 1997 (Uradni list št.49/1997) je med drugim zadržal, najprej do 20. decembra 1997, kasneje z novo zakonodajo pa do 31. marca 1998, tiste postopke v zvezi z odškodninskimi zahtevki za vrnitev ali izplačilo odškodnine za premoženje, zaplenjeno s kazenskimi sodbami, izrečenimi pred 31. decembrom 1958, ki so bile kasneje razveljavljene.Zakon a spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978 (Uradni list št. 10/98)
Zakon iz leta 1998 o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 1978 (Uradni list št. 10/98) je staremu zakonu izleta 1978 dodal nove člene 145 A, 145 B, 145 C in 145 Č.
Člen 145 A, ki je zamenjal člen 145, uporablja določbe ZD v zvezi z obliko in namenom vračanja, kakor tudi omejitve vračanja in ocenjevanja premoženja za odškodninske zahtevke za vrnitev premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so se končali pred 31. decembrom 1958. Člen 145 B določa, da bo izdaja državnih obveznic, s katerimi bodo izplačane odškodnine, urejena ločeno. Člen 145 C izrecno odpravlja pravico do odškodnine zaradi nesposobnosti prejšnjega lastnika, da bi uporabljal premoženje v času zaplembe.
Člen 3 tega zakona omogoča uporabo sprememb v pravdnih in nepravdnih postopkih v zvezi z vračanjem zaplenjenega premoženja v primerih, ko so se takšni postopki začeli pred uveljavitvijo Zakona, vendar v tistem času še niso postali pravnomočni.
Zakon je uvedel tudi manjše spremembe v členu 145 Zakona iz leta 1978, s katerimi je jasno opredeljeno, daje obveznost izpolnjevanja zahtevkov po vrnitvi najprej v rokah Republike Slovenije in ne posameznih družbeno političnih enot, s čimer potrjuje razsodbo Ustavnega sodišča iz leta 1997.
6. Ustava Republike Slovenije iz leta 1991
Za zadevo so pomembne naslednje določbe Ustave Republike Slovenije (Uradni list št. 33/91):
Člen 8
»Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. »
Člen 14
»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.«
Čle 5
» Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
SODBA TURK IN OSTALI PROTI SLOVENIJI
Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih iaiv primerih, ki jih določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.
Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljavo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, daje ta ustava ne priznava ali dajo priznava v manjši meri.«
Člen 22
»Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«
Člen 23
»Vsakdo ima pravico, da v njegovih pravicah in dolžnostih ter v obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redoan.«
Člen 30
»Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu.«
Člen 33
»Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«
Člen 155
»Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tena ne posega v pridobljene pravice.«
Člen 160
SODBA TURK IN OSTALI PROTI sLOVL,NIJI
... o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;...
Če zakon ne določa drugače, odloča Ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. 0 tein, ali Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejem v obravnavo,odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.«
7. Sklepi Ustavnega sodišča
1. Dne 3. julija 1997 je Ustavno sodišče v sklopu postopkov, ki jih je sprožila občina Grosuplje odločilo, daje za izpolnitev zahtevkov za vračanje, vloženih v skladu s členom 145 Zakona iz 1978, odgovorna Republika Slovenija in ne posamezne družbeno politične enote (sklep št. U-1-43/96). Sklep je bil objavljen v Uradnem listu 25. julija 1997.
2. Ustavno sodišče je poleg tega 16. oktobra 1997 sklenilo, da je na zgoraj naveden sklep, veljaven tudi v tekočih postopkih, sproženih v skladu s členom 145 zakona iz 1978, tako daje Republika Slovenija nadomestila občine kot tisto telo, ki je odgovorno za izplačila odškodnin (sklep št. U-1-43/96). Ta sklep je bil objavljen v Uradnem listu 30. oktobra 1997.
3. Ustavno sodišče je 16. julija 1998 presodilo (skupni sklep št. U-.I-60/98), da obravnavane določbe členov 145 A in 145 C zakona iz 1998 niso v nasprotju z ustavo, saj je bil tak poseg v ustavne pravice zagotovljen v členih 30 (pravica do rehabilitacije in odškodnine v kazenskih postopkih) in 33 (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) slovenske ustave, nujno potreben za zaščito človekovih pravic drugih oseb.
Umestitev nepravično obsojenih oseb na enake temelje kot upravičene upravičence kar zadeva popravke povojnih zmot je bilo primerno sredstvo s katerih je zakonodajalec dosegel svoj namen. Načelo socialne države je omogočilo zakonodajalcu, da ob upoštevanju pravic vseh državljanov do socialne varnosti upošteva finančna sredstva države in v primerih, ki jih dopušča ustava, tudi omeji nekatere pravice.
Ustavno sodišče je tudi dodalo, da se novembra 1992 (sklep U-1-10/92) pri odločanju o razveljavitvi člena 92 ZD ni zavedalo polnega obsega premoženja, zaseženega v kazenskih postopkih pred 31. decembrom 1958, in tudi ne finančnih obveznosti, ki bodo bremenile državo.
Ustavno sodišče je nadalje razsodilo, da je člen 3 iz Zakona 1998 v skladu z ustavo ne glede na dejstvo, daje za nazaj poseglo v pridobljene pravice, saj je bil učinek posega za nazaj iz tega zakona upravičen z javnim interesom in, ker je bil tak poseg, pod pogojem, daje podvržen strogemu ustavnemu preverjanju, v skladu s členom 15 § 3 ustave. Prav tako je
razsodilo, da je člen 3 v skladu z ustavo, razen glede povrnitve stroškov, ki so že nastali v postopku, ki naj bi postali predmet ločenih predpisov.
V luči Zakona o začasnem zadržanju in Zakona iz leta 1998 je tudi poudarilo potrebo za hitro dokončanje odprtih zadev, še posebej zato, ker je bilo vračanje lastnine že dvakrat zadržano z zakonom in ker je za to vprašanje zahtevalo hitro rešitev.
PRITOŽBE
1. Pritožniki so se v skladu s členom 6 § 1 Konvencije pritožili zaradi dolžine postopka. Na splošno so se pritožili zaradi nepravičnosti postopka.
2. Pritožniki so se v skladu s členom 13 Konvencije pritožili tudi zato, ker so postopek sprožili že leta 1992 in so ponovno na začetni točki.
3. Pritožniki, ki so edini dediči svojega pokojnega očeta, ugotavljajo, da je bilo njegovo premoženje neupravičeno odtujeno, kar je pomenilo kršitev člena 1 Protokola št. 1. Kazenska obsodba je bila odsev »diktature proletariata«.
Pritožniki so v svojem pismu z dne 30. oktobra 2001 poudarili dejstvo, daje bila sprejeta nova zakonodaja v zvezi z izplačili odškodnin in sicer Zakon a izdajanju državnih obveznic za izplačilo odškodnin za zaplenjeno premoženje po razveljavitvi obsodbe ali zaplembe iz leta 1999, ki mu je nato sledil še odlok. Trdili so, da so bili upravičenci dodatno diskriminirani s tem zakonom ob upoštevanju dejstva, da je bila odškodnina izplačljiva samo v državnih obveznicah, ki so bile vredne celo manj kot tiste, ki jih je v denacionalizacijskih postopkih izdajal Slovenski odškodninski sklad.
1. Pritožniki so nadalje zatrjevali kršitev člena 14 Konvencije, ker so bili neenakopravni z vrsto upravičencev, katerih postopki so se končali pred uveljavitvijo nove zakonodaje in ki so dobili nazaj precejšnji delež svojega premoženja. Ocenili so, da so bili prav tako diskriminirani v primerjavi z upravičenci, ki so se pritožili na podlagi ZD in so že dobili nazaj velik del svojega premoženja, medtem ko je zakonodajalec določil nova pravila za pritožnike, katerih postopki so bili v teku že sedem let.
2. Na koncu so pritožniki trdili, daje bil kršen tudi člen 3 Protokola št. 7, saj še niso prejeli odškodnine za zaplenjeno premoženje, ki ga v veliki meri niso mogli vrniti v naravi, čeprav je bila obsodba gospoda T. odpravljena že 17. oktobra 1991.
PRAVO
Dne 2. novembra 2006 je Sodišče prejelo naslednjo izjavo tožene Vlade:
»Podpisani Lucijan Bembič, zastopnik Vlade Slovenije, izjavljam, da ponuja Vlada Slovenije izvensodno izplačilo 18.000 evrov skupaj Rajku Turku in Josipu Turku, da hi zagotovili izvensodno poravnavo omenjene zadeve, ki teče pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
Ta vsota, ki naj bi pokrila vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo kakor tudi stroške in izdatke, ho izplačljiva v roku treh mesecev od dneva obvestila o sodbi, ki jo bo izreklo Sodišče v skladu s členom 37 § 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Plačilo predstavlja pravnomočno rešitev zadeve.»
Dne 9. novembra 2006 je zastopnik pritožnikov na Sodišče postal izjavo, ki se glasi:
»Podpisana Rajko Turk in Josip Turk ugotavljava, da nama je Vlada Republike Slovenije pripravljena izvensodno izplačati 18.000 evrov z namenom, da bi zagotovili izvensodno poravnavo omenjene zadeve, ki teče pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
Ta vsota, ki naj bi pokrila vso premoženjsko in n.epremaženjsko škodo kakor tudi stroške in izdatke, bo izplačljiva v roku treh mesecev od dneva obvestila o sodbi, ki jo bo izreklo Sodišče v skladu s členom 37 § 1 Evropske konvencije a človekovih pravicah.
Predlog sprejemava in odpravljava kakršnekoli druge zahteve zoper Slovenijo v zvezi z dejstvi, zaradi katerih je bila vložena ta pritožba.Izjavljava, da to predstavlja pravnomočno rešitev zadeve.«
Sodišče ugotavlja, da sta stranki dosegli izvensodno poravnavo. Izraža zadovoljstvo, da temelji poravnava na spoštovanju človekovih pravic kot je to opredeljeno v Konvenciji in njenih protokolih in ne vidi več nobenih javnih političnih razlogov, ki bi opravičevali nadaljnjo obravnavo pritožbe (člen 37 § 1 in fine Konvencije). Zaradi tega člen 29 § 3 Konvencije za to zadevo ne velja več in jo je treba izbrisati iz seznama.
Iz teli razlogov sodišče soglasno
razglaša, da se je pritožba izbriše iz seznam zadev.
Vincent BERGER Sodni tajnik
John HEDIGAN Predsednik
Full & Egal Universal Law Academy