Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) je na zasedanju 23. novembra 2006 v senatu, ki so ga sestavljali:
G. J. HEDIGAN, Predsednik G. B.M. ZUPANČIČ, G. C. BIRSAN,
G. V. ZAGREBELSKY, Ga. A. GYULUMYAN,
G. DAVID THOR BiORGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
ob upoštevanju navedene pritožbe, vložene 13. februarja 2002,
ob upoštevanju sklepa, da se hkrati uporabi člen 29 § 3 Konvencije in prouči dopustnost in utemeljenost zadeve,
ob upoštevanju pripomb, ki jih je posredovala tožena Vlada in opomb, ki jih je v odgovor posredovala pritožnica,
po presoji sklenilo kot sledi:
DEJSTVA
Pritožnica ga. Franjica Žagarje hrvaška državljanka, ki je bil rojena leta 1955 in živi v Prezidu.
Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bč, generalni državni pravobranilec.
Dejstva kot so jih posredovale strani, lahko strnimo kot sledi.
Dne 20. junija 1991 je Občinsko sodišče na Reki, Hrvaška, ugotovilo, da je J.J., slovenski državljan, ki živi v Sloveniji, oče pritožničinega sina Žana Žagarja, rojenega leta 1980. Sodišče je odredilo, da plačuje podporo za otroka.
Nedoločenega dne je Franjica Žagar pri Temeljnem sodišču v Ljubljani v imenu svojega mladoletnega sina zahtevala izvršitev sodbe Občinskega sodišča na Reki.
Dne 19. aprila 1993 je Temeljno sodišče v Ljubljani odobrilo zahtevek in dovolilo izvršbo za izterjavo neizplačane podpore za otroka. Sodni izvršitelj je dvakrat poskušal izvršiti sodbo z zaplembo osebne lastnine dolžnika, vendar se je slednji izvršbi izognil.
Dne 15. novembra 1993 je J.J. ugovarjal odredbi za izvršbo. Ugovoru so 24. maja 1994 ugodili.
Dne 22. junija 1994 se je Franjica Žagar pritožila zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. maja 1994.
Dne 28. junija 1994 je začela Konvencija veljati tudi v Sloveniji.
Dne 8. novembra 1994 je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi in vrnilo zadevo v ponovno obravnavo.
Dne 1. januarja 1995 je Okrajno sodišče v Ljubljani zaradi spremembe slovenskega sodnega sistema dobilo pristojnost v omenjeni zadevi.
Dne 26. septembra 1995 je sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 15. novembra 1993 in potrdilo odredbo o izvršbi.
Dne 17. oktobra 1995 je J. J. vložil pritožbo na Višje sodišče v Ljubljani.
Dne 6. decembra 1995 je sodišče zavrnilo pritožbo. Odredba o izvršbi je tako postala pravnomočna.
Dne 12. aprila 1996 je sodni izvršitelj poskušal izvršiti odredbo o izvršbi, vendar J.J. ni bilo mogoče najti.
Dne 18. septembra 1996 je Okrajno sodišče v Ljubljani obvestilo Franjico Žagar, daje bila izvršba neuspešna in jo prosilo, da preskrbi nov naslov dolžnika. Dne 1. oktobra 1996 je sodišču sporočila nov naslov dolžnika.
Dne 25. marca 1997 je Franjica Žagar zaprosila sodišče, da nadaljuje z izvršbo. Poskus zaplembe aprila 1997 prav tako ni bil uspešen.
Dne 21. avgusta 1997 je bila zadeva potem, ko je sodišče ugotovilo, da se je dolžnik preselil, prenesena na Okrajno sodišče v Cerknici.
Dne 16. septembra 1997, po ponovnem poskusu zaplembe, je sodni izvršitelj obvestil
sodišče, da na dolžnikovem novem naslovu ni predmetov, ki bi bili primerni za zaplembo.
Dne 20. novembra 1998 je Franjica Žagar ponovno zahtevala od sodišča, da poišče rešitev za to vprašanje.
Dne 7. januarja 1999 je sodišče opravilo preiskavo pri dolžnikovi banki, delodajalcu in na njegovem naslovu, da bi ugotovili, kako nadaljevati z izvršbo. Posledično je sodišče zaprosilo Franjico Žagar, da ponovno predlaga zaplembo dolžnikovega premoženja.
Ko je g. Žan Žagar postal polnoleten, je preko svojega odvetnika zahteval nadaljevanje postopka za izvršbo z zaplembo osebnega premoženja ali sredstev dolžnika.
Po spremembah zakonodaje je sodišče imenovalo novega sodnega izvršitelja in 6. februarja 2001 zahtevalo od Žana Žagarja, da v roku 8 dni plača akontacijo za stroške sodnega izvršitelja. Rok je bil kasneje podaljšan in 19. aprila 2001 je Žan Žagar plačal akontacijo.
Dne 9. maja 2001 je sodišče odredilo sodnemu izvršitelju, da nadaljuje z izvršbo.
Nov poskus zaplembe je bil neuspešen, ker se je dolžnik ponovno preselil.
Dne 19. februarja 2003 je sodišče Žana Žagarja zaprosilo, da posreduje nov naslov dolžnika, kar je storil že naslednji dan.
Dne 24. marca 2003 je sodišče imenovalo novega sodnega izvršitelja, ker je prejšnji prenehal opravljati svojo dejavnost.
Dne 17. februarja 2004 je Žan Žagar predlagal novo izvršbo z zaplembo. Prav tako je zahteval tudi revalorizacijo dolgovanih izplačil.
Dne 24. februarja 2004 je sodišče zavrnilo predlog za revalorizacijo. Kljub temu je 11. marca 2004 sodišče ugodilo predlogu za novo izvršbo z zaplembo.
Dne 8. aprila 2004 se je Žan Žagar pritožil na Višje sodišče v Ljubljani zoper sklep z dne 24. februarja 2004.
Istega dne je dolžnik ugovarjal odredbi z dne 11. marca 2004.
Sodišče je 19. aprila 2004 zavrnilo ugovor.
Dne 12. maja 2004 seje dolžnik pritožil na Višje sodišče v Ljubljani.
Dne 23. septembra 2004 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbe z dne 8. aprila in 20. maja 2004.
Dne 28. decembra 2004 je bil sodni izvršitelj obveščen o sklepu Višjega sodišča v Ljubljani.
Dne 10. oktobra 2005 je sodišče odredilo sodnemu izvršitelju, da pošlje poročilo o doseženem napredku.
Dne 12. oktobra 2005 je sodni izvršitelj ugotovil, da je bil dolžnik 7. aprila 2005 zaprt zaradi prestajanja kazni za eno leto.
Postopek še traja.
PRITOŽBE
Pritožnica se je v skladu s členom 6 § 1 Konvencije pritožila, daje bila njena pravica do poštenega sojenja kršena zaradi izredne dolžine postopka. Po vsebini se je pritožila tudi zaradi pomanjkanja učinkovitih notranjih pravnih sredstev v zvezi s predolgim pravnim postopkom.
PRAVO
1. Sodišče mora najprej obravnavati vprašanje pravice g. Žana Žagarja, da nadaljuje s pritožbo, ki jo je izvorno vložila pritožnica, ki je med postopkom pred Sodiščem umrla 17. februarja 2005.
Pritožničin sin g. Žan Žagar je 18. maja 2005 izjavil, da želi nadaljevati materino pritožbo pred Sodiščem. Prav tako je bil tudi stranka v postopku pred domačimi sodišči, čeprav ga je v postopkih do njegove polnoletnosti zastopala mati.
Sodišče opozarja, da je v različnih primerih, ko je pritožnik umrl med postopkom, upoštevalo izjave pritožnikovih dedičev ali bližnjih članov njegove družine, ki so izrazili željo, da bi nadaljevali s postopkom pred Sodiščem (glej npr. X proti Franciji, sodba 31. marec 1992, serija A, št. 234-C, str. 89, § 26 in Arsenic proti Sloveniji, št. 22174/02 in 23666/02, §§ 1519, 29. junij 2006).
V obravnavani zadevi želi pritožničin bližnji sorodnik nadaljevati postopek pred Sodiščem.
Sodišče zato meni, da niso izpolnjeni pogoji za izbris zadeve s seznama tekočih zadev, kot je določeno v členu 37 § 1 Konvencije in da mora zato skladno s tem na zahtevo g. Žana Žagarja proučiti pritožbo. Kljub temu pa bo Sodišče kot pritožnico še vedno obravnavalo go. Franjico Žagar.
2. Pritožnica se je pritožila zaradi predolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča sodišče.«
Pritožnica se je po vsebini tudi pritožila da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
a) Čien 6 § 1
Vlada je soglašala, da je izpodbijana zadeva velikega pomena za pritožnika. Posredovala je mnenje, da postopek ni bil zapleten. Po mnenju Vlade so vpletena domača sodišča marljivo proučila zadevo in hitro sprejemala sklepe v zvezi z izvršbo. Kljub temu pa je v obravnavani zadevi veliko časa vzelo poizvedovanje po dolžnikovem naslovu in njegovem premoženju, nastale zamude pa so bile posledica dolžnikovega spreminjanja naslovov in dejstva, da ni imel premoženja, ki bi ga bilo mogoče zaseči. To je razvidno tudi iz sedmih neuspešnih poskusov zaplembe, ki jih je izvedel imenovani sodni izvršitelj.
Pritožnica ni odgovorila na pripombe Vlade.
Obdobje, ki gaje treba obravnavati, se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je začela Konvencija veljati tudi v Slovenji in se še ni končalo. Obravnavano obdobje tako traja že več kot dvanajst let in štiri mesece na dveh stopnjah sojenja. Zaradi vračanja v ponovno obravnavo in ugovorov so bili sklepi, izdani na sedmih stopnjah.
Sodišče ponovno poudarja, daje treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
Sodišče meni, da je izvršba sodbe v zvezi s podporo za otroka običajno zelo pomembna za pritožnika. Zaradi tega je potreba po nagli proučitvi zadeve še bolj nujna kot običajno. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da so se domača sodišča razmeroma hitro odločala o pritožinčinih zahtevah, dolžnikovih ugovorih in njunih pritožbah. Očitno najdaljše obdobje je trajalo enajst mesecev pred 26. septembrom 1995, ko je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo dolžnikov ugovor zoper odredbo o izvršbi.
Sodišče nadalje meni, da država ne more biti odgovorna za zamude, ki izhajajo iz natančnih poskusov izvršbe, ki pa so bili neuspešni, saj dolžnik nima premoženja, ki bi ga bilo mogoče zapleniti in prodati z namenom izplačila dolgovane vsote.
Sodišče potem, ko je pregledalo vse posredovano gradivo in ob upoštevanju lastne sodne prakse v takih primerih meni, da v obravnavani zadevi dolžina postopka ni bila prekomerna in je zato pritožničina pritožba očitno neutemeljena. Treba jo je zavreči v skladu s členom 35 §§ 4 in 5.
b) Člen 13
Sodišče opozarja, da člen 13 zahteva od države, da zagotovi učinkovito pravno sredstvo za obravnavanje vsebine »dokazljive pritožbe« po določbah Konvencije in da odobri ustrezno rešitev (glej Surtneli proti Nemčiji, , [GC], št. 75529/01, § 98, 8. junij 2006). Ob upoštevanju dejstva, daje bila pritožba glede dolgega trajanja postopka nedopustna kot očitno neutemeljena, Sodišče ugotavlja, da pritožnik ni imel dokazljivega zahtevka, daje bila kršena njegova pravica do učinkovitega sredstva v smislu člena 13. Zato ta zahtevek ne odkriva nobene očitne kršitve te določbe.
Zato je ta pritožba očitno neutemeljena in jo je treba zavreči kot nedopustno v smislu člena 35, §§ 3 in 4 Konvencije.
Iz teh razlogov sodišče soglasno
razglaša, daje pritožba nedopustna.
Vincent BERGER Sodni tajnik
John HEDIGAN Predsednik
Full & Egal Universal Law Academy