SODBA MAMIČ ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO

SVET EVROPE

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

TRETJA SEKCIJA

(Pritožba št. 75778/01)

SODBA

STRASBOURG

27. julij 2006

Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija.

V zadevi Mamič v. Republika Slovenija

je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:

gospod J. Hedigan, Predsednik senata

gospod B.M. Zupančič,

gospod C. Bîrsan

gospod V. ZagrebelskyTsatsa-Nikolovska,

gospa A. Gyulumyan,

gospod David Thór Björgvinsson,

gospa I. Ziemele, sodniki,

in gospod R. Liddell, sodni tajnik,

po posvetovanju za zaprtimi vrati 6. julija 2006

izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 75778/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 24. julija 2001 vložila slovenska državljanka gospa Zofija Mamič (v nadaljevanju: pritožnica).
2. Pritožnico je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. Dne 7. maja 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

5. Pritožnica je bila rojena leta 1956 in živi na Ravnah na Koroškem.
6. Dne 10. maja 1995 se je pritožnica hudo telesno poškodovala v prometni nesreči. V nezavesti je bila deset dni in je bila dva meseca in pol hospitalizirana. Čeprav sta v tem času pritožnica in njen mož v razveznem postopku in sta živela ločeno, je bil sopotnik v avtomobilu in je tudi utrpel telesne poškodbe.
7. Dne 6. junija 1995 je policija vložila kazensko ovadbo proti pritožnici na Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

Dne 17. maja 1996 je okrožni državni tožilec v Slovenj Gradcu vložil obtožni predlog zoper pritožnico zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu.

Novembra 1996 je pritožnica prejela vabilo na glavno obravnavo, razpisano za 3. decembra 1996.

Dne 3. decembra 1996 je sodišče opravilo glavno obravnavo in kot pričo zaslišalo pritožničinega moža. Podrobno je opisal, kako je prišlo do nesreče, čeprav je ob nesreči za nekaj časa izgubil zavest.

Sodišče je pritožnico spoznalo za krivo in ji izreklo sodni opomin.

8. Dne 24. decembra 1996 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Mariboru.

Dne 27. decembra 1996 in 12. marca 1997 je pritožnica dopolnila svojo pritožbo z novimi dokazi.

Dne 9. aprila 1997 je Višje sodišče v Mariboru ugodilo pritožničini pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje in odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Naroka za obravnavo, razpisana za 25. septembra 1997 in 22. januarja 1998, sta bili preloženi, vendar nobena na predlog pritožnice. V vmesnem času je pritožnica vložila tri pisne izjave.

Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke. Od določenega izvedenca je sodišče zahtevalo dopolnitev mnenja.

Sodišče je zaslišalo šest prič, med njimi tudi pritožničinega bivšega moža. Ta je priznal, da ob prvem pričanju ni govoril resnice. Pojasnil je, da se je na dan nesreče skril v prtljažnik avtomobila, da bi zasledoval svojo ženo. Posledično ni avtomobila niti vozil niti ni mogel videti iz prtljažnika.

Na zadnji obravnavi je sodišče spoznalo pritožnico za krivo in ji izreklo sodni opomin.

10. Dne 12. februarja 1998 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Mariboru.

Dne 27. januarja 1999 je sodišče ugodilo pritožničini pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Dne 16. maja 2001 je pritožnica predlagala sodišču, da zaključi postopek, ker je prišlo do zastaranja kazenskega pregona, in zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali v postopku.

Dne 24. maja 2001 je sodišče zavrnilo obtožni predlog zaradi zastaranja. Kazenski postopek se je tako končal.

Sklep (pravilno: sodba) je bil pritožnici vročen 30. maja 2001.

Dne 19. junija 2001 je pritožnica ponovno zahtevala od sodišča, naj izda sklep o stroških postopka.

Dne 4. julija 2001 je sodišče izdalo sklep o stroških postopka.

12. Dne 11. julija 2001 se je pritožnica pritožila.

Dne 8. oktobra 2001 je senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu delno ugodil pritožničini pritožbi in zvišal znesek dosojenih stroškov.

Sklep je bil pritožnici vročen 9. oktobra 2001.

II. ZADEVNO DOMAČE PRAVO

13. 96. člen Zakona o kazenskem postopku določa:

»(1) Če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika (državni) proračun..."

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

14. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

15. Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A. Dopustnost

16. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
17. Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita.
18. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
19. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
20. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B. Utemeljenost zadeve

1. Prvi odstavek 6. člena
1. Obdobje, ki ga je treba upoštevati
21. Vlada je zatrjevala, da se je postopek pričel 17. maja 1996, ko je bila zoper pritožnico vložen obtožni predlog.
22. Pritožnica je obvestila Sodišče, da ji je bilo vabilo na prvo obravnavo vročeno novembra 1996. Trdila je, da je takrat izvedela, da zoper njo teče kazenski postopek.
23. V zadevi Eckle v. Nemčija, sodba s 15. julija 1982,