STALIŠČE GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeno 1. julija 2008(1)

Zadeva C-195/08 PPU

Rinau

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis teismas (Litva))

„Nujni postopek predhodnega odločanja – Uredba ,Bruselj II bis‘ – Predlog za nepriznanje sodne odločbe o vrnitvi otroka – Pogoji preučitve predloga“

1.        Otrok, rojen leta 2005 v Nemčiji Nemcu in Litovki, ki sta bila takrat poročena, vendar sta zdaj razvezana, je trenutno v Litvi pri materi proti očetovi volji. Nemška sodišča so v postopku za razvezo zakonske zveze varstvo in vzgojo otroka dodelila očetu in odredila, da se otrok vrne k njemu. Lietuvos Aukščiausiasis teismas (litovsko vrhovno sodišče) postavlja šest vprašanj o pogojih preučitve predloga matere za izdajo odločbe o nepriznanju teh vidikov sodbe o razvezi.

2.        Na ravni Skupnosti je tak položaj urejen z Uredbo „Bruselj II bis“(2) v povezavi s Haaško konvencijo iz leta 1980(3). Tu ne bom in extenso navajala njunih upoštevnih določb, temveč se bom nanje sklicevala v analizi.

3.        Glavne elemente dejanskega in postopkovnega okvira spora lahko povzamem v obliki preglednice. V preglednici, ki sem jo pripravila spodaj:

–        se navedbe v krepkemtisku nanašajo po eni strani na postopek za razvezo zakonske zveze v Nemčiji, ki se je končal s sodbo o razvezi, v kateri sta bila dokončno varstvo in vzgoja dodeljena očetu in je bila odrejena vrnitev otroka k očetu, po drugi strani pa na postopek, ki ga je mati začela v Litvi za izdajo odločbe o nepriznanju zadnjih dveh vidikov te sodbe in v katerem je bila tako izdana predložitvena odločba, ki jo obravnavamo;

–        se navedbe v ležečemtisku nanašajo na drug postopek, ki ga je oče začel v Litvi, da bi sodišča te države izdala odločbo o vrnitvi otroka v Nemčijo; po različnih ugovorih zoper izrečeno odločbo in odložitvah izvršitve te odločbe se ta postopek nadaljuje v Litvi hkrati s postopkom, v katerem je bila izdana predložitvena odločba.

Datum

Nemčija

Litva

11. 1. 2005

Rojstvo otroka  

marec 2005

Starša nehata živeti skupaj; varstvo in vzgoja ostaneta skupna; otrok prebiva pri materi, vendar ima pogoste stike z očetom.

Začne se postopek za razvezo.  

21. 7. 2006

Mati z otrokom ob soglasju očeta odide za dva tedna na počitnice v Litvo.  

6. 8. 2006  

Mati ostane z otrokom v Litvi.

14. 8. 2006

Amtsgericht Oranienburg (prvostopenjsko sodišče v Oranienburgu) (Nemčija) razveljaviskupno varstvo in vzgojoter začasno dodeli varstvo in vzgojo očetu.  

? 2006

Mati vloži pritožbo zoper odločbo Amtsgericht Oranienburg.  

11. 10. 2006

Oberlandesgericht Brandenburg (regionalno pritožbeno sodišče v Brandenburgu) (Nemčija) zavrne pritožbo matere in potrdi začasno dodelitev varstva in vzgoje očetu.  

30. 10. 2006  

Oče predlaga Klaipėdos apygardos teismas (regionalno sodišče v Klaipėdi) (Litva)(4), naj odredi vrnitev otroka v Nemčijo.

22. 12. 2006  

Klaipėdos apygardos teismas zavrne očetov predlog.

15. 3. 2007  

Lietuvos apeliacinis teismas (litovsko pritožbeno sodišče) razveljavi odločbo Klaipėdos apygardos teismas in odredi vrnitev otroka do 15. aprila 2007.

4. 6. 2007  

Mati predlaga obnovo postopka, v katerem je bila sprejeta odločba z dne 15. marca 2007, ter se sklicuje na nova dejstva in otrokovo korist na podlagi člena 13 Konvencije.

13. 6. 2007  

Državni tožilec Republike Litve predlaga obnovo istega postopka in trdi, da je Lietuvos apeliacinis teismas napačno uporabilo Konvencijo.

19. 6. 2007  

Klaipėdos apygardos teismas zavrne oba predloga za obnovo postopka in ugotovi pristojnost Amtsgericht Oranienburg.

20. 6. 2007

Amtsgericht Oranienburg razglasi razvezo zakonske zveze ter dodeli otroka v varstvo in vzgojo očetu, odredi vrnitev otroka in izda potrdilo na podlagi člena 42 Uredbe.  

6. 8. 2007

Mati se pritoži zoper dodelitev varstva in vzgoje ter odločbo o vrnitvi otroka.  

27. 8. 2007  

Lietuvos apeliacinis teismas na pritožbo matere in državnega tožilca potrdi zavrnitev predlogov za obnovo postopka.

? 2007  

Mati predlaga, naj se izda odločba o nepriznanju odločbe Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 v delu, v katerem je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo očetu ter je odrejena vrnitev otroka.

14. 9. 2007  

Lietuvos apeliacinis teismas zavržepredlog za izdajo odločbe o nepriznanju.

11. 10. 2007  

Mati vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo Lietuvos apeliacinis teismas z dne 14. septembra 2007.

7. 1. 2008  

Lietuvos Aukščiausiasis teismasna podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila mati in državni tožilec, razveljavi odločbi z dne 19. junija in 27. avgusta 2007 zaradi neupoštevanja zakonika o civilnopravnem postopku in predloga za obnovo postopka pošlje v odločanje Klaipėdos apygardos teismas.

20. 2. 2008

Oberlandesgericht Brandenburg zavrne pritožbo matere zoper odločbo z dne 20. junija 2007.  

15. 3. 2008  

Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloži izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas z dne 15. marca 2007.

21. 3. 2008  

Klaipėdos apygardos teismas znova zavrne predloga za obnovo postopka, ki sta ju vložila mati in državni tožilec.

30. 4. 2008  

Lietuvos apeliacinis teismas potrdi zavrnitev predlogov za obnovo postopka.

Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloči, da bo postavilo šest vprašanj za predhodno odločanje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper odločbo z dne 14. septembra 2007.

14. 5. 2008  

Sodišče prejme vprašanja za predhodno odločanje.

21. 5. 2008  

Lietuvos Aukščiausiasis teismas predlaga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.

26. 5. 2008  

Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloči, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo jevložilamati zoper odločbi z dne 21. marca in 30. aprila 2008 dopustna,ter odloži izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas z dne 15. marca 2007.

4.        Litovsko Lietuvos Aukščiausiasis teismas mora v postopku, v katerem je bila izdana predložitvena odločba, odločiti, ali je treba razveljaviti odločbo Lietuvos apeliacinis teismas z dne 14. septembra 2007, s katero je bil zavrnjen predlog matere za izdajo odločbe o nepriznanju sodbe o razvezi v delu, v katerem sta bila varstvo in vzgoja otroka dodeljena očetu ter je bila odrejena vrnitev otroka v Nemčijo.

5.        V zvezi z vrnitvijo otroka je treba navesti, da je Lietuvos apeliacinis teismas ugotovilo, da je na podlagi člena 11(8) Uredbe ne glede na sodno odločbo(5), da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 Haaške konvencije, kakršnakoli poznejša sodna odločba, ki zahteva vrnitev otroka in jo izda pristojno sodišče, izvršljiva v skladu z oddelkom 4 poglavja III. Na podlagi člena 42(1), ki je del tega oddelka, se taka poznejša sodna odločba prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je izvršljiva in je bilo o njej v državi članici izvora izdano potrdilo. Amtsgericht Oranienburg je izdalo zadevno potrdilo in navedlo, da so izpolnjeni vsi pogoji, zahtevani za njegovo izdajo. Ker bi se morala ta sodna odločba izvršiti neposredno brez posebnega postopka za razglasitev izvršljivosti, je bil predlog za nepriznanje te odločbe nedopusten.

6.        Lietuvos apeliacinis teismas je tudi opozorilo, da je 15. marca 2007 odredilo vrnitev otroka na podlagi Uredbe in Konvencije. Odločba Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 bi se morala torej neposredno izvršiti v skladu z določbami poglavja III, oddelek 4, Uredbe brez posebnega postopka za razglasitev izvršljivosti. Lietuvos apeliacinis teismas je zavrnilo trditev, da je iz člena 11(8) Uredbe razvidno, da se brez postopka za priznanje sodne odločbe vrnitev otroka lahko izvede samo, če se sodna odločba, da se otrok ne vrne, izda na podlagi člena 13 Konvencije. Po mnenju Lietuvos apeliacinis teismas izraz „ne glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne“ dokazuje, da je celo ob taki odločbi vrnitev mogoča na podlagi Uredbe, ne da bi bilo treba uporabiti postopek za priznanje sodne odločbe. Če je bila sodna odločba o vrnitvi otroka že sprejeta na podlagi Konvencije, se mora izvršiti hkrati s podobno odločbo, sprejeto na podlagi Uredbe, brez predhodnega postopka za priznanje (člen 42(1) Uredbe).

7.        V zvezi z varstvom in vzgojo otroka je treba navesti, da je Lietuvos apeliacinis teismas odločilo, da zaradi neobstoja predloga za priznanje tega dela sodbe predloga za nepriznanje ni mogoče preučiti.

8.        Lietuvos Aukščiausiasis teismas se je pri preučitvi zahteve za varstvo zakonitosti pojavilo nekaj vprašanj o razlagi.

9.        Najprej, v členu 21(3) Uredbe je določeno, da lahko vsaka zainteresirana stranka zahteva izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju. V skladu s členom 31(1) oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, nima možnosti podajati izjav. V obravnavani zadevi je predlog za nepriznanje vložila oseba, proti kateri naj bi se odločba izvršila, medtem ko druga stranka ni vložila predloga za priznanje. Ali lahko v teh okoliščinah oseba, proti kateri se mora izvršiti odločba, zahteva nepriznanje te odločbe, in če je odgovor pritrdilen, kako je treba razlagati člen 31(1)?

10.      Nato, v skladu s členom 40(2) Uredbe določbe oddelka 4 ne preprečujejo nosilcu starševske odgovornosti, da zahteva priznanje in izvršitev sodne odločbe. V obravnavani zadevi je mati vložila predlog za nepriznanje pri Lietuvos apeliacinis teismas. Ali je tak predlog dovoljen, in če je odgovor pritrdilen, ali mora sodišče, pri katerem je bil vložen ta predlog, preveriti razloge za nepriznanje na podlagi člena 23 Uredbe? Kaj pomeni pogoj iz člena 21(3), po katerem obstaja možnost zahtevati izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja, ki ureja izvršitev nekaterih sodnih odločb, s katerimi se zahteva vrnitev otroka?

11.      Čeprav v Uredbi ni neposredno določeno sodišče, pristojno za preučitev vprašanja vrnitve otroka, je v členu 11(6) te uredbe določeno, da mora sodišče, če je v skladu s členom 13 Konvencije izdalo sodno odločbo, da se otrok ne vrne, poslati kopijo pristojnemu sodišču v državi članici, v kateri je otrok običajno prebival pred neupravičenim zadržanjem. Iz tega naj bi bilo v obravnavani zadevi razvidno, da bi nemško sodišče lahko odločalo o vrnitvi otroka samo, če bi litovsko sodišče odločilo, da se otrok ne vrne. Če bi nemško sodišče odredilo vrnitev otroka in izdalo potrdilo, bi bila ta odločba neposredno priznana in izvršljiva v Litvi brez posebnega postopka za priznanje izvršljivosti (člena 11(8) in 42 Uredbe). Ali je torej nemško sodišče, ker je Lietuvos apeliacinis teismas že odredilo vrnitev otroka, pristojno za preučitev tega vprašanja na podlagi člena 11 in izdajo potrdila na podlagi člena 42? Ali sta bila sprejetje odločbe o vrnitvi otroka in izdaja potrdila v skladu s cilji in postopki Uredbe?

12.      Nazadnje, na podlagi člena 24 Uredbe litovsko sodišče ne more preveriti, niti ali je nemško sodišče pristojno niti ali je ta pristojnost v skladu z javnim redom. Vendar pa mora sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za nepriznanje, potem ko preveri razloge za nepriznanje, opredeljene v členu 23 Uredbe, sprejeti odločitev. Če ne bo ugotovilo razlogov za nepriznanje, bo moralo priznati nemško sodno odločbo. V tem primeru bosta v Litvi izvršljivi dve odločbi o vrnitvi otroka, in sicer odločba nemškega sodišča in odločba Lietuvos apeliacinis teismas. Ali mora sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za nepriznanje, v teh okoliščinah priznati sodno odločbo o vrnitvi otroka, čeprav sodišče države članice izvora ni upoštevalo postopka, opredeljenega v Uredbi?

13.      Lietuvos Aukščiausiasis teismas torej postavlja ta vprašanja:

„1.      Ali lahko zainteresirana stranka v smislu člena 21 Uredbe št. 2201/2003 predlaga, naj se sodna odločba ne prizna, če ni bil vložen predlog za priznanje te odločbe?

2.      V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje: kako naj nacionalno sodišče pri obravnavanju predloga za nepriznanje odločbe, ki ga vloži oseba, proti kateri se mora odločba izvršiti, uporabi člen 31(1) Uredbe št. 2201/2003, ki določa, da ‚[…] [o]seba, proti kateri se zahteva izvršitev, [in otrok] v tej fazi postopka nima[ta] možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve‘?

3.      Ali mora nacionalno sodišče, ki je od nosilca starševske odgovornosti prejelo predlog za nepriznanje odločbe sodišča države članice izvora, s katero je nosilcu odrejeno, naj otroka, ki živi z njim, vrne v državo izvora, in glede katere je bilo izdano potrdilo iz člena 42 Uredbe št. 2201/2003, ta predlog preučiti na podlagi določb iz oddelkov 1 in 2 poglavja III Uredbe št. 2201/2003, kot to določa člen 40(2) te uredbe?

4.      Kaj pomeni pogoj iz člena 21(3) Uredbe št. 2201/2003 (,[b]rez poseganja v oddelek 4 tega poglavja‘)?

5.      Ali sta odločba o vrnitvi otroka in potrdilo na podlagi člena 42 Uredbe št. 2201/2003, ki ju izda sodišče države članice izvora, potem ko je sodišče države članice, v kateri se nezakonito zadržuje otroka, izdalo odločbo o vrnitvi otroka v njegovo državo izvora, v skladu s cilji in postopki Uredbe št. 2201/2003?

6.      Ali prepoved preverjanja pristojnosti sodišča države članice izvora iz člena 24 Uredbe št. 2201/2003 pomeni, da je nacionalno sodišče, ki je prejelo predlog za priznanje ali nepriznanje odločbe tujega sodišča in ki ne sme preverjati pristojnosti sodišča države članice izvora niti ni ugotovilo, da obstajajo drugi razlogi za nepriznanje odločb iz člena 23 Uredbe št. 2201/2003, dolžno priznati odločbo sodišča države članice izvora o vrnitvi otroka, če sodišče države članice izvora pri odločanju o otrokovi vrnitvi ni upoštevalo postopka iz Uredbe?“

14.      Ker je Sodišče odločilo, da bo zadevo obravnavalo po nujnem postopku, urejenem s členom 104b Poslovnika, so pisna stališča vložili mati, oče, litovska vlada in Komisija Evropskih skupnosti, ki so edine stranke, ki jim je v tej fazi dovoljena intervencija. Te stranke ter nemška, francoska, latvijska in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva so se udeležile obravnave 26. in 27. junija 2008.

 Analiza

 Cilji in načela Konvencije in Uredbe

15.      V poročilu Pérez-Vera o Konvenciji so cilji te konvencije, predstavljeni v členu 1, povzeti tako: „ker je značilni dejavnik obravnavanih položajev dejstvo, da ugrabitelj trdi, da so pristojni organi države pribežališča legalizirali njegovo dejanje, je učinkovit način, da se ga odvrne od tega, ta, da so njegova dejanja brez vsakršnih praktičnih in pravnih posledic. Zato je med cilji Konvencije najprej določena ponovna vzpostavitev statusa quo, in sicer s ,čimprejšnjo vrnit[vijo] otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici‘.“(6)

16.      Iz preambule in zlasti uvodnih izjav 17, 21, 23 in 24 ter določb člena 11 Uredbe je jasno razvidno, da je njen cilj enak, saj je njen namen načeloma, in če ne obstajajo posebne okoliščine, zagotavljati čimprejšnjo in samodejno vrnitev otroka v državo članico, iz katere je bil premeščen ali v kateri je imel običajno prebivališče pred premestitvijo.(7)

17.      Poleg tega je iz uvodnih izjav 12 in 17 ter določb členov 8, 10 in 11 Uredbe jasno razvidno, da je namen te uredbe tudi dati sodiščem te države članice stvarno pristojnost za reševanje vprašanj varstva, vzgoje in stikov ter ohraniti to pristojnost glede vrnitve otroka ob hkratni potrditvi vloge sodišč države članice, v katero je bil otrok premeščen.

18.      Celotna uredba temelji na načelih sodelovanja in medsebojnega zaupanja med sodišči in organi držav članic, kar načeloma pomeni samodejno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb sodišč države članice običajnega prebivališča otroka(8) (glej predvsem uvodne izjave 18, 21, 23 in 25 ter člene 21, 24, 26 in 42).

19.      Temeljni pomen tega načela je bil poudarjen na obravnavi, ko je odvetnik matere navedel, da bi litovska sodišča lahko menila, da nepristranskost nemških sodišč v sporu med nemškim očetom in litovsko materjo ni zagotovljena. Očitno je, da bi sprejetje zavrnitve priznanja na podlagi takih dvomov (ki so jih litovska sodišča v resnici imela ali ne) izničilo celoten sistem, ki se poskuša uvesti z Uredbo. To bi bilo tudi popolnoma nezdružljivo s ciljem oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, ki so ga vse države članice potrdile v pogodbah.

20.      Nazadnje, nedvomno je najpomembnejše načelo, ki vodi hkrati Konvencijo in Uredbo, načelo upoštevanja otrokovih koristi (glej zlasti preambulo Konvencije ter uvodni izjavi 12 in 13 in člene 12, 15 in 23 Uredbe; glej tudi člen 3 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah(9) in člen 24(2) Listine Unije o temeljnih pravicah(10)).

21.      To načelo je bilo odločno navedeno tudi na obravnavi in lahko se samo strinjam s trditvijo, da morajo otrokove koristi dejansko prevladati v vseh okoliščinah.

22.      Vendar pa bi rada omilila to trditev v zvezi z vrnitvijo otroka v državo članico običajnega prebivališča. Očitno je, da Konvencija in Uredba temeljita na načelu, da je ob neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka vedno v njegovo korist, da se vrne, razen v točno določenih posebnih okoliščinah, navedenih v členih 13 in 20 Konvencije (v povezavi s členom 11(4) Uredbe glede člena 13(b)). To se mi zdi povsem dosledno in celo potrebno. Nikakor ni koristno za otroka, da ga eden od staršev vodi iz države članice v državo članico v iskanju sodišča, ki bi bilo po njegovem mnenju najbolj pripravljeno odločiti v skladu z njegovimi željami. Dodala bi še, da vrnitev otroka v državo članico običajnega prebivališča ne pomeni nujno vrnitve k tistemu od staršev, od katerega je bil otrok ločen, in ločitev od tistega od staršev, ki ga je ugrabil. Gre za ločena vprašanja, o katerih mora pristojno sodišče odločiti ob upoštevanju vseh čustvenih, psiholoških in premoženjskih vidikov položaja, v odločbi pa dati prednost otrokovim koristim.

23.      Zato je treba po mojem mnenju določbe Uredbe razlagati predvsem z vidika teh ciljev in načel.

24.      Vendar je treba ugotoviti, da temeljni cilj, da se dejanju tistega od staršev, ki ugrabi otroka, odvzamejo vse praktične in pravne posledice, tako da se zagotovi takojšnja in dejanska vrnitev otroka, v obravnavani zadevi še zdaleč ni dosežen.

25.      Ne da bi bilo mogoče iz informacij, ki jih ima Sodišče, natančno in zanesljivo ugotoviti vse dejavnike, ki so pripomogli k temu položaju, bi se vsekakor zdelo, da sodelovanje med sodišči in osrednjimi organi, zaželeno v Konvenciji in Uredbi, ni delovalo idealno. Poleg tega, če pogledamo nazaj, je jasno, da želeni rezultat Konvencije in Uredbe ne bi bil enako oviran, če bi se oče obrnil neposredno na Amtsgericht Oranienburg, ko je Klaipėdos apygardos teismas izdalo odločbo, da se otrok ne vrne(11).

26.      Ne glede na izid se mi zdi potrebno, da preden poskusim odgovoriti na vprašanja, ki jih je postavilo Lietuvos Aukščiausiasis teismas, preučim potek postopka z vidika upoštevnih določb Konvencije in Uredbe.

 Potek postopka, preučen z vidika upoštevnih določb

27.      Najprej, ne izpodbija se in ni sporno dejstvo, da so bila nemška sodišča pristojna za odločanje o predlogu za razvezo na podlagi člena 3(1)(a) Uredbe, ker so bili ob vložitvi tega predloga izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji o prebivališču.

28.      Nato je ugotovljeno, da se je zgodilo „neupravičeno zadržanje“ otroka v smislu Konvencije (člen 3) in Uredbe (člen 2, točka 11). Ko je mati izrazila namero, da se z otrokom ne vrne v Nemčijo, sta starša na podlagi nemškega prava dejansko in skupaj izvrševala varstvo in vzgojo, oče pa se je strinjal samo z dvotedensko premestitvijo v Litvo.

29.      Ker pogoji iz člena 10 Uredbe za prenos pristojnosti niso bili izpolnjeni, so v členu 8 določeno pristojnost za odločanje o vseh vprašanjih v zvezi s starševsko odgovornostjo obdržala sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičenim zadržanjem, in sicer Nemčije. Po neizogibni logiki – če je to potrebno, potrjeni s členom 12(1) Uredbe – je bilo to, natančneje, sodišče, pri katerem je še potekal postopek za razvezo zakonske zveze, in sicer Amtsgericht Oranienburg.

30.      Otrok bi se moral vrniti v Nemčijo 6. avgusta 2006. Ker je mati izrazila namero, da ostane z otrokom v Litvi, je oče najprej predložil zadevo sodišču, pristojnemu za vprašanja starševske odgovornosti (Amtsgericht Oranienburg), ki mu je 14. avgusta 2006 začasno dodelilo izključno varstvo in vzgojo otroka. To dodelitev je Oberlandesgericht Brandenburg po pritožbi matere potrdilo 11. oktobra 2006.

31.      V tej fazi je mogoče ugotoviti, da bi se na podlagi člena 21(1) Uredbe ta začasna dodelitev varstva in vzgoje morala priznati v Litvi, „ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršenkoli poseben postopek“, vendar bi lahko oče na podlagi odstavka 3 istega člena zahteval priznanje te odločbe, mati pa bi lahko zahtevala izdajo odločbe o nepriznanju „v skladu s postopkom iz oddelka 2“. Vendar pa ni bil uporabljen nobeden od teh ukrepov.

32.      Nato je oče 30. oktobra 2006 predvsem na podlagi člena 12 Konvencije pristojnemu litovskemu sodišču (v tej zadevi Klaipėdos apygardos teismas) predlagal, naj odredi vrnitev otroka. Tu bi pripomnila, da čeprav je oče to storil šele po tem, ko sta mu bila dodeljena izključno varstvo in vzgoja ter je bilo to potrjeno, mu ni nič preprečevalo, da ne bi tega zahteval, ko se otrok dejansko ni vrnil.

33.      Potem ko je bila zadeva predložena litovskemu sodišču, bi moralo to načeloma odrediti vrnitev otroka, ker se obdobje enega leta iz člena 12 Konvencije še ni izteklo. Tudi sodno odločbo bi moralo izdati v šestih tednih po vložitvi zahtevka (člen 11(3) Uredbe). Razlogi, iz katerih bi lahko zavrnilo vrnitev, so bili omejeni na naštete v členu 13 Konvencije, kakor je bil dopolnjen s členom 11(4) in (5) Uredbe, ter v členu 20 Konvencije.

34.      V tej zadevi je litovsko sodišče izdalo odločbo, s katero je zavrnilo vrnitev, 22. decembra 2006, kar je nekaj več kot sedem tednov po vložitvi zahtevka.(12)

35.      To sodišče bi moralo v tej fazi na podlagi člena 11(6) Uredbe takoj poslati izvod odločbe in ustreznih dokumentov pristojnemu sodišču ali osrednjemu organu v Nemčiji, da bi jih nemško sodišče prejelo v enem mesecu. Glede na pojasnila, dana na obravnavi, naj bi najprej očetov odvetnik poslal odločbo nemškemu osrednjemu organu, nato pa naj bi prevod poslal litovski osrednji organ.

36.      Nato bi lahko Amtsgericht Oranienburg na očetov predlog na podlagi člena 11(8) Uredbe odredilo vrnitev otroka. To sodišče bi torej imelo zadnjo besedo. Če bi po preučitvi vprašanja varstva in vzgoje v skladu s členom 11(7) odredilo vrnitev in izdalo potrdilo o sodni odločbi v skladu s členom 42 Uredbe, bi bila ta odločba izvršljiva v Litvi pod pogoji iz členov od 42 do 45.

37.      Vendar se je oče, namesto da bi uporabil to možnost, pritožil zoper odločbo, da se otrok ne vrne, pri Lietuvos apeliacinis teismas, ki je 15. marca 2007 razveljavilo odločbo in odredilo vrnitev otroka v roku enega meseca.(13)

38.      Zdi se, da bi se ta odločba morala izvršiti v predpisanem roku, saj je iz sodbe Lietuvos Aukščiausiasis teismas z dne 7. januarja 2008 razvidno, da je v členu 2(6) litovskega zakona o izvajanju Uredbe izrecno prepovedana zahteva za varstvo zakonitosti. Takojšnja izvršitev te odločbe naj bi bila sicer v skladu s temeljnimi cilji Konvencije in Uredbe.

39.      Kljub temu se po materini vložitvi predloga za obnovo postopka in posledičnih zapletih postopka to ni zgodilo in še danes je tako. Nasprotno, izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas je bila večkrat odložena, njeno izvršitev je odložilo tudi Lietuvos Aukščiausiasis teismas, in to kljub dejstvu, da je to isto sodišče(14) v odločbi, s katero je dovolilo obnovo postopka, odločilo, da je taka odložitev izključena.

40.      Čeprav izvršitev odločbe sodišča države članice na njenem ozemlju spada v njeno nacionalno pravo, lahko v tej fazi samo sklenem, da je položaj, nastal zaradi teh zaporednih odložitev – in sicer da se otrok skoraj dve leti po zadržanju in več kot petnajst mesecev po izdaji odločbe o vrnitvi otroka še vedno ni vrnil v Nemčijo – popolnoma nezdružljiv s temeljnimi cilji Konvencije in Uredbe.

41.      Zdaj bom obravnavala sodbo