SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 24. septembra 2015 ( *1 )

„Jezikovna ureditev — Razpis javnih natečajev za zaposlitev upravnih uslužbencev in strokovno-tehničnih uslužbencev — Izbira drugega jezika med tremi uradnimi jeziki — Jezik sporazumevanja s kandidati natečajev — Uredba št. 1 — Členi 1d(1), 27 in 28(f) Kadrovskih predpisov — Načelo prepovedi diskriminacije — Sorazmernost“

V zadevah T‑124/13 in T‑191/13,

Italijanska republika, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

tožeča stranka v zadevi T‑124/13,

Kraljevina Španija, ki jo je najprej zastopala S. Centeno Huerta, nato J. García-Valdecasas Dorrego, abogados del Estado,

tožeča stranka v zadevi T‑191/13 in intervenientka v podporo Italijanski republiki v zadevi T‑124/13,

proti

Evropski komisiji, ki so jo v zadevi T‑124/13 zastopali J. Currall, B. Eggers in G. Gattinara, v zadevi T‑191/13 pa J. Currall, J. Baquero Cruz in B. Eggers, agenti,

tožena stranka,

v zadevi T‑124/13 zaradi predloga za razglasitev ničnosti, prvič, razpisa javnega natečaja EPSO/AST/125/12 za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev strokovno-tehničnih uslužbencev na področjih revizije, financ in računovodstva ter ekonomije in statistike (UL 2012, C 394 A, str. 1), drugič, razpisa javnega natečaja EPSO/AST/126/12 za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev strokovno-tehničnih uslužbencev na področju biologije, bioznanosti in zdravstvenih ved, kemije, fizike in ved o materialih, jedrskih raziskav, nizkih gradenj in strojništva, elektrotehnike in elektronike (UL 2012, C 394 A, str. 11), in tretjič, razpisa javnega natečaja EPSO/AD/248/13 za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev upravnih uslužbencev (AD6) na področju varnosti stavb in stavbne tehnike (UL 2013, C 29 A, str. 1), v zadevi T‑191/13 pa zaradi predloga za razglasitev ničnosti razpisa javnega natečaja EPSO/AD/248/13,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi D. Gracias (poročevalec), predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter, sodnik,

sodna tajnika: J. Palacio-González, glavni administrator, in S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnav 26. februarja in 4. marca 2015

izreka naslednjo

Sodbo

Dejansko stanje

1

Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je medinstitucionalni organ, ki je bil ustanovljen s Sklepom Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic z dne 25. julija 2002 o ustanovitvi Urada za izbor osebja Evropskih skupnosti (2002/620/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 46). Na podlagi člena 2, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) v različici, ki je veljala pred sprejetjem Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130), so institucije, ki so podpisale ta sklep, z njegovim členom 2(1) EPSO podelile pristojnost izbiranja, ki je v skladu členom 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in Prilogo III k tem predpisom dodeljena njihovim organom, pristojnim za imenovanja. Člen 4 tega sklepa določa, da se v skladu s členom 91a Kadrovskih predpisov vloge in pritožbe v zvezi z izvajanjem pooblastil, ki so dodeljene EPSO, vložijo pri njem, kakršne koli pritožbe s teh področij pa se vložijo proti Evropski komisiji.

2

EPSO je 7. septembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije (UL C 270 A, str. 1) objavil Navodila za javne natečaje (v nadaljevanju: Navodila). V poglavju 3 z naslovom „Komunikacija“ je navedeno:

„Za zagotovitev jasnosti in razumljivosti besedil splošne narave in sporočil, naslovljenih na kandidate ali prejetih od njih, so povabila na različne teste in preverjanja ter vsi dopisi urada EPSO kandidatom in obratno izključno v angleščini, francoščini ali nemščini.“

3

EPSO je 20. decembra 2012 v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja EPSO/AST/125/12 za oblikovanje rezervnega seznama kandidatov za zaposlitev na področjih revizije, financ in računovodstva ter ekonomije in statistike (UL C 394 A, str. 1) in razpis javnega natečaja EPSO/AST/126/12 za oblikovanje rezervnega seznama kandidatov za zaposlitev na področjih biologije, bioznanosti in zdravstvenih ved, kemije, fizike in vede o materialih, jedrskih raziskav, nizkih gradenj in strojništva ter elektrotehnike in elektronike (UL C 394 A, str. 11). Dne 31. januarja 2013 je v Uradnem listu Evropske unije objavil razpis javnega natečaja EPSO/AD/248/13 za oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev upravnih uslužbencev (AD 6) na področjih varnosti stavb in stavbne tehnike (UL C 29 A, str. 1). Gre za razpise, za katere se s tema tožbama predlaga, naj se razglasijo za nične (v nadaljevanju: izpodbijani razpisi).

4

V uvodnem delu vseh izpodbijanih razpisov je navedeno, da so Navodila „sestavni del besedila“ natečaja.

5

Kar zadeva sprejemne pogoje k natečajem, na katere se nanašajo izpodbijani razpisi, se z njimi zahteva temeljito znanje enega od uradnih jezikov Evropske unije (ki jih je bilo takrat 23), ki je bil označen kot „jezik 1“ natečaja, in zadovoljivo znanje drugega jezika, označenega kot „jezik 2“ natečaja, ki so si ga lahko kandidati izbrali med angleščino, francoščino ali nemščino, pri čemer je bilo pojasnjeno, da ta jezik ne sme biti isti kot jezik, ki si ga je kandidat izbral kot jezik 1 (poglavje III, točka 2.3 izpodbijanih razpisov).

6

V zvezi z izbiro jezika 2 so bila pri vseh razpisih na istem mestu podana pojasnila glede omejitve izbire jezika 2 le na tri zgoraj navedene jezike. V razpisu javnega natečaja EPSO/AD/248/13 je v zvezi s tem navedeno:

„V skladu s sodbo [z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, ZOdl., EU:C:2012:752)] morajo institucije EU navesti razloge za omejitev izbire drugega jezika v tem natečaju na omejeno število uradnih jezikov EU.

Zato kandidate obveščamo, da so bile možnosti izbire drugega jezika v tem natečaju določene v skladu z interesom službe, na podlagi katerega morajo novo zaposleni uslužbenci nemudoma začeti z delom ter se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati. V nasprotnem primeru bi bilo resno ogroženo učinkovito delovanje institucij.

V skladu z dolgoletno prakso institucij Unije, kar zadeva uporabo jezikov, ki se uporabljajo v notranji komunikaciji, pa tudi ob upoštevanju potreb služb glede zunanje komunikacije ter obdelave spisov so najbolj razširjeni jeziki še naprej angleščina, francoščina in nemščina. Poleg tega angleščino, francoščino in nemščino kot drugi jezik izbere daleč največ kandidatov na natečajih, kadar imajo prosto izbiro glede jezikov. To potrjujejo trenutni izobraževalni in strokovni standardi, po katerih se lahko šteje, da je treba za delovno mesto v institucijah Evropske unije obvladati vsaj enega od teh jezikov. Zato skušamo uravnotežiti interes službe ter potrebe in sposobnosti kandidatov ter pri tem upoštevati še posebno področje tega natečaja. V tem smislu je naša odločitev, da se organizirajo preizkusi v teh treh jezikih, legitimna. S tem skušamo zagotoviti, da ne glede na izbiro prvega uradnega jezika kandidati vsaj enega od teh treh uradnih jezikov obvladajo v tolikšni meri, da lahko opravljajo svoje delo. Poleg tega morajo vsi kandidati zaradi enake obravnave, vključno s tistimi, ki enega od teh treh jezikov prijavijo kot prvi uradni jezik, opraviti preizkus v svojem drugem jeziku, ki ga izberejo med temi tremi. Ocena posebnih kompetenc tako institucijam Unije omogoča, da v okolju, ki je zelo podobno dejanskemu delu, ovrednotijo, ali so kandidati sposobni nemudoma začeti opravljati svoje delo. To ne vpliva na poznejše jezikovno usposabljanje, katerega namen je pridobiti sposobnost opravljanja dela v tretjem jeziku v skladu s členom 45(2) kadrovskih predpisov.“

V drugih dveh razpisih je v bistvu navedeno enako, z malo drugačnimi izrazi v nekaterih jezikovnih različicah.

7

V razpisih natečajev EPSO/AST/125/12 in EPSO/AD/248/13 so določeni „pristopni testi“, ki se opravljajo prek računalnika (poglavje IV teh dveh razpisov). V primeru razpisa natečaja EPSO/AD/248/13 je pojasnjeno, da bodo ti testi organizirani le, če bo prijavljenih več kot 1000 kandidatov na področje.

8

V razpisih EPSO/AST/126/12 in EPSO/AD/248/13 sta poglavji (poglavje IV prvega od teh natečajev in poglavje V drugega) z naslovom „Sprejem na natečaj in izbor na podlagi kvalifikacij“. V njiju je določeno, da se na podlagi navedb kandidata v prijavi „najprej“ preveri, ali kandidat izpolnjuje splošne in posebne pogoje natečaja. V zvezi s tem je pojasnjeno, da se na podlagi navedb kandidata v zvezi s splošnimi in posebnimi pogoji za prijavo odloči, ali je kandidat uvrščen na seznam kandidatov, ki izpolnjujejo vse pogoje za sprejem na natečaj. Izbirna komisija nato na podlagi kvalifikacij kandidatov, ki izpolnjujejo sprejemne pogoje, izbere tiste, katerih kvalifikacije (zlasti diplome in delovne izkušnje) najbolj ustrezajo vrsti nalog in merilom izbora, opisanim v natečaju.

9

Ta izbor se opravi samo glede na izjave v rubriki „preverjanje dodatnih sposobnosti“ v prijavi. Nato se izjave kandidatov, ki so zbrali najmanj zahtevanih točk in dosegli najvišje ocene v poznejših fazah, po potrebi preverijo na podlagi dokazil, ki so jih predložili kandidati. Izbor poteka v dveh fazah. Prvi izbor na podlagi kvalifikacij se opravi samo glede na izbrane odgovore v rubriki „preverjanje dodatnih sposobnosti“ v prijavi in vrednost vsakega od zadevnih vprašanj. Izbirna komisija to vrednost (od 1 do 3) določi glede na pomembnost posameznih meril iz točke 4 v prilogah, šele nato začne preverjati prijave. Nato se elektronske prijave kandidatov z najvišjim številom točk uvrstijo v drugi krog izbora. V drugem krogu je pregledanih približno devetkrat več prijavnih dokumentacij za posamezno področje od števila uspešnih kandidatov, določenega v tem natečaju. Izbirna komisija prouči odgovore kandidatov in vsak odgovor oceni z vrednostmi od 0 do 4. Ocene, pomnožene z vrednostjo posameznega vprašanja, se seštejejo v končno oceno. Izbirna komisija na podlagi teh končnih ocen sestavi seznam primernih kandidatov.

10

Zadnji fazi izbirnih postopkov iz izpodbijanih razpisov se v primeru razpisa natečajev EPSO/AST/125/12 in EPSO/AD/248/13 opravita v „ocenjevalnem centru“ (glej poglavje V oziroma VI teh razpisov natečajev), v primeru razpisa natečaja EPSO/AST/126/12 pa se opravi „javni natečaj“ (glej poglavje V zadevnega razpisa). Število kandidatov, povabljenih v „ocenjevalni center“, je največ trikrat višje od števila uspešnih kandidatov.

11

Razpisa natečajev EPSO/AST/126/12 in EPSO/AD/248/13 vsebujeta priloge, od katerih se vsaka nanaša na področje, ki je zajeto v teh razpisih. V točki 4 teh prilog so določena merila za izbor, ki jih izbirna komisija upošteva pri določitvi vrednosti odgovorov, ki so jih kandidati izbrali v rubriki „preverjanje dodatnih sposobnosti“ v prijavi (glej točko 9 zgoraj).

Postopek in predlogi strank

12

Italijanska republika je 4. marca 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑124/13.

13

Kraljevina Španija je 4. julija 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Italijanske republike. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. septembra 2013 dovolil to intervencijo. Kraljevina Španija je 22. novembra 2013 vložila intervencijsko vlogo.

14

Italijanska republika v zadevi T‑124/13 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

izpodbijane razpise razglasi za nične;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

15

Kraljevina Španija podpira predloge Italijanske republike za razglasitev ničnosti izpodbijanih razpisov, poleg tega pa predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, povezanih z njeno intervencijo.

16

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

tožbo zavrne;

—

Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

17

Kraljevina Španija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. aprila 2013 vložila tožbo v zadevi T‑191/13.

18

Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

razpis natečaja EPSO/AD/248/13 razglasi za ničen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

19

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

tožbo zavrne;

—

Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov.

20

Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki sta mu bili zato obravnavani zadevi dodeljeni.

21

Splošno sodišče (osmi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da v teh zadevah opravi ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, strankama iz zadeve T‑191/13 postavilo pisna vprašanja. Stranki sta to zahtevo izpolnili v roku, ki jima je bil določen.

22

Stranke so na obravnavah, in sicer 26. februarja 2015 v zadevi T‑191/13 in 4. marca 2015 v zadevi T‑124/13, podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

23

Splošno sodišče je na obravnavi v zadevi T‑191/13 Kraljevini Španiji določilo rok za pisno predložitev stališč o morebitni združitvi teh zadev za izdajo sodbe. Ustni postopek se je 3. marca 2015 po predložitvi zadevnih stališč Kraljevine Španije končal.

Pravo

24

Stranke so na obravnavi v odgovor na ustno vprašanje Splošnega sodišča oziroma v primeru Kraljevine Španije pisno (glej točko 23 zgoraj) navedle, da v zvezi s tem nimajo ugovorov, zato je Splošno sodišče ti zadevi v skladu s členom 68 Poslovnika Splošnega sodišča združilo za izdajo končne odločbe.

25

Italijanska republika je v utemeljitev tožbe v zadevi T‑124/13 navedla sedem tožbenih razlogov, ki se nanašajo na: prvi na kršitev členov 263 PDEU, 264 PDEU in 266 PDEU; drugi na kršitev člena 342 PDEU in členov od 1 do 6 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3), kakor je bila spremenjena; tretji na kršitev člena 6(3) EU, člena 18 PDEU, člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1), členov od 1 do 6 Uredbe št. 1, člene 1d(1) in (6), 27(2) in 28(f) Kadrovskih predpisov ter člena 1(2) in (3) Priloge III h Kadrovskim predpisom; četrti na kršitev člena 6(3) EU in načela varstva zaupanja v pravo; peti na zlorabo pooblastil in kršitev „pravil materialnega prava v zvezi z naravo in ciljem razpisov natečajev“, zlasti členov 1d(1) in (6), 27, drugi odstavek, 28(f), 34(3) in 45(1) Kadrovskih predpisov ter načela sorazmernosti; šesti na kršitev členov 18 PDEU, in 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine o temeljnih pravicah, člena 2 Uredbe št. 1 ter člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov in sedmi na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, členov 1 in 6 Uredbe št. 1, členov 1d(1) in (6) ter 28(f) Kadrovskih predpisov, člena 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom, načela sorazmernosti in „izkrivljanja dejstev“.

26

Kraljevina Španija v zadevi T‑124/13 v podporo predlogom Italijanske republike trdi, da je treba izpodbijane razpise razglasiti za nične zaradi kršitve člena 22 Listine o temeljnih pravicah, člena 342 PDEU, členov 1 in 6 Uredbe št. 1, členov 1d in 27 Kadrovskih predpisov ter sodne prakse, kakor je bila vzpostavljena s sodbo z dne 27. novembra 2012, Italija/Komisija (C‑566/10 P, ZOdl., EU:C:2012:752). Dodaja, da so izpodbijani razpisi diskriminatorni zaradi neupravičene prevlade angleščine, francoščine in nemščine; da kršijo člen 27 Kadrovskih predpisov, ker v njih določen izbirni postopek ne zagotavlja zaposlitve najboljših kandidatov, in da kršijo načelo sorazmernosti, ker niso najboljši način za uresničitev cilja, ki mu sledijo.

27

Kraljevina Španija v zadevi T‑191/13 v bistvu navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo na: prvi na kršitev Uredbe št. 1; drugi na kršitev člena 1d Kadrovskih predpisov ter načel prepovedi diskriminacije in sorazmernosti in tretji na kršitev člena 27 Kadrovskih predpisov.

28

Ugotoviti je treba, da Italijanska republika in Kraljevina Španija z dvema zgoraj navedenima tožbenima razlogoma izpodbijata dva različna dela izpodbijanih razpisov, in sicer omejitev izbire jezika sporazumevanja med kandidati in EPSO na angleščino, francoščino in nemščino na eni strani ter v teh razpisih določeno omejitev kandidatov zadevnih natečajev pri izbiri drugega jezika na zgolj tri zgoraj navedene jezike na drugi. Kraljevina Španija v zadevi T‑191/13 dalje izpodbija tretji del razpisa natečaja EPSO/AD/248/13, in sicer uporabo drugega jezika, ki ga je kandidat zadevnega natečaja lahko izbral med angleščino, francoščino in nemščino pri nekaterih testih v zadnji fazi natečaja („ocenjevalni center“; glej točko 10 zgoraj).

29

Ob upoštevanju tožbenih razlogov, ki jih navajata Italijanska republika in Kraljevina Španija, je treba preizkusiti najprej zakonitosti dveh delov izpodbijanih razpisov, ki jih zatrjujeta (glej točko 28 zgoraj). Po tem preizkusu je treba po potrebi preizkusiti zakonitost tretjega dela razpisa natečaja EPSO/AD/248/13, ki ga izpodbija Kraljevina Španija (glej točko 28 zgoraj).

30

Vendar je treba pred tem preizkusom najprej preizkusiti dopustnost prvega tožbenega razloga, ki ga Kraljevina Španija navaja v zadevi T‑191/13 in ki se v bistvu nanaša na kršitev Uredbe št. 1, glede na to, da Komisija prereka to kršitev.

Dopustnost prvega tožbenega razloga v zadevi T‑191/13

31

Kraljevina Španija v tožbi v zadevi T‑191/13 navaja, da predlaga razglasitev ničnosti razpisa natečaja EPSO/AD/248/13 zlasti na podlagi členov 1 in 6 Uredbe št. 1, in dodaja, da zadevni razpis po njenem mnenju ne izpolnjuje s to uredbo uvedenih zahtev glede jezikovne ureditve.

32

Vendar Komisija trdi, da Kraljevina Španija tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev Uredbe št. 1, omenja zgolj „mimogrede“, ne da bi ga zadostno razčlenila. Po njenem mnenju tak argument ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 in sodne prakse v zvezi z njegovo uporabo.

33

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morata biti v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta prikaz mora biti – neodvisno od kakršnega koli terminološkega vprašanja – dovolj jasen in natančen, da lahko tožena stranka pripravi obrambo, Splošno sodišče pa opravi sodni nadzor. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja je za dopustnost tožbe odločilno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji, vsaj strnjeno, vendar pregledno in razumljivo povzete v tožbi. Natančneje, čeprav je treba priznati, da pri razčlenitvi tožbenih razlogov v tožbi ni treba slediti terminologiji in vrstnemu redu iz Poslovnika in da se lahko ti razlogi izrazijo vsebinsko namesto v obliki pravnih opredelitev, pa morajo navedeni razlogi vseeno dovolj jasno izhajati iz tožbe. Zgolj abstraktna navedba razlogov v tožbi ne izpolnjuje zahtev Statuta Sodišča in Poslovnika, saj izraz „kratek povzetek tožbenih razlogov“ iz teh besedil pomeni, da mora biti v tožbi pojasnjeno, iz česa sestoji tožbeni razlog, na katerem temelji tožba (glej sklep z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, Recueil, EU:T:1993:39, točki 20 in 21 in navedena sodna praksa).

34

Iz te sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka – razen razlogov javnega interesa, ki jih mora sodišče Unije, če tako izhaja iz okoliščin, ugotoviti po uradni dolžnosti – v tožbi razčleniti tožbene razloge, ki jih navaja v utemeljitev svoje tožbe. Za to pa ni dovolj zgolj abstraktna navedba imena tožbenega razloga. Navesti je treba, iz česa sestoji tožbeni razlog, drugače rečeno, jasno je treba opredeliti njegovo povezavo s tožbenimi predlogi in pojasniti, kako mora, če se izkaže za utemeljen, sodišče privesti do tega, da odloči v skladu z navedenimi predlogi.

35

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da sodišče Unije pri odločanju o sporu, katerega okvir določijo stranke, čeprav odloča zgolj o predlogu strank, ne more biti vezano samo na argumente, ki so jih v podporo svojim predlogom navedle stranke, sicer bi se lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve (glej sodbo z dne 5. oktobra 2009, Komisija/Roodhuijzen, T‑58/08 P, ZOdl., EU:T:2009:385, točka 35 in navedena sodna praksa). Zlasti v sporu, v katerem se stranke ne strinjajo glede razlage in uporabe določbe prava Unije, je sodišče Unije za njegovo rešitev dolžno uporabiti ustrezna pravna pravila glede na dejstva, ki jih navajajo stranke. V skladu z načelom iura novit curia opredelitev pomena zakona ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank v sporu (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija/Roodhuijzen, EU:T:2009:385, točka 36 in navedena sodna praksa).

36

Iz te sodne prakse je razvidno, da dopustnost tožbenega razloga ni odvisna od uporabe posebne terminologije. Zadošča, da je vsebina tožbenega razloga dovolj jasno razvidna iz besedila tožbe. Dopustnost tožbenega razloga prav tako ni odvisna od navedbe konkretnih pravnih pravil ali načel. Sodišče Unije je namreč pristojno za opredelitev upoštevnih določb in njihovo uporabo glede na dejstva, ki so jih navedle stranke, čeprav se stranke na zadevne določbe niso sklicevale ali pa so celo navedle druge določbe.

37

Nazadnje je iz sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj, razvidno tudi, da se sodišče Unije – čeprav je tožeča stranka navedla dopusten tožbeni razlog – pri preizkusu tega razloga ne sme omejiti le na argumente, ki jih je navedla ta stranka, ampak mora opraviti njegov celovit preizkus, pri tem pa mora upoštevati vsa upoštevna pravna pravila in načela, zlasti zato, da svoje odločitve ne bi utemeljilo na napačnih pravnih ugotovitvah, kar se želi s to sodno prakso preprečiti.

38

Ob upoštevanju teh ugotovitev in v nasprotju s stališčem Komisije ni mogoče skleniti, da je Kraljevina Španija tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev Uredbe št. 1, v tožbi v zadevi T‑191/13 navedla tako, da je ta nedopusten. Ni se namreč omejila zgolj na abstrakten sklic na to uredbo v točki 27 navedene tožbe. V točki 30 te tožbe je jasno navedla, da izpodbijani razpis po njenem mnenju ne izpolnjuje s to uredbo uvedenih zahtev glede jezikovne ureditve. V dveh razdelkih te tožbe je namreč analizirala le vprašanja v zvezi s to ureditvijo. Tudi v preostanku tožbe se večkrat sklicuje na Uredbo št. 1 in na jezikovno ureditev, ki je bila uvedena s to uredbo.

39

Kraljevina Španija v točki 68 tožbe v zadevi T‑191/13 med drugim trdi, da je „omejitev sporazumevanja kandidatov z EPSO na tri jezike v nasprotju z ureditvijo, uvedeno z Uredbo št. 1“. Navesti je treba tudi točko 96 navedene tožbe, ki je na koncu te tožbe in je naslovljena „Sklep“:

„[Izpodbijani] razpis izničuje pomen člena 1 Uredbe št. 1 […] s tem, da v praksi onemogoča uporabo in vrednotenje preostalih uradnih jezikov Unije v korist angleščine, francoščine ali nemščine, ne da bi to omejitev utemeljil s konkretnimi objektivnimi razlogi, povezanimi z razpisanimi delovnimi mesti. Izpodbijani razpis […] ni samo prilagoditev, ampak dejanska sprememba celotne jezikovne ureditve, določene v členu 1 Uredbe št. 1.“

40

Iz tega sledi, da prvi tožbeni razlog Kraljevine Španije, ki se nanaša na kršitev Uredbe št. 1, izpolnjuje zahteve iz člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 in je torej dopusten.

Omejitev jezikov, ki se lahko uporabljajo pri sporazumevanju med kandidati in EPSO

41

V zadevi T‑124/13 se ta del izpodbijanih razpisov izpodbija s šestim tožbenim razlogom Italijanske republike, ki se nanaša na kršitev člena 18 PDEU, člena 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine o temeljnih pravicah, člena 2 Uredbe št. 1 ter člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov.

42

Italijanska republika meni, da pomeni zadevna omejitev očitno kršitev člena 18 PDEU, člena 24, četrti odstavek, PDEU, člena 22 Listine o temeljnih pravicah, člena 2 Uredbe št. 1 ter člena 1d(1) in (6) Kadrovskih predpisov. Trdi, da je iz teh določb jasno razvidno, da imajo državljani Unije pravico, da se na institucije Unije obrnejo v katerem koli od 23 uradnih jezikov in da imajo pravico prejeti odgovore institucij v istem jeziku. Ta ugotovitev naj bi izhajala tudi iz zgoraj v točki 26 navedene sodbe Italija/Komisija (EU:C:2012:752). Zgoraj omenjena omejitev naj bi pomenila diskriminacijo državljanov držav članic, katerih uradni jezik ni angleščina, francoščina ali nemščina.

43

Italijanska republika zavrača trditev, da sodelovanje v natečaju za zaposlitev uradnikov ali uslužbencev Unije ni ena od oblik sodelovanja državljanov v demokratičnem življenju Unije. Nasprotno meni, da sta postopek natečaja in jezik, ki se uporablja za sporazumevanje, „konstitutivna elementa odnosa, ki ima ustavni značaj, med zadevnim državljanom in Unijo“. Iz tega izpeljuje, da „mora biti jezik natečaja jezik tega državljana“. Poleg tega s sklicevanjem na zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Italija/Komisija (EU:C:2012:752) prereka stališče, v skladu s katerim naj bi imelo sodelovanje v natečaju interni značaj v institucionalni ureditvi. Po njenem mnenju gre za odnos med zadevno institucijo in pravnim subjektom (državljanom), ki še ni član osebja te institucije.

44

Kraljevina Španija v intervencijski vlogi podpira argumente Italijanske republike. Trdi, da omejitev jezikov, ki se lahko uporabijo za sporazumevanje med kandidati in EPSO, v praksi pomeni kompetitivno prednost za vse kandidate, katerih prvi jezik je eden od treh določenih jezikov (angleščina, francoščina, nemščina). Po njenem mnenju naj bi bilo iz praktičnih razlogov „razumljivo“ omejiti jezike, ki se lahko uporabljajo pri sporazumevanju z EPSO, vendar pa je omejitev na tri zgoraj navedene jezike v nasprotju z Uredbo št. 1. Taka omejitev naj bi bila poleg tega diskriminatorna. Tudi Kraljevina Španija zavrača stališče, v skladu s katerim naj bi bila zaposlitev uradnikov ali uslužbencev v instituciji povsem internega značaja.

45

Kraljevina Španija v zadevi T‑191/13, kot je že bilo ugotovljeno (glej točki 38 in 39 zgoraj), v prvem tožbenem razlogu trdi, da je omejitev izbire jezika za sporazumevanje med kandidati zadevnih natečajev in EPSO na angleščino, francoščino in nemščino v razpisu natečaja EPSO/AD/248/13 v nasprotju z jezikovno ureditvijo, uvedeno z Uredbo št. 1.

46

Komisija najprej odgovarja, da točke iz zgoraj v točki 26 navedene sodbe Italija/Komisija (EU:C:2012:752), ki jih navaja Italijanska republika, nikakor niso povezane z vprašanjem jezikov, ki se uporabljajo pri testih natečaja, ampak zadevajo drug vidik objave razpisa natečaja. V tem okviru opozarja tudi na sodno prakso, zlasti sodbo z dne 9. septembra 2003, Kik/UUNT (C‑361/01 P, Recueil, EU:C:2003:434, točka 82), v skladu s katero se številni sklici na uporabo jezikov v Uniji iz Pogodbe DEU ne morejo šteti za izraz splošnega načela prava Unije, ki vsakemu državljanu zagotavlja pravico, da je vse, kar bi lahko vplivalo na njegove interese, v vseh okoliščinah izraženo v njegovem jeziku.

47

Komisija poleg tega trdi, da so kandidati v postopku natečaja v „vmesnem položaju“. O postopku natečaja naj bi se sicer res seznanili z branjem razpisa natečaja, objavljenega v Uradnem listi Evropske unije, kar naj bi bil tudi razlog za objavo izpodbijanih razpisov v vseh uradnih jezikih Unije. Vendar pa naj bi bilo po tem, ko kandidat vzpostavi stik z izvajalcem natečaja z namenom njegovega sodelovanja v natečaju, od njega upravičeno zahtevati, da zna poleg maternega jezika še vsaj en uradni jezik.

48

Komisija meni, da se ne sme dopustiti, da bi bile jezikovne sposobnosti kandidatov natečaja drugotnega pomena. Tako stališče bi bilo v nasprotju z načelom avtonomije institucij Unije iz členov 335 PDEU in 336 PDEU. V skladu s tem načelom so za določitev jezikovnih potreb neke službe izključno pristojne institucije, in ne države članice. Tudi v zgoraj v točki 26 navedeni sodbi Italija/Komisija (EU:C:2012:752, točki 87 in 88) naj bi se ugotovilo, da je interes službe zakoniti cilj, s katerim se lahko upraviči omejitve načela prepovedi diskriminacije na podlagi jezika, določenega v členu 1d Kadrovskih predpisov.

49

Komisija tako trdi, da je vsakršna zahteva po tem, da bi se v okviru postopka natečaja kandidatom dopustila uporaba katerega koli uradnega jezika Unije, nevzdržna. Institucije naj bi potrebovale osebje, ki lahko takoj začne opravljati svoje delo, in zato naj bi bilo neizogibno, da mora biti kandidat pri vzpostavljanju upravnih stikov v zvezi z organizacijo natečaja sposoben sporazumevanja v jezikih, ki so uporabni za institucijo, kakor so angleščina, francoščina in nemščina. To upravno sporazumevanje naj bi že spadalo med elemente, povezane z delom, ki ga bo kandidat opravljal, če bo na natečaju uspešen.

50

Komisija dodaja, da se sporazumevanje med kandidati in EPSO vsekakor nanaša na osnovne podatke o poteku testiranja in o različnih fazah postopka natečaja. Kar zadeva stopnjo znanja in uporabo angleščine, francoščine ali nemščine, zahtevane v izpodbijanih razpisih, naj kandidat, katerega jezikovnega sposobnosti ne bi bile niti tolikšne, da bi razumel zadevna obvestila, napisana v enem od teh jezikov, nikakor ne bi mogel računati na zaposlitev v eni od institucij Unije. Iz istih razlogov naj ne bi bili kandidati, katerih materni jezik je nemščina, angleščina ali francoščina, nikakor privilegirani. Komisija se v podporo teh trditev sklicuje na statistične podatke iz natečaja iz razpisa EPSO/AST/126, iz katerih je po njenem mnenju razvidno, da bili so na vrhu seznama kandidatov, katerih prijava je bila potrjena, italijanski kandidati.

51

Poleg tega naj bi bile splošne informacije o postopku natečajev na spletni strani EPSO, tako kot Navodila, objavljene v vseh uradnih jezikih. Komisija meni, da bi bila naložitev obveznosti EPSO, da zagotovi prevod vseh prejetih prijav iz maternega jezika kandidata v angleščino, francoščino ali nemščino, očitno v nasprotju z interesom službe. Poleg tega naj bi bil prevod curriculum vitae kandidatov zanje neugoden, saj bi izgubili nadzor nad podatki, ki so jih sami predložili.

52

Za preizkus teh argumentov je treba najprej spomniti upoštevne določbe Uredbe št. 1. Ta v členu 1 v različici, ki je veljala v času objave izpodbijanih razpisov, določa:

„Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Evropske unije so angleščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.“

53

Člen 2 navedene uredbe določa:

„Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam […], se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.“

54

Člen 6 Uredbe št. 1 določa, da lahko institucije v svojih poslovnikih določijo podrobna pravila za uporabo jezikovne ureditve, uvedene s to uredbo. Vendar kakor je Sodišče ugotovilo v točki 67 sodbe Italija/Komisija (EU:C:2012:752), navedene v točki 26 zgoraj, institucije, ki jih zadevajo izpodbijani razpisi (ki jih zadevajo tudi zadevni razpisi v obravnavani zadevi) na podlagi člena 6 Uredbe št. 1 v svojih poslovnikih niso določile podrobnih pravil za uporabo jezikovne ureditve. Sodišče je pojasnilo tudi, da se s tega vidika razpisi natečajev ne morejo šteti za poslovnike.

55

Splošno sodišče je pred izrekom zgoraj v točki 26 navedene sodbe Italija/Komisija (EU:C:2012:752) razsodilo, da Uredbe št. 1 ni mogoče uporabiti za razmerja med institucijami ter njihovimi uradniki in uslužbenci, saj ta določa jezikovno ureditev, ki velja samo v razmerju med Evropsko unijo in državo članico ali osebo, ki spada v pristojnost države članice. Splošno sodišče je razsodilo tudi, da uradniki in drugi uslužbenci Unije ter kandidati za taka delovna mesta – glede uporabe določb Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zaposlovanje v instituciji – spadajo le v pristojnost Unije. V skladu s to sodno prakso je izenačenje kandidatov za taka delovna mesta z uradniki in drugimi uslužbenci Unije na področju veljavne jezikovne ureditve utemeljeno z dejstvom, da navedeni kandidati stopajo v razmerje z institucijo Unije prav z namenom, da dobijo delovno mesto uradnika ali uslužbenca, za katero so potrebna določena jezikovna znanja, ki jih je mogoče zahtevati z določbami, ki se uporabljajo glede zaposlitve na zadevno delovno mesto. V tej sodni praksi se je v zvezi s tem sklicevalo tudi na člen 6 Uredbe št. 1 in v njem določeno možnost institucij, da v svojih poslovnikih določijo podrobna pravila za uporabo jezikovne ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2008, Italija/Komisija, T‑185/05, ZOdl., EU:T:2008:519, točke od 117 do 119 in navedena sodna praksa).

56

Vendar po izdaji zgoraj v točki 26 navedene sodbe Italija/Komisija (EU:C:2012:752) teh ugotovitev ni več mogoče šteti za veljavne. Sodišče je namreč razsodilo, da ker ni niti posebnih določb, ki bi veljale za uradnike in druge uslužbence, niti določb v zvezi s tem v poslovnikih zadevnih institucij, ni mogoče na podlagi nobenega dokumenta sklepati, da so razmerja med temi institucijami in njihovimi uradniki ter uslužbenci popolnoma izključena s področja uporabe Uredbe št. 1. To po mnenju Sodišča še toliko bolj velja za razmerja med institucijami in kandidati na zunanjem natečaju, ki načeloma niso niti uradniki niti uslužbenci (zgoraj v točki 26 navedena sodba Italija/Komisija EU:C:2012:752, točki 68 in 69).