SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 14. januarja 2016 ( 1 )

Zadeva C‑438/14

Nabiel Peter Bogendorff von Wolffersdorff

proti

Standesamt der Stadt Karlsruhe,

Zentraler Juristischer Dienst der Stadt Karlsruhe

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju, Nemčija))

„Državljanstvo Unije — Zavrnitev organov države članice, da v matični register vpišejo plemiške nazive in plemiški pristavek, ki so del priimka, ki ga je odrasla oseba pridobila v drugi državi članici — Položaj, v katerem je tožeča stranka, ki ima državljanstvo dveh zadevnih držav članic, pridobila ime na podlagi svoje zahteve“

I – Uvod

1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18 PDEU in 21 PDEU v okviru spora med Nabielom Petrom Bogendorffom von Wolffersdorffom, nemškim in britanskim državljanom, ter nemškimi organi, ki so zavrnili spremembo njegovih imen in priimka v rojstnem listu in v matični register niso hoteli dodati plemiških nazivov, ki sta del priimka, ki ga je pridobil v Združenem kraljestvu, in sicer „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“. ( 2 )

2.

Ta zadeva se uvršča na dolg seznam zadev o evropskem državljanstvu v povezavi s priimkom, v katerih so bile izdane sodbe Konstantinidis (C‑168/91, EU:C:1993:115), Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539), Grunkin in Paul (C‑353/06, EU:C:2008:559), Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806) ter Runevič-Vardyn in Wardyn (C‑391/09, EU:C:2011:291).

3.

Kljub podobnostim z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Sayn-Wittgenstein (C‑208/09, EU:C:2010:806), se obravnavana zadeva od zadnjenavedene razlikuje v tem, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari državljan dveh držav članic in da nemško pravo dovoljuje uporabo plemiških nazivov kot sestavnega dela priimka, čeprav so bili ti odpravljeni in jih ni več mogoče dodeliti.

II – Pravni okvir

A – Pravo Unije

4.

Člen 18, prvi odstavek, PDEU določa:

„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

5.

Člen 20 PDEU določa:

„1.   S Pogodbama se uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti.

2.   Državljani Unije imajo pravice in dolžnosti, določene v Pogodbah. Med drugim imajo:

a)

pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic;

[…]

Te pravice se uresničujejo v skladu s pogoji in omejitvami, opredeljenimi s Pogodbama in ukrepi, sprejetimi za njuno izvajanje.“

6.

Člen 21(1) PDEU določa:

„Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev.“

B – Nemško pravo

7.

Člen 123(1) temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije (Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland) z dne 23. maja 1949 (BGB1. str. 1, v nadaljevanju: temeljni zakon) določa, da „[z]akoni, ki so veljali pred konstituiranjem Bundestaga, ostajajo v veljavi, če niso v nasprotju s temeljnim zakonom“.

8.

Člen 109 ustave nemškega rajha (Verfassung des Deutschen Reichs), ki je bila sprejeta 11. avgusta 1919 v Weimarju, veljati pa je začela 14. avgusta 1919 (Reichsgesetzblatt 1919, str. 1383, v nadaljevanju: weimarska ustava), določa:

„Vsi nemški državljani so pred zakonom enaki.

Moški in ženske imajo načeloma enake državljanske pravice in dolžnosti.

Privilegiji javnega prava ali neenakosti, povezani z rojstvom ali statusom, se odpravijo. Oznake plemiškega rodu veljajo le kot del imena in se ne smejo več dodeljevati.

Naziv se sme dodeliti, le če označuje funkcijo ali poklic; to ne velja za akademske nazive.

Država ne sme podeliti ne reda ne odlikovanja.

Noben Nemec ne sme sprejeti naziva ali reda tuje vlade.“

9.

Uvodni zakon k civilnemu zakoniku (Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch) z dne 21. septembra 1994 (BGBl. I str. 2494, popravek 1997 I str. 1061, v nadaljevanju: EGBGB) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, določa:

„Člen 5 – Osebni status

1.   Če je napoteno na pravo države, katere državljan je oseba, in je ta oseba državljan več držav, se uporabi pravo tiste od teh držav, s katero je oseba najtesneje povezana, zlasti na podlagi njenega običajnega prebivališča ali njenega življenja. Če je oseba tudi nemški državljan, ima ta pravni položaj prednost.

[…]

Člen 6 – Javni red

Pravna norma druge države se ne uporabi, če vodi njena uporaba do rezultata, ki očitno ni združljiv z bistvenimi načeli nemškega prava. Še zlasti se ne uporabi, če uporaba ni združljiva s temeljnimi pravicami.

[…]

Člen 10 – Ime

1.   Za ime osebe velja pravo države, katere državljan je ta oseba.

[…]

Člen 48 – Izbira imena, pridobljenega v drugi državi članici Evropske unije

Če za ime osebe velja nemško pravo, lahko ta z izjavo na matičnem uradu izbere ime, ki ga je pridobila med prebivanjem v drugi državi članici Evropske unije in je bilo tam vpisano v matični register, če to ni očitno nezdružljivo z bistvenimi načeli nemškega prava. Izbira imena učinkuje za nazaj, od datuma vpisa v matični register druge države članice, razen če oseba izrecno izjavi, da naj izbira imena učinkuje le za prihodnost. Izjava mora biti notarsko overjena. […]“.

III – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

10.

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je bila rojena 9. januarja 1963 v Karlsruheju (Nemčija) kot Nabiel Bagadi. Rojstvo je bilo vpisano v matični register pri matičnem uradu v Karlsruheju.

11.

Nabiel Bagadi je pozneje s posvojitvijo dobil nemški priimek Bogendorff, ki ga je tako kot svoje ime nato spremenil, tako da sta njegovo nemško ime in priimek zdaj „Nabiel Peter Bogendorff von Wolffersdorff“.

12.

N. P. Bogendorff von Wolffersdorff se je leta 2001 preselil v Združeno kraljestvo, kjer je od leta 2002 opravljal poklic svetovalca v insolvenčnih postopkih v Londonu.

13.

Leta 2004 je z naturalizacijo pridobil britansko državljanstvo.

14.

N. P. Bogendorff von Wolffersdorff je z izjavo („Deed Poll“) z dne 26. julija 2004, ki jo je Supreme Court of England and Wales (višje sodišče Anglije in Walesa, Združeno kraljestvo) evidentiralo 22. septembra 2004, spremenil svoje ime v „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“, ta izjava pa je bila 8. novembra 2004 objavljena v The London Gazette. ( 3 )

15.

N. P. Bogendorff von Wolffersdorff se je leta 2005 zaradi ženine nosečnosti iz Londona preselil v Chemnitz v Nemčiji, kjer se je 28. februarja 2006 rodila njegova hči.

16.

Rojstvo njegove hčere, ki ima dvojno nemško in britansko državljanstvo, je bilo 23. marca 2006 prijavljeno na generalnem konzulatu Združenega kraljestva v Düsseldorfu. Imena in priimek hčere, navedeni v britanskem rojstnem listu in potnem listu, so „Larissa Xenia Gräfin von Wolffersdorff Freiin von Bogendorff“.

17.

Toda matični urad v Chemnitzu je zavrnil vpis hčere N. P. Bogendorffa von Wolffersdorffa pod njenim britanskim imenom, pri čemer se je skliceval na člen 10 EGBGB.

18.

Oberlandesgericht Dresden (višje deželno sodišče v Dresdnu, Nemčija) je s sklepom z dne 6. julija 2011 organom mesta Chemnitz naložilo, naj hčer N. P. Bogendorffa von Wolffersdorffa vpišejo pod njenim britanskim imenom, pri čemer je menilo:

„Dejstvo, da plemiški nazivi z začetkom veljavnosti weimarske ustave ne štejejo več za nazive v ožjem pomenu, temveč jih je treba uporabljati kot sestavni del priimka (in so torej postali resnični priimki, glej Henrich/Wagenitz, Deutsches Namensrecht, 2007, 015, točka 9, ‚Plemiška imena‘), nima nikakršne vloge pri uporabi osebnega imena zadevne osebe, ki ji je treba takoj dodeliti le en priimek. Priimek pomeni, da je treba del osebnega imena, ki bi bil pred začetkom veljavnosti weimarske ustave plemiški naziv, postaviti za ime in ne pred njega. Zadevni osebi se ne dodeli noben plemiški naziv, kar je bila posebna pravica princa v monarhistični ustavi, povezana s podelitvijo plemstva. Drugače kot meni Landgericht, weimarska ustava ne prepoveduje plemiških nazivov v osebnem imenu, kot na primer določa avstrijski zakon o odpravi plemstva iz leta 1919, o katerem se je Sodišče izreklo 22. decembra 2010 (StAZ 2011, str. 77). Tako se v Nemčiji celo priznava, da je priimek, ki vsebuje plemiški naziv, tudi v republiki v posebnih okoliščinah mogoče prenesti s spremembo osebnega imena na podlagi javnega prava (Henrich/Wegenitz ibid.; glej […] OVG Hamburg StAZ 2007, str. 46; BVerwG DVBI. 1997, str. 616)“. ( 4 )

19.

V skladu s temi navodili torej hči N. P. Bogendorffa von Wolffersdorffa kot nemška državljanka uporablja imena in priimek, ki so enaki tistim, ki jih uporablja kot britanska državljanka, in sicer „Larissa Xenia Gräfin von Wolffersdorff Freiin von Bogendorff“.

20.

N. P. Bogendorff von Wolffersdorff je 22. maja 2013 v notarsko overjeni obliki izjavil, da Standesamt der Stadt Karlsruhe (matični urad mesta Karlsruhe) odreja, naj njegovo ime in priimek iz britanskega prava v skladu s členom 48 EGBGB vpiše v matični register kot njegovo rojstno ime, kar je matični urad zavrnil.

21.

N. P. Bogendorff von Wolffersdorff je v teh okoliščinah od Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju, Nemčija) zahteval, naj matičnemu uradu mesta Karlsruhe odredi, naj njegov rojstni list na podlagi člena 49(1) zakona o osebnem statusu (Personenstandsgesetz) spremeni z retroaktivnim učinkom od 22. septembra 2004 tako, da bodo njegova imena in priimek „Peter Mark Emanuel Graf von Wolffersdorff Freiherr von Bogendorff“.

22.

Matični urad mesta Karlsruhe je zahtevo zavrnil, pri čemer se je skliceval na pridržek javnega reda iz člena 48 EGBGB.

23.

V teh okoliščinah je Amtsgericht Karlsruhe (okrožno sodišče v Karlsruheju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 18 PDEU in 21 PDEU razlagati tako, da so organi države članice dolžni priznati spremembo imena državljana te države, če je ta hkrati državljan druge države članice in je v tej državi članici v času, ko je imel v njej običajno prebivališče, s spremembo imena, ki ni povezana s spremembo statusa v smislu družinskega prava, pridobil ime, ki si ga je sam izbral in vsebuje več plemiških nazivov, če prihodnja bistvena vez s to državo morebiti ne bi obstajala in če se smejo v prvi državi članici, v kateri je bilo plemstvo celo ustavnopravno odpravljeno, oznake plemiškega rodu, ki so se uporabljale v času te odprave, kljub temu uporabljati še naprej kot sestavni del osebnega imena?“

IV – Postopek pred Sodiščem

24.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil na Sodišču vložen 23. septembra 2014. N. P. Bogendorff von Wolffersdorff, Zentraler Juristischer Dienst der Stadt Karlsruhe (centralna pravna služba mesta Karlsruhe), nemška vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča, ustna stališča pa so podali na obravnavi 12. novembra 2015.

V – Analiza

25.

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 18 PDEU in 21 PDEU nasprotujeta temu, da pristojni organi države članice ne priznajo spremembe imena državljana te države, če je ta hkrati državljan druge države članice in je v tej državi članici v času, ko je v njej dolgotrajno prebival, pridobil ime, ki si ga je sam izbral in vsebuje več plemiških nazivov.

A – Področje uporabe PDEU

26.

Najprej je treba opozoriti, da ustaljena sodna praksa Sodišča določa, da „[č]eprav so pravila, ki urejajo zapis imena in priimka osebe v listinah o osebnem stanju, v pristojnosti držav članic, morajo države članice pri izvrševanju te pristojnosti kljub temu spoštovati pravo Unije in, natančneje, določbe Pogodbe, ki se nanašajo na pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je priznana vsem državljanom Unije“. ( 5 )

27.

Ker cilj ali učinek državljanstva Unije, ki izhaja iz člena 20 PDEU, ne more biti razširitev področja uporabe prava Unije na povsem notranje položaje, je uporaba člena 20 PDEU mogoča, le če obstaja povezava med zadevnim položajem in pravom Unije. ( 6 )

28.

Centralna pravna služba mesta Karlsruhe in nemška vlada v tej zadevi menita, da se v skladu s členom 5(1) EGBGB za spremembo imena N. P. Bogendorffa von Wolffersdorffa – ker je ta nemški državljan – uporablja le nemško pravo.

29.

Sodišče je tako trditev zavrnilo že v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539), v zvezi s pravili belgijskega mednarodnega zasebnega prava, ki, enako kot člen 5(1) EGBGB, v primeru dvojnega državljanstva določajo prevlado belgijskega državljanstva. Na podlagi takih določb, kot so ti členi iz belgijske in nemške zakonodaje, ni mogoče izključiti ne povezave zadevnega položaja s pravom Unije ne uporabe določb tega prava o državljanstvu.

30.

V točki 27 sodbe Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539) je Sodišče menilo, da „[t]aka povezava s pravom [Unije] obstaja pri osebah v položaju, kakršen je položaj otrok C. Garcie Avella, ki sta državljana ene države članice in zakonito prebivata na ozemlju druge države članice“.

31.

Sodišče je v točki 28 te sodbe dodalo, da „[t]o, da imajo zadevne osebe iz postopka v glavni stvari tudi državljanstvo države članice, v kateri prebivajo od rojstva, in naj bi bilo to državljanstvo po mnenju njenih organov edino, ki ga ta država priznava, navedenega sklepa ne ogroža. Država članica namreč s predpisovanjem dodatnega pogoja za priznanje državljanstva druge države članice zaradi izvrševanja temeljnih svoboščin iz [PDEU] ne more omejevati učinkov takega državljanstva.“

32.

Iz te sodne prakse torej jasno izhaja, da se N. P. Bogendorff von Wolffersdorff, ki ima britansko državljanstvo in zakonito prebiva v Nemčiji, drugače kot trdita centralna pravna služba mesta Karlsruhe in nemška vlada, v svojih razmerjih z Zvezno republiko Nemčijo in ne da bi bilo njegovo nemško državljanstvo v nasprotju s to ugotovitvijo, lahko sklicuje na povezavo s pravom Unije in torej na njegovo uporabo.

33.

Čezmejna narava te zadeve je še toliko bolj upoštevna, če se upošteva dejstvo, da je N. P. Bogendorff von Wolffersdorff v skladu z angleškim pravom in med zakonitim prebivanjem v Angliji pridobil imena in priimek, za katere želi, da se priznajo v Nemčiji, pri čemer izvršuje pravico do prostega gibanja, ki mu je podeljena na podlagi členov 20 PDEU in 21 PDEU.

34.

Zavrnitev nemških organov, da v vseh delih priznajo ime in priimek, ki ju je v Združenem kraljestvu pridobil evropski državljan, ki ima hkrati britansko in nemško državljanstvo, je treba torej preučiti glede na določbe Pogodbe DEU o državljanstvu, in sicer glede na člene 18 PDEU, 20 PDEU in 21 PDEU.

B – Obstoj diskriminacije, ki jo prepoveduje člen 18 PDEU

1. Trditve strank

35.

Predložitveno sodišče postavlja vprašanje, ali bi bilo lahko nepriznanje spremembe imena državljana, ki ima dvojno nemško in britansko državljanstvo, v nasprotju s členom 18 PDEU, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo glede na državljanstvo.

36.

Komisija meni, da načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako. Ker naj bi imeli državljani z dvojnim državljanstvom posebne težave, povezane s svojim priimkom, in naj bi se torej razlikovali od oseb, ki imajo državljanstvo samo ene države članice, naj bi bili v različnem položaju.

37.

Komisija zato meni, da gre pri zavrnitvi nemških organov, da priznajo ime, ki ga je N. P. Bogendorff von Wolffersdorff pridobil v Združenem kraljestvu, za enako obravnavanje različnih položajev, kar bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije iz člena 18 PDEU.

38.

Nemška vlada meni, da uporaba nemškega prava za nemškega državljana ne more pomeniti diskriminacije glede na njegovo državljanstvo.

39.

Centralna pravna služba mesta Karlsruhe se ne sklicuje izrecno na člen 18 PDEU, vendar meni, da sodna praksa Sodišča, ki zahteva priznanje imena, pridobljenega v drugi državi članici, temelji na načelu prvega vpisa. Na podlagi tega načela naj bi imelo prednost ime, ki je bilo v državi članici prvič zakonito registrirano. Zavrnitev spremembe imena, odobrenega v državi članici, v kateri je tožeča stranka pozneje pridobila državljanstvo, naj bi bila torej v skladu s tem načelom in naj zato ne bi kršila prava Unije.

2. Presoja

40.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da „načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako“. ( 7 )

41.

Kot sem že navedel, ( 8 ) je Sodišče to vprašanje že obravnavalo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Garcia Avello (C‑148/02, EU:C:2003:539), v kateri je belgijsko mednarodno zasebno pravo – tako kot nemško mednarodno zasebno pravo – ( 9 ) določilo pravo, ki se uporablja v primeru dvojnega državljanstva, pri čemer je prevladalo belgijsko državljanstvo. ( 10 )

42.

Sodišče je preučilo, ali so osebe, ki imajo samo belgijsko državljanstvo, in tiste, ki imajo tudi državljanstvo druge države članice, v „različnem položaju; v [tem] primeru bi načelo prepovedi diskriminacije pomenilo, da [zadnjenavedeni] lahko zahtevajo drugačno obravnavanje, kot ga uživajo osebe, ki imajo samo belgijsko državljanstvo“. ( 11 )

43.

Ker sta za belgijske državljane z dvojnim državljanstvom veljala različna pravna sistema, kar jim lahko povzroči težave, povezane z njihovim položajem, zaradi katerega uporabljajo različne priimke, je Sodišče v točki 37 navedene sodbe menilo, da „se razlikujejo od oseb, ki imajo samo belgijsko državljanstvo in samo en priimek“. ( 12 )

44.

Zato poznejša pridobitev britanskega državljanstva ali sedanje bivanje v Nemčiji, drugače kot trdi centralna pravna služba mesta Karlsruhe, nikakor ne vpliva na dejstvo, da je oseba v različnem položaju.

45.

Poleg tega menim, da vprašanje, ali je oseba z dvojnim državljanstvom v različnem položaju od osebe s samo nemškim državljanstvom, ne more biti odvisno od načina, kako je bilo odobreno ime pridobljeno. Različnost položaja, s katero bi bilo treba upravičiti drugačno obravnavanje, da se prepreči diskriminacija, izhaja iz dejstva, da za osebo z dvojnim državljanstvom veljata različna sistema.

46.

Iz navedenega izhaja, da se nemški državljani, ki zaradi različnih zakonodaj, s katerimi so povezani z državljanstvom, uporabljajo različne priimke, lahko sklicujejo na težave, ki jih povzroča njihov položaj, zaradi česar se razlikujejo od os