SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeni 9. novembra 2016 ( 1 )
Zadeva C‑618/15
Concurrence SARL
proti
Samsung Electronics France SAS,
Amazon Services Europe Sàrl
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija))
„Predhodno odločanje — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 44/2001 — Člen 5, točka 3 — Sodna pristojnost — Zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti — Mreža selektivne distribucije — Prepoved nadaljnje prodaje zunaj mreže na spletu — Opustitvena tožba zaradi protipravne škode — Navezna okoliščina“
1.
Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 ( 2 ) (tako imenovana Uredba Bruselj I), je bil vložen v okviru spora med Concurrence SARL, družbo s sedežem v Franciji, ter družbama Samsung SAS, prav tako s sedežem v Franciji, in Amazon Services Europe Sàrl, s sedežem v Luksemburgu, zaradi zatrjevane kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu (market place) s prodajnimi ponudbami, objavljenimi na več spletnih mestih, ki se upravljajo v različnih državah članicah, in sicer A, A, A, A in A.
2.
Problematika deliktov, storjenih na spletu (v nadaljevanju: kibernetski delikti), ni lahka, ker je glede na domnevno svetovno mrežo še zlasti težko določiti lokacijo teh deliktov, naj gre za škodni dogodek ali nastalo škodo. Poleg tega kibernetski delikti niso samo delikti, s katerimi se seznanimo v tisku, po radiu ali televiziji (obrekovanje, poseg v zasebno življenje), ampak, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, navedene v teh sklepnih predlogih, tudi druge vrste deliktov, kot je prodaja ponarejenih proizvodov po spletu ali kršitev prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije kot v zadevi v glavni stvari. Po mnenju nekaterih je pozitivno pravo na področju teh kibernetskih deliktov še vedno pomanjkljivo. ( 3 )
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Uredba št. 44/2001
3.
V uvodnih izjavah 11, 12 in 15 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(11)
Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti[,] je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(12)
Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.
[…]
(15)
V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. […]“
4.
Pravila o pristojnosti so v poglavju II Uredbe št. 44/2001. Njen člen 2(1), ki spada v oddelek 1 navedenega poglavja II, naslovljen „Splošne določbe“, določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
5.
Člen 3(1) te uredbe, ki je v navedenem oddelku 1, določa:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“
6.
Člen 5, točka 3, navedene uredbe, ki je vključen v oddelek 2 poglavja II Uredbe, naslovljen „Posebna pristojnost“, določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3.
v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“.
7.
Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena s členom 80 Uredbe (EU) št. 1215/2012 ( 4 ) (tako imenovana Uredba Bruselj Ia). Vendar se na podlagi člena 81, drugi odstavek, navedene uredbe ta uporablja šele od 10. januarja 2015. Ker se je postopek v glavni stvari začel pred tem datumom, je treba v tej zadevi uporabiti Uredbo št. 44/2001.
2. Uredba (ES) št. 864/2007
8.
Člen 6 Uredbe (ES) št. 864/2007 ( 5 ), naslovljen „Nelojalna konkurenca in akti, ki omejujejo svobodno konkurenco“, določa:
„1. Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi nelojalne konkurence, je pravo države, v kateri je konkurenca ali skupni interes potrošnikov prizadet ali bi bil lahko prizadet.
2. Kadar dejanje nelojalne konkurence prizadene izključno interes posebnega konkurenta, se uporablja člen 4.
[…]“
B – Francosko pravo
9.
V času dejanskega stanja je člen 442-6, odstavek 1, točka 6, trgovinskega zakonika določal, da „[p]roizvajalec, trgovec, izdelovalec ali oseba, vpisana v obrtni register, nosi odgovornost in mora povrniti nastalo škodo, če neposredno ali posredno sodeluje pri kršitvi prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže, določeni za distributerja, ki ga zavezuje pogodba o selektivni ali izključni distribuciji, ki je izvzeta na podlagi veljavnih pravil konkurenčnega prava“.
II – Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
10.
Iz spisa izhaja, da družba Concurrence na drobno prodaja potrošniške elektronske naprave v trgovini na place de la Madeleine v Parizu (Francija) in na prodajnem spletnem mestu „“. Z družbo Samsung je 16. marca 2012 sklenila pogodbo o selektivni distribuciji z naslovom „Détaillant Spécialiste ELITE“ (specializirani trgovec na drobno), ki se je nanašala na visokokakovostne proizvode blagovne znamke Samsung (proizvodi ELITE). V tej pogodbi je bila med drugim določena prepoved prodaje zadevnih proizvodov po spletu.
11.
Stranki sta se nato znašli v sporu. Družba Samsung je družbi Concurrence očitala, da je s trženjem proizvodov ELITE na svojem spletnem mestu kršila pogodbo o selektivni distribuciji. Družba Concurrence pa je izpodbijala zakonitost pogodbenih klavzul, pri čemer je med drugim trdila, da se ne uporabljajo enotno za vse distributerje, saj naj bi nekateri zadevne proizvode tržili na spletnih mestih družbe Amazon, ne da bi se družba Samsung odzvala na to.
12.
Družba Samsung je z dopisom z dne 20. marca 2012 družbo Concurrence obvestila o prenehanju njunega poslovnega razmerja z učinkom od 30. junija 2013.
13.
Družba Concurrence je aprila 2012 proti družbi Samsung začela postopek pri sodniku za začasne odredbe pri tribunal de commerce de Paris (gospodarsko sodišče v Parizu, Francija), pri čemer se je sklicevala na zavrnitev družbe Samsung, da ji dobavi proizvode ELITE, s čimer naj bi kršila sprejete obveznosti.
14.
Sodnik za začasne odredbe je s sklepom z dne 18. aprila 2012 zavrnil predloge družbe Concurrence. Ta sklep je bil potrjen s sodbo z dne 25. oktobra 2012, ki jo je izdalo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), ki je odločalo v postopku za izdajo začasne odredbe.
15.
Družba Concurrence je 3. decembra 2012 proti družbama Samsung in Amazon začela postopek pri sodniku za začasne odredbe pri tribunal de commerce de Paris, v katerem je predlagala, naj se ugotovi, da prepovedi prodaje proizvodov ELITE po spletu, določene s pogodbo o selektivni distribuciji, ni mogoče uporabiti proti njej, naj se posledično družbi Samsung odredi, da ji še naprej dobavlja proizvode, zajete s to pogodbo, in naj se družbi Amazon odredi, da s svojih spletnih mest A, A, A, A in A umakne vso ponudbo proizvodov Samsung različnih modelov.
16.
Sodnik za začasne odredbe se je s sklepom z dne 8. februarja 2013, sprejetim v kontradiktornem postopku, izrekel za nepristojnega v zvezi s spletnimi mesti družbe Amazon v tujini, odločil, da ni treba sprejeti začasne odredbe v zvezi s predlogi družbe Concurrence proti družbi Samsung, in zavrnil predloge družbe Concurrence proti družbi Amazon France.
17.
Družba Concurrence je 27. junija 2013 pri Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) vložila pritožbo zoper ta sklep. Cour d’appel de Paris je s sodbo z dne 6. februarja 2014 delno spremenilo sklep tribunal de commerce de Paris, pri čemer je potrdilo nedopustnost predlogov družbe Concurrence proti družbi Samsung in zavrnitev predlogov družbe Concurrence proti družbi Amazon Services Europe.
18.
Družba Concurrence je nato zoper navedeno sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču.
19.
Družba Concurrence v pritožbi trdi zlasti, da je bilo z izpodbijano potrditveno sodbo napačno razsojeno, da francosko sodišče ni pristojno, kar zadeva spletna mesta družbe Amazon v tujini, ker ta niso bila namenjena francoski javnosti. Tudi če merilo dostopnosti spletnega mesta ne bi zadostovalo, pa naj bi cour d’appel de Paris nezakonito opustilo preučitev, ali sistem prodaje na spletnih mestih družbe Amazon ne omogoča odpreme proizvodov, ki se prodajajo, le v državo izvora spletnega mesta, ampak tudi v druge evropske države in zlasti v Francijo, s čimer bi bilo mogoče utemeljiti pristojnost francoskega sodišča.
20.
Predložitveno sodišče meni, da je posebnost spora, ki mu je predložen, ta, da ne ustreza nobenemu od primerov, ki so že bili obravnavani v sodni praksi Sodišča v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Namen vložene tožbe naj bi namreč bil doseči prenehanje povzročanja škode, ki jo zatrjuje pooblaščeni distributer s sedežem v Franciji, ki upravlja spletno prodajno mesto, ter ki je posledica tega, da je dobavitelj kršil prepoved iz pogodbe o selektivni distribuciji glede nadaljnje prodaje proizvodov zunaj mreže selektivne distribucije, katere del je, in prodajnih ponudb na spletnem trgu na različnih spletnih mestih, ki se upravljajo v Franciji in drugih državah članicah.
21.
V teh okoliščinah je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe Sveta št. 44/2001 razlagati tako, da ima v primeru zatrjevane kršitve prepovedi nadaljnje prodaje zunaj mreže selektivne distribucije in na spletnem trgu s prodajnimi ponudbami, objavljenimi na več spletnih mestih, ki se upravljajo v različnih državah članicah, pooblaščeni distributer, ki meni, da je oškodovan, možnost vložiti opustitveno tožbo zaradi posledične protipravne škode pri sodišču, na ozemlju katerega so ali so bile dostopne vsebine, objavljene na spletnih mestih, ali pa je potrebna druga navezna okoliščina?“
III – Postopek pred Sodiščem
22.
Pisna stališča so predložile družbi Concurrence in Amazon Services Europe, francoska, italijanska in luksemburška vlada ter Evropska komisija. Stranke niso predlagale, naj se opravi obravnava, niti je Sodišče ni organiziralo po uradni dolžnosti.
IV – Presoja
A – Povzetek stališč strank
23.
Družba Concurrence trdi, da ima pravico vložiti opustitveno tožbo zaradi protipravne škode, ki izhaja iz zatrjevane kršitve, pri sodišču, na ozemlju katerega so ali so bile dostopne vsebine, objavljene na spletnih mestih, in da ni potrebna druga navezna okoliščina. Za obstoj škode, nastale v Franciji zaradi oglaševanja ponudb na tujih spletnih mestih, naj bi zadostovalo, da lahko te ponudbe zanimajo potencialne francoske kupce, torej da se proizvod lahko kupi v Franciji. V obravnavani zadevi naj bi bilo mogoče zadevne televizorje prodajati iz ene države v drugo in trg naj ne bi bil omejen na Francijo.
24.
Po navedbah družbe Concurrence trg selektivne pogodbe običajno sestavljajo države Evropske unije in pogosto tudi Švica, pri čemer je s pogodbo določena pravica ali prepoved prodaje na ozemlju vseh teh držav. Za francoskega preprodajalca naj bi bil trg televizorjev Samsung evropski trg. Na njem naj bi lahko prodajal, vendar naj bi mu na njem lahko tudi konkurirali tuji preprodajalci, ki proizvode odpremljajo iz svoje države, bodisi z oglaševanjem na spletnih mestih v tujini, ki so vidna v Franciji (na primer A), bodisi z oglaševanjem na francoskem spletnem mestu (A), če imajo pravico do prodaje. V obravnavani zadevi naj bi bilo mogoče televizorje Samsung ELITE kupovati in dostavljati iz katere koli države.
25.
Nasprotno bi morale biti po mnenju družbe Amazon Services Europe vsebine, objavljene po spletu, poleg tega, da so dostopne na ozemlju sodišča, ki odloča o zadevi, tudi usmerjene na javnost, ki živi na tem ozemlju, kar predpostavlja kumulativni obstoj več indicev, kot so predvsem posebnosti zakonodaje, kraj dostave proizvodov, ki se prodajajo, jezik besedila oglasov, valuta, v kateri je določena prodajna cena, ali uporabljeni načini oglaševanja.
26.
V nasprotju s kršitvami osebnostnih pravic ali avtorskih pravic – pri katerih škoda nastane že zaradi razširjanja sporne vsebine – naj bi škoda, ki izhaja iz kršitve zaščitenosti mreže selektivne distribucije, lahko povzročila škodo nekaterim pooblaščenim distributerjem samo, če bi to lahko njihove potencialne kupce napeljalo k nakupu proizvodov, ki so naprodaj na teh spletnih mestih. Sodišče, ki lahko najbolje presodi to škodo, naj bi torej bilo sodišče, na območju katerega je javnost, na katero so usmerjeni oglasi, s katerimi se prodajajo navedeni proizvodi.
27.
Po mnenju francoske vlade bi moral biti spor v zvezi s kršitvijo, kot je ta v obravnavani zadevi, predložen francoskim sodiščem, če je dejanje, storjeno v drugi državi članici, povzročilo ali bi lahko povzročilo škodo na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi.
28.
Ta vlada trdi, da je v sporu, ki se je nanašal na ponudbo za prodajo proizvodov, zaščitenih z znamko, ki jih je imetnik znamke namenil prodaji v tretjih državah, na spletnem trgu, namenjenem potrošnikom v Uniji, Sodišče menilo, da zgolj dostopnost spletnega mesta na ozemlju, za katero je znamka registrirana, ne zadostuje za ugotovitev, da so ponudbe za prodajo, ki so prikazane na tem spletnem mestu, namenjene potrošnikom na tem ozemlju. Nacionalna sodišča bi torej morala v vsakem posameznem primeru presoditi, ali obstajajo upoštevni indici za ugotovitev, da je ponudba za prodajo, prikazana na spletnem trgu, dostopnem na ozemlju, za katero je znamka registrirana, namenjena potrošnikom na tem ozemlju, ob upoštevanju zlasti tega, ali so ob ponudbi za prodajo navedena geografska območja, na katera je prodajalec pripravljen poslati proizvod. ( 6 )
29.
Italijanska vlada trdi zlasti, da se zadeva, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. oktobra 2013, Pinckney (C‑170/12, EU:C:2013:635), razlikuje od te zadeve, v kateri je glede na zatrjevano škodo tožeča stranka v glavni stvari vložila opustitveno tožbo zaradi protipravne škode, s katero predlaga, naj se sporna ponudba umakne s spletnega trga. Po mnenju te vlade je treba v takem primeru glede na načela, ki jih je določilo Sodišče v zvezi z zmožnostjo razširjanja kršitev, storjenih po spletu, naravo kršene pravice in pravnimi sredstvi za varstvo te pravice, ter glede na cilja predvidljivosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki utemeljujeta uporabo drugega predvidenega sodišča, ugotoviti, da se lahko zadeva predloži bodisi sodiščem države članice kraja, v katerem je bila sporna ponudba objavljena na spletnem trgu prek spletnega mesta, ki je v tej državi, bodisi sodiščem države članice, v kateri je zadevna ponudba vsekakor dostopna in omogoča nakup proizvoda.
30.
Luksemburška vlada meni, da ker je v zadevo v glavni stvari vključen pooblaščeni distributer, ki trdi, da je utrpel škodo zaradi domnevne kršitve prepovedi prodaje zunaj mreže selektivne distribucije, katere del je, zatrjevana škoda obsega zmanjšanje njegovih tržnih deležev, tako da bi bilo treba za opredelitev pristojnega sodišča upoštevati upoštevni trg tega pooblaščenega distributerja. Merilo, ki se nanaša na možnost nakupa proizvoda na območju sodišča, ki odloča o zadevi, naj bi torej bilo še posebej upoštevno.
31.
Ta vlada opozarja, da v nasprotju s sodbami, ki jih je Sodišče izdalo na področju varstva osebnostnih pravic (sodba z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685), pravic iz znamk (sodba z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220) ali avtorskih pravic (sodba z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635), zatrjevana kršitev v zadevi v glavni stvari obsega „nadaljnjo prodajo“ nekaterih proizvodov zunaj mreže selektivne distribucije. Tako naj kršitev ne bi bila izvedena zgolj z razširjanjem vsebine na spletu, saj naj bi predpostavljala izvedbo nekaterih dodatnih dejanj, ki lahko povzročijo škodo.
32.
Komisija predlaga, naj se na vprašanje odgovori tako, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je treba v primeru zatrjevane kršitve prepovedi prodaje zunaj mreže izključne distribucije, storjene s spletno ponudbo proizvodov, ki so predmet izključne pravice, na spletnih mestih, ki delujejo v različnih državah članicah, za kraj, v katerem je nastala škoda, šteti kraj, v katerem je imetnik pravice do izključne distribucije utrpel zmanjšanje svoje prodaje, tj. kraj, ki sovpada z ozemljem, za katero ima tako pravico.
B – Analiza
33.
Najprej je treba poudariti – in to je samo po sebi zanimivo – da besedila ne vsebujejo nobene posebne določbe v zvezi s kibernetskimi delikti, in sicer niti Uredba št. 1215/2012 niti uredbi (ES) št. 593/2008 ( 7 ) ali Rim II (in pri tem ne pozabimo, da ima internet že nič manj kot približno 25 let). Za ta molk sta mogoči dve razlagi, namreč bodisi je evropski zakonodajalec menil, da ti delikti niso tako posebni, da bi bile zanje potrebne posebne določbe, bodisi se je vprašanje zdelo preveč delikatno in se je zdelo bolje počakati na sodno prakso Sodišča ( 8 ) (naj navedem zlasti sodbe z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, z dne 19. aprila 2012, Wintersteiger, C‑523/10, EU:C:2012:220, z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635, ali z dne 22. januarja 2015, Hejduk, C‑441/13, EU:C:2015:28).
1. Uvodna načela za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje
34.
Najprej je treba opozoriti, da je treba določbe Uredbe št. 44/2001 razlagati avtonomno ob upoštevanju njenega sistema in ciljev. ( 9
